»Kot partizan sem pomagal partiji na oblast, sedaj se pa čutim dolžnega, da vam pomagam, da jo spravimo z oblasti.« Ta Bučarjev stavek sem si zapomnil iz najinega pogovora še v letu 1988. On nam je namreč pisal statut – društvena pravila za Slovensko kmečko zvezo (SKZ). Sedaj, ko prebiram knjigo o tem za osamosvojitev izredno zaslužnem možu, knjigo, ki je več kot življenjepis, se mi ob branju zastavlja prenekatero vprašanje. Izreden mož, pa tudi kontroverzen, če pomislim na njegov stavek, s katerim sem to pisanje začel, ter na njegov naravnost junaški podvig v Strasbourgu. Še posebej je treba omeniti njegov nastopni govor (kot predsednik skupščine), ko je govoril o »usodni zmoti, ki nas je prizadela kot mnoge katastrofalne nesreče v narodovi zgodovini«. Ko to primerjam z nekaterimi njegovimi poznejšimi stališči, odločitvami in dejanji, – res – kaj naj mislim?
Poleg tega se mi zastavlja še kar nekaj vprašanj. »V svoji vojaški karieri se nisem nikoli povzpel prek položaja navadnega vojaka,« trdi dr. Bučar (str. 66). Kaj ta trditev pomeni? Kaj hoče s to trditvijo prikriti? In zakaj? Že kot četni politkomisar ni bil navaden vojak. Dogajanje na Koroškem – v Celovcu ob koncu vojne leta 1945 opisuje kot poveljujoči, ne kot navadni partizanski vojak. Nemški kapetan, ki mu je predal kasarno (str. 47) je ni izročil navadnemu vojaku, pač pa oficirju, ki ni mogel biti manj kot podporočnik. Na strani 45 beremo, da so 20. maja 1945 dobili ukaz, da se morajo umakniti za staro jugoslovansko mejo. Del njih je odšel v Pliberk. Na strani 50 Bučar pove, da je bila njegova enota nazadnje nastanjena v Pliberku. Vsekakor za sprejem in spremljanje transportov z domobranci. (Za enoto s to nalogo, in to v tuji okupacijski coni, bi se pa pričakovalo, da bo njen poveljnik vsaj kapetan.) O tej stvari govori tudi Niko Grafenauer (str. 566), ko pravi: »Bučar je bil partizanski poveljnik, ki je sodeloval pri vračanju slovenskih beguncev iz Vetrinja v Slovenijo.«
Iz Pliberka je bila enota premeščena v Dravograd, od koder so Bučarja premestili v OZNO. Tako so lahko potem videli mladega oznovsekga kapetana (str. 66).
V Ozno seveda niso sprejeli kogarkoli. Moral je biti temeljito preverjen, da spada v to ustanovo. Najprej je seveda moral biti v partiji. O vstopu v partijo Bučar govori skorajda kot o nečem banalnem. Kot da bi vstopil v partijo na namig, da bi odklonitev lahhko pomenila, da se ne bi vrnil s kakšne patrole … Vendar je bil že član SKOJa, Zveze komunistične mladine.
Vsekakor je bil Bučar kocbekovski krščanski socialist, ki so pa končno skoraj vsi pristali v partiji. Med redkimi izjemami, ki niso vstopili v partijo, je bil Kocbek. Seveda je vstopil tudi Bučar. In kot partijec četni politkomisar, saj je spadal »med najbolj zavedne v enoti« (str. 39). Bučar v Ozni. Izgleda, da bi Bučar tako kot članstvo v partiji tudi delovanje v Ozni rad preprosto zbanaliziral, kar je razumljivo, saj je kar mogoče, da svoje oznovske službe ni ravno z veseljem opravljal in da je ravno v svojem oznovskem času pričel razmišljati in spoznavati, kakšno »svobodo« je priboril. Udbovec, ki sem ga spoznal v Škofji Loki, njegov sodelavec v Ozni, je dejal: »Na hodniku sva se srečala, sicer pa drug za drugega nismo smeli vedeti, kaj delamo.« Zato ni čudno, da bi svoje oznovstvo rad odpravil s tem, da reče: »Tam sem bil samo pisun.« Kar spet ne drži – tako kot ne tisto, da je bil samo navaden vojak.
Tako razmišljanje o Bučarjevem oznovstvu bi zaključil z njegovimi mislimi: »… vsi pa nosimo odgovornost, čeprav ne neposredno, za vsa dejanja organizacij, v katerih smo sodelovali in v katere nas je zaneslo tudi brez naše zavestne odločitve, zanesla usoda od leta 1941 naprej. Brez tega priznanja ne moremo priti do narodne sprave, brez narodne sprave pa za [Stran 124]nas kot narod ni preživetja.« Ta misel je seveda pomembno (in hvalevredno) priznanje. Prav lahko pa da tudi izmikanje pred kakšno eventuelno povsem konkretno odgovornostjo.
Njegova odločitev za partizane? Takole pravi: »To je bila neke vrste hipoteka, ki me je spremljala ves čas partizanstva.« Najbrž tudi še pozneje, ne le v času partizanstva. Kaj lahko da se je zgodilo kaj, za kar bi raje videl, da se ne bi bilo.
Pozneje kot univerzitetni profesor je postal disident. Bil odstranjen z univerze ter utišan. Proti koncu osemdesetih let, v času »slovenske pomladi«, se je tej pomladi tudi pridružil. Po volitvah na cvetno nedeljo 1990 je postal predsednik demokratično izvoljene skupščine. Iz njegovega nastopnega govora, ki sem ga že omenil, naj povem še en stavek: »Politična stranka (partija) je to (državljansko) vojno začela prav z namenom, da si prisvoji monopol oblasti in da s položajev te oblasti po svojih predstavah preoblikuje narodovo usodo.« Torej popolnoma jasno spoznanje, da je partija izkoristila priložnost, da je napadla svoj lastni narod z namenom, ki ga je Bučar v enem stavku preciziral. In vendar: tisti, ki so se temu napadu uprli, da bi uresničitev tega namena preprečili, so bili zanj še vedno kolaboranti! Ni uspel sleči partizanske srajce, kljub temu da so ga sami izključili iz svoje druščine.
Kaj je vendar botrovalo njegovemu stališču do »ustavljanja desnice«? Kaj naj si mislimo o njegovih nesmiselnih očitkih, da so klerikalci nevarnejši od komunistov? Le kdaj bo na Slovenskem postalo jasno, da so v demokraciji vse politične opcije legitimne, med njimi seveda tudi krščanska demokracija, enako kot na primer liberalna ali socialnodemokratska. Povrh vsega so pa ravno nemški krščanski demokrati (klerikalci?) imeli zasluge za mednarodno priznanje slovenske države. Kaj bi bilo, če ne bi bil na čelu osamosvojitvene vlade ravno krščanski demokrat (klerikalec?)?
In potem, kako to, da se je Bučar pridružil levemu delu Demosa v paktiranju s komunisti pri rušenju vlade pod vodstvom krščanskega demokrata? Zaključiti moramo tako, da bo nasprotno tistemu, s čimer sem to pisanje pričel: dr. Bučar je kot politik pomagal partiji obdržati oblast.
Figure 1.
Rosvita Pesek
BUČAR
Mohorjeva založba Celovec
format 17,5 x 24 cm
trda vezava, 658 strani
[Stran 125]