Letos mineva petinsedemdeset let od atentata na Iva Peršuha, ki so ga vosovci smrtno ranili na delovnem mestu v takratni Vzajemni zavarovalnici na Miklošičevi cesti le nekaj ur zatem, ko so na Streliški ulici umorili Lamberta Ehrlicha. Peršuh je bil znan javni delavec in je deloval na političnem, kulturnem in cerkvenem področju. Njegovo ime se je med velikima vojnama redno pojavljalo v dnevnem časopisju, zelo aktiven pa je bil tudi v Zvezi fantovskih odsekov. Narodno zaveden mož, klenega značaja, ki je besede pesnika »… kar more, to mož je storiti dolžan …« vzel dobesedno in zares. Revija Zaveza je Iva Peršuha podrobneje predstavila v petinšestdeseti številki. Je eden iz množice tistih, ki nimajo groba, le spomin nanj ostaja.
Tokrat smo se pogovarjali z njegovim vnukom, v Argentini rojenim Tomažem Rantom, ki se je leta 2009 za stalno vrnil v Slovenijo, čeprav – kot sam pravi – od tukaj nikoli ni odšel.
Starega očeta Iva Peršuha vam ni bilo dano spoznati. O njem ste lahko nekaj malega prebrali v zdomskem tisku oz. slišali pripovedovati njegovo ženo Vido, vašo staro mamo, in njuno hčer Mirjam, vašo mamo, ki pa ima nanj spomine le iz otroštva.
Kruti dogodek je v takrat mlado Peršuhovo družino zarezal globoko rano. Mama še ni dopolnila štirinajst let, ko se ji je kljub vojnemu času do takrat idilično in brezskrbno življenje spremenilo v moro. Izguba očeta, pri katerem je bila mala princeska, jo je strašno prizadela. Kar čez noč je morala odrasti. Spominja se, da so stanovali v zgornjem nadstropju velike hiše na Poljanski cesti 18, od koder je bil lep pogled na zvonik cerkve svetega Jožefa. Njeno življenje je takrat potekalo med domom, šolo pri uršulinkah in otroškimi aktivnostmi. Z bratom Janezom, ki je bil leto mlajši, sta večkrat hodila očetu naproti, ko se je vračal iz službe, saj sta vedela, da bosta ob srečanju iztržila sladoled ali kakšno drugo pozornost. Včasih sta ga ujela za omizjem kavarne Union, kjer je bil v družbi. Pri nas doma v Argentini o tem nismo veliko govorili.
Kadar je beseda nanesla na medvojne dogodke, smo postali žalostni, vključno s staro mamo, ki je takrat še živela pri nas. Kdorkoli je omenjal starega očeta, je o njem vedel povedati le vse najboljše. Tako sem slišal, da je bil dober govornik, da je sodeloval pri organizaciji raznih dogodkov in da je deloval na kulturnem in političnem področju. Več sem izvedel šele ob branju prispevka v Zavezi in ob prihodu v Slovenijo, ko sem imel možnost na lastne oči videti, kje je živel, delal in bil umorjen. Stopal sem po stopnicah nekdanje Vzajemne zavarovalnice, sedaj Zavarovalnice Triglav, ki jih je stari oče neštetokrat prehodil, tudi usodnega 26. maja 1942, in zrl na sliko, ki je nekoč visela v njegovi pisarni. Prijazni stanovalci so mi omogočili vstop v nekdanje stanovanje Peršuhovih na Poljanski cesti. Prepričan sem, da je nasilno umrl po krivici kot mučenec in še gorak šel v nebesa. Reviji Zaveza sem hvaležen, da je obudila spomin na starega očeta in na množico drugih, ki so po nedolžnem izgubili življenje ali pa so jim bile storjene druge krivice.
V začetku meseca maja 1945 se je stara mama Vida z obema otrokoma, hčerjo Mirjam in sinom Janezom, umaknila z množico beguncev v Avstrijo in kasneje v Italijo, od koder so leta 1947 odpluli v Argentino. Tam so morali začeti življenje tako rekoč na novo.
