Drobci ogledala

»Svobodne je poslal [na svet] Bog vse ljudi; narava ni napravila nikogar za sužnja,« se glasi navedek iz malo znanega grškega govornika Alkidamanta, ki je bil učenec znamenitega sofista Gorgije. Stavek je bil oblikovan najverjetneje v prvi polovici 4. st. pr. Kr. Čeprav ne vemo natanko, v kakšnih okoliščinah je nastal in del kakšnega besedila je bil, je bolj ali manj očitno, da govori o univerzalni resnici oziroma načelu. Besede »Bog«, »vsi« in »narava« dvigujejo njegov pomen nad vsak historični kontekst.² Prepričanje, da suženjstvo ne izvira iz narave, je bilo v drugi polovici 4. st. precej razširjeno: o tem pričujejo tako različni literarni dokumenti, kot so fragmenti atenskih komediografov in Aristotelova razmišljanja o političnih rečeh.³ Toda družbena realnost se zaradi teh pogledov, ki so povzemali in zaostrovali moralno kritiko institucije suženjstva iz prejšnjega, 5. stoletja, še dolgo ni spremenila. Nasprotno: izključujoči se pogledi so začeli mirno soobstajati celo v intelektualnem svetu, v prostoru refleksije, celo v normativnih družbenih besedilih. V delu, ki pomeni temelj vsega evropskega prava , v Justinjanovem zakoniku iz prve polovice 6. st. po Kr., najdemo tako načelo, da »je suženjstvo v nasprotju z naravo«, kot tudi nadrobno razlago sužnjelastnikovih pravic. Nadaljevanje zgodbe je najbrž znano. Še v 19. stoletju so ameriški sužnjelastniki navdušeno pritrjevali besedam Deklaracije o neodvisnosti, da »so vsi ljudje ustvarjeni enakovredni«.

S čim si lahko razlagamo tako očitna protislovja ne le v dejanskem življenju, temveč tudi v kulturi, ki je stavila na racionalnost? Kaj je vzrok temu? »Neprijetna lastnost ljudi, da hranijo svoje misli v različnih predelkih možganov,« odgovarja znani zgodovinar antične filozofije William Guthrie.⁴ Mogoče pa se v tem kaže tudi nemoč čisto intelektualnega spoznanja pred življenjsko prakso, ustaljenimi obrazci in tradicijo. Mislim, da to dobro ilustrira naslednji primer.

Ena najpomembnejših osebnosti moderne filozfije, Immanuel Kant, je v razpravi Utemeljitev metafizike nravi (1785) formuliral znameniti kategorični imperativ: »Deluj tako, da boš pri tem vedno imel človeštvo, bodisi v svoji [Stran 007]lastni osebi bodisi v osebi drugega, za smoter in nikoli za sredstvo.« Njegov namen je bil razdelati »čisto moralno filozofijo« in izoblikovati univerzalni moralni zakon, zakon, ki bo čist vsake empirije, vsega zgodovinskega in prigodnega, in bo zavezoval vsa umna bitja, torej vse ljudi. Deset let prej je Kant napisal delo z naslovom O različnih človeških rasah (Über die verschiedenen Rassen der Menschen), v katerem gredo njegova izvajanja v nasprotno smer: stran od univerzalne človeškosti. Menil je namreč, da so izvorno sicer v vseh ljudeh enake zasnove (Keime, Anlagen), a se pod vplivom naravnih dejavnikov na različnih koncih sveta razvijejo drugače, in ta drugačnost, ki je nespremenljiva, se izrazi v značilnostih posamezne rase: vsak človeški posameznik je neizbrisno zaznamovan z njimi. Skratka, formuliral je biološko razlago nastanka človeških ras in napisal eno prvih študij o njihovi hierarhiji.⁵ Čeprav je moralo izrecno razločeval od antropologije – v njegovem razumevanju vse empirično sodi v območje slednje – in rasna hierarhija nima (nujno) posledic za njegov univerzalistični koncept morale, njegova biologistična »antropologija« vseeno zbuja čisto drugačen vtis kot etični spisi. Namesto iskanja občega, ki je očiščeno vsega zgodovinskega, ima tu glavno besedo ravno »empirija«, zgodovinske »izkušnje«, kot mu jih je posredovala ali celo narekovala kultura njegovega časa. Ni presenetljivo, da se danes, ko je miselno obzorje tako pogosto zamejeno s socialno antropologijo in sociologijo kulture, precej govori o Kantovem rasizmu. Ne bom se spuščal v utemeljenost teh kritik, ki so v nemajhni meri otroci svojega kratkovidnega časa; poudariti želim, kako zelo je »duh časa«, kultura dobe vedno pomembna za mišljenje posameznika. Najbrž si težko zamislimo bolj reflektirano in miselno samostojno osebnost, kot je bil Immanuel Kant; a celo v njegovih delih najdemo tudi sledi tistih predstav in prepričanj kulturne dobe, v kateri je živel, ki se zdijo v nasprotju z najglobljo težnjo njegovega mišljenja.

