[Stran 095]
Julij Bertoncelj: Saga hiše ob gozdu. Obračun s preteklostjo, Berton 2014
Ob prebiranju knjige dr. Julija Bertonclja Saga hiše ob gozdu človek razmišlja o tem, koliko memoarne literature o tistem groznem in zmedenem času med in po drugi svetovni vojni (vse do osamosvojitve) smo dobili Slovenci. V tistem tako usodnem času smo kot komaj dvomilijonski narod izgubili sto tisoč ljudi in utrpeli neznansko materialno škodo, da strahotnega trpljenja, moralne škode ter drugih posledic sploh ne omenjamo! Kot kaže, pa je bilo vse brez koristi in zaman.
Velikanska množica teh besedil je polna komunistične navlake in mitologije, samopoveličevanja, pretiravanj, zgodovinskih potvorb, ideoloških klišejev, laži, zavajanj, nerazumevanja, sovraštva, nespoštovanja življenja in človeka. Vmes pa so tudi taka, ki se napajajo iz resnice in govorijo o stvarnosti, kakršna je dejansko bila. Med avtorji teh knjig so imena, ki jih bo zgodovina kar obšla ali pa jim bo pripisala moralni madež neverodostojnosti.
Besedilo v knjigi Saga hiše ob gozdu je kritično, jasno, čisto in dobronamerno. Pripoved je pravo nasprotje zlaganim zgodbam o partizanstvu, osvobajanju in socialistični uspešnosti. Avtor pristaja zgolj na resnico in poštenost, dokumentira in človeško sočustvuje z žrtvami na obeh straneh. Išče pa tudi razloge za tolika zločinstva in žrtve, daje odgovore na usodna zgodovinska in sodobna vprašanja ter predloge za ureditev nenormalnega stanja in pomiritev sprtih strani, in sicer s ciljem uresničevanja razvoja in napredka. V knjigi zaznamo moralno ogorčenje nad falsificirano in krivično preteklostjo ter veliko iskrenega prizadevanja za dosego pomiritve ne le znotraj ožje skupnosti: družine, soseske in okolice, temveč tudi naroda.
Iz avtentičnega spomina otroka, živahnega in vedoželjnega fantiča, razmišljanj fanta in zrelega moža ter izobraženca in svetovljana dobimo življenjski, stvaren in čist popis slovenske zgodbe iz časa vojne in revolucije. Pred nami je dramatičen prikaz človeškega boja za obstoj, boja, ki se pogosto konča tragično in zaman. Avtor dogajanje presoja razumsko, prizadeto in odgovorno; svojo sodbo ponuja v presojo tudi nam, in sicer z upanjem, da bomo sledili njegovi prepričljivi in jasni
Figure 1.
argumentaciji, ki je vselej podprta s podatki. Vabi nas k razmisleku in dialogu za rešitev iz zagate, v kateri smo kot posamezniki in kot narod znašli zaradi državljanske vojne in revolucije. Rešitev vidi le v radikalnem in poštenem odnosu do dogajanja v preteklosti in sedanjosti, iskreni razpravi, pristajanju na argumente, medsebojnem spoštovanju, sočutju do žrtev ter spravi. Kadar z rahlo ironijo in brez ovinkarjenja razkriva zmote ter kaže na napake in zločine posameznih ljudi, to dela zato, ker njihovo početje razume kot nesrečo, vredno bolj obžalovanja kot očitkov in prezira. Toda o njih govori jasno in glasno, ker ne mara slepomišiti. Ljudje naj bi se namreč zločinov in zmot jasno zavedli, šele tako naj bi prišlo do katarze in nove, prave prihodnosti.
Iz pisanja se vidi, koliko je avtorju do slovenske sprave in do tega, da bi drvenje slovenskega naroda in slovenske države v katastrofo že končno ustavili, se otresli sramote ter svoj razvoj usmerili v zdravo prihodnost. Bertoncelj ni samo znanstvenik, ki niza in vrednoti dejstva, ampak je tudi rodoljub in odgovoren državljan ter predvsem dejaven razumnik, ki mu ni vseeno za sočloveka. Iz njegovega pisanja se čuti, da je odgovoren do sveta in ljudi [Stran 096]okrog sebe. Postavlja si vprašanja in nanje odgovarja. Vprašanja zastavlja tudi nam, saj so aktualna, še kako človeška in bi nas morala vsaj zanimati, če že ne skrbeti. O njih se je potrebno pogovarjati, razmišljati in razpravljati v demokratičnem dialogu, saj imajo vsi ljudje pravico povedati svoje mnenje. Vprašanja so takšna in tako pomembna, da nas bodo le pravi odgovori nanje rešili brezizhodnosti in travm, v katerih smo se znašli. Pisec pa dobro ve, da so za tak dialog potrebne značajske lastnosti, kot so dobrosrčnost, trezno razmišljanje, odgovornost, skrb in zdrava pamet, obenem pa tudi spoštovanje drugih moralnih vrednot ter prastarih zapovedi, temelječih na naravnih zakonih. Brez spoštljivega odnosa do vsega tega ne more biti organizirane in svobodne družbe, lahko je le ustrahovana čreda.
Pisec knjige se dobro zaveda, kako pomembna so za človeka in človeško družbo načela humanosti, ki jih je v tisočletjih ustvarila civilizacija, zato opozarja nanje in jih še kako priporoča. Sam si je v svojem delovnem življenju nabral veliko izkušenj in življenjske modrosti, ki bi jih rad delil z nami, zato smemo in moramo priporočiti knjigo vsakomur, ki je pripravljen razmišljati in se učiti. Učenje in razmišljanje sta generatorja napredka in razvoja. To, kar obravnava ta knjiga, je namreč bistveno povezano z našim napredkom; tako duhovnim kot materialnim in celo z našo rešitvijo. Več kot jasno je razvidno, da si avtor za Slovence želi lepe in uspešne prihodnosti; zato nas opominja, uči in vzpodbuja. Knjigo bi moral prebrati prav vsak in razmišljati o njeni vsebini. To, o čemer pripoveduje, je tako bistveno povezano z nami, našo zgodovino in našo prihodnostjo, da se nam in naši domovini piše črn scenarij, če na vprašanja, postavljena v tej knjigi, ne bomo znali odgovoriti in jih razrešiti.
Mimogrede je treba reči še to, da s to knjigo Slovenci dobivamo avtentičen vpogled v razvoj partizanstva na ožjem področju Gorenjske, v njegov način delovanja in bojevanja, ki je specifično le deloma – morda le po svojem obsegu, po metodah in po svojih revolucionarnih namenih pa je enako kot v drugih slovenskih pokrajinah. Revolucija je vsem prinesla enake posledice: tiranijo in neuspešno gospodarstvo.