[Stran 027]
Pred vami je članek, ki se bo morda temu ali onemu – vajenemu pričevanj o krvavih medvojnih in povojnih dogodkih – zdel na prvi pogled prelahek in nezanimiv, pa vendar bo v njem kaj hitro odkril izredno živo in nepristransko sliko naše revolucije in kar sama od sebe se mu bo pojavila želja, da bi o posameznih dogodkih zvedel še več, kot je tu povedano, na primer kako so konec leta 1944 in v začetku leta 1945 potekali boji okrog Občin in koliko so pri tem pretrpeli domačini. Zelo nazorno so prikazani tudi nekateri povojni dogodki in osebe, ki v njih nastopajo – od zatiranja koloradskega hrošča do zaplemb premoženja tudi takim, ki so med vojno partizane podpirali, do obveznih oddaj in »prostovoljne« udeležbe v delovnih brigadah ter zanimive svobode na novoustanovljeni stiški gimnaziji. Avtorica na koncu pove, da je bila ob koncu vojne stara komaj devet let, pa je kljub temu nekatere dogodke tako močno doživela, da so se ji neizbrisno vtisnili v spomin, kasneje pa jih je s pogostim obnavljanjem izpopolnila in jim s svojo izobrazbo dodala še poseben pečat.
Moja rojstna hiša stoji v vasi Pluska, ki je bila ob začetku druge svetovne vojne oddaljena od Trebnjega štiri kilometre, zaradi kasnejše širitve Trebnjega pa je danes le še dobra dva kilometra. Pravzaprav je danes v naši vasi izvoz z novozgrajene avtoceste, z oznako: »Trebnje zahod«. V moji mladosti je bila to idilična vasica, s komaj enajstimi hišami, ki so bile vse razporejene ob takrat glavni cesti Ljubljana – Zagreb. Zaradi povojne izgradnje najprej magistralne ceste in potem še dveh krakov avtoceste je zunanji videz vasi danes povsem spremenjen. Porušene so bile tri hiše in odstranjena košata stoletna lipa, ki je stala sredi vasi. Prav tam pa je še danes križišče s cesto, ki pripelje iz Žužemberka skozi vas Občine, ki leži na najvišji vzpetini. Obe vasici ležita nekoliko višje od Trebnjega, zato nudita izredno dober razgled po večjem delu Dolenjske. Zaradi dobrega razgleda, pa tudi zaradi pomembnega križišča sta bili med vojno obe vasi strateško zelo pomembni za italijansko vojsko, partizane, domobrance in nemške vojake. Vsi našteti so se začasno ali za daljši čas zaustavljali v eni ali drugi vasi ali pa v obeh vaseh istočasno.
Naša hiša je bila med vojno največja trdno grajena stara hiša v vasi, ker je bila nekoč gostilna, v davnih časih pa je bila tu poštna postaja za prenočevanje ljudi, ki so prevažali poštne pošiljke, pa tudi za prenočevanje njihove vprežne živine. Za hišo je bilo in je še danes obširno dvorišče, obdano z dveh strani z gospodarskim poslopjem, z ene strani pa s kamnito škarpo, ki prehaja v sadni vrt. Dostop na dvorišče sta omogočali dobro vzdrževani široki poti na obeh koncih hiše. Med vojno so zato vojaki vseh vrst pogosto zapeljali kar naravnost na naše dvorišče in tam ostajali za krajši ali daljši čas.
Že v juniju leta 1941 so se na podstrešje naše hiše naselili italijanski vojaki in tu ostali do novembra tega leta, ko so se preselili v Trebnje. Iz tega časa se ne spomnim, da bi bil v naši okolici kakšen spopad med italijanskimi vojaki in partizani. Bilo je dokaj mirno.
V aprilu 1942 pa so partizani iz gozda na Medvedjeku, ki je oddaljen od naše vasi dobra dva kilometra, napadli tovornjak z italijanskimi vojaki, ko so se tja pripeljali zaradi popravila telefonske napeljave, ki so jo pred tem partizani prekinili s tem, da so na drogu prerezali telefonsko žico. Po takratnem pripovedovanju Trebanjcev je bil vojaški tovornjak ob povratku v Trebnje ves okrvavljen. Razjarjeni italijanski vojaki so ob povratku preiskali tudi našo hišo, če se morda pri nas skriva kakšen partizan. Že prej pa so se znesli nad prebivalci Medvedjeka in nekaj ljudi odpeljali s seboj. Malo pred Trebnjem, pod vasjo Rožni Vrh (takrat Roženberk), sta slučajno ob cesti stala dva mlada fanta, ki sta želela prečkati glavno cesto zaradi ribolova v Temenici. Razjarjeni italijanski vojaki so takoj skočili s tovornjaka in oba fanta tam umorili. Eden izmed teh fantov je bil Sladinov z današnjega Rožnega Vrha in drugi Kamnarjev iz današnjega Studenca.
Nekaj dni za tem so naši sosedje Andoljškovi (domače ime Malnarjevi) skupaj z več sosedi kopali v svojem vinogradu na Medvedjeku. Vinogradi tu ležijo nad gozdom, blizu glavne ceste. Po končanem delu in malici so se vsi skupaj napotili v gozd, da bi si ogledali, s katerega mesta so partizani napadli italijanske vojake. Nekdo izmed njih je med potjo opazil rdeč predmet, ga pobral in ga takoj odvrgel. Bila pa je bomba, ki je ob padcu eksplodirala in ranila več prisotnih ljudi. Prestrašeni so bežali domov in spomnim se povsem prestrašene starejše sosedove hčere, Andoljškove Mici, ki je prva pritekla do naše vasi in je v svoji zmedenosti na naše vprašanje, kaj [Stran 028]
Figure 1. Trebnje v povojnih letih iz knjige Drago Nahtigal: Podobe dežele ob Temenici in Mirni. Kraji v občini Trebnje na starih razglednicah)
se je zgodilo, odgovorila: »Nič hudega, samo Malnarjevi materi je odtrgalo glavo.« K sreči to ni bilo res, bila pa je ranjena v glavo in je zato močno krvavela. Ranjeni so potem morali iskati zdravniško pomoč. Vsem v vasi pa je bilo to resno opozorilo, da je odslej potrebno v gozdu več previdnosti.
Spomladi 1942 so ponoči partizani večkrat trkali na okno naše hiše, z raznimi prošnjami ali zahtevami. Zato smo se otroci bali noči. Bilo nas je strah, kaj se bo zgodilo z nami. Tako je bilo neke noči zopet slišati težke korake okoli naše hiše, kot da je neznanec obkrožil hišo kar trikrat. Ob trkanju sem se zbudila tudi jaz in vem, da smo vsi tiho poslušali in čakali, kaj se bo zgodilo. Naenkrat je nekdo potrkal na naša vhodna vrata. Mama je šla odpret in se dokaj hitro, a brez besed vrnila v sobo. Takoj sem jo tiho vprašala: »Kdo je bil na vratih?« Ona pa je odgovorila: »Partizan je prosil za kruh.« Odgovor me je pomiril, da sem zaspala. V resnici pa ni bilo tako. Na konju je prijezdil Tone Kamin, ki je bil takrat partizanski oficir, nekaj let prej pa naš hlapec. Njegova rojstna hiša je bila ob (tedaj) glavni cesti, malo pred Medvedjekom, zato smo se tudi z njegovimi starši dobro poznali. Prišel je opozorit mojega očeta, da je na seznamu za likvidacijo, zato se naj nekam umakne. Za moja starša tisto noč ni bilo nič več spanja. Le ugibala sta, kaj sedaj. Oče je zgodaj zjutraj, ko je bil še mrak, mami dejal: »Jaz nisem nikomur nič slabega storil in tudi ne vem, kam naj bi se umaknil. Zato grem kosit seno.« In tako je tudi storil. Toda še pred sedmo uro zjutraj se je vrnil in mami dejal: »Vest mi ne da miru. Če je Tone toliko riskiral, moram nekaj storiti. Samo ne vem, kam naj grem.« Mama se je spomnila na koleno, ki ga je bolelo, ker se je nekaj dni prej poškodoval, in dejala: »Kaj pa, če bi šel k našemu zdravniku v Trebnje. Mogoče bi te poslal v bolnico.« In tako se je tudi zgodilo. Zdravnik ga je poslal v bolnišnico v Novo mesto, ki so jo takrat še upravljali usmiljeni bratje. V bolnišnici je ostal do meseca oktobra.