Znameniti škotski filozof David Hume (1711–1776) je sodil, da se »pravilna razsodnost omejuje na vsakdanje življenje [ … ] in prepušča bolj vzvišene probleme olepševanju pesnikov ali govornikov ali veščini duhovnikov in politikov«.⁶ Te besede nikakor niso v nasprotju z osnovnimi Humovimi težnjami; pa tudi ne govorijo o spopadanju intelekta z družbeno prakso in njegovi nemoči ali o zapadanju (nezavedno) utrjenim kulturnim predstavam. Tradicionalno kulturo zavestno omenjajo na drugačen način; morda imajo sicer rahel ironičen nadih, a se vseeno zaupljivo opirajo nanjo. Pesniki, govorniki, duhovniki – vsi ti poklici so potrebni in dragoceni, ker strežejo človeški potrebi po ukvarjanju z vzvišenimi problemi, ki so pod obnebjem tradicije Humovega časa še vedno bili sestavni del normalnega človeškega sveta. Danes bi to le težko trdili: razvoj zahodne kulture je te probleme izrinil v muzeje in akademske kabinete ali jih razglasil za zastarele utvare, omenjeni poklici so se znašli na obrobju, in resnici na ljubo Humova filozofija pri tem ni bila povsem nepomembna. Toda z navedenim odlomkom želim pokazati, da se ljudje (in celo največji filozofi) v večji ali manjši meri vedno opiramo na obstoječe oblike kulture; da vedno računamo z neko zalogo normalnosti v družbi, ki je shranjena v njenih institucijah in običajih.

Če na kratko povzamem, nam nanizani zgodovinski fragmenti govorijo približno tole: še tako globoka in resnična spoznanja so lahko družbeno povsem nemočna; pogosto soobstajajo protislovna prepričanja glede zelo pomembnih stvari tudi v zavestno oblikovanih temeljnih družbenih besedilih; tradicijsko utrjena kultura ima precejšnjo moč tudi nad najbolj kritičnimi duhovi; in končno, dobro delujoče, se pravi, s svojim namenom skladne institucije, so prepotrebna dobrina in opora normalnemu človeškemu življenju.

… zlepljeno ogledalo

Vsako od teh sporočilo je na svoj način razsvetljujoče tudi za slovenski poosamosvojitveni čas. Kakšna je slika, ki jo v tej svetlobi uzremo, je druga stvar. Toda v vsakem primeru je uzrtje te slike ključno, če hočemo živeti smiselno. Zato tudi ni važno, ali nas zgodovinske analogije ohrabrijo ali nam vzbudijo še globljo zaskrbljenost – važno je, da jih beremo in s tem razpoznavamo, kje smo. Kaj lahko torej skozi te fragmente razberemo o svoji sodobnosti?

[Stran 008]Figure 1. Nenormalno postaja normalno Tamino Petelinšek[Stran 009]

Kompleksno poznavanje in razumevanje zgodovine, še posebej polpretekle totalitarne zgodovine, na kateri temelji življenje sodobne slovenske družbe, ni družbena prednost, temveč hendikep. Poskušati uveljavljaviti to razumevanje v javnem prostoru pravzaprav ne predstavlja le oteževati si življenjsko pot, temveč pomeni kar odločitev za življenje na družbenem obrobju. Zgodovinska resnica tako ni le nemočna, ampak tudi škodljiva za tistega, ki jo javno izgovarja. To je jasen znak obolelosti družbe za posttotalitarizmom.

Izraz double think je George Orwell skoval v svoji znani distopiji (negativni utopiji) z naslovom 1984; z njim je označil mentalno dejavnost običajnih ljudi, ki imajo sočasno dve protislovni prepričanji za resnični. Brez velikega pretiravanja bi lahko rekli, da je double think postal v samostojni, formalno demokratični Sloveniji tako rekoč normalen, če ne celo normativen v odnosu do revolucije in nekdanje totalitarne države in s tem tudi pri razumevanju odnosa med socialistično preteklostjo in demokratično sedanjostjo; od tod je prešel tudi na druga področja kulture in omogočil oživljanje razrednobojne retorike in mentalitete. Dominantna medijska produkcija, velik del umetniške in popularnokulturne dejavnosti in v znatni meri celo akademske in vzgojne institucije na različnih ravneh ga vsakodnevno utrjujejo in tako skrbijo, da postaja normalna (oziroma normativna) oblika mišljenja.

