Štiri leta komunistične revolucije. Petinštirideset let totalitarnega režima. Nad četrt stoletja demokracije, vrsta svobodnih volitev, ko oddaja večina volilcev svoj glas strankam, obrnjenim v preteklost. Kako je to mogoče? Ali ne zato, ker je tam prikrita gora neporavnanih krivic, nerazčiščenih laži in nesojenega nasilja, ki kot strašen moralni magnet z nevidno silo priklepa našo družbo na tiste dni?
Mnogi pozabljajo, čeprav vedo, kakšno je bilo življenje še pred nekaj desetletji, redkokdo se hoče spomniti, kaj se je godilo v naši domovini večji del prejšnjega stoletja, in malokdo vidi jasno, kaj se dogaja danes. Za razumevanje sedanjosti je potreben spomin. Seči je treba s spominom v desetletja partijskega totalitarizma in še nazaj, v čase, ko je KPS med nami netila revolucijo.
Med vojno in okupacijo so komunistični likvidatorji pobili po vaseh in mestnih ulicah blizu tisoč rojakov, predno se jim je posrečilo izzvati odpor in samoobrambo ljudstva. Po vojni so poleg razoroženih domobrancev, članov slovenske narodne vojske, pomorili na naših tleh nad sto tisoč ujetnikov in potencialnih političnih nasprotnikov raznih narodnosti. To je bil zločin proti človeštvu, ki po mednarodnem pravu ne zastara, a tudi ne izgine iz zavesti ljudstva.
Petdeset let kasneje je demokracija prinesla dovolj svobode, da je o teh dogodkih lahko obveščen vsak, ki hoče. Vendar, kako je mogoče, da kljub temu nobena od slovenskih demokratičnih vlad ne državni zbor ne predsednik države še ni javno obsodil ne teh ne drugih umorov, ki jih je izvajala partija ‘v imenu ljudstva’. Ali izvoljeni predstavniki ljudstva ne čutijo in ne razumejo, da so s svojim mandatom sprejeli dolžnost razgnati meglo, s katero so komunisti desetletja ovijali svoje laži in zločine?
Samo omenjene likvidacije zavednih narodnjakov bi bile dovolj, da bi za vedno onemogočili politično delovanje članov organizacije, ki je te umore spočela in izvedla, ne glede na imena, ki si jih kasneje nadevala. Ali ni krivda partije že to, da je morila svoje idejne nasprotnike pod nalepko NOB, to je v imenu svobode? Kljub vsemu temu ali pa prav zato je naša država edina v Evropi, ki ni javno obsodila zločinov komunističnega totalitarizma.
Kako je to mogoče?
Po vojni so prišle na vrsto obsodbe in eksekucije poštenih rojakov po scenariju ‘ljudskih sodišč’. Kdaj bodo demokratične oblasti Republike Slovenije javno izjavile, da ta sodišča niso bila ne ljudska ne legalna ne legitimna ter da je šlo pri tem za politične zločine? Kako je mogoče, da slovenske oblasti ne pokažejo toliko spoštovanja do demokracije, da bi z razčiščenjem krivic, ki so se godile ‘v imenu ljudstva’, tej besedi vrnile čast?
Kako je mogoče, da po vsem, kar je znanega o komunistični revoluciji na Slovenskem, celo nekateri predstavniki demokracije še vedno kot omamljeni zro mimo dejstev in ponavljajo staro zgodbo o NOB skupaj z ljudmi, ki so bili do zadnjega odgovorni za obstoj komunističnega totalitarizma? Kako je mogoče, da ne vidijo, da se skrivajo pod plaščem teh kratic množična morišča in grobišča in tudi partijska diktatura? Nekateri so v NOB res sodelovali s komunisti v dobri veri. Taki so bili prevarani in spadajo med žrtve komunizma. A kako je mogoče, da se mnogi demokrati pustijo varati v tem pogledu vse do danes?
