»Odločiti smo se morali takoj: zanesljiva smrt ali odhod v neznano in negotovo,« je novinarju spletnega portala Planet Siol Srdjanu Cvetkoviću povedal eden od beguncev iz Pakistana, ki so – tako novinar – našli svoje začasno bivališče kar v (policijsko zastraženem) gozdu ob reki Soči na pol poti med Gorico in Štandrežem, ker v nastanitvenih centrih ni bilo več prostora.1 Žalosten prizor, dramatične, težke besede, ki se v nadaljevanju še stopnjujejo: »Preden se je vse začelo, smo doma poskušali živeti običajno življenje. Nekaj nas je bilo študentov, eden je bil lastnik trgovine, nekaj je bilo obrtnikov. Potem pa so sredi noči prišli v hišo ekstremisti in nam rekli: greste z nami. Če ne boste zjutraj, ko pridemo po vas, pripravljeni, vas ubijemo,« je Ali povzel značilno zgodbo, ki se je pripetila skoraj vsem. »Vpričo mene so ustrelili brata, da mi pokažejo, kako mislijo resno,« je dodal še en nekdanji študent, recimo mu Hassan. »Nismo želeli iti z njimi, ni razloga, ki bi me prepričal, da ubijem drugega človeka, a če bi jim to povedal, bi me isti hip ustrelili. In kaj mi je potem preostalo, kot da nemudoma zapustim vse svoje dotedanje življenje?«2
Ob teh krutih dogodkih, ki so doleteli anonimnega mladeniča iz daljne azijske države, rednega bralca Zaveze najbrž spreleti: »Ali nisem vsega tega že slišal? Prav te grozeče besede, ta brezobzirna surovost, ta fanatizem terorja – kako boleče znano to zveni!« Kolikokrat je že bral takšne pripovedi o nasilju, ki se je nekoč zgodilo tu, v lastni vasi, v sosedovi hiši, v bližnji ulici … Tam, v teh pripovedih, so bili ljudje, ki si v gozdovih niso našli bednega zatočišča, ampak so v njih izginili za zmeraj, brez sledu: in policija je te gozdove, te prelepe slovenske gozdove stražila, da bi svojci v njih ne mogli iskati njihovih ostankov. Tudi tam so bili fanatični teroristi, katerih prihod je pomenil zanesljivo smrt; ki so hoteli, da si umažeš roke s krvjo in porušiš vse mostove do normalnega življenja, da upijanjaš vest z zmeraj novimi lažmi. Samo zastava, pod katero je prihajala smrt, je bila drugačna … A te pripovedi je bral z grenkim občutkom kulturnega ilegalca: našel jih je v reviji, ki je za javnost komajda obstajala in je morda samo zato smela preživeti. Do žrtev, o katerih so govorila ta resnična pričevanja z družbenega obrobja, vodilni mediji nikoli niso kazali takšne rahločutne pozornosti, nasprotno: njihova ignoranca se je izmenjevala s klišejskimi potvorbami zgodovine. In še slabše se je godilo – ah, le zakaj govorim v preteklem času!? – s tistimi, ki jih niso hoteli pozabiti, z njihovimi sorodniki, prijatelji, sovaščani ali pa čisto preprosto z ljudmi, ki so verjeli, da si vsak človek zasluži grob, in so vedeli, da je slovenska laž velikanska in pogubna, da je treba čuvati spomin na pomorjene in spomin na to, kar se je res zgodilo, zato da bi sploh lahko vsi skupaj preživeli in ostali ljudje. Ti so bili nekoč preganjani, obsojani, zapirani; a tudi potem, po tistem dnevu, ko so bile dovoljene sanje in ko je bila na perfiden način znova napovedana vojna svobodoljubju, demokraciji in slovenstvu, so bili de facto izločeni iz družbe, ki se je zdaj že uradno imenovala svobodna, demokratična in slovenska. Kratko malo so bili razglašeni za fašiste