Glas naših vélikih razumnikov
Pokojni profesor Justin Stanovnik (1928– 2019), ki je bil kot mladoletni ujetnik izpuščen iz koncentracijskega taborišča Teharje, je nekoč povedal: »Glede sporočanja svojih doživetij ob vrnitvi domov, na dan sv. Roka, 16. avgusta 1945, je poglavitno to, da o teh stvareh nisem govoril iz preprostega razloga, ker sem globoko v sebi – ne da bi se tega prav natanko zavedel – čutil, da tega, kar sem tam doživel, človek ne more razumeti. … To, kar se je v Sloveniji dogajalo maja in junija leta 1945, še najbolj izrazimo z besedo presežnost.«
Akademik prof. dr. Jože Trontelj (19392013) pa je v svojem govoru na slovesnosti ob vseevropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov 24. avgusta 2011 v Minoritskem samostanu na Ptuju, rekel: »Spomin na grozljivo deviacijo 20. stoletja moramo sprejeti kot neločljiv del naše dediščine. Sprejeti ga moramo kot silen etični opomin. … Ne bo nam odpuščeno, če bomo ta del naše zgodovine kar tako – ne dovolj pregledan, neovrednoten – izrinili iz naše zavesti. Če bomo to storili še pred pietetnim pokopom žrtev in pred spravo med živimi. Z menjavo generacij se bodo vojne in povojne izkušnje iz zgodovinskega spomina Evropejcev porazgubile, s tem pa bo zapravljeno tudi njihovo silovito katarzično etično sporočilo. … Ta brezčutnost je tudi neke vrste čustvena pohaba, nezaslužena kazen, naložena našim otrokom in prihodnjim rodovom Slovencev.«
Dva sodobna slovenska razumnika, ki sta dala neizbrisen pečat našemu tranzicijskemu času. Dva, ki nas vedno znova vznemirjata s svojo globoko in neposredno mislijo. Dva, ki na apokaliptična znamenja časa gledata z vertikalne razsežnosti in zato slutita tudi njene brezdanje globine. Dva, katerih besede ostanejo v človeku in v srcu delujejo dalje.
Kako razumeti »nerazumljivo«? Kako ubesediti »presežno« zlo, ki ga je na slovenskih tleh porodila komunistična revolucija? Naj se človek ob vsem tem resignirano umakne? Naj še naprej miži in molči? Naj ta žalostni del naše zgodovine »kar tako – ne dovolj pregledan, neovrednoten – izrinemo iz naše zavesti«? Naj kar tako zapravimo to »silovito katarzično sporočilo«, brez katerega se ne bomo pobrali?
Ni namen tega članka, odgovoriti na vsa pomembna vprašanja o zlu, ki ga je tu, sredi slovenskega naroda, porodila slovenska komunistična revolucija. Namen je pokazati širino in globino teh vprašanj, ki se nikoli ne bodo umaknila, dokler jih do konca ne »predelamo«. Tudi prekletstvo zla bo ostalo prisotno, vse dokler ga ne razgalimo, seciramo in obsodimo. Tudi italijanski fašizem je latentno še vedno prisoten, ker ni doživel svojega nürnberškega procesa.
Značilnosti zla
Zlo samo je težko razumljiva skrivnost. Ni pa težko zaslutiti njegove značilnosti, ki jih je doslej še najbolj jasno razgalila komunistična revolucija. Med temi značilnostmi izstopajo: lahkotnost zločina, povampirjena oblast, genocidne razsežnosti, laž in sovraštvo ter univerzalnost metod.