V juniju leta 1942 so neke noči, tako kot že večkrat poprej, partizani prerezali telefonske žice, ki so Italijane povezovale z Ljubljano. To se je vedno zgodilo ob cesti pod klancem, ki je od naše vasi oddaljen le približno štiristo metrov. Zato so vaščanom italijanski vojaki zagrozili, da bodo požgali vas, če se bo to še zgodilo. Na predlog našega najbližjega soseda [Stran 029]Janeza Andoljška, za katerega smo kasneje ugotovili, da je bil partizanski »terenski delavec«, po vojni pa predsednik naše krajevne skupnosti, se je takoj zjutraj zbralo nekaj družin iz bližnjih hiš. Odšli smo do vrha klanca in celo videli dva partizana na telefonskem drogu, ki je stal sredi našega travnika. Iz oddaljenosti komaj 100 m smo ju prosili: »Tone, ne delajte tega, ker nam bodo Italijani požgali vas.« Spomnim se, da smo ob tem otroci tudi glasno jokali. Seveda naša prošnja ni bila uslišana. Eden od njiju nam je celo odgovoril: »Brez žrtev ni zmage.« Zato smo se razočarani vrnili domov. Naša mama je takoj pomislila, da lahko sedaj partizani pridejo tudi v vas, gotovo pa bodo kmalu tudi Italijani opazili okvaro in prišli v vas. Zato je nam otrokom svetovala, da se čim prej odpravimo na bližnjo njivo, ki je ležala na bregu nasproti naše hiše. Okopavali smo krompir, a ne dolgo. Kmalu je nekdo izmed nas zagledal veliko italijanskih vojakov, ki so bili meter narazen razporejeni čez ves klanec in so se z naperjenimi puškami v rokah pomikali proti naši vasi. Mama je dejala: »Hitro domov!« Stekli smo čez ozko dolinico in se že vzpenjali po bregu proti cesti in naši hiši, ko smo zagledali, da so iz sosedove hiše, ki je stala pod cesto nasproti spodnjega dela našega dvorišča in je v njej stanoval Janez Andoljšek s svojo družino, planili partizani, ki so z oblačili in s puškami v rokah tekli pravokotno na nas. Za njimi je tekla Andoljškova hčerka Zdenka s puško v roki in kričala: »Tone, puško si pozabil!« Med tekom, že blizu nas, je enemu izročila puško. Takoj za tem so partizani v naglici prečkali našo vrsto in bežali vzdolž ceste naprej po njivi proti zgornjemu del vasi ter se med tekom oblačili. Mi pa smo stekli čez cesto k naši hiši. Italijanski vojaki so vse to dobro videli od blizu, saj se je vse to dogajalo komaj nekaj sto metrov od njih, niso pa spustili niti enega strela za partizani niti niso tekli za njimi. Posvetili so se samo nam. Postavili so nas in nekaj sosedov na široko kamnito stopnišče naše hiše in v nas namerili mitraljez. Medtem jim je morala naša mama razkazati vse prostore v naši hiši in odpreti vse omare, za njo pa je ves čas hodil vojak z naperjeno puško. Bilo nas je zelo strah in smo samo čakali, kdaj bo počilo. Čeprav sem bila takrat stara komaj šest let, nisem mogla razumeti, da italijanski vojaki ustrahujejo nas, pustijo pa nemoteno bežati partizane.
Kaj se je medtem dogajalo pri sosedovih, od koder so pritekli partizani, ne vem. Vem samo to, da je šlo tja nekaj italijanskih vojakov. Janez Andoljšek pa nam je potem povedal, da so Italijani imeli s seboj vojaka, ki je govoril slovensko, njega pa da so spraševali, zakaj smo zjutraj klicali: »Tone, ne delajte tega!« Hoteli so vedeti, kdo je Tone. Torej so bili ta dan zjutraj Italijani v bližnjem gozdu in so vse slišali. Povedal nam je še to, da jim je razložil, da nismo klicali Tone, ampak to ne. Vsi vaščani pa smo bili potem prepričani, da jim je zagotovo takrat tudi povedal, da njegova hči živi z italijanskim oficirjem v Trebnjem (kasneje se je z njim tudi poročila), ker so po polurnem strahovanju nas nič krivih italijanski vojaki umaknili mitraljez in nam dovolili, da se umaknemo s stopnic, sami pa odšli.
V letu 1942 so partizani večkrat minirali cesto od že prej omenjenega našega klanca do Medvedjeka. To je predstavljalo veliko nevarnost za vse civilno prebivalstvo. Kmetje so imeli v tej smeri oddaljena polja, na Medvedjeku pa vinograde. Vsaka hoja po cesti je bila nevarna, še bolj pa prevozi z vprežno živino. Minirali pa so tudi druge ceste. Ljudje smo se med seboj obveščali, če je kdo opazil, da so se partizani zadrževali na posameznem odseku ceste, in je bilo sumljivo, da so tam zakopali mine. Spomnim se, da je včasih , ko smo bili v vinogradu na Medvedjeku, mama poslala koga z opozorilom, da je nekje na naši poti cesta minirana. Zato ob povratku nismo hodili po cesti, ampak ves čas le po travnatem delu, ob robu ceste. Včasih smo med potjo opazili določena mesta na cesti, ki so bila kar preveč lepo oblikovana, kot da je pravkar tam peljal tovornjak. Taka mesta so se nam zdela sumljiva. K sreči se nam zaradi previdnosti ob miniranjih ni nikoli zgodila nesreča. Zgodilo pa se je Šurkarjevim iz sosednje vasi Korenitka. Mati in njen desetletni sin sta šla zgodaj zjutraj po cesti od doma proti Medvedjeku. Malo pred Medvedjekom je sin stopil na mino, ki ga je povsem raznesla. Del njegove obleke je še celo leto potem visel na obcestnem telefonskem drogu ter nas opominjal na nevarnost min. Na minirano cesto je zapeljal tudi Jože Kek iz sosednje vasi Luža. Bilo je to na cesti med Veliko Loko in Šentlovrencem, ko je z lahkim vozom, ki smo mu rekli samček, peljal svoje žito v mlin. Zapustil je ženo, ki je pričakovala petega otroka, in še štiri mladoletne otroke. Ker je bil to bratranec mojega očeta in se je občasno mimogrede oglašal tudi pri nas, nas je to zelo prizadelo. Njegova žena je potem prihajala k mojemu očetu po gospodarske nasvete. Zaradi mine je umrl tudi desetletni Ivan Gorec, ki je stanoval na drugem koncu naše vasi. Menda je sam nekje našel mino, ki mu je eksplodirala. Po vojni sem občudovala njegova starša, kako [Stran 030]
Figure 2. Kekova družina leta 1946
sta, sicer povsem skrušena, tiho prenašala izgubo tega sina in še treh sinov, umorjenih po vojni. Dva sinova vem, da sta bila domobranca, za tretjega pa ne vem, nekateri so govorili, da je bil partizan.
Neke noči v juniju 1942, dobre tri tedne za tem, ko je moj oče odšel v bolnico, so se partizani pripeljali z večjim vozom in ustavili na našem dvorišču. Mama in otroci smo se zbudili in prestrašeni čakali, kaj se bo zgodilo. Še danes se spominjam te noči in glasnih partizanskih pogovorov sredi noči. Naenkrat smo zaslišali: »Ni prava hiša, gremo k sosedu.« Do jutra nismo vedeli, kaj se je zgodilo. Zjutraj pa smo slišali glasen jok iz sosedove hiše in kmalu ugotovili, da so jim ponoči odpeljali osemnajstletnega sina in čisto izpraznili shrambo za živila ter kaščo. Ostali so brez sina in brez kakršnekoli hrane. Vem, da smo jim zjutraj sosedi nosili hrano, da so jo imeli za zajtrk. Spomnim se sklede z žganci, ki jo je nesla ena izmed sosed čez naš vrt, ko sem pred našo hišo poslušala pretresljiv jok obupanih sosedov. Po nekaj tednih ali še kasneje se je pri nas oglasil neznanec, ki je dejal, da je doma iz neke vasi blizu Šentvida pri Stični. Potem pa je rekel moji mami: »Iz katere hiše v vaši vasi so partizani odpeljali nekega mladega fanta?« Po pojasnilu, da je to nam najbližja sosedova hiša, do katere se lahko pride tudi čez naše dvorišče, je dejal: »Tega so tako mučili v gozdu nad našo vasjo, da je tri dni kričal.« Vsi smo se spraševali, zakaj se je to zgodilo, a nihče ni vedel odgovora. Kakšnih štirideset let kasneje pa je zatrjevala gospa, ki je bila v času umora najbližja soseda njegovega dekleta (»terenske delavke«), da je bil Jože Andoljšek zadolžen, da povsod spremlja mojega očeta, in ker je moj oče nenadoma odpotoval v bolnico, se je to zgodilo njemu. Dokazov o tem seveda ni, pa tudi nasprotnih ne, ker nismo nikjer in nikoli našli pojasnila, zakaj so ga odpeljali in zakaj so ga tako kruto umorili. Matija Maček pa piše v knjigi svojih spominov, da je šel v Šentvid pri Stični opozorit partizane, naj ne ravnajo tako kruto z ljudmi, ker se ljudje že odvračajo od partizanov. Ob branju teh spominov sem takoj pomislila na našega soseda.
V letu 1942 so Italijani ob glavni cesti od našega klanca naprej proti Medvedjeku posekali veliko gozda. Ljudje so takrat govorili, da so posekali pas gozda v širini pol kilometra. Lastnik tega gozda je bil France Bukovec iz Velike Loke. Prav tako so posekali gozd tudi na Medvedjeku. Mislili smo, da so Italijani to storili samovoljno, ker so ves les tudi odpeljali. V osemdesetih letih pa so mi v službi za vztrajno služenje pri istem podjetju podarili knjigo Ivana Mačka, v kateri obuja svoje spomine in med drugim pravi tudi to, da je šel v Trebnje in da je okregal trebanjske [Stran 031]komuniste, češ kam so dali denar od posekanega lesa. Dodaja pa še, kaj so mu odgovorili, in sicer da so denar porabili za dobrodelne namene. Takoj sem pomislila na posek tega gozda.