Zaradi takšnega stanja je postala argumentirana diskusija o mnogih vitalnih družbenih vprašanjih skorajda nemogoča. Kdor želi komunicirati, mora uporabljati v skupnosti uveljavljene predstave in pojme; ti pa so takšni, da izredno otežujejo argumentirano govorico. Problematiziranje uveljavljenih pojmov pa je ne le skrajno izčrpujoče opravilo, temveč zbuja sum o radikalizmu in nestrpnosti. Če kdo malce opazneje opozarja na dediščino totalitarizma, si kaj kmalu nakoplje očitek fašizma; ta ne prihaja le iz postkomunistične politike in njene medijske agenture, temveč je vsebolj izraz »spontane« reakcije običajnih, »normalnih« ljudi. Z vsemi sredstvi izvajana vzgoja za moralno in miselno apatijo v času vladavine LDS daje zdaj obilno žetev; sega tako globoko – in to je bistveno –, da je kulturni prostor ne prepoznava (kaj šele, da bi bil sposoben razmisleka o njenem izvoru!) in jo obravnava kot normalno stanje: »normalni« ljudje so razpoložljivi za skorajda poljubno manipulacijo. Če se delovanju etičnih in intelektualnih dominant kulturnega prostora niso mogli odtegniti niti najbolj samonikli in izjemni duhovi, kako bi lahko to pričakovali od tistih, ki so največji le v svojih glavah, ali pa od tistih, ki se vsak dan miselno hranijo z Delom, Dnevnikom, POP TV, Valom 202 ali z – sami lahko dopolnite to dolgo vrsto medijskih izdelovalnic postsocialistične »normalnosti«. A sistem očitno deluje: nenormalno postaja normalno. Naj to ponazorim z eno samo, a živo in nazorno ilustracijo. Leta 2010 je v Ljubljani gostovala Nobelova nagrajenka Herta Müller, ki v svojih delih razgrinja bolečo resničnost življenja pod Ceauşescujevim komunističnim režimom. Brali smo, da je bil to praznik za vso Slovenijo. Med drugimi jo je v Ljubljani s sprejemom počastil tudi župan Zoran Janković.⁷ To je bilo v času, ko so ljubljanske mestne oblasti ponovno poimenovale eno od ulic po Ceauşescujevem somišljeniku in prijatelju Josipu Brozu, imenovanem Tito. Ne spominjam se, da bi ta ponižujoča absurdna epizoda izzvala kakršnokoli reakcijo kulturne javnosti. Zakaj pa bi jo, kajne – kaj pa sploh ima Tito s Ceauşescujem? Prepričanja, da Tito vendar ni bil tak kot njegov romunski lovski tovariš in diktatorski kolega, ni treba dokazovati, bržčas pa ga tudi ni mogoče ovreči z nobenim dokazom. Tudi če sta vladala v imenu iste ideologije, s podobno surovimi metodami in vsemogočno tajno politično policijo, je bil Tito vseeno nekaj povsem drugega. Zakaj že? Kako? Kako! Kako si drznete postavljati tako čudaška in nestrpna vprašanja! Voda je voda in voda je kri. Razumete? Tako je in pika.

Spričo tolikšne moralne in intelektualne otopelosti lahko institucije demokratične družbe (sodstvo, mediji, šolski sistem) mirno delujejo tudi mimo svojega izvornega namena. In tedaj v nekem pomenu ostanemo brez njih. To se nam sicer še ne dogaja v celoti in povsem odkrito, vendar v vse večji meri. Čeprav se zdi, da je ta hip glas demokratične kulture v Sloveniji oslabel, ne sme utihniti. Nikakor ne sme utihniti. Četudi zamolkel, mora govoriti. Neprestano mora govoriti o resničnosti: posameznikom in institucijam, če nočemo, da nas kolesje vidne in nevidne indoktrinacije ne potegne vase. Življenje je mnogo preveč kompleksno, da bi bilo razvidno in bi se povsem prilegalo našim predstavam o konsistentnosti. Vendarle pa ni poljubno in ni razpoložljiva snov za ideološke konstrukcije. To, kar vemo o sebi, svoji zgodovini in družbi, je morda tudi v najboljšem primeru samo delček resnice; a ta delček je nepogrešljiv, če naj bodo človeške ustanove to, kar je njihov namen. Če hočemo kot posamezniki imeti v njih oporo. Brez tega pa tako v Humovih kot v naših in katerihkoli časih ni mogoče živeti normalno in smiselno.