Lahkotnost zločina je takoj na začetku razkril že Lenin. Avgusta 1918 je predsedniku izvršnega komiteja sovjeta v Nižnjem Navgorodu poslal brzojavko, naj takoj uvedejo množični teror, postrelijo ali deportirajo na stotine prostitutk, vse nekdanje oficirje itd. V gubernijo Penza je poslal brzojavko, naj zaprejo vse kulake, duhovnike, belogardiste …, naslednji dan pa: »Treba je narediti zgled. Obesiti (ponavljam obesiti, tako da bodo ljudje videli) nič manj kot sto kulakov, znanih bogatašev in
[Stran 0]
krvosesov. Ravnajte tako, da bodo na stotine kilometrov v krogu ljudje videli, se tresli, vedeli in govorili: ubijajo in bodo še naprej ubijali …«
Enako je bilo pri nas, kjer se je tudi okupacija zlorabila za vzpostavitev morilskega okolja. Že na prvem zasedanju Avnoja novembra 1942 je Moša Pijade takole govoril delegatom:
»Pomembno je ustvariti toliko brezdomcev, da bodo ti predstavljali večino v državi. Iz tega moramo izhajati. Nemci nas sicer ne bodo našli, ampak bodo iz maščevanja požgali vasi. Vaščane, ki bodo ostali brez strehe nad glavo, bomo dobili na svojo stran in postali ‘gospodarji situacije’. Tisti, ki nimajo hiše, zemlje in živine, se nam bodo kmalu pridružili sami. Kmet, ki ima hišo in zemljo, delavec, ki prejema plačo in si lahko privošči kruh – to nam nič ne pomeni. Iz njih moramo narediti brezdomce. Samo nesrečniki postanejo komunisti, zato moramo ustvariti nesrečo, ljudi spraviti v obup. Mi smo smrtni sovražniki vsakega blagostanja, miru in reda.«
V slovenskih Dražgošah pa je bila ta ideologija skoraj leto prej, januarja 1942, že uresničena.
Druga značilnost je ‘povampirjena oblast’, katere cilj je podrediti si ves narod in vse človeške usode. Ustvariti ozek privilegiran razred, da lahko neprestano pije kri drugorazredni večini. Komunistična zakonodaja nima namena varovati državljanov pred samovoljo oblasti, ampak varovati oblast pred državljani. Zahteva po spoštovanju zakonov je namenjena le podložnikom. Zadnji cilj te oblasti je »postati kakor bog«.
Tretja značilnost zla, ki se je razodelo tudi v času komunistične revolucije, je njegova genocidna razsežnost. Zdenko Zavadlav, povojni oznovec in pomemben sodelavec Ivana Mačka – Matije, piše v svojih spominih:
»Največ razmišljam o Cirilovem (Mitja Ribičič, op. a.) predavanju, pri katerem smo spoznali vse možne sovražnike ‘delovnega ljudstva’. Naravni sovražniki ‘ljudstva’ so duhovščina, bivši politiki, kulaki in kmetje sploh, inteligenca, pa seveda starojugoslovanski oficirji. Seveda tudi vsi medvojni sodelavci okupatorjev v organizacijah ali vojnih enotah in njihovi svojci, pa svojci vseh od partizanov justificiranih. Teh domačih sovražnikov je toliko, da bi bilo enostavnejše povedati, kdo ni sovražnik. Neumno smo mislili, da je z zmago nad okupatorjem sovražnika konec. Naša policijska služba se bo morala strašno razširiti. Kdo pa bo sploh ‘v proizvodnji’, kot sedaj delu strokovno rečemo? Verjetno ‘sovražniki’, saj bomo na koncu ostali na eni strani le mi, policija, na drugi strani pa sovražniki.«
Iz sodstva, šolstva in medijev je komunizem sistematično izganjal vse nekomuniste, kar je dolgo časa imelo »genocidne« razsežnosti.