Jeseni leta 1942 sem šla v prvi razred osnovne šole v Trebnje. Spomnim se, da je bila na začetku Trebnjega cesta zaprta z veliko leseno pregrado, ki je bila povsem ovita z bodečo žico, ob tej pregradi pa je vedno stal najmanj en vojak. Odprl nam je leseno prepreko le, če smo ga otroci pozdravili z iztegnjeno dvignjeno roko. Sicer nam ni odprl. V šoli pa so nas otroke vabili, da se vpišemo v organizacijo fašistične mladine. Nekaj trebanjskih otrok se je vpisalo in zato vsak dan prejemalo brezplačno malico. Občasno so vsi ti otroci dobili še neka darila v velikih papirnatih vrečkah, ki so bile na vrhu odprte, a nikoli nisem videla, kaj je bilo v njih. Seveda smo otroci, ki nam starši niso dovolili, da se vpišemo v »fašiste«, ob tem žalostno gledali darila, predvsem pa malico, ki je tako lepo dišala, a nam ni bila dostopna. Po štirih kilometrih, ki sem jih prepešačila vsak dan do šole, bi se mi veliko bolj prilegla njihova malica s toplim svežim kruhom kot pa jabolko in večkrat napol suh kruh, kar sem vedno prinesla s seboj. Učiteljici s priimkom Pipa (njen mož Rudi Pipa pa je bil ravnatelj šole) sem se verjetno zasmilila, ker me je potem večkrat ob koncu malice čisto samo poslala v kletne prostore, kjer je bila kuhinja. Tam sem lahko pojedla nekaj od tistega, kar je ostalo »fašistom«.
Na griču ob trebanjskem pokopališču, so imel italijanski vojaki velike topove, ki so jih včasih dopoldan preizkušali. Ker je bila zračna razdalja komaj 300 m, je strašno bobnelo. Zato smo si morali po navodilu učiteljice ob odprtih ustih zatiskati ušesa in smo komaj čakali, da bodo prenehali streljati. Na nas prvošolčke je to streljanje delovalo zelo mučno.
Kmalu po božičnih praznikih leta 1942 nas je dosegla strašna novica, da so partizani ob zavzetju in zažigu italijanske postojanke Dob, to je v kraju med Mirno in Šentrupertom, pobili vso Mavsarjevo družino iz Šentruperta, grad pa požgali. Družina se je v strahu pred partizani pred večerom zatekla v ta gradič. V noči na 27. december so ustrelili 60-letnega očeta, ki je bil župan Šentruperta, njegovo 59-letno ženo, 21-letnega sina, 16-letno hčerko, 14-letnega sina in še 9-letnega sina. Sedemnajstletnega sina pa so prisilili, da jim je v gozd odgnal živino, ki so jo vzeli kmetom, potem pa se je za njim izgubila vsaka sled. Po tej novici smo bili otroci tako prestrašeni, da smo se ob najmanjšem nočnem trkanju na okno naše hiše takoj prebudili. Spomnim se, kako sem se po tem dogodku bala vsake noči. Celo leta 1945 sem ob novici, da je vojna končana, najprej pomislila, ali sedaj zares ne bo nihče več ponoči trkal na naše okno, da bomo mirno spali.
V začetku oktobra 1942 se je moj oče vrnil iz novomeške bolnišnice. Tam ga je obiskovala mamina sestra Anica Blatnik, ki je bila učiteljica v Soteski pri Žužemberku. Njen mož Ludvik Blatnik pa je bil v Soteski mesar, sicer pa povsem prepričan in predan komunistični ideologiji. Z mojo mamo, ki je bila zelo verna žena in je zavračala vsako laž in nasilje, se zato v marsičem nista strinjala. Včasih sta o tem sama, brez nas otrok, tudi odkrito spregovorila, a ostajala vsak pri svojem prepričanju. Ves čas pa sta spoštovala drug drugega in bila tudi pripravljena pomagati si v vsakdanjem življenju. Glede na navedeno je bil »stric Ludvik« tudi zelo aktiven partizanski delavec na terenu. Tega tudi ni skrival, čeprav takrat nismo vedeli, kakšne zadolžitve ima, in ga o tem tudi nismo spraševali. Moj oče je zato v bolnici prosil njegovo ženo Anico, naj prosi Ludvika, da mu na neki način omogoči, da bi šel lahko domov k svoji družini. Ob tem ji je tudi dejal: »Saj veš, da nisem nikomur nič žalega storil.« Ona pa je dejala: »Ali zares nisi nič takega storil, kar te dolžijo?« Oče pa je odgovoril: »Prisežem pri svoji družini, ki veš, koliko mi pomeni, da nič od tega ni res.« Ob enem od naslednjih obiskov mu je teta prinesla majhen listič, na katerem je pisalo: »Tine iz doline«, na njem pa je bil odtisnjen še partizanski žig. Ob tem, ko mu ga je izročala, je dejala: »To moraš vedno nositi s seboj!» Po povratku domov si je oče dal listek v čevlje in ga tam imel vedno pri sebi. Ne dolgo za tem, ko se je oče vrnil, so neke noči spet prišli partizani, da bi ga odpeljali. Oče jim je pokazal »listič«, spogledali so se in odšli. Šele po smrti »strica Ludvika«, kakšnih trideset let kasneje, mi je dala teta Anica v branje njegov življenjepis, ki ga je lastnoročno napisal v času svoje neozdravljive bolezni, in sicer potem, ko so ga njegovi sotovariši vrgli iz partije, ker jih je menda opozarjal na nepravilnosti (tako mi je rekla teta Anica). Izključitev iz partije ga je tako hudo prizadela, da od takrat naprej ni maral srečati nikogar več izmed njih. Umaknil se je v osamo in teti napisal, naj njegov pepel raztrosijo (kar takrat še ni bilo pri nas mogoče), samo da ne bodo šli njegovi bivši sotovariši na njegov pogreb. V življenjepisu je med drugim napisal tudi, da sta z ravnateljem osnovne šole v Dolenjskih Toplicah, ki je nosil partizansko ime »Tine iz doline«, z mesom oskrbovala Bazo 20. Torej[Stran 032]
Figure 3. Rojstna hiša avtorice
sta skupaj oskrbovala partizansko vrhovno poveljstvo.
Dne 3. avgusta 1943 se je v naši vasi in po vsej trebanjski okolici nenadoma razširila novica, da so ljudje našli na cesti, ki pelje iz gradu Mala Loka v Trebnje, mrtvega trebanjskega dekana Ivana Tomažiča, ki je večkrat prihajal na obisk tudi k nam domov. Tako kot že večkrat poprej sta bila s kaplanom na obisku pri redovnih sestrah na Mali Loki, kjer so vodile gospodinjsko šolo za številna okoliška dekleta. Najprej so ljudje mislili, da gre za prometno nesrečo, a se je kmalu izkazalo, da ga je nekdo ustrelil z obcestne njive, ki je bila porasla z visoko koruzo. Med župljani je bil zelo priljubljen in spoštovan, saj je bil zelo razgledan in prijeten sogovornik. Dogodek je bil pravi šok za vse, ki smo ga poznali. Na pogrebu je bilo nenavadno veliko ljudi, ki niso mogli skriti prizadetosti in strahu. Ljudje so govorili, da ga je umoril »terenski delavec« z obrobja Trebnjega, ki naj bi ga veliko ljudi poznalo.
Dne 8. 9. 1943, torej prav na dan kapitulacije Italije, se je zdravstveno stanje mojih ledvic tako poslabšalo, da sem okrog osmih zjutraj obležala nezavestna. Mama je takoj poslala nekoga po trebanjskega zdravnika, a ta je bil nekje v gozdu pri partizanih in zato nedosegljiv. Vsi moji domači in nekaj sosedov so nemočni jokali in molili v strahu, da me bodo vsak čas za vedno izgubili. Okrog treh popoldan je končno prišel zdravnik in ugotovil, da se prebujam iz nezavesti. Taka je bila takrat pri nas nujna zdravniška oskrba.
Kmalu po odhodu italijanskih vojakov so se pričeli požigi v Trebnjem. Povsem je zgorela »mežnarija«, v kateri je stanoval cerkovnik Tone Pate. Hiša je stala na mestu, kjer je danes glavna trebanjska avtobusna postaja. Zagorela sta tudi trebanjska železniška postaja in prav tako trebanjski prosvetni dom. Ogenj je bil podtaknjen tudi v glavni občinski stavbi, k sreči pa se ni razširil na celotno občinsko poslopje. Poškodovan je bil le del poslopja. Onesposobljena je bila tudi železniška proga Ljubljana–Novo mesto. Že pred tem pa je bila kmalu po razcepu iz Trebnjega onesposobljena železniška proga, ki je peljala proti Mirni. Vse to je v ljudeh vzbujalo strah in nelagodje. Nihče več se ni počutil varnega nikjer.