Stara mama Vida Peršuh, rojena Dežman, si ni nikoli želela zapustiti rodne Slovenije. Še pred vojno, leta 1930, je možu odsvetovala sprejetje službe zavarovalnega zastopnika za Slovence v Argentini – kako ironično –, ki so odšli tja v začetku 20. stoletja. Vodstvo Vzajemne zavarovalnice je namreč ponudilo to službo staremu očetu, skupaj z možnostjo preselitve za celo družino. Najbrž med komunisti ne bi bilo težko najti koga, ki bi zaradi tega stari mami naprtil še odgovornost za smrt njenega moža.
Maja 1945 je zelo nerada in le na močno prigovarjanje moje mame ter še nekaterih zapustila Ljubljano. Nasilna smrt njenega moža Iva jo je strašno potrla in je črnogledo zrla v prihodnost. Tako je odgovornost za odhod prevalila kar na ramena hčere Mirjam, moje mame, ki je takrat štela komaj sedemnajst let. Mama se je upravičeno bala za svoje življenje, saj je bila po očetovi smrti aktivna v Dijaški protikomunistični akciji. Na nekem zborovanju v dvorani hotela Union je na predlog Ivanke Velikonja prebrala govor, katerega vsebina je opozarjala na zle namene Komunistične partije.
Bežali so v soboto, 5. maja, in z vlakom zvečer prispeli do Kranja, kjer so v nekem zaklonišču prenočili ter naslednji dan zjutraj nadaljevali pot do Tržiča. Od tam so šli peš do Ljubelja, kjer se je stara mama usedla na tla in ni hotela več dalje. Otrokoma je dejala, naj kar sama nadaljujeta pot. Takrat je nekdo, ki se je znašel v bližini, staro mamo posadil v vagonček, ki so ga delavci v ljubeljskem predoru uporabljali za odvoz materiala, in jo tako prepeljal na avstrijsko stran, kjer je čakal angleški tovornjak in jih odpeljal v Beljak. Družine z otroki brez očetov so poslali peš v nekaj kilometrov oddaljeni Feldkirchen, kjer so jih nastanili v nekdanjo nemško otroško kolonijo. Tukaj so ostali kakšnih deset dni. Iz Beljaka so nato Angleži begunce kmalu začeli s tovornjaki preseljevati v Italijo. Ko je odhajal zadnji transport, je duhovnik Lado Lenček opozoril še na te, ki so bili v Feldkirchnu. Ti so šli peš nazaj do Beljaka in od tam v Italijo, kjer so v Monigu bivali nekaj časa pod milim nebom, dokler se niso preselili v Servigliano.
Stara mama je bila učiteljica in je pred poroko poučevala na podružnični šoli. Ali se je v času bivanja v Serviglianu vključila v izobraževanje begunskih otrok?
Slovenski begunci so v Serviglianu hitro poskrbeli za slovensko bogoslužje in organizirali šolo, razne delavnice, dramske skupine, tisk ipd. Zanimivo, da je stara mama, ki je v Ljubljani imela gospodinjsko pomočnico, v taboriščni šoli poučevala gospodinjstvo. Njena hči Mirjam pa je pela v begunskem pevskem zboru, ki ga je vodil duhovnik Andrej Pogačar. Med begunci je tlelo upanje, da se bodo lahko kmalu vrnili na svoje domove. Iz te velike želje po vrnitvi je nastala Zaobljuba slovenskih beguncev v Italiji Kraljici presvetega rožnega venca, v kateri so se zavezali, da v primeru srečne vrnitve v domovino v Zgornji Šiški v Ljubljani zgradijo svetišče, ki naj bo središče
Figure 1. Vida Dežman in Ivo Peršuh na poročni dan leta 1927
vsenarodne pobožnosti do Marijinega Brezmadežnega srca. To je zelo zanimiv dokument, ki je v Serviglianu nastal že 7. oktobra 1945 in vsebuje spisek z imeni, priimki in domačimi naslovi takrat tam živečih Slovencev, ki so zbirali podpise po posameznih barakah. Na seznamu je kar enaintrideset duhovnikov, med njimi dva novomašnika. Tam sta bivala tudi Lojze Opeka, ki se je leta 1945 čudežno rešil iz jame pri Hrastniku, in Marija Marolt – starša Pedra Opeka. Aktivnosti je vodil Osrednji odbor slovenskih beguncev s predsednikom Stanislavom Žitkom na čelu. Ob župniku Antonu Oreharju je bila med petimi odborniki tudi stara mama Vida Peršuh.
