Figure 1. Socialna akademija
Rodila se je 25. marca 1929 v Gorenjem Polju nad Anhovim (Primorska) kot drugi otrok od skupno osmih, ki sta jih rodila in vzgojila starša, mati Angela, rojena Boltar, in oče Anton Bevčar. Mlada Marija je v rojstnem kraju še v času italijanske okupacije končala osnovno šolo, v Gorici je obiskovala italijansko in slovensko gimnazijo (1943–45). Po koncu druge svetovne vojne se je zaradi komunistične okupacije s 16 leti z družino morala umakniti. Družina je odšla v begunsko taborišče v Cremoni, sama pa je odšla v italijansko begunsko taborišče v Senigalliji, kjer je imela nekaj slovenskih stikov. Tam je leta 1947 maturirala na slovenski taboriščni gimnaziji, nato pa (po dostopnih podatkih) še na klasičnem liceju v Gorici. V negotovem času po vojni se ji je ponudila priložnost študija medicine na medicinski fakulteti univerze v Zaragozi. Čeprav se je njena družina odločila za selitev v daljno Argentino, se je sama odločila za študij v Španiji, kjer je leta 1952 diplomirala cum laude. Opravila je tudi dveletni podiplomski študij na oddelkih za splošno medicino in na pediatričnem inštitutu. Ob komunistični okupaciji slovenske domovine, izseljeni družini v Argentini in možnostih študija in dela po svetu je prišel čas za naslednjo odločitev – kje ustvariti dom, kje nadaljevati strokovno pot? Tudi zato, ker je že na univerzi v Zaragozi spoznala Jožeta Bernika, s katerim se je zaročila, se je v njej oblikovala dokončna želja, da bi svojo pot nadaljevala v Združenih državah Amerike. Ob velikem trudu ji je uspelo pridobiti specializacijo iz interne medicine v ZDA. Najprej je morala opravljati ponovno pripravništvo v bolnišnici St. Joseph Hospital (Joliet, Illinois, 1954–55), nato pa je pričela s specializacijo v bolnišnicah Henrotin in Passavant Memorial (sedanja Northwestern Memorial) v Chicagu, v zvezni državi Illinois, ki jo je uspešno zaključila leta 1958. Poleg kliničnega dela z bolniki, pedagoškega in andragoškega dela na univerzi jo je privlačilo znanstvenoraziskovalno delo. Svojo poklicno pot je izredno uspešno nadaljevala do redne profesure; bila je članica Sekcije za nefrologijo in hipertenzijo in zdravnik konzultant na Medicinski fakulteti Northwestern University, delala pa je tudi kot učiteljica klinične medicine (Cook Country Hospital, 1964–1968). Bila je raziskovalka in vodja Laboratorija za tkivne kulture in celično biologijo ledvic (1964–1980) ter vodja več raziskovalnih projektov, avtorica številnih člankov in tudi recenzentka za številne ugledne revije. Njeni dosežki so pomagali graditi pot do zelo uspešnih zdravil za zdravljenje krvnih strdkov, ki so izredno pomembni v sodobni medicini. Svoje dosežke je objavljala v številnih priznanih strokovnih revijah, za delo pa je prejela tudi posebne nagrade. Posebej odmeven uspeh je dosegla z razvojem posebne kinematografske tehnike (angl. timelapse), s katero je pod mikroskopom snemala obnašanje celic. Bila je direktorica Life extension institute v Chicagu (1980–1985) ter članica več univerzi-[Stran 135]tetnih združenj, med njimi Medicinskega etičnega komiteja (1972–1976), članica sedmih ameriških zdravniških združenj, med njimi Ameriškega združenja žensk v zdravstvu (American Medical Women’s Association), in članica mednarodnega združenja za trombozo (International Society of Thrombosis and Hemostasis). Leta 1998 se je profesionalno upokojila, še vedno pa je ostala povezana s svojo stroko.