Zaradi nevarnosti na cestah in zaradi onesposobljene železniške proge smo vsi čutili vedno večje pomanjkanje živil, ki jih ni bilo mogoče pridelati doma. Najbolj smo vsi pogrešali sol in sladkor, česar ni bilo mogoče [Stran 033]kupiti nikjer, Tudi mila ni bilo, zato so si ljudje pomagali tako, da so ga sami kuhali iz govejega loja. Pred tem pa so perilo namočili v raztopino vode in pepela. Namesto sukanca pa so nekateri ljudje uporabljali celo konjsko žimo. Spomnim se, da sta se dve ženski podali kar peš v Ljubljano, čeprav je bila ta od nas oddaljena petdeset kilometrov. Nabavili sta predvsem sol, sladkor in olje, a ob povratku sta ju v gozdu na Medvedjeku pričakala dva partizana domačina in jima zaplenila vse, kar sta prinesli. To nam je povedala mamina sestrična, Slakova iz Luže, ki je bila ena izmed njiju.
Mislim, da je bilo jeseni 1943, ko se je partizanska vojska ponoči premikala iz smeri Žužemberka in menda (tako so govorili vaščani) proti Štajerski. Kot skoraj vedno so šli tudi to noč mimo naše hiše . Zopet je bilo trkanje na okno, česar smo se otroci tako bali. Vsi so prosili ali največkrat zahtevali kruha. Mama je ob oknu delila kruh, dokler ga je imela, saj je morala vsak dan nahraniti dvanajstčlansko družino. Kruha pa ni pekla vsak dan. Hudo je bilo, ko ji ga je zmanjkalo, ker nekateri partizani tega niso mogli razumeti. Spomnim se, da ji je enkrat eden izmed partizanov zagrozil, da bo vrgel bombo v sobo, če mu ne da kruha. Po vojni se je pri nas oglasil nekdanji partizan in povedal, da je takrat stal blizu našega okna in da je komaj pregovoril tistega partizana, da zares ni vrgel bombe v notranjost hiše.
Proti koncu meseca oktobra je k nam ves zasopel s kolesom pridrvel očetov bratranec, Jože Gabrijel iz Medvedjega sela. Povedal je, da se od Knežje vasi nam približujejo nemški vojaki, ki so v Knežji vasi obesili dva Mežanova fanta, sinova maminega bratranca (vsakega na enem koncu vasi), tretji sin pa je odskočil in so ga zato med tekom ustrelili. Komaj je Jože Gabrijel odhitel domov, so se že pripeljali partizani z manjšim vozom in enim konjem. Obstali so na cesti pred našo hišo, pod krošnjo treh kostanjev, ki so rasli čez cesto nasproti naše hiše. Začeli so se pripravljati, da bodo streljali na nemško vojaško letalo, ki je malo pred tem zaokrožilo nad sosednjo vasjo Občine. Spremljalo je nemško ofenzivo. Oče je šel takoj prosit partizane, naj vendar tega ne storijo, ker prihaja nemška ofenziva. Svetoval jim je, naj raje zbežijo v bližnji gozd in se tako rešijo. K sreči se letalo ni vrnilo, zato so partizani zapeljali na rob našega dvorišča. Njihov komandant ni dovolil, da bi kam bežali, čeprav je nekaj partizanov s tem namenom že skočilo z voza. Naenkrat pa so najbrž zagledali, da so nemški vojaki že zares v naši vasi. Zato so divje speljali na cesto. Razen očeta je bila že vsa naša družina zbrana v sobi, ko so se partizani odpeljali. Za njimi smo gledali skozi okno in videli, da so bili partizani v civilnih oblekah, le nekaterim so vihrale rdeče rute okrog vratu. Očetu so rekli, da so doma s Krke pri Muljavi. Zelo hitro za tem pa smo skozi drugo okno zagledali na cesti nemški motor s prikolico, ki je imel spredaj nameščen mitraljez. Na motorju sta sedela dva nemška vojaka. Odskočili smo od okna, ki je bilo ob cesti, trenutek za tem pa so Nemci že streljali na partizane, ki so po komaj 200 do 300 metrov vožnje skakali z voza in tekli po travniku proti gozdu. Bilo pa je prepozno. Nemci so vse postrelili. Mrtvi in ranjeni so obležali po travniku, a nihče jim ni mogel pomagati, čeprav je mimoidoča videla, da je bil najmanj eden izmed partizanov le ranjen. Potem so se nemški vojaki z avtomobili pripeljali na naše dvorišče in mislim, da tudi na sosedovo. Zaloge hrane so prenesli na veliko gostilniško mizo, ki je stala v razširjenem delu naše veže, ne da bi hrano kakorkoli zaščitili, in ostali ves teden. Po vsem tem, kar so storili v Knežji vasi, smo se jih strašno bali, oče pa je nam otrokom naročil, da moramo biti vseeno do njih vljudni.
Ponoči istega dne so nemški vojaki pripeljali mladega partizana, ki je bil menda star petnajst ali šestnajst let. Vaščani Občin so potem pripovedovali, da so vsi partizani pred nemško ofenzivo zbežali, ta mladenič pa je še vedno čuval neko skladišče za vasjo Občine. Zato so ga vaščani Občin opozorili, da se bliža nemška ofenziva in naj zato čim prej zbeži. Mladenič pa je bežal v nepravo smer. Nemški vojaki so ga ob glasnem hrupu in avtomobilski razsvetljavi obešali na našo jablano, ki je stala čez cesto, pod oknom naše spalnice. Obešenec je glasno klical: »O Marija, o Marija, kaj bo moja mama rekla!« Moj oče je vse to poslušal v sobi in ves zgrožen premišljeval, da verjetno obešajo soseda, ki se je nekaj dni poprej vrnil iz Ljubljane, in da bo to sedaj doletelo še njega. Mlajši otroci smo trdno spali in tega nismo slišali. Zjutraj sem vstala zadnja in šla do okna, da bom pogledala na Kamniške planine (kot običajno vsak dan), namesto tega pa sem zagledala čez cesto obešenega človeka, s popisanim letakom na sebi. Lahko rečem, da je bil to najstrašnejši dogodek v mojem otroštvu. Takoj sem zbežala iz sobe. Na letaku je pisalo: »Tako se zgodi tistim, ki se upirajo nemški vojski.«. Nemški vojaki so potem ostali v vasi še ves teden in obešenec na jablani prav tako. Spali so v spalnih vrečah zunaj, na vrtu. Vmes bi eden izmed vojakov kmalu ustrelil mojega očeta, ker je menda [Stran 034]
Figure 4. Rojstna hiša Friderika Barage in tudi učilnica avtorice (iz knjige Drago Nahtigal: Podobe dežele ob Temenici in Mirni. Kraji v občini Trebnje na starih razglednicah)
z mize v veži izginil kos surovega masla. K sreči je to preprečil drug vojak, ki je povedal, da je videl mačko, ko ga je odnesla. Po vsem naštetem smo bili tako prestrašeni, da se skoraj nismo upali pogovarjati med seboj. Po odhodu Nemcev smo izvedeli, da so ti v Knežji vasi ustrelili tudi duhovnika s priimkom Gomiljšček. Ta je leto ali dve pred tem pribežal pred nemško vojsko s Štajerskega. Redno je učil verouk in maševal v Knežji vasi, kamor smo od tedaj hodili tudi mi. Ker je znal nemško, je na prošnjo očeta treh fantov, ki so kakšen teden poprej pribežali od partizanov, prosil Nemce, naj vendar pustijo mlade fante. Nemci so ga prepoznali in ustrelili nekje pri Dobrniču, fante pa obesili. Po odhodu nemške vojske so sosedje iz zoglenelih osebnih dokumentov obešenca, ki so jih nemški vojaki sežgali v eni izmed sob sosedove hiše, razbrali, da je bil ta doma nekje pri Ložu.
Kmalu je do nas prispela spet strašna novica s Čateža, ki je od naše vasi oddaljen dobrih osem do devet kilometrov. Partizani so iz zasede s pobočja Zaplaza streljali na kolono nemških vojakov in zbežali. Nemška vojska pa se je zato znesla nad civilnim prebivalstvom vasi Čatež. Pomorili so čez trideset ljudi, takrat so govorili celo o številki štirideset, ki so se zatekli v neko klet. Še potem, ko smo večkrat hodili na znano božjo pot na Zaplaz, nas je vsakokrat, ko smo vstopili v vas Čatež, zmrazilo ob spominu na ta dogodek. Vas je na nas delovala zelo spokojno.
Dne 6. 12. 1944 so prišli v vas Občine domobranci in tam ustanovili svojo postojanko. Na robu vasi, tudi na naši strani, so izkopali bunkerje in tam ostali. S tem je bil onemogočen prehod partizanov iz Žužemberka proti Novemu mestu, Ljubljani in Štajerski. Zato so že 8. 12. 1944 partizani napadli vas Občine. Bil je zelo hud boj z mitraljezi in topovi. Sprva so partizani streljali celo izza naše hiše z mitraljezom in medtem kričali: »Pustite nam cesto!«, kasneje so predvsem s topovi obstreljevali vasi Občine in Plusko. Topovske granate so padale ves teden vsepovsod, tako da se nismo upali spati v domači hiši. Skupaj z bližnjimi sosedi Žukovčevimi (imeli so hišo iz lesenih brun) smo spali na slami v naših praznih zidanih svinjskih hlevih, ki so stali za našo hišo. Stari oče Žukovec pa je ostal kar v svoji hiši. Po nekaj dnevih ga je v hiši zadela krogla, da je umrl. Med boji ga ni bilo mogoče pokopati. Šele po enem tednu, ko je bilo konec strašnega obstreljevanja, so ga pokopali najožji sorodniki, a tudi to ni bilo lahko. Medtem so partizani neke noči poškodovali most čez Temenico in celo peš je bilo nevarno hoditi [Stran 035]čezenj, z vozom pa nemogoče. Zato so morali pokojnika peljati po poljski in gozdni poti v vas Kamni Potok in od tam v Trebnje. Med enotedenskim obstreljevanjem obeh vasi pa je priletel izstrelek tudi skozi okno naše hiše in obstal v krušni peči, ne da bi eksplodiral. Žrtev med civilisti bi bilo lahko veliko več, če ne bi topovski izstrelki padali najprej za našo vasjo, potem pa po polju pred njo, kjer sedaj poteka avtocesta. Na našo veliko srečo veliko granat tudi ni eksplodiralo. Le kotalile so se po polju. Spomnim se, da so imele te granate drugačen zvok že v zraku. Vseeno pa smo bili vsi, najbolj pa otroci, zelo prestrašeni.