Kako je mogoče, da nekaterim rojakom še ni jasno, da sta totalitarizem in demokracija nezdružljiva, še več, nasprotujoča si načina družbene ureditve? Demokracija ne more ‘netravmatično’ nastati iz totalitarizma, ker je med njima globok in nepremostljiv prepad oz. nasprotje. Marksistični totalitarizem je po svojem bistvu nasilen, krivičen in potemtakem nemoralen, medtem ko je demokracija kot sistem zamišljena prav na moralnih principih svobodnih oseb in brez teh osnov ne more rasti. Ali so res ljudje, ki mislijo, da bodo, podobno kakor so v času realsocializma iznašli nekakšno vmesno formulo ‘samopravnega gospodarstva’, zdaj odkrili ‘pragmatično’ pot, po kateri naj bi se propadli totalitarizem brez zlih posledic prelevil v pravo demokracijo? Ali ni dovolj razvidno, da pripelje taka pot le v vsesplošni relativizem in razkroj moralnih vred not?
Svoboda ni postala vrednota šele, ko so partiji začele polzeti iz rok vajeti, katere je brezobzirno uporabljala dolga desetletja. Tudi resnica ni pridobila svoje nepreklicne veljave s tem, da je pričela popuščati cenzura totalitarne države, in pravica je v vseh časih edini trden temelj zdravih družbenih odnosov.
Moralne vrednote svobode, resnice in pravice sprejema družba ali neokrnjene in se s tem krepi ali pa jih zavrača in s tem stopi na pot razkroja. To drži danes, kot je držalo, odkar živi človeški rod, a se zdi, da ne prizadene nekdanjih komunistov in njih naslednikov, ker zanje moralnih vrednot enostavno ni. Pravila igre si krojijo po potrebi. Težko pa je razumeti, da nekateri demokrati prisegajo na vso lestvico moralnih vrednot, a le za prihodnost, za preteklost pa so jih pripravljeni žrtvovati na oltarju pragmatizma in nekonfliktnosti. Celovito sprejemanje moralnih načel je temeljna zahteva za vsakega demokratičnega politika. Toliko bolj, če je kristjan.
Nakazana problematika ima izhodišče v starem, že omenjenem vprašanju, na katerega se ni nikoli odgovorilo. Kako je mogoče, da je bilo ob pričetku totalitarnega režima, meseca junija leta 1945, pomorjenih nad deset tisoč Slovencev, razoroženih, ujetnikov, ki jim ni bilo sojeno in to po vsej slovenski zemlji, pri tem pa se ni odkrilo ne ubijalcev ne pomočnikov ne ukaza, nobene odgovorne osebe, čeprav vemo, da so tedaj imeli vse niti v rokah partija in njeni državni funkcionarji? Tisti, ki so odločali, tisti, ki so morili, tisti, ki so umore zakrivali in opravičevali, in tudi tisti, ki so zanje vedeli in molčali, nosijo na sebi težko krivdo, ob kateri se zde ostali moralni prekrški malenkostni. Nekateri od njih se poskušajo z vsemi močmi rešiti obsodbe javnega mnenja. Drugi molčijo in varajo sami sebe. Umor enega samega razoroženega vojnega ujetnika je po naravnem in po mednarodnem pravu zločin. Pri nas pa je umor tisočev le neprijetna zgodovinska anekdota brez pravnih ali političnih posledic.
Kako naj zraste na takih temeljih zdrava, pravna država? Če ni odgovornosti za množične poboje, zakaj naj bi se vznemirjali ob gospodarskih poneverbah tistih, ki so desetletja javno razpolagali z narodnim premoženjem, ne da bi jim bilo treba za to dajati kak odgovor? Če so lahko tisočem jemali življenja, svobodo in dobro ime, ne da bi bili zato klicani na odgovor, zakaj naj bi oni in njih dediči zdaj delali pošteno?
Ni mogoče razumeti, da slovenska oblast v vseh letih ni izrekla o teh množičnih pobojih jasne moralne obsodbe niti ni našla ene same osebe, ki bi bila odgovorna zanje. Nihče noče maščevanja, obsodba zločina in zločincev pa je stvar javne morale, ki šele omogoča pošteno nadaljnjo pot.
