Matija Ogrin
Ena od temeljnih izkušenj, ki zlasti v zadnjem desetletju zaznamuje prijatelje Zaveze in mnoge druge demokratične Slovence, je ta, da iz središč naše državne oblasti in širše javnosti prihajajo skoraj same takšne novice, ki jih razumemo in občutimo kot slabe novice. Pomislimo na vse izgubljene volitve in manipulacije ob padcu vlade, na sodno gonjo proti Janezu Janši (spomnimo se, kako morasto neverjetne so se nam zdele glavne etape te zgodbe), na številne izraze erozije demokratične zavesti (totalitarni simboli, Stožice, državne proslave) in zatemnitve spomina (celo spomina na osamosvojitev!); pomislimo na sekundiranje naše leve politike v prid Putinovi Rusiji in celo proti Evropi (Kučanov govor pod Vršičem); pomislimo na vojne zakone, na t.i. arhivski zakon in na t.i. Zakon o dostojnem pokopu. Same težke, slabe novice. Ob vsem večjem in pomembnejšem nas nato zadene še vrsta manjših, toda pomenljivih vesti, kakor denimo, da v gozdu za Žirovnico in Vrbo, koder sta morda v mladosti hodila Čop in Prešeren po opravkih v gmajno, stoji zdaj spominski park »Titova vas«, v Ljubljani pa plakati vabijo na spektakel Zbora Rdeče armade, ki prihaja naposled, ne ravno v vojaški, zato pa v ideološki obliki osvajat Slovenijo – kakor bi ta zbor sporočal, da česar ni opravilo v vojnem času orožje, more v mirnem času gladko opraviti spektakelska ideologija …
Na dlani je, da so slabe novice pri nas redne gostje, prihajajo ena za drugo. To je naše temeljno politično in družbeno izkustvo zadnjih let, za bolj daljnovidne morda že od konca devetdesetih let: da se slabe novice vrstijo ena za drugo, leta in leta. Da se stanje le poslabšuje. Ni jim videti konca, ker ni videti preosnove, ki bi kaj temeljnega spremenila. Edina ali redka svetla izjema v tej temni rajdi je bilo doslej dogajanje okrog t.i. Družinskega zakonika. Odgovor, zakaj je stvarno stanje takšno, da ga ne moremo videti v svetlih barvah, je Zaveza osvetljevala leta in leta – in je zgoščeno podan, denimo, v njeni letošnji izredni številki Temelj prihodnosti. Ta temelj bo ostal resničen, četudi ga bo vzelo za svojega še tako malo ljudi in se bodo zato slabe novice še kopičile, se prehitevale druga vrh druge …
V tem zapisu se kaže vprašati nekaj drugega: kakšen je duhovni položaj človeka, ki leta in leta izkuša slabe novice, ko ob vsaki novi zdrsne v svojem razočaranju za stopnico globlje? Pomislimo zlasti na starejše ljudi, ki so v otroštvu morda izkusili revolucijo, potem prenašali njeno nasilje dolga desetletja, nazadnje z osamosvojitvijo upali na prenovo in očiščenje, potem pa so nazadnje doživljali le razočaranja, enega za drugim, razočaranja, ki so večja in globlja od razočaranj naše srednje generacije, saj so ti ljudje toliko več prestali in zato toliko bolj upali, nato pa v zadnjih letih, na starost, ostali skorajda brez upa, da bodo kdaj dočakali pravo slovensko pomlad … Kaj se takrat, ko se slabe novice le kopičijo, v nas zares dogaja?
* * *
Slabe novice preizkušajo našo srčnost. Preizkušajo moč našega vzdržanja in vztrajanja v dobrem, ki ga klasičen krščanski nauk imenuje krepost srčnosti.