Kmalu je skrivoma pricurljala novica, da bodo partizani postojanko tudi bombardirali. In res se je to zgodilo sredi jasnega dneva, 4. 1. 1945. Prihrumelo je vojaško letalo in odvrglo več bomb na vas Občine. Prva je padla na električni transformator, ki je stal na vzhodni strani vasi, komaj 50 m od Longarjeve stanovanjske hiše z desetimi otroki, ki so takrat vsi sedeli ob peči in na njej. Strop nad pečjo na veliko srečo Longarjevih ni bil poškodovan, zato se otrokom ni zgodilo nič hudega. Drugi del hiše, ki je bil bliže transformatorju, pa se je poškodoval. Naslednja granata je padla na Štembalovo leseno hišo in k sreči ni eksplodirala. Prebila je le streho nad jedilno mizo in se globoko zarila v zemljo. Mož in žena, skupaj z Longarjevimi starši so bili v istem prostoru, a k sreči so sedeli na peči in ne za mizo. Granata je padla tudi za Štembalovo hišo, na Primičevo dvorišče, a zopet ni eksplodirala. Če bi ti dve granati eksplodirali, bi bilo najmanj pol vasi porušene. Veliko let kasneje so ti granati strokovnjaki izkopali in ugotovili, da sta bili izredno težki. Vaščani so govorili o 100 kilogramih. Ob bombardiranju je bil porušen tudi eden izmed domobranskih bunkerjev, sicer pa so granate padale še po njivah na obrobju vasi Občine. Mi smo ob bombardiranju zbežali v našo obokano klet in zaradi močnega trušča mislili, da je podrte pol naše hiše, a ni bilo hudega. Strah pred letali pa je v nas otrocih ostal še dolga dolga leta potem. Zato smo odslej otroci z leto in pol starim bratcem vsako jutro bežali v Paradiž, to je bila osamljena hiša pod sosednjo vasjo Korenitko. Kraj je bil oddaljen dober kilometer od nas, a tam ni bilo nikoli streljanja in bombardiranja. Tam sta stanovali dve mamini sestri s tremi mladoletnimi otroki, a so nas osem otrok vseeno sprejemali vsak dan in nas hranili. Nekaj hrane pa smo vsak dan prinesli tudi s seboj. Pred večerom smo se vsak dan vračali domov, kjer smo prespali. Upali smo, da ponoči ne bo bombardiranja. Nekega jutra nas je med potjo preletelo neko vojaško letalo, zato smo z dojenčkom v vozičku zavili v obcestni jarek in ležali drug na drugem, vsi prestrašeni, da bo vsak čas z nami konec. A letalo je letelo proti Žužemberku, ki so ga večkrat obstreljevali. Imelo je druge pomembnejše cilje.
Kmalu pa so domobranci razširili svojo postojanko z Občin še na našo vas. Namestili so se v večji sobi naše hiše. Za našim gospodarskim poslopjem ob listnici pa so postavili leseno barako za spanje. Spomnim se, da so bili med domobranci kar štirje bratje Muhič iz Ambrusa, in sicer Frenk, Janez in Stane. Za četrtega se ne spomnim imena. Ti bratje so občasno lepo prepevali. Nekaj vojakov je bilo tudi z Iga pri Ljubljani. Spomnim se Oblaka in Paznarja. Zadnji se je po vojni med redkimi oglasil pri nas, čeprav so ob odhodu na Koroško skoraj vsi obljubljali, da se bodo še oglasili, če bodo preživeli. Občasno sta bila med moštvom na postojanki pri nas tudi dva stotnika. Eden izmed njiju je nekaj let po vojni z ženo prišel na naše dvorišče, da se je zahvalil očetu za pozitivno mnenje, ki ga je menda naključno dal ob neki priliki o njem, ko je prišel k sosedu Andoljšku. Čeprav sta ju moja starša povabila, naj vstopita v hišo, si nista upala vstopiti. Dejala sta, da bi nam to lahko škodovalo, ker je bil mož pred tem v zaporu, tega pa ne želita.
Zaradi pomanjkanja zdravil se je moje zdravstveno stanje zopet zelo poslabšalo. Zato je mama prosila domobranca, ki je hodil občasno v Ljubljano, da mi je v zameno za domačo kokoš prinašal zdravila iz lekarne v Ljubljani. S tem mi je zagotovo rešil življenje in sem mu še danes hvaležna. Take sreče pa ni imela Vera Marinčič, ki je bila toliko stara kot jaz in je med vojno hudo zbolela na srcu ter verjetno zaradi pomanjkanja zdravil tudi umrla. Stanovala je na začetku sosednje vasi Breza, zato smo se dobro poznali.
Potem ko smo bili znotraj postojanke, je ob večerih, ko se je povsem stemnilo, k nam prihajalo več fantov in mož iz okoliških vasi (Vrhtrebnje, Repče, Kamni Potok …) in celo iz nekaterih oddaljenih vasi pri Mirni. Prihajali so z namenom, da bi prespali pri nas na seniku, v hlevu, pa tudi v kuhinji na tleh. Odeje so si prinesli s seboj. Zjutraj pa so odšli. Spomnim se, da je moja mama takrat dva meseca ali še dalj vse noči presedela na prosto stoječem kuhinjskem štedilniku, ker ni imela kje spati.
V letu 1944 in še v začetku leta 1945 smo pogosto poslušali hrumenje iz Žužemberka, ki je bil od nas oddaljen 15 km. Včasih je hrumelo in pokalo po ves teden, da so se nam [Stran 036]
Figure 5. Čatež pod Zaplazom (iz knjige Drago Nahtigal: Podobe dežele ob Temenici in Mirni. Kraji v občini Trebnje na starih razglednicah)
Žužemberčani prav smilili. Letala so prav tiho in nizko občasno preletela tudi Malo vas in Knežjo vas, kamor smo mi pogosto hodili, ter letela dalje v smeri Žužemberka. Spomnim se, da smo se enkrat otroci vračali od popoldanske pobožnosti iz cerkve v Knežji vasi. Za vasjo Mala vas smo zaslišali, da se nam zelo nizko in dokaj tiho po dolini bliža vojaško letalo. Zato smo se naglo razbežali po bližnjem grmovju, da smo bili vsi popraskani, še bolj pa prestrašeni. Neko nedeljsko popoldne se je zgodilo, da so domobranske ranjence z vozovi dovažali pod naše gospodarsko poslopje, pa tudi na dvorišče. Od tam pa so jih odvažali z avtomobili v vojno bolnico v Ljubljano. Hodila sem med njimi in poslušala njihovo težko dihanje. Zato so se mi prav smilili. Med njimi smo prepoznali celo maminega bratranca.
V začetku maja 1945 so domobranci zapustili našo vas in vas Občine. Z njimi je šel tudi moj oče, in sicer jih je peljal z lahkim vozom in z dvema konjema, tako kot več okoliških kmetov. Potem pa dolgo časa ni bilo nikakršne novice o teh voznikih. Čakali smo, kdaj se bo oče vrnil, in vsak večer zanj molili. Vedno bolj smo opažali mamino zaskrbljenost, čeprav o tem ni veliko govorila. Nekje je slišala, da partizani vračajo domobrance in jih pobijajo v Kočevju. To je povedala tudi nam otrokom. Zato smo postali še bolj pozorni na tovornjake, ki so vsako popoldne, po deset skupaj, že teden dni vozili mimo naše hiše in vedno v križišču sredi vasi zapeljali proti Žužemberku. Tako sem nekega popoldneva stala ob robu ceste, malo pred začetkom naše hiše, ko so se spet pripeljali tovornjaki. Pozorno sem gledala za njimi, čeprav sem videla tako kot vedno doslej pri vsakem tovornjaku le dva partizana s puško v roki, ki sta sedela čisto zadaj, za cerado. Ostali del tovornjaka je bil prekrit, razen zgornjega zadnjega dela. Naenkrat sem zaslišala krik: »Zbogom Vidka, zbogom Vidka!« Istočasno sta se z dna tovornjaka dvignila dva mlada fanta in takoj za tem še dva ter so mi z vzporedno dvignjenimi rokami vsi zanihali v pozdrav. Bilo je to že ob naši hiši. Videti je bilo, kot da sta bila po dva in dva zvezana. Nato so vsi tovornjaki zopet peljali proti Žužemberku ali Kočevju. Takoj sem tekla k mami in ji povedala, kaj sem videla in slišala. Vedeli smo, da so bili v tovornjaku naši dobri znanci, saj so me klicali s pomanjševalnico, kot me je klical le oče. Zaradi strahu pred oboroženima partizanoma, ki sta me medtem gledala, nisem nikogar prepoznala in si nisem upala niti pomahati, čeprav bi to rada storila.