Četrta značilnost sta laž in sovraštvo. Zahodna civilizacija je nastala na podlagi tri tisoč let starih pravil sobivanja. Potem ko je na temeljih dekaloga – ne laži, ne kradi, ne ubijaj – rasla, zorela in svojo pot okronala z uzakonitvijo človekove svobode in človekovih pravic, pa se je kot strela z jasnega pojavil komunizem, ki je s krvavim nasiljem postavil nov sprevržen moralni kodeks: preganjaj vernike in Cerkev, razvrednoti in razbij družino, ubijaj čim več in čim pogosteje, širi spolno razvratnost, uzakoni krajo (razlastninjenje) in vzpostavi življenje v laži. Kako zelo smo še vedno žrtve laži, razkriva vztrajanje pri mitih NOB. Celo nekdanji funkcionar komunistične oblasti France Bučar je v svoji knjigi Rojstvo države zapisal:
»Boj proti okupatorju in za osvoboditev Slovenije nista bila primarna cilja komunističnega vodstva, ampak le sredstvi v okviru širšega projekta boljševizacije Evrope.«
Peta značilnost pa je univerzalnost metod. Fašizem, nacizem in komunizem imajo bistvene elemente skupne ali zelo podobne. Nacizem je pobijal določene kategorije prebivalstva (invalide, Jude, Rome, Slovane …), komunizem pa določene razrede, v katere je ▶
[Stran 0]
po svoji presoji razvrščal prebivalce. Pogosto pa je pobijal vsevprek in brez kakršnega koli razumnega razloga.
Rudolf Höss, ki je postavil in vodil taborišče Auschwitz, je nekoč rekel: »Varnostna uprava je poslala komandantom taborišč podrobno dokumentacijo o ruskih koncentracijskih taboriščih. Na temelju pričevanj ubežnikov so bile do vseh podrobnosti opisane razmere, ki so tam vladale. V dokumentaciji je bilo posebej poudarjeno, da Rusi uničujejo cele skupine prebivalstva s prisilnim delom.«
No, slovenski revolucionarji pa so se celo neposredno šolali in vzgajali v Stalinovi Rusiji, prevzeli vse te metode, v vodstva partizanske vojske pa namestili ruske inštruktorje.
Nazorski temelji
Človek kot osebnost je učinkovit in pripravljen veliko storiti, če deluje iz enega nazorskega centra. Če so torej vsa njegova dejanja usklajena z njegovim prepričanjem, z njegovim svetovnim nazorom. Če živi v skladu s svojim vrednotnim sistemom, svojo identiteto.
Vsakemu velikemu zgodovinskemu gibanju predhodi ideja, nazor, ki ga aktivisti sprejmejo in ponotranjijo. Tudi komunistično gibanje devetnajstega stoletja se je najprej začelo v glavah, v ideji, v nazorih. V skladu s tem nazorom pa tudi zločinska stran tega gibanja.
Že leta 1826 je socialist Robert Owen trdil, da je bil človek doslej suženj trojice »najbolj pošastnega zla«, to je zasebne lastnine, religije in družine. Dvajset let kasneje je Marx v Komunističnem manifestu (1948) napovedal »odpravo privatne lastnine« in »odpravo družine«, za vero, ki je bila zanj opij, pa je rekel, da se komunizem prične tam, kjer se prične ateizem. Marx in Engels sta tudi idejo genocida sprejela v svoj nazor. Januarja 1948 je v Marxovi reviji Neue Rheinische Zeitung Engels zapisal, da ko bo prišlo do socialistične revolucije, bodo primitivne družbe v Evropi zaostajale za dve stopnji, ne bodo niti še na kapitalistični stopnji. V mislih je imel Bretonce, Baske, Škotske višavce in Srbe. Imenuje jih »odpadke narodov, Völkerabfälle. Treba jih je uničiti, ker v zgodovinskem boju zaostajajo za dve razvojni stopnji in ne bodo mogli postati revolucionarji«. Govoril je tudi o vulgarnosti in umazanosti Slovanov. Meni, da Poljska ni upravičena do obstoja. Tudi Marx je menil, da Poljska ni upravičena do obstoja. »Razredi in rase, ki so prešibki, da bi obvladali nove življenjske razmere, se morajo ukiniti. Umreti morajo v revolucionarnem holokavstu!«
Marx se je tudi zelo navduševal nad Darwinovo evolucijo in njegovim »zakonom močnejšega«, ki ga je za potrebe revolucije preimenoval kar v »zakon zgodovine« oziroma zakon o preživetju najbolj naprednega razreda. V tem prepričanju je postavil hipotezo, da je prvotnemu komunizmu sledila sužnjelastniška, fevdalna in končno kapitalistična družba, ki je obsojena na propad, sledila pa ji bo komunistična družba popolne svobode. Lenin pa je šel še korak naprej in sklenil, da je treba zgodovinsko evolucijo prehiteti tako, da napredna partija, ki zastopa proletarske interese, predčasno prevzame oblast.