Večini beguncev se želja po vrnitvi žal ni izpolnila. Morali so zapustiti Evropo in oditi v povsem tuj svet. Družinam, ki so izgubile očeta, je bilo še težje.
Družina Peršuh se je na ladjo vkrcala v Genovi in stopila na argentinska tla v Buenos Airesu zgodaj zjutraj v petek, 13. junija 1947. V pristanišče jih je prišel s konjsko vprego in najetim vozom iskat Jože Brodnik, ki je bil poročen z eno od sester stare mame in je prišel v Argentino že pred njimi. Emigrantski hotel takrat še ni sprejemal Slovencev. Z vsem premoženjem, ki je bilo spravljeno v malo večjem lesenem zaboju, jih je odpeljal v ulico Asturia, ki se je nahajala v imenitnejšem delu mesta, kjer so dobili prvo stanovanje v večji hiši. Ta je bila v lasti prijatelja msgr. Janeza Hladnika, ki jo je dal na razpolago slovenskim beguncem. Mama Mirjam je še isti dan prav tako po priporočilu msgr. Hladnika dobila službo otroške varuške pri bogati argentinski družini, kjer je bila služkinja in so z njo kot z vsem tam zaposlenim osebjem ravnali zelo grdo in nespoštljivo. Ob pomanjkanju hrane je zdržala le en mesec. Kasneje je dobila službo gospodinjske pomočnice pri neki angleški družini, kjer so bili pogoji neprimerno boljši. Z zadovoljstvom je opravljala svoje delo in tako pravzaprav prevzela skrb za družino.
Figure 2. Ivo Peršuh med govorom – z leve sedita Marko Natlačen in Miloš Stare.
Staro mamo je begunstvo povsem strlo in si do smrti marca 1984 ni več opomogla. Že po naravi nagnjena k pesimizmu se je v Argentini popolnoma zaprla v svoj svet in z okolico zelo malo komunicirala. Čez nekaj časa so se preselili na obrobje Buenos Airesa, kjer so kot najemniki stanovali Brodnikovi in pri njih dobili sobo; tako so bili skupaj s sorodniki pod isto streho. Nekoč je prišel na obisk Lado Lenček in moji mami ponudil delo strojepiske v slovenski pisarni na ulici Victor Martinez 50. Tam se je spoznala z mojim očetom Pavletom Rantom. Zatem se je zaposlila v veletrgovini v centru mesta in kot pridna delavka kmalu napredovala do dela v pisarni. Z očetom se je poročila 7. februarja 1953. Poročil ju je duhovnik Jože Košiček. Po izgubi prvega, še nerojenega otroka, je oče sklenil, naj mama raje ostane doma, sam pa prevzel skrb za preživljanje družine. Zaposlen je bil v večjem mednarodnem podjetju, kjer je skrbel za poslovne stike po vsem svetu. Govoril je kar sedem jezikov. Rodili smo se trije otroci: 1956 jaz, 1958 brat Danijel in 1967 najmlajši Gabrijel.
Vaš oče Pavle je bil v slovenski politični emigraciji zelo aktiven in vse do smrti leta 1984 vpet v dogajanje.