Čez dober mesec dni, sredi dneva, smo otroci zagledali, da se nam od našega klanca navzgor bliža več voz s po enim voznikom. Kmalu smo ugotovili, da je na čelu moj oče, le da ima sedaj samo enega konja, odšel pa je z dvema. [Stran 037]Za njim so vozili še Tone Jutraž iz Štefana, Rafael Pavlin iz Štefana in Janez Kamin, ki je pred odhodom na Koroško služil na Občinah pri Špajevih in je bil star komaj trinajst let. (Bil je to brat Toneta Kamina, ki je leta 1942 rešil mojega očeta. Žal pa Tone vojne ni preživel.) Ostalih imen se ne spomnim, vem pa, da je bila z njimi tudi ženska, Ani Cimerman iz vasi Škovec. Lahko da jih je bilo več, a spomnim se le teh, ki sem jih poznala. Bili smo presrečni, da smo spet videli očeta in vse druge. O prevoženi poti nam, otrokom, oče ni veliko govoril, prav tako ne o tem, kako jim je uspelo priti domov. Nas so pa starši že med vojno naučili, da se o ničemer ne sprašuje, če ti nekdo sam ne pove, in da se zunaj doma prav tako čim manj govori. Zato ga nismo spraševali. Bili smo srečni, da se je vrnil. Po več letih, ko smo že odrasli, nam je povedal naslednje: Pot skozi nedokončani ljubeljski predor je bila strašljiva zaradi teme, blata, vode in množice ljudi, ki je zadaj potiskala vse pred seboj zaradi strahu pred partizani. Bilo je veliko joka in kričanja. Med potjo po Koroški je videl v obcestnih jarkih polno orožja, ki so ga morali odlagati domobranci. Zato potem ni mogel razumeti, zakaj so domobranci na vetrinjskem polju veliko časa porabili za ekserciranje. Imel je občutek, kot bi jih nekdo hotel zamotiti. Vse to mu je dalo misliti, kako bi se rešil. Rešiti pa je želel tudi vse voznike, ki so skupaj pripeljali domobrance s postojank Občine in Pluska. Ves čas so bili skupaj in se niso hoteli priključiti ostali množici, čeprav so angleški vojaki to zahtevali. Zato ti vozniki niso dobivali nikakršne hrane. Bili so zelo lačni. Zaradi tega je oče iskal stike s koroškimi Slovenci. Ti pa so mu povedali, da angleški vojaki v gostilni kvartajo s partizani. Vedel je, da se to ne bo dobro končalo in da je potrebno nekaj storiti. Spomnil se je, da so med potjo na Koroško v Borovljah srečali dekle, ki je govorilo slovensko in angleško. Zato si je pri koroških Slovencih izposodil staro kolo in se odpeljal v Borovlje. Našel je to dekle in jo poprosil, če gre z njim na angleško komando. Oba sta se s kolesi odpeljala v Celovec in na angleški komandi dobila dovoljenje, da se zato, ker so bili prisiljeni peljati na Koroško, lahko vrnejo domov k svojim družinam. Povedal je še to, da je pred odhodom iz Koroške srečal Smrekarja iz Trebnjega, ki je bil tam kot partizanski oficir. Ta naj bi mu ob odhodu rekel, naj pozdravijo njegovo mamo. Njegova mama je bila trebanjska babica, ki je pomagala na našem domu na svet vsem devetim otrokom in je zato naše starše zelo dobro poznala. Verjetno vsaj deloma posredno tudi sin. Ali je bil način reševanja ideja mojega očeta ali mu je to kdo svetoval, tega nam otrokom ni nikoli povedal. Vem pa, da je po povratku oče obiskal Smrekarjevo gospo najmanj enkrat, če ne večkrat. Kakšne tri tedne je bil oče doma in se ni nič zgodilo. Potem je dobil poziv, da se mora javiti v Trebnjem. Istočasno je dobila poziv tudi soseda Mici Andoljšek (sestra Jožeta Andoljška, ki so ga leta 1942 partizani odpeljali in usmrtili) ter sosed Nace Korbar. Vse tri so zaprli v Novem mestu. Vem, da je očeta vedno obiskovala le mama in nam povedala, da v zaporu tudi kruh, ki ga prinese, večkrat prerežejo, predno ga oče dobi. Zato smo vsakokrat vsi v družini skrbno pripravljali paket, ki ga je potem mama odnesla očetu. Ne vem pa, koliko časa je bil oče zaprt. Ali en mesec ali tri mesece. Vem le, da je soseda Andoljškova prišla iz zapora pred njim in da je bil sosed Nace Korbar zaprt tri leta. Takrat nismo vedeli, zakaj tri leta. Kasneje je zaupal moji sestri, ki je bila njegova snaha, da so ga partizani menda leta 1943 mobilizirali. Določili so ga za »mulovodjo«. Med drugimi deli je v Soteski skupaj z drugimi partizani moral nositi tudi slamo v grad Soteska, da so ga potem partizani lažje zažgali. Sicer pa je skupaj s še enim partizanom in mulo prenašal kuhano hrano, kamor so določili. Po treh mesecih je med potjo nenadoma priletelo vojaško letalo, zato sta se oba v naglici ulegla na neko vkopano pot. Vojaški pilot ju je opazil in streljal nanju. Njegov spremljevalec je bil na mestu mrtev, mula pa se je splašila in vso hrano razlila vsepovsod. Sosed Nace je takoj po tem dogodku ušel domov in z vso naglico zbežal v Ljubljano.
Oče o zaporu ni nikoli nič spregovoril. Bil je tudi zelo previden ob srečanju s trebanjskimi funkcionarji. V začetku se jim je raje umaknil. Njegovi otroci mislimo, da mu je iz zapora verjetno pomagal ali mamin svak Ludvik Blatnik, ker je v svoj življenjepis napisal, da so ga njegovi nadrejeni »kregali, da se preveč zavzema za svoje sorodstvo«, ali pa njegov svak Nace Bukovec, ki je takrat pomagal še nekaterim drugim Trebanjcem. Pred vojno sta si z ženo Ivanko, ki je bila sestra mojega očeta, zgradila v centru Trebnjega hotel in potem med vojno ves čas podpirala partizane. Kmalu po vojni pa so jim hotel z vsem premoženjem zaplenili in šestčlansko družino strpali v podstrešno stanovanje njegovega hotela. Vsega tega ni mogel prenesti in je že leta 1947 ves razočaran umrl.
Po vojni, ko še nismo poznali ali videli koloradskega hrošča, smo morali (mislim, da od vsake hiše vsaj eden) ob nedeljah dopoldne, torej v času, ko smo šli običajno k maši, obvezno pregledovati njive, kjer je rastel krompir [Stran 038]
Figure 6. Avtorica s svojo družino
in iskati koloradskega hrošča. Vedno je prišel nekdo iz Trebnjega, ki je hodil po njivi pred nami, mi pa za njim, razvrščeni po posameznih vrstah krompirja. Ker hrošča nikoli nismo našli, se nam je zdelo, da je to delo čisto nepotrebno. Zato smo se samo sprehajali po krompirju in izgubljali čas.
Jeseni leta 1945 smo zaradi neprijetnosti, ki bi nas lahko doletele, če bi na državni praznik delali na polju, raje odšli grabit listje v naš gozd, ki je bil blizu vasi. Kot vedno je mama pripravila malico v pleteno košaro, ki smo ji rekli »cekar«, in jo v gozdu obesila na drevo, malo pred iztekom pobočja, po katerem smo grabili listje. Spodaj, malo bolj desno, pa so rasle goste mlade smrečice, kjer smo ob njihovem robu zelo pogosto nabirali gobe, jurčke. Naveličana grabljenja sem se enkrat obrnila nazaj proti smrečju in videla, kako mlad moški, ogrnjen z neko odejo, tiho in z dolgimi koraki stopa proti drevesu, kamor je mama obesila pleteno košaro z našo malico. Odzvala sem se čisto otroško. Zakričala sem: »Mama, nekdo nam bo pojedel malico!« Videla sem da je tisti človek hitro zbežal v smrečje, od koder je skoraj verjetno tudi prišel. Mama je takoj glasno odgovorila: »Nič ne glejte nazaj, ampak grabite listje!« Vedela sem, da nisem ravnala prav, saj mama ni nikoli odrekla hrane beračem, ciganom ali komurkoli, če se je oglasil pri naši hiši. Zato mi je bilo takoj žal in sem skrivaj le pogledovala proti smrečju, a ga nisem več videla. Kar žal mi je bilo, da se ni vrnil. Kasneje sem se večkrat spomnila na ta dogodek in pomislila, v kakšni stiski je moral biti ta človek. Upam, da mu je mama le kaj pustila od naše malice.
