Le sam veš,
kako si živel
iz žarkega popoldneva
nad bleščavo reke.
Tvoja motna zelenina,
tvoji sivomodri pasovi
in čisti ognji
zdaj dobrotno
stopajo vame
in mi presevajo
ugasle bolečine
še vedno čakajočega
srca.
Ko mu spokojno
dosežejo dno,
se zazrcalijo v brezbrežju
Boga.