Poletni meseci 2014 so bili čas, ki je mnoge Slovence, gotovo pa vse zbrane ob Zavezi, pretresel bolj kot kar koli drugega, kar se nam je v zgodovini samostojne slovenske države dogodilo. Sodno kolesje v rokah starega režima je tako rekoč pogoltnilo političnega voditelja slovenske pomladi in demokratične opozicije. Ko smo morali gledati, kako je 20. junija 2014 odhajal proti zaporu, smo nekateri imeli občutek, da je bil pomemben del slovenskega naroda s tem – obglavljen. Takrat smo občutili in za hip zagledali, kaj vse se spleta v vezivu med ljudstvom in njegovim političnim voditeljem: kako kompleksen splet človeških upov in želja, osebe in zgodovine, izpolnitev v skupnem dobrem. Ta vez je bila na simbolni ravni pretrgana. Sledile so volitve z izidom, ki je bil za marsikoga na meji možnega, na meji more.
Po tolikšnem porazu pravice in resnice, ki se je v vsem tem izražal, je kdo med nami morda dočakal konec poletja z občutkom, da Slovenije več ne prepozna.
Razumljivo je, da nas je vse to zelo pretreslo. Vendar se potem, ko naša misel začne tipati za razlogi in vzroki, pretres umiri – ko namreč vidimo, da smo za marsikaj, kar je zdaj udarilo na dan, vedeli že prej, v bolj latentni obliki, in nismo mislili, da bodo »stvari šle tako daleč«. Vedeli smo približno, da so na pomembnih položajih v sodstvu ostali ljudje, ki so sodstvo vselej razumeli kot orožje proti političnemu »sovražniku«. Vedeli smo, da so dominantni slovenski mediji poseben operativni del postkomunistične politike. Predvsem pa smo vedeli, kako zlahka sprejme večina Slovencev neresnico kot resnico – in da se tako v dušah mnogih kopiči neko veliko protislovje. Vidna, vsakomur očitna pojavna oblika tega protislovja je mdr. ta, da je človek, ki je vodil osamosvojitveno vojno Republike Slovenije, že vrsto let najbolj osovražena oseba v Sloveniji – prav v tej državi, za katero ima nemajhne zasluge. Zato se v tem poletju, naj je bilo še tako pretresljivo, ni zgodilo nič, česar bi prej ne bilo v dušah, v pameti, v presojah, v globokih človeških odločitvah ali pristankih glede tega, čemu verjamemo, kaj cenimo in v kaj se pustimo zavesti, z eno besedo: kako smo naravnani do resnice in dobrega.
Nova je predvsem drastična družbena zunanjost, ki so jo notranje drže in zadržanja v dušah Slovencev omogočile, priklicale, ustvarile. Tudi tu se z vso veljavo potrjuje evangeljski stavek: »Nič ni namreč skrito, kar bi se ne razodelo.« Kar je zdaj, je bilo že prej, le da je bilo skrito. Skrito je bilo v duhu, v možnosti; potem se je neki trenutek zgostilo v snov, v zgodovino, v dejanja.
Zakaj se nam vse to dogaja? Zakaj toliko usodnih silnic, ki iz zmotnih misli ter blodnih idej vodijo k slepilnim ciljem, k slabim odločitvam?
Temeljni vzrok temu stanju je, da Slovenci živimo v ne-identiteti s sabo, to je, v sebi vzdržujemo globoko protislovje. To protislovje ima mnoge znane zunanje oblike: načeloma si Slovenci želijo biti v Evropi in imeti njeno blagostanje, toda simpatije in del mentalitete težijo na Balkan; načeloma so vsi Slovenci proti korupciji, toda na volitvah izvolijo najbolj koruptivne ljudi; nominalno so vsi proti [Stran 005]
Figure 1. En sam talent Tamino Petelinšek
[Stran 006]»razdoru«, toda za razdor so obtoženi prav tisti, ki ga edini skušajo reševati; formalno so vsi Slovenci za demokracijo, toda večine ne moti, da se demokratična igra odvija na podiju, pod katerim so gomile umorjenih; formalno se kuje v nebo vladavino prava, toda vse, kar politična levica zmore in premore, ima zaradi političnih umorov izpred sedmih desetletij. Formalno smo »normalna« evropska država; toda v resnici je ta posejana s stoterimi kraji nepopisne groze.
V tem je temeljno protislovje naše osebne in družbene biti. Tu se skriva temeljna razpoka v našem umu, razdor v naših dušah, saj z enim delom svoje pameti želimo kaj dobrega, urejenega, pravičnega, z drugim delom iste pameti pa hkrati pristajamo na neresnico, dopuščamo najtežje krivice in pritrjujemo stihiji.
To protislovje v nas samih, to nasprotje sebi samemu je tista praznina, kamor se, kakor brez uspeha, ugrezajo vsa dobra prizadevanja; to je tisti ponor, ki tudi zmotnim in blodnim idejam daje strmec, vlek in moč za uveljavitev v družbi. To je tisti srh, ki stvarem daje gibanje in pospešek, da potem vendarle »gredo tako daleč«, kakor si ni nihče predstavljal. In bodo šle še dlje.
Kako zapolniti za ponor, ta vakuum? Kako storiti, da se nič spremeni v bitje? Kdo to zna, kdo to more? Ali bolje: Kdo more zlo spremeniti v dobro?
Kristjani o tem nekaj vedo – toda ta vednost jim je dana v veri in upanju. Kot ljudje v družbi, kot Slovenci v Sloveniji pa moremo poskusiti vsaj eno: doumeti, razumeti, videti to, kar je res. To je gotovo začetek in pogoj vsega drugega, če bo kaj sledilo. Kajti mnogi naši predstavniki v politiki glavne stvari ne razumejo. To zmožnost, da razumemo, pa imamo vsi, če le hočemo: ta talent, tisti eden, edini talent, nam je bil dan vsem kot naša resnična možnost. Če smo ga zakopali, ga moramo z vsem trudom odkopati. Kdo ve, koliko časa nam je odmerjenega. Vsaj ta talent moramo uporabiti, od njega je odvisno vse.