Velikokrat mi je ob srečanju kdo dejal: »A ti si pa Rantov?« in tako mi je skozi odraščanje počasi prihajala v zavest vloga, ki jo je imel oče med Slovenci v Argentini pa tudi širše. Rojen Kranjčan je umrl daleč stran od svoje drage domovine, star 61 let. Po prihodu v Argentino je bil vsestransko aktiven. Še sedaj imam v ušesih zvok pisalnega stroja, ki je prihajal iz njegove sobe, kamor se je običajno umaknil hitro po vrnitvi z dela. Kot časnikar je bil dejaven že v Sloveniji, pred vojno in med njo, in s tem delom je nadaljeval tudi v emigraciji. Tako je deloval pri Društvu Slovencev, bil sourednik in sodelavec tednika Svobodna Slovenija in Koledarja – Zbornika Svobodna Slovenija. Desetletja je bil tudi glavni urednik ali pa pomočnik glavnega urednika pri reviji Vestnik, ki jo je izdajalo Društvo slovenskih protikomunističnih borcev. Veliko je delal tudi na šolskem področju, sodeloval je npr. pri pripravi osnovnošolske čitanke Zdomski živžav. Na Pristavi v Castelarju je poučeval osnovnošolsko mladino in bil trikrat ravnatelj Srednješolskega tečaja, kjer je predaval slovensko zgodovino.
Oče je bil po naravi zelo temperamenten in je svoje mnenje vsakomur povedal naravnost, kar mu je velikokrat prineslo težave, a to nikoli ni bila ovira za sodelovanje. To se je lepo videlo na pogrebu, kjer se je pri odprti krsti od njega poslovilo dvanajst govornikov, do groba pa ga je pospremila kilometer dolga kolona avtomobilov. Sicer pa je očetov brat Jože o njem leta 2003 v Buenos Airesu izdal knjigo z naslovom To sem bil.
Knjiga obravnava predvsem očetovo delovanje po letu 1945. Z medvojnim obdobjem opravi zelo na kratko. Zakaj?
Stric Jože Rant je pri pisanju uporabil bogat očetov osebni arhiv. Ta je v mnogih mapah dokaj dobro urejen kronološko in vsebinsko. Oče je bil pri shranjevanju papirjev zelo skrben in natančen. Želel je, da se po njegovi smrti vse izroči kakšni uradni ustanovi v Sloveniji. Trenutno se še vse nahaja v očetovi delovni sobi pri mami v Argentini. Ne vem, zakaj ni obdobje pred letom 1945 temeljiteje popisano. Sam arhiva nisem podrobno pregledoval in ne morem reči, ali je še kje kaj gradiva, vezanega na ta čas, avtor knjige pa je tudi žal že pokojni.
Morda je na to vplivalo dejstvo, da je oče bil med vojno v službi pri politični policiji?
Za ta del njegovega medvojnega službovanja sem izvedel razmeroma pozno, nekje proti koncu srednje šole. Oče je bil o tem zelo redkobeseden. Mislim, da se je politični policiji pridružil leta 1943 na pobudo dr. Albina Šmajda. Pred tem je leta 1941 sodeloval s Fanoušem Emmerjem in bil njegov namestnik, po njegovi smrti pa se je pridružil skupini duhovnika Franca Glavača. Leta 1943 se je kot še nekateri drugi pred njim – najbrž v strahu za svoje življenje – za nekaj časa umaknil v Padovo. Kolikor vem, politična policija ali na kratko PP, ni imela redarstvenih nalog, ampak je bila njena dejavnost obramba in zaščita pred komunisti, ki so okupacijo in nesrečo naroda zlorabljali za boj proti svojim političnim nasprotnikom in se tako pripravljali na nedemokratičen prevzem oblasti po koncu vojne. V ulici, kjer smo v Buenos Airesu živeli, je bilo kar nekaj družin, katerih očetje so bili tudi člani PP. Ti so se velikokrat sestajali pri nas doma zaradi priprav novih številk Svobodne Slove-
Figure 3. Ivo Peršuh med govorom 
Figure 4. Peršuhovi: mama Vida, Janez, Mirjam in oče Ivo
nije ali Vestnika, vendar mi mlajši nismo bili del njihovega omizja. Običajno so se umaknili v odmaknjen del dvorišča in sestankovali. Kasneje sem o njihovi medvojni dejavnosti podrobneje spraševal svoje prijatelje, sinove prej omenjenih, a tudi oni – tako kot jaz – niso imeli uporabnih informacij. Morebiti se bo o tem obdobju našlo še kaj uporabnega pri natančnejšem pregledu očetovega arhiva.