Srčnost ni kakršen koli pogum ali predrznost ali smelost. Srčnost je pogum, s katerim se izpostavimo, ko delujemo za kaj dobrega in bomo zaradi tega tudi kaj utrpeli. Če ne drugega, se s svojim glasom izpostavimo, izstopamo, zato smo lahko kritizirani ali obrekovani – kar je gotovo najmanjša »poškodba«, najmanjša ranitev našega bitja v zvezi s srčnostjo. S srčnostjo je vedno povezana majhna ali velika rana, ki jo človeku zadajo, ko se trudi za neko dobro. Josef Pieper, ki je preučil klasični moralni nauk sholastikov, je srčnost ali pogum ostro ločil od vsakršnega vratolomništva in hazarderstva, ki bi ju stari pisci moralne teologije označili za nespamet, ne za pogum. Bistvo srčnosti je povezano s spoznanjem resnice, ki od nas zahteva, da spoznano dobrino branimo, četudi za ceno rane, morda smrtne rane. Na tem ozadju pravi Pieper: »Skrajna in najgloblja rana je smrt. In tudi rane, ki niso smrtne, so podobe smrti … Tako je vsa srčnost naravnana na smrt; vsa srčnost stoji vpričo smrti. Srčnost je v jedru pripravljenost, da umreš, natančneje povedano: pripravljenost, da padeš, se pravi – umreš v boju.« Iz te pripravljenosti se hrani, pravi Pieper, vsako dejanje srčnosti, četudi je, gledano od zunaj, še tako daleč od vsake misli na smrt (J. Pieper, Srčnost in zmernost, 15). Ko srčen človek sprejema možnost, da bo v boju za dobro ranjen, morda ga zadene celo usodna ranitev, tako ravna zato, ker hoče z bojem za dobro ohraniti, očuvati svojo globljo neokrnjenost, celovitost, ki bi jo ob opustitvi [Stran 005]
Figure 1. Slabe novice druga za drugoTamino Petelinšek
tega boja izgubil. »Ta gotovost, da v rani, ki jo dobiš v boju za dobro, postajaš deležen neokrnjenosti, ki je s človekovo življenjsko sredo bliže in bolj notranje povezana kakor vsa čisto naravna pomirjenost, ta gotovost se iz krščanske zavesti nikoli ne izgubi … Zdi se, da ima Tomaž Akvinski skoraj za bistvo srčnosti, da se bojuje proti premoči zla, ki jo srčen človek preseže samo, če umre ali je ranjen.«
To so filozofski stavki, ki razlagajo bistvo srčnosti ali poguma kot moralne kreposti. Toda bralcem Zaveze se bo morda zdelo, kakor da ti stavki neposredno govore o ljudeh, ki se jih v Zavezi spominjamo. Zelo jasno so se zavedali, kakšna rana jih verjetno čaka, če se bodo zavzeli za dobro – za svoje ljudi, za svojo domovino in za krščansko omiko, v kateri so bili zrasli. In vendar so se izpostavili, pokazali, da se hočejo zavzeti za veliko dobro, ki je bilo napadeno z revolucijo – zlasti za življenja, pravico, red, krščansko omiko. In to kljub hudemu strahu, ki jih je stiskal mesece in leta vojnega časa. Kajti srčnost še malo ne pomeni, da človek ne pozna strahu. Prav nasprotno, pravijo stari krščanski teologi: srčen človek še kako čuti strah, vendar ne pusti, da bi ga strah ohromil in odvrnil od uresničevanja dobrega. Srčen človek še malo ni solipsist, ki bi hotel umreti; ne ljubi smrti in ne prezira življenja, marveč ceni njegove dobrine, Božje darove. Prav zato se boji, da bo ranjen, toda v srčnosti se zaveda, da bi ga izneverjenje dobremu okrnilo na bolj temeljen način kakor rana, ki jo bo prejel v zavzemanju za dobro.
Ljudje, ki se jih v Zavezi spominjamo, so to vedeli; to jim je povedala krščanska kultura, ki so jo nosili v sebi, in ta ni pustila, da bi jih strah, ki jih je stiskal, ohromil in bi odstopili od dobrega.