Kjer in ko je komunizem prevzel popolno oblast, pa teror ni pojenjal, nasprotno, še zaostril se je. In že takrat je partija morala korigirati svoj svetovni nazor z idejo o »permanentni revoluciji«. Dobili smo komunistični revolucionarni teror, ki ni bil omejen ne časovno ne po množičnosti ne po grozljivosti niti ne po namenu ali cilju, ker ga sploh ni imel.
Ko pa je padel »berlinski zid«, so se tudi uradno razblinili nazorski temelji komunizma. Zasebna lastnina je danes spoštovana in prisotna kot še nikoli. Z nobenim terorjem in nobeno prisilo ni mogoče razvrednotiti družine. Pri ljudeh, ki jih je preganjal komunistični teror, pa je celo več vere kot med prebivalci svobodnih kapitalističnih držav. Od komunističnega leporečja je ostala le želja po socialni in pravični državi, ki pa je bila prisotna že pred pojavom komunizma in do zavidljive
[Stran 0]
mere uresničena le v nekomunističnih sistemih.
Komunizem se je že davno odpovedal sovraštvu do zasebne lastnine, nikoli pa se ni odpovedal sovraštvu do krščanstva in do inštituta družine. Odpovedati se je moral neposredno krvavemu nasilju, vsa druga orodja revolucionarne oblasti pa je ohranil in celo izpopolnil. Predvsem laži, sovraštvu in zlorabi pravosodja se še danes ne more odpovedati.
Permanentna revolucija je spremenila svoj videz, a ohranila vse svoje značilnosti. Lahkotnost zločina se kaže v lahkotnosti ropanja države in v zaničevanju ter »ubijanju« tradicionalnega vrednotnega sistema, ki mnogim pomeni temelj njihove življenjske usmeritve. Povampirjenost oblasti se kaže tudi v brezobzirni kadrovski izključevalnosti in v nonšalantnem kršenju človekovih pravic in ustave. Genocidno razsežnost sofisticiranega zatiranja čuti ves nelevičarski svet, od kristjanov in domoljubov do podjetnikov in novinarjev, ki si drznejo izpovedati resnico. Laž in sovraštvo pa sta namenjena predvsem tistim, ki odločno zastopajo spoštovanje življenja od spočetja do naravne smrti, spoštovanje družine in naravne ▶
Figure 1. Če se je komunizem odrekel sovraštvu do česa, se do krščanstva gotovo ni.Lovro Stanovnik [Stran 0]
spolnosti ter spoštovanje človekove lastne identitete. Tudi metode nove revolucionarne levice so univerzalne, saj prihajajo iz zblojenih temin zahoda, kot je »kulturni marksizem« Frankfurtske šole.
Komunistično gibanje, ki je hotelo ostati na svetovni sceni in obvladovati množice, je v novih okoliščinah potrebovalo temeljito prevetritev svojega svetovnega nazora. Ne zato, da bi premislilo svoje cilje in potrebe človeštva ter na novih spoznanjih načrtovalo svojo dejavnost, ampak zato, da bi z novim jezikom upravičilo svojo oblast in svojo staro obsedenost ustvariti »novo družbo«. A »novega človeka« je možno ustvariti le tako, da najprej razkrojimo njegovo tradicionalno identiteto in mu nato reprogramiramo novo.
S tem smo prišli do bistva današnjega eshatološkega spopada.