Kot zanimivost naj omenim, da naju je oče z bratom Danijelom nekoč vzel s seboj na obisk k Francu Glavaču v La Plato, približno 100 km oddaljeno prestolnico province Buenos Aires. Glavač je bil takrat zaradi bolezni že na invalidskem vozičku, a v mladih letih je moral biti kar krepak, saj se je v Trstu takoj po vojni iztrgal iz rok komunističnih ugrabiteljev, ki so ga hoteli na skrivaj prepeljati čez mejo v Jugoslavijo, kjer bi ga najbrž pokončali. Oče se je z njim pogovarjal več ur, midva z bratom pa sva ostala zunaj in si čas krajšala z igro.
Vaša hiša je bila zmeraj odprta za obiskovalce, tako iz Argentine kot iz drugih koncev sveta, kadar so prihajali na obisk v Buenos Aires. Pri vas se je ustavljal tudi dr. Miha Krek.
Z dr. Mihom Krekom smo si bili v svaštvu, saj je bil poročen s sestro stare mame, Malko Dežman. Kadar je prišel na obisk, je bil do nas otrok zmeraj zelo pozoren. Takrat sem bil premajhen, da bi me zanimali odrasli in njihovi pogovori, raje sem se ukvarjal z dobljenimi darili. Sicer pa, kar pomnim, je bila naša hiša zmeraj polna obiskovalcev. Leta 1957 smo gostili tudi škofa Gregorija Rožmana, ki je ob obisku Argentine v duhovnika posvetil strica Jožeta, očetovega brata.
Kljub temu da ste rojeni v Argentini, daleč od domovine vaših staršev, ste odraščali v slovenski sredini?
Seveda. Prve besede, ki sem jih spregovoril, so bile v slovenskem jeziku. Preden so si Slovenci zgradili versko in kulturno središče, poznano kot Slovenska hiša, so se srečevali v cerkvah, kjer so maševali slovenski duhovniki in po maši pomagali drug drugemu z raznimi koristnimi informacijami glede možnosti za delo in nastanitev. Ob naklonjenosti oblasti, velikem in neprecenljivem trudu msgr. Janeza Hladnika ter pridnosti in iznajdljivosti naših ljudi so tako z nakupi parcel, ki so mejile druga na drugo, nastale cele slovenske ulice in četrti. Ko je človek stopil na cesto, sploh ni imel občutka, da je v Argentini. Doma smo govorili samo slovensko, na ulici in igrišču smo se igrali s prijatelji in vrstniki, ki so bili Slovenci, tako da smo španščino slišali le, kadar je prišel na dom kakšen uradnik ali pa smo morali po opravkih.
S španščino sem se prvič srečal v vrtcu, zares pa kasneje v 1. razredu osnovne šole, kjer sem naletel na učiteljico – bila je potomka Baskov –, ki nas je ob tem, da je odlično poučevala, imela tudi zares rada. Ta dobra osnova mi je kasneje v klasični gimnaziji prišla zelo prav. Ob sobotah pa, ko so bili argentinski sošolci prosti, sem skupaj z večino slovenskih vrstnikov obiskoval sobotne tečaje, kjer so nam prostovoljno in brezplačno v slovenskem jeziku o raznih znanjih predavali slovenski učitelji. Kasneje sem tudi sam z veseljem pomagal pri organizaciji dopisnih srednješolskih tečajev za tiste slušatelje, ki so bili bolj oddaljeni. V začetku je v skupnosti tudi veljalo prepričanje, da je dobro, če se slovenska mladina čim več druži med seboj in da bodo poroke znotraj slovenske skupnosti pomagale ohranjati narod. Spominjam se, da je oče takšno miselnost zavračal, češ da to na dolgi rok ni dobro niti mogoče, saj nas je premalo. Od treh bratov sva dva poročena s Slovenkama, eden je samski.