V poletju leta 1955 sta se 6. avgusta z zaročencem Jožetom Bernikom poročila v slovenski cerkvi sv. Štefana v Chicagu. Njun dom je postal zatočišče mnogih ljudi: skupaj z možem sta med domoljubnimi izseljenci pogumno in radodarno spodbujala predvsem umetnike, z nakupi umetnin sta veliko prispevala k razvoju slovenske umetnosti. Njuna zasebna zbirka se je večala in vključevala številna dela, ki v povojnem času zaradi totalitarne komunistične ideologije niso imela mesta v domovini svojih ustvarjalcev. Bila sta tudi podpornika dogodkov, organizacij in slovenskih ustanov. Gospod Jože Bernik je bil med ustanovitelji Slovenskega kulturnega centra v Lemontu. Več kot dvanajst posameznikom, predvsem študentom z raznih koncev sveta, predvsem pa slovenskih korenin, sta v zavetju svojega doma omogočila bivanje v ZDA, medtem ko so se šolali ali izpopolnjevali na raznih univerzah. Njuna zakoreninjenost v slovenski kulturi in zvestoba identiteti – kljub življenju v tujem okolju – sta rodila vidne sadove. V burnem času osamosvajanja Slovenije sta pri pripravah aktivno sodelovala. V času, ko je bil njen mož dr. Jože Bernik predsednik Svetovnega slovenskega kongresa, je sama sodelovala na srečanjih slovenskih zdravnikov. Leta 1997, ko je dr. Jože Bernik s podporo pomladnih strank kandidiral za predsednika Republike Slovenije, mu je zvesto stala ob strani in ga podpirala. Preselila sta se v Slovenijo z željo, da bi lahko ohranila povezanost med dvema domovinama. Del zbirke umetniških del sta v želji po naravni prisotnosti izseljenih slovenskih umetnikov v slovenskem prostoru darovala Zavodu sv. Stanislava, v septembru 2013 pa je to razstavo slik in plastik gostila Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. V njej so predvsem dela Franceta Goršeta, Bare Remec ter Iva Šubica. Avtor razstave je razloge, ki so vodili v izseljenstvo, delo in življenje v nasilni ločitvi od domovine nekoliko nerodno skril v pozabo (»Spomin na nastanek in rast zbirke z leti zbledel«), a je vseeno priznal pomembnost ponovne vrnitve v slovenski kulturni prostor: »Vsem razstavljenim delom pa je skupno to, da so zdaj v Sloveniji prvič javno predstavljena.« Končno je prišlo tudi do znanstvenega priznanja gospe Mariji Bernik, ko je 14. januarja 2014 Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije v sodelovanju s Slovenskih nefrološkim društvom in Inštitutom za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani pripravilo strokovno srečanje v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani. Po več kot 40 letih je bil v Sloveniji prvič predstavljen in predvajan znanstveni film »The Human Kidney in Culture« (Človeška ledvica v celični kulturi), ki je že leta 1969 prejel nagrado na Mednarodnem kongresu znanstvene in didaktične kinematografije v Padovi, doživel mednarodni uspeh in bil povod za številna vabljena predavanja in tudi visoko citiranost njenih objav v strokovnih revijah.
Novembra 2015 ji je priznanje dala tudi stranka Nova Slovenija in ji za njeno »življenjsko delo v podporo krščanski demokraciji ter za bistven prispevek pri ustanovitvi in delovanju Nove Slovenije« podelila naziv častne članice.
Ostala je povezana s sestrami, brati, nečaki in nečakinjami v Argentini, nečakinjo v Združenih državah Amerike in bratranci v Sloveniji. Po bolezni, v kateri je potrpežljivo prenašala bolečino, se je poslovila od nas na veliko noč, 27. marca 2016, komaj dva dni po dopolnjenem 87. letu starosti. »Potrpežljivost, poštenost, spoštovanje do sočloveka, pravičnost, smisel za dobro in slabo, visoka pričakovanja do sebe in [Stran 136]drugih in močna vera v Boga« – to so vrednote, zaradi katerih je kot mlado dekle morala zapustiti slovensko zemljo. V zadnjih dneh so bili ob njej sorodniki in znanci, ki so priče, da je v svojem življenju te vrednote živela in jih prenašala v prihodnji rod, saj smo jih zapisali, kot se jih spomni njena nečakinja gospa Lučka Radoš. Verjamemo, da jo je na praznik vstajenja Gospod sprejel v družbo njenega moža Jožeta in svetih. Naj počiva v Njegovem miru!