Spopad za identiteto človeka
Identiteta je to, kar človeka dela enkratnega. To niso le njegovo ime, njegova izobrazba, njegove telesne značilnosti in sposobnosti, ampak so tudi njegovi starši, predniki, zgodovina, njegova narodna pripadnost, tradicionalne vrednote in navade, njegov spol, njegova vera itd. Če karkoli od tega družba ne spoštuje, ne prizna ali celo zaničuje, ne spoštuje in zaničuje človeka samega. Zaničevati krščanstvo pomeni, zaničevati vse in vsakega kristjana. Ne spoštovati ali žaliti institut družine pomeni, ne spoštovati ali žaliti osebe, ki živijo v družinah. Ne spoštovati ali zaničevati spol, ki ga je človeku določila narava, pomeni zaničevati človeka, ki je deček ali deklica, moški ali ženska.
Danes je identiteta evropskega človeka v mnogih stvareh nespoštovana in ogrožena. Ne le posamezni evropski politiki, tudi slovenske leve vlade oziroma njihove nevladne organizacije in mainstream mediji nam kar naprej govorijo o »multikulti« etiki in o zahtevi, da smo »politično korektni« tako, da zanemarimo svojo lastno tradicijo, lastne navade, lastno vrednotno usmeritev, lastno identiteto in se prilagodimo migrantom, namesto da bi oni spoštovali zakonodajo države, v katero prihajajo.
Lahkomiselno dopuščanje nelegalnih migracij je v Evropo vneslo nevaren razdor. Taka Evropa, v kateri predsednik neke močne države na veliko vabi migrante, ko ti pljusknejo na njene meje, pa začne drugim vsiljevati migrantske kvote, nima bodočnosti.
Dodaten razdor je mogoče pričakovati ob dejstvu, da nova levica v nekaterih evropskih državah že uresničuje rušenje evropske identitete in stvarjenje »novega človeka«. Ponekod se že z oblastnega nivoja uvaja vpisovanje v osebne dokumente »starš 1« in »starš 2« namesto »oče« in »mati«. Na silo tudi za tiste, pri katerih je očetovstvo in materinstvo jasno in ne gre za dva istospolna posvojitelja. Tudi v rojstnem listu se pri otroku ne bo vpisoval spol, čeprav je medicinsko jasno, da gre ali za fantka ali za deklico.
V porodnišnici mora porodničar pregledati novorojenčka, ugotoviti nivo normalnosti in eventualne posamezne prirojene napake. In ve se, da ima fantek v genetskem zapisu kromosomski par XY, deklica pa XX. Medicinsko je spol jasen in porodničar ga mora vpisati. Če ga ignorira, ignorira osebo, ki se je ravnokar rodila. (Obstajajo sicer tudi vmesne situacije, na primer Klinefelterjev sindrom (XXY), katerih pogostnost pa srečamo le v promilih.)
Naj se torej moški oblači kot ženska, operira vse svoje organe, se napolni z ženskimi hormoni, svojega genetsko določenega spola ne more spremeniti. Spol ni rezultat vzgoje, družbenega vpliva ali lastne izbire. Lahko pa te stvari vplivajo na samo spolno obnašanje, na t. i. spolno usmerjenost.
Da smo si na jasnem! Povprečen Slovenec se ne zgraža niti ne obsoja homoseksualnosti. Naj se imajo radi in živijo v svoji istospolni partnerski skupnosti. A zakaj otroke v vrtcih in šolah begati in usmerjati v nenaravne spolne prakse? In to brez vednosti staršev in v nasprotju z njihovo voljo?!
[Stran 0]
Povprečen Slovenec verjetno tudi ne bi protestiral, če kakšni starši ne bi hoteli biti imenovani kot oče in mati, ampak kot starš 1 in starš 2. A zakaj to zahtevati od preostalih 99,9 odstotka državljanov, ki svojim otrokom hočejo tudi v dokumentih biti »oče« oziroma »mati«?!