Poročili ste se leta 1981 s Slovenko, rojeno v Argentini. Njeni starši so, tako kot vaši, po vojni morali zapustiti domovino.
Z ženo Kristino naju je leta 1981 v Buenos Airesu poročil moj stric Tone Rant. Pred tem sva maja 1979 že sklenila civilni zakon, ker so bile večje možnosti dobiti bančni kredit, če si bil poročen. V bankah mi ni uspelo dobiti kredita, v zavarovalnici pa, kjer sem bil zaposlen in katere direktorji so bili globoko verni, je bila ta poteza, tj. samo civilna poroka in nadaljnje samsko življenje, odločilna za pridobitev gradbenega kredita. To je bil pravi pojem kapitalizma: privatno podjetje je nagrajevalo osebje, ki ga je želelo obdržati vse do upokojitve. Sodelavci Argentinci so se na ta račun, da sva s Kristino kljub temu do cerkvene poroke še naprej živela ločeno, velikokrat šalili. Za njih je veljalo, da sem se poročil dvakrat, ne da bi se ločil. Najino ljubezen je potrdilo šest otrok, ki vsi govorijo in čutijo slovensko.
Kristinina starša, oče Franc Breznikar – zanimivo, tudi on je med vojno služboval pri politični policiji – in mati Kristina Prijatelj, sta se tako kot moja spoznala v Argentini. Ženin stari oče, profesor Ivan Prijatelj, pred vojno srednješolski ravnatelj na učiteljišču v Ljubljani, je v begunskem taborišču v Serviglianu skrbel za izobraževanje slovenskih begunskih otrok. Že med vojno je velikodušno skrbel za končna spričevala dijakov, da bi ti imeli čim manj težav pri kasnejših vpisih na univerze. Zgodba ženinih staršev je prav tako vredna posebnega zapisa.
Kako je zorela in dozorela misel na preselitev v domovino vaših staršev?
Nikoli nisem mislil na selitev v Slovenijo. Ta se je meni in večjemu delu družine kar zgodila. V Argentini sem imel redno službo, sodeloval sem pri raznih dejavnostih v slovenski skupnosti in da bi se ohranil slovenski počitniški dom v cordobskih hribih, sem prevzel njegovo upravo ter se zaradi tega preselil 800 km iz Buenos Airesa. Ob osamosvajanju Slovenije sem pomagal v skupini, ki je v Argentini pripravljala predloge in pripombe k novi slovenski ustavi. Že prej sem se srečeval z nekaterimi našimi ljudmi, ki so po letu 1945 prvič obiskali domovino in bili ob vrnitvi razočarani nad razmerami v Sloveniji. Videl sem, da jih nekaj zelo boli.
Kaj se vas je ob prvem obisku Slovenije najbolj dotaknilo?
Prijatelj Slovenec, slikar in kipar Marjan Grum, rojen v Sloveniji 1939, poročen z
Figure 5. Krst Tomaža Ranta 4. februarja 1956. Z leve na desno stojijo Pavle Rant, Anton Orehar, Marija Gogala Rant, bogoslovec Tone Rant, Vida Peršuh in Janko Rant.
Argentinko, ki živi v La Boci, kjer praktično ni slovenskega življa in se tudi do pred kratkim z ostalimi Slovenci ni družil ter bo ostal v Argentini, mi je ob srečanju po njegovi vrnitvi z obiska Slovenije dejal nekako takole: »Do sedaj nisem bil ves, nisem bil cel, ampak sedaj čutim, da sem notranje izpolnjen. Našel sem drugo polovico samega sebe.«
Ko sem sam po prvem obisku Slovenije ponovno zadihal argentinsko življenje, sem močno začutil razlike med dvema kulturama, kar mi je še dodatno potrdilo pravilnost naše odločitve o preselitvi. Najgloblje se me je dotaknilo zavedanje, da sem prišel tja, kjer sem pravzaprav zmeraj bil in od koder ne bi smel nikoli oditi.
Tako kot vaši starši ob prihodu v Argentino ste tudi vi ob preselitvi v Slovenijo morali življenje zastaviti povsem na novo.