Zaradi nevarnosti vojaških spopadov, miniranih mostov in cest smo v šolskem letu 1944/1945 obiskovali osnovno šolo v Knežji vasi, ki je bila pol manj oddaljena kot trebanjska šola. Tam smo lahko nadaljevali pouk do prehoda v nižjo gimnazijo Trebnje. Na steni vzdolž učilnice smo imeli z zelo velikimi črkami izpisano: »Kdor ni z nami, je proti nam«. Nas otroke so nagovarjali, naj se vpišemo v organizacijo Rdeči križ in pionirsko organizacijo. Starši so nam dovolili vpis le v Rdeči križ, ne pa v pionirsko organizacijo. Zato smo morali tisti otroci, ki nismo bili vpisani v pionirsko organizacijo, v primeru sestanka članov le-te čakati pred šolo. Izvolili pa so me za predsednico Rdečega križa. Spomnim se, da je nekega dne voznik z »lojtrnim« vozom peljal naju z učiteljico v Trebnje, kjer so nam naložili blago (oblačila, čevlje in razne druge potrebščine), ki so ga občinski predstavniki Rdečega križa namenili naši šoli iz zalog UNRRE. Vem, da sem prevzem blaga podpisala jaz, otrok, in ne učiteljica, kar se mi je že takrat zdelo zelo čudno. Naslednji dan sta prišli v šolo dve predstavnici AFŽ (poznala sem le eno s Krušnega Vrha), ki sta povsem samostojno razdeljevali stvari otrokom. Med [Stran 039]vojno marsičesa ni bilo mogoče kupiti v trgovini, kmalu po vojni pa prav tako ne, zato bi bila oblačila ali čevlji najbolj zaželeni za vsakega izmed nas učencev. Spominjam se, da so imeli takrat v izložbi naše trgovine v Trebnjem, ki se je imenovala »zadruga«, le zastavo, srp in kladivo ter rdečo zvezdo. Tudi za denar nismo mogli kupiti ničesar. Zato smo, mislim da je bilo v avgustu 1945, otroci nabirali zelišče »sladke koreninice« in jih nosili v zadrugo, da smo lahko v zameno dobili sukanec, gumbe ali elastiko. Zato bi bila tudi jaz zelo vesela vsake najmanjše uporabne stvari, če bi jo dobila v šoli iz zalog Rdečega križa. Doma nas je bilo osem še živih mladoletnih otrok. Od tega sedem deklet, ki bi rade imele kdaj tudi kaj novega, a predstavnici AFŽ sta menili drugače. Ko sem prišla na vrsto, je tista s Krušnega Vrha (vem, da je bila čevljarjeva žena in da je bil njen mož aktiven komunist že med vojno) rekla: »Ta ne rabi ničesar.« Močno so me prizadele te besede in jih še danes slišim. Ne vem pa zakaj, ali jim je na koncu kaj ostalo ali je zame posredovala učiteljica, sta mi čisto na koncu dodelili eno zobno pasto. Drugi otroci so dobili obleke ali čevlje. Čutila sem, da se mi je zgodila krivica.
V mesecu maju 1946 je dobila moja starejša sestra Rozi, ki je imela takrat komaj šestnajst let, z občine poziv, da se mora naslednji dan javiti na občini Trebnje zaradi delovne akcije. Akcija naj bi trajala mesec dni. Starša je zelo skrbelo, kje bo, s kom bo in kaj bo delala. Naslednji dan sta jo odpeljala v Trebnje, tam pa je že čakal tovornjak in veliko ljudi iz okolice Trebnjega, ki so bili prav tako pozvani na »delovno akcijo«. Tovornjak jih je odpeljal v Primož nad Podturnom (pri Dolenjskih Toplicah). Tam je bilo že več voznikov s konjsko vprego, ki so bili prav tako vpoklicani. Vsi skupaj so morali v gozd pripravljat ali vozit drva in drug les. Vsi so tam tudi spali v leseni baraki. Sestra je bila tam nekaj dni, potem pa je nekako uspelo dobremu znancu naših staršev, ki se je imenoval Žlajpahov iz Šentlovrenca, da je bila sestra premeščena na Sela pri Podturnu, kjer je stanovala pri neki tamkajšnji družini in gospodinji pomagala kuhati za omenjene prevoznike. Malo pred iztekom enega meseca so njo in omenjene voznike premestili v vas Smuko, kjer so vsi mobiliziranci skupaj kosili ali sušili ali spravljali seno. Sestra pa je zopet pomagala eni izmed tamkajšnjih gospodinj pri pripravi hrane za vse omenjene delavce. Vsi so spali v povsem izpraznjenem živinskem hlevu, v katerem je malo pred njihovem prihodom strela ubila še zadnjo kravo.
V kasnejših letih sem ugotavljala, da sem imela v osnovni šoli več sošolcev, ki so imeli očete ali brate pri domobrancih in so bili po vojni pogrešani. Ne vem pa niti za enega, ki bi si nam to upal povedati. Drug o drugem sošolci nismo vedeli skoraj nič, saj si nismo upali drug drugega tudi nič spraševati.
Vsa povojna leta smo morali starša, stara mama in otroci pridno delati na kmetiji, da smo lahko obdelali 17 hektarov svoje zemlje. Najbolj se spomnim zaključkov šolskega leta, ko se je večina sošolcev veselila brezskrbnih počitnic. Jaz pa sem vedela, da me čaka samo delo na polju, travnikih in v vinogradu. Najprej sušenje sena, potem žetev (takrat še vse ročno), potem mlačev žita, nato sušenje otave, vmes še večkratno okopavanje njiv in na koncu še pobiranje krompirja. Potem pa spet v šolo. Pri vsem naštetem delu pa prav zato, ker smo bili kmečki otroci, nikomur izmed nas ni pripadala nikakršna štipendija, čeprav smo bili v šoli vsi med boljšimi učenci, niti ni bil nikoli nihče izmed nas določen, da gre lahko v »kolonijo« (počitnice na morju), kamor je hodilo več sošolcev in sosedov. Vedno smo slišali le to, da nam nič ne pripada, ker imamo kmetijo. Najhuje pa je bilo v letih 1949, 1950 in deloma 1951, ko je bila določena še obvezna oddaja vseh kmetijskih pridelkov. Najprej je moral oče dati državi, kar je zahtevala, ni pa je prav nič zanimalo, če je za nas otroke še kaj ostalo. Tako mi je močno ostal v spominu neki dan, ko je oče na dvorišču naložil zvrhan voz raznih pridelkov (predvsem žito, krompir, mast, meso itd.). Otroci smo videli, da je skoraj povsem izpraznjena kašča, kjer je bilo shranjeno žito, in prav tako shramba, ki je bila namenjena živilom. Zato smo v trenutku, ko je oče visoko naložen voz odpeljal z dvorišča, glasno jokali. Za obvezno oddano blago je menda dobil le neke bone (za katere so vsi govorili, da so brez vrednosti), ne pa denarja. Zato je bil velik problem, kako plačati tudi visoke davke, ki so jih očetu nalagali in so morali biti plačani v določenem roku ali pa bi nam zarubili premoženje. Zato smo tisto leto čutili še pomanjkanje hrane. Oče je nekje za nas le kupil koruzno moko, ki pa je bila zaradi slabega skladiščenja deloma pokvarjena. Mama nam je potem pekla kruh iz same koruzne moke (potrebne pšenične moke za dodatek ni imela). Čeprav je imela opravljeno gospodinjsko šolo, iz te moke ni mogla speči dobrega kruha. Vsakokrat se je hlebec kruha razlezel na vse strani, imel pa je tudi priokus pokvarjenosti. Vseeno smo ga jedli, ker nam drugega ni preostalo. Zaradi pomanjkanja denarja nam starša tudi nista mogla kupovati oblačil in čevljev, ki smo jih [Stran 040]otroci kar naprej preraščali. Zato smo imeli pri hiši takrat, česar ni bilo nikoli ne prej ne pozneje, ovce in angorske zajce. Otroci smo na podstrešju našli kolovrat in dekleta smo pridno predla ter pletla nogavice, šale in rokavice. Spomnim se, da mi je čevljar naredil sandale iz usnja, ki je bilo del italijanske čelade, ki smo otroci še našli na našem podstrešju. S tem smo dobili občutek, da le imamo nekaj novega na sebi. Sicer pa smo nosili čevlje drug za drugim. Le za najstarejšega je bilo potrebno priskrbeti od drugod. Včasih nas je osrečila očetova sestra, teta Ivanka Bukovec iz Trebnjega, ki nam je poslala, kar sta prerasli njeni hčerki. To nam je veliko pomenilo. V tem času pa so nekateri sosedje dobivali oblačila in čevlje od Rdečega križa. Mislim, da so to bile pošiljke UNRRE, ker so bili vzorci blaga precej ameriški. A nam tudi od tega ni nič pripadalo, ker smo imeli kmetijo. Vem, da sem šla včasih k sosedi in sem občudovala ter pomerjala njena oblačila.