In nazadnje, kar je bistveno: srčnost se uresničuje v dveh zunanjih oblikah, to sta vzdržanje in napad. V obrambi dobrega je napad, t.j. aktivno zavzemanje za dobro, gotovo pogosto potreben. Vendar pa tradicionalni krščanski moralni nauk pravi, da je najbolj temeljna oblika srčnosti vzdržanje; da se v vzdržanju najbolj manifestira notranja moč [Stran 006]srčnosti. In to ne zategadelj, ker bi krščanska moralna misel a priori višje cenila na videz pasivno vzdržanje kakor aktivno, dejavno zavzemanje za dobro. Ne zato. Pač pa je vzdržanje bolj temeljna oblika srčnosti kakor napad zato, ker je dejanski svet tako uravnan, »da se šele v skrajno resnem položaju, ki razen vzdržanja ne dopušča prav nobene druge možnosti upiranja, more razodeti poslednja in najgloblja moč človekove duše.« Oblast tega sveta je strukturirana tako, »da je zadnji odločujoči preizkus srčnosti vzdržanje in ne napad … K temeljnim danostim tega po izvirnem grehu v nered padlega sveta spada, da se skrajna moč dobrega izkazuje v nemoči. In Gospodova beseda ‚Glejte, pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove‘ označuje še danes trajajoči položaj kristjana v svetu.« (Ibid., 33)
Tudi te stavke beremo tako, kakor da so povedani prav o naših ljudeh, ki so na koncu svoje poti doživeli strahoto; – strahoto, v kateri ni bilo več nobene možnosti upiranja, marveč samo še vzdržanje. Robovi kraških brezen nevidno gorijo od zadnje, najvišje srčnosti slovenskih ljudi, ki so tam predvsem – vzdržali.
Da, kajti vzdržanje ni le nekaj pasivnega, marveč je v njem, kakor pravi sv. Tomaž, jedro intenzivne duhovne dejavnosti: fortissime inhaerrere bono – močno oklepanje dobrega. To je bistvo vzdržanja. Ko so naše ljudi vodili proti breznom in jamam ter jih pahnili v globino – so mogli tiste poslednje minute in ure le še vzdržati, kakor so povedali pričevalci: v svojem vzdržanju so se nadvse močno oklepali dobrega – svoje vere, klicali so Gospodovo ime!
* * *
Slovensko zgodovino so dopolnili ljudje, ki utelešajo popoln vzor krščanske srčnosti. Kadar se jih spominjamo, je prav, da jih vidimo tudi v luči te, nam tako potrebne kreposti, s katero osvetljuje naše pokojne klasičen krščanski moralni nauk.
Po poti tega premisleka se vrnimo zdaj k nam, ki nas pogosto grenijo slabe novice, o katerih tu uvodoma govorimo – ena slaba novica za drugo.
Čas nam k sreči nalaga neprimerljivo manjše rane, kakor so jih nosili ti, ki se jih spominjamo v Zavezi. Kljub temu je edini pravi ključ, v katerem moramo sprejemati slabe novice, ključ srčnosti. Kajti tudi to, da prihajajo glede stanja naše demokracije in širšega duhovnega položaja do nas skoraj same slabe novice, tudi to je neke vrste ranitev, ki jo je treba prenašati, in po svojih posledicah ni tako majhna. Ob nji in z njo nam je treba vzdržati, namreč vzdržati, v smislu moralne kreposti.
Poseben delni vidik srčnosti kot vzdržanja je potrpežljivost. Potrpežljivost še zdaleč ni le vdano prenašanje, nemočna vdanost ali mlahavo sprejemanje nečesa, kar se godi proti naši volji, marveč je nekaj čisto drugega, kot pravi sv. Tomaž: »Potrpežljiv ni tisti, ki ne beži pred zlom, ampak tisti, ki ga zlo ne spravi v neurejeno žalost.« Biti potrpežljiv v smislu kreposti torej pomeni, da ob zlu ne izgubimo hilaritas mentis – notranje vedrine in urejenosti duha.
To je namreč resnična nevarnost in skušnjava, ki jo izkušamo vsi, ki nas slabe novice zadevajo iz leta v leto. Slabe novice, ki so novice o zmagi slabega, nas zavedejo v »neurejeno žalost«: zaradi njih obupujemo nad dobrim, navsezadnje, nad redom stvarjenja. Novice o prevladi slabega, naj so še tako vsakdanje, pravzaprav pomenijo nič drugega kot to: skladno z redom stvarjenja bi moralo zmagati dobro, toda zaradi izvirnega greha je spet, znova in ponovno, zmagalo zlo. In to bo trajalo do … ure, za katero ne ve nihče. Vedrina duha temelji, tudi ob najbolj vsakdanjih novicah o prevladi slabega, na našem stanovitnem in močnem oklepanju dobrega – to dobro pa je vera, prav na koncu in navsezadnje, vera v Stvarnika in gospodarja zgodovine, vera v Kralja vesoljstva.