Kdor misli, da se bo izognil konfliktov v slovenski družbi z odlaganjem te problematike na čas, ko bodo pomrli krivci, priče in svojci žrtev, se strašno vara. Skrivanje glave v pesek ni politična modrost. Neporavnanih in nepriznanih krivic ni mogoče pomesti pod preprogo. Ali jih bodo demokratične oblasti imenovale in razčistile ali pa bodo soodgovorne za korupcijo pravosodnega sistema in za moralno razkrajanje družbenega organizma.
Tudi politični polarizaciji v družbi se ne da izogniti s sprenevedanjem ne z begom v prihodnost, marveč z razčiščenjem tega, kar je bilo in kar je. Le na osnovi resnice je mogoče graditi zdravo prihodnost, pričeti zdraviti rane ter varovati družbo pred novimi skrajnos tmi.
Figure 1. Bodo nove generacije začele razumevati tragiko in perverznost revolucije?arhiv Zaveze
Ob vsem tem se človek, ki gleda slovensko stvarnost iz daljave, začuden sprašuje tudi, kako je mogoče, da demokratična slovenska država 27. aprila še vedno uradno praznuje nacističnoboljševiški praznik. Ne glede na to, ali je bila Antiimperialistična fronta ustanovljena tega ali onega aprila, dejstvo je, da je bila ta fronta komunistični konstrukt in neposredna posledica nemškosovjetskega pakta med ministroma Ribbentropom in Molotovom. Slovenska KP je tedaj sledila Stalinovemu diktatu in ustanovila politično organizacijo, katere namen je bil odpor proti zahodnim, kapitalističnim državam, ki so bile takrat edini odkriti nasprotniki nacističnega, fašističnega in komunističnega totalitarizma. Ni šlo za ‘ljudsko vstajo’, marveč za fronto, ki je povezovala nasprotnike demokratično urejenih držav. S kakšno pravico so komunisti kasneje, ob nemškem napadu na ZSSR, zahtevali za svojo preimenovano fronto monopol nad odporom proti okupatorju? In to dejanje komunistične partije je tudi zdaj v demokratični Sloveniji osnova državnemu prazniku. Kako je to mogoče?
Konec koncev, če je mogoče, da je bil izvoljen za prvega državnega predsednika demokratične države eden najvidnejših nosilcev komunističnega enoumja, ki je bil vseskozi nasproten slovenski osamosvojitvi; če se vrstijo od ljudstva izvoljene vlade, ki pod vedno novimi obrazi skrbijo za ohranjanje starih struktur, starih laži in koristi nekdanjih elit, se ne smemo čuditi, da politična struktura ob iskanju ’nekonflikne’ politike ne more priti do resnično pravne države.
Slovenski komunisti so se pri boljševiških učiteljih dobro naučili tehnike pranja možganov, kar so kasneje v domovini dosledno izvajali. Vendar jim ta naloga ni povsem uspela. Ni malo rojakov, ki so prebili leta enoumja in realsocializma kljub vsem pritiskom in nasilju pokončni in jasnih pogledov, zvesti spominu in resnici. Mnogo je med njimi skritih junakov, ki so veliko pretrpeli. Zaslužijo priznanje in nekoč jim bo slovenski narod javno izrazil hvaležnost! Ti, preizkušani rojaki, njih potomci pa tudi drugi, ki so se pozneje pričeli zavedati, se zdijo sicer še kot glas vpijočega v puščavi, a tega glasu, ki oznanja resnico in je zato porok svetlejših, lepših dni, ni mogoče utišati.
Zaradi njhove zvestobe spominu in zavezanosti resnici smemo upati na dan, ko bodo nove generacije Slovencev pričele razumevati vso perverznost in tragiko komunistične revolucije. Takrat bodo zmajevali z glavami in se začudeno spraševali: Kako je bilo vse to nekoč mogoče? ■