Drži, vendar s to razliko, da so oni prišli v tuj svet, med tuje ljudi, v tujo državo, ki jih je sicer kolikor je le bilo mogoče lepo sprejela, mi pa smo se vrnili domov, med svoje, kjer se govori, poje in moli slovensko.
Tem, ki so se vrnili v začetku devetdesetih, so bile državne ustanove in čas bolj naklonjeni. Z leti je ta naklonjenost pojenjala. Tako kot vsi ostali smo se soočali s stanovanjskim in z zaposlitvenim problemom. Hvala Bogu smo naleteli na prijazne in srčne ljudi, ki so nam pomagali iz težav in zadreg. Prvo delo sem dobil na Ljubljanski nadškofiji, za streho nad glavo pa je poskrbel Janez Rihar, takrat župnik v Podbrezju. Vse do leta 2013 smo tam stanovali v Pirčevem domu. Isto leto smo v Argentini prodali hišo in v lepem ter prijetnem okolju Sodražice kupili kmečko domačijo, kjer smo zaživeli na polno. Sedaj smo med svojimi, na svojem. Naj Bog povrne vsem, ki so bili z nami prijazni in potrpežljivi.
Kako vidite Slovenijo danes?
Presrečen sem, da lahko z večino družine – sedaj je doma le še osnovnošolec Matjaž – živim mirno in urejeno življenje v lepi in nam
Figure 6. Dr. Miha Krek drži v naročju Tomaža Ranta, zraven Krekova sestra, redovnica usmiljenka Lidija.
dragi domovini Sloveniji. Imeti lastno samostojno državo je milost, živeti v njej pa neodtujljiva pravica. Žal je bilo slednje našim staršem na silo odvzeto. Rojaki doma so gotovo veliko trpeli. Ostali so brez pravice do izražanja svobodnega mišljenja in ravnanja po svoji volji. Bog nas je ustvaril svobodne, tako svobodne, da se mu lahko celo upremo.
Še zmeraj zaboli, ko slišim ali berem, da smo izdajalci svojega naroda. In to mi, ki smo v tujem svetu ob vseh pritiskih kot zelo majhna skupnost ohranili slovenski jezik, slovensko identiteto in ves čas s ponosom izobešali slovensko zastavo neomadeževano z rdečo zvezdo. Zaboli, ko padajo očitki o revanšizmu in spreminjanju zgodovine. Ne gre za spreminjanje zgodovine, ampak za zgodovinsko resnico. Če hočemo izvedeti, kaj se je zgodilo z našimi mrtvimi in jih dostojno pokopati, to vendar ni maščevanje. Naših ljudi nisem nikoli slišal govoriti, da bi radi hudo vračali s hudim.
Kadar me korak ponese na Miklošičevo ulico v Ljubljani, lahko še zmeraj na pročelju nekdanje trgovine Jeras uzrem ploščo – označeno sicer z napačnim datumom – z zvezdo in imenom padlega atentatorja na Iva Peršuha. Sprva me je dejstvo, da se morilca, ki je zahrbtno streljal na nič hudega slutečega in nedolžnega človeka, še zmeraj slavi, žrtev pa blati, vznemirjala. Sedaj me le žalosti in hrepenim po času, ko se bomo znebili tudi ideološke okupacije. Zdi se mi, da diagnozo problema že imamo, sedaj potrebujemo še terapijo. Žal ta hip kaže, da je kljub nekaterim dobronamernim poizkusom pot do sprave še dolga. Ob poslušanju nekaterih borčevskih izjav bi človek lahko pomislil, da se bo ponovilo leto 1942. Zaradi tega mi je žal, da ni bila izpeljana lustracija in tem oz. takšnim onemogočeno javno delovanje. A upanje, da kar ne uspeva nam, kar ne bo uspelo našim vnukom, bo pa pravnukom, ostaja. Zato kljub vsemu z optimizmom zrem v bodočnost. Kjerkoli že sem, in to velja tudi za ženo Kristino in vse moje, »s ponosom reči smem: Slovenec sem!«