Po vojni je bil velik pritisk na vse kmete in tudi na mojega očeta, da morajo svoje kmetije vključiti v »zadruge«. To je takrat pomenilo, da se vsak kmet odpove zasebni lastnini ter združi svojo kmetijo in vse, kar ima, v skupno zadrugo. Ljudje so govorili, da naj bi tudi jedli vsi iz skupnega kotla. Seveda so se kmetje temu upirali, zato pa jim je država nalagala vedno večje davke. Spomnim se, da so tako »zadrugo« zares ustanovili v vasi Velika Loka, ki je bila od nas oddaljena 4 km. Moj oče se je takemu združevanju upiral na vse možne načine, ker se mu je zdelo, da to nikakor ne more prinesti dobrih rezultatov ne za kmete in ne za državo. Zato je šel večkrat na ogled »zadružnikov« na Veliko Loko, da bi videl, kako zadružništvo deluje v praktičnem življenju. Vsakokrat se je vračal s še večjim razočaranjem in odporom do zadruge. Doma nam je pripovedoval, kako so vsi med seboj sprti, kako nihče ne skrbi za vzdrževanje delovnih pripomočkov, vozov in strojev. Ob nekem povratku je dejal: »Vse propada, nihče za nič ne skrbi. Še vozovi so brez ročic, ker vsak odnese, kar more.« To pa je pomenilo, da so neuporabni.
V šolskem letu 1950/1951 so v samostanu Stična ustanovili gimnazijo. Razen manjšega pritličnega trakta, ki je bil povezan s cerkvijo, so vsi prostori bivšega cistercijanskega samostana pripadali gimnaziji, dijaškemu internatu in stanovanjem profesorjev. Zaradi zapolnitve gimnazije smo se morali vsi, ki smo stanovali v trebanjski okolici, vpisati v stiško in ne več v novomeško gimnazijo, kar je bilo običajno do tedaj. Tako sem se v šolskem letu
Figure 7. Avtorica z možem Francetom
1951/1952 vpisala na stiško gimnazijo. Zaradi pomanjkanja denarja nisem mogla stanovati v internatu, ampak sem se vsak dan vozila z vlakom, kar je pomenilo, da sem šla vsak dan 4 km peš ali s kolesom do postaje, 17 km sem se peljala z vlakom, potem pa še 2 km peš do Stične. Ob osmih se je začel naš pouk, ki je trajal šest do sedem ur. Po končanem pouku smo »vlakarji« lahko še čakali v za to namenjeni učilnici, potem pa se vrnili po isti poti domov. To potovanje nam je vzelo veliko časa, pa tudi utrujeni smo se vračali okrog petih popoldan domov, a vseeno nas je bilo kar veliko. Že takrat, še bolj pa v kasnejših letih, smo ugotavljali, da smo imeli dobre profesorje, ki so nas veliko naučili. Bila pa je tudi kakšna izjema. Eden izmed njih je prišel verjetno z drugačnimi nameni na to gimnazijo, saj je skrbel prvenstveno za povezavo z lokalnimi političnimi organi. Sicer pa je bilo na tej gimnaziji kar nekaj profesorjev, ki so si morali poiskati nove službe zaradi raznih nevšečnosti v prejšnji službi. Profesor latinščine, Niko Košir, npr. piše v svoji knjigi Simfonija slovesa, ki jo je kasneje izdal in delil nam dijakom ob maturantskih srečanjih, da je bil vsa vojna leta partizan in po vojni zaposlen kot novinar v uredništvu Slovenskega poročevalca. Hoteli so ga pridobiti za sodelavca [Stran 041]Udbe, in ker je to odklonil, je padel v nemilost ter po dolgem upiranju in skoraj popolni psihični izčrpanosti izgubil službo novinarja. Končno je našel novo službo v Stični, tu je stanoval v nezakurjeni sobi in v začetku učil tudi slovenščino. V isti knjigi prof. Košir opisuje tudi usodo našega stiškega profesorja matematike, Vitolda Biskupskega, ki nas je zelo veliko naučil in je bil poleg profesorja Koširja avtoriteta stiške gimnazije. Zanj pravi, da je bil po rodu Poljak, po poklicu pa inženir metalurgije, ki je živel s svojo družino (ženo, sinom in hčerko) v Ljubljani, sicer pa med vojno eden izmed direktorjev Trboveljske premogokopne družbe z velikim družbenim ugledom. Po vojni ga je nova oblast obsodila na 16 ali 18 ječe, ker leta 1941 ni izpolnil ukaza OF in uničil rudniških naprav, da bi s tem onemogočil izkoriščanje zasavskih rudnikov. Kot velik strokovnjak pa je še kot jetnik na službenih poteh spremljal tedanjega jugoslovanskega ministra za industrijo Svetozarja Vukmanovića – Tempa. Pri skoraj osemdesetih letih pa je nekako prišel na stiško gimnazijo in nas učil matematiko. Bil je čisto osamljen in je sam za sebe opravljal vsa gospodinjska dela kljub visoki starosti ter živel predvsem za matematiko. Po vojni je v nepojasnjenih okoliščinah izgubil sina, žena in hči pa sta odšli v Kanado. Med profesorji je bila tudi mlada in simpatična profesorica risanja ter umetnostne zgodovine, Tinca Stegovec, ki je kasneje tudi opisala svoje življenje v knjigi »Bilo je takole«. Tudi ona je imela v Ljubljani veliko težav zaradi Udbe, zato se je umaknila v Stično. Bila pa je to le začasna rešitev. Najbolj pa se nam je smilil profesor predvojaške vzgoje dr. Emil Hrovat, ki je bil menda pred vojno asistent na Filozofski fakulteti v Ljubljani, na stiški gimnaziji pa je lahko učil le predvojaško vzgojo. Bil je povsem strt človek, ki na našo veliko srečo svojega predmeta ni jemal preveč resno, zato smo mu dijakinje, ki smo imele predvojaško vzgojo ločeno od fantov, skoraj pred vsako uro predlagale, da gremo v naravo, in obljubljale, da mu bomo prepevale skozi vas pesem, ki jo je napisal in uglasbil posebej za nas. Tako smo bili vsi zadovoljni, saj se je na njem videlo, da ga je življenje strlo. Najbolj pa smo bile vesele tiste dijakinje, ki se nam je upiralo karkoli delati s puško.
Ob dokaj utečenem vsakdanjiku na stiški gimnaziji pa so bili včasih dogodki, ki so nas dijake in verjetno tudi profesorje šokirali in jih nikakor nismo mogli razumeti. Tak dogodek se je zgodil tisto leto, ko se je v mednarodni politiki odločalo o tem, komu bo pripadalo mesto Trst. Dijaki smo namesto k pouku odšli na cesto in nekateri so celo glasno protestirali proti dodelitvi Trsta Italiji. To je trajalo nekaj dni. Vsaj nekaterim se nam je zdelo to nesmiselno početje, saj razen stiških prebivalcev ni videl naših protestov nihče drug, po drugi strani pa nam je bilo tudi všeč, da ni bilo pouka. Lahko smo se brezskrbno sprehajali po cesti med Stično in Ivančno Gorico. Nekaterim pa tudi te demonstracije niso bile dovolj. Tako je v dneh stiških demonstracij nekega poznega večera na samostansko dvorišče z velikim hrupom pridrvela truma nahujskanih in opitih ljudi, ki so se postavili pred vhodna vrata trakta, v katerem so še stanovali stiški menihi, in kriče zahtevali, da pride ven na zagovor stiški opat Kastelec. Bil je to starejši gospod, ki naj bi bil po njihovem mnenju kriv za to, da ima država težave zaradi pripadnosti Trsta. Opat je zares prišel na vrata in bil takoj deležen grobih očitkov ter pripomb. Ker pa so bili tam tudi gojenci stiškega dijaškega internata, se je moj sošolec, Franc Kotar, ki je imel brata duhovnika, postavil pred razjarjeno množico in dejal, da opat s Trstom nima kaj opraviti. To pa je bilo za nahujskane prišleke in še nekatere politične aktiviste že preveč drzno dejanje. Takoj naslednji dan je bila sklicana izredna konferenca profesorskega zbora, na kateri so razpravljali o tem, da se dijaka Franca Kotarja izključi iz stiške gimnazije. Čeprav so bili nekateri profesorji ogorčeni nad takim predlogom in bili celo mnenja, da bi morali po pedagoških merilih dijaka celo nagraditi, ker se je zavzel za starejšega človeka, si niso upali glasovati proti predlogu. Vsi so bili tiho. Nato je predlagatelj dejal: »Ker ni nihče glasoval proti, je predlog sprejet.« Naslednji dan so sklicali skupaj vse profesorje in vse dijake stiške gimnazije ter javno izključili dijaka Franca Kotarja iz stiške gimnazije. Ob tem smo bili dijaki zelo prizadeti in prestrašeni, posebno še tisti, ki nismo niti vedeli, kaj se je dogajalo prejšnji večer in kaj je naš sošolec Kotar nepravilnega naredil. Toda zopet si nihče ni upal temu ugovarjati, ker bi s tem izpostavil samo sebe, zagotovo pa ne bi mogel preprečiti izključitve.
Opisani dogodki, ki sem jih doživljala v težkih vojnih in povojnih letih, so iz časa moje zgodnje mladosti, saj sem imela ob koncu vojne komaj devet let. Zaradi močnih doživetij pa tudi zaradi pogostega obujanja spominov v naši družini se mi je vse to še globlje vtisnilo v spomin. Mogoče se bo ob branju teh vrstic našel kdo, ki je bil pri omenjenih dogodkih soudeležen in bo k povedanemu lahko še kaj dodal ali pojasnil. Upajmo pa, da se kaj takega ne bo nikdar več zgodilo.