Povprečen Slovenec spoštuje bogastvo slovenskega jezika in njegovo spolno končnico pri samostalnikih, pridevnikih in glagolih: »prijazna gospa je prišla«, »prijazen gospod je prišel«. Zakaj hoče ljubljanska univerzitetna »elita« ta naš jezik na silo osiromašiti spolne končnice in nas celo na tej ravni oropati slovenske identitete?!
Nekoč je vsakih deset let »ljudsko štetje« ugotavljalo statistične parametre narodne in verske pripadnosti ter družinskega statusa. Zakaj tega ni več?
Zakaj vse to?
Očitno zato, ker ne spol, ne vera, ne narodnost, ne jezik, ne družinski status, ne rodbinske korenine … nič od tega ne sme določati človekove osebne identitete. Državljanom je treba onemogočiti, da bi čutili pripadnost svojemu spolu, svojemu narodu, svoji veri, svoji družini itd. V tako izpraznjen temelj identitete razosebljene množice potem lahko oblastni lobiji z globalističnimi prijemi in svojimi mainstream mediji sugerirajo novo identiteto, ki jo odlikujejo načrtovano potrošništvo, ateistični nihilizem, anarhični komunizem, spolna razvratnost ali kar protijanšizem. In tako lahko dobimo »novega človeka«, o katerem že sto let sanjajo komunistični revolucionarji.
Ta revolucija je bila že od nekdaj usmerjena v izničenje družine in razvrednotenje normalnih (naravnih) spolnih odnosov. V ta namen se nova leva politika zateka v »teorijo o spolu«, ki predstavlja vrh nezaslišano norega svetovnega nazora, da si spol izbiramo sami in ga ne določa narava v času združenja jajčeca in semenčice. Če bo to noro teorijo Evropa sprejela v svoj notranji pravni red, bo to pomenilo zadnji žebelj v njeno krsto. Pričakovati je namreč, da se bodo posamezne nacionalne evropske države temu ideološkemu nasilju odločno uprle.
Znan nemški komunist Willi Münzenberg, ki se je pridružil LeninStalinovi permanentni revoluciji, je že takrat veselo vzkliknil: »Zahod bomo tako pokvarili, da bo zaudarjalo.« Osemdeset let po njegovi smrti pa se zdi, da se njegova napoved uresničuje. Stvari potekajo tako prefinjeno in postopoma, da se Zahod tega niti ne zaveda. Glede takega manipuliranja pa imajo nekdanje vzhodne države več izkušenj, več posluha, zato se tam tudi kaže večji odpor do tega samodestruktivnega gibanja.
Sicer pa vsak napad na normalnost in vsako vsiljevanje nazorov, ki so skregani z zdravo kmečko pametjo, prej ali slej prebudita odločen odpor. Najprej se pojavi kritično razmišljanje o pomenu tradicionalnih vrednot in o upravičenosti nazorov, na katerih temelji zahodna civilizacija in ustanovitev Evropske unije. Ta premislek nato zori v jasno obrambo vrednot, kot so narodna pripadnost, krščanska tradicija in naravna (biološka) osebnostna identiteta. Evropa in z njo Slovenija stoji tik pred ali že v tem nujnem premisleku, ki pa ga skuša preprečiti najnovejša gonja proti svobodi govora. Novi revolucionarji hočejo namreč vsako podajanje resnice, ki jim je neprijetna, imenovati »sovražni govor«.
Ideja klasičnega komunizma je sicer propadla, a je povzročila strahotno količino človeškega trpljenja. Tako bo tudi ideja »kulturnega marksizma« zagotovo propadla, ker je skregana z zdravo pametjo in zakonitostjo narave. Slep in trdovraten upor naravi se vedno žalostno konča. A še prej bo povzročil veliko zmede in človeškega trpljenja. Pa tudi veliko prepričevanja, idejnega spopada in izčiščenja resnice.
V takih spopadih namreč zorijo tudi nova spoznanja, ki pomenijo priložnost, da se zahodna civilizacija – namesto propada – dvigne na višjo duhovno raven. ■
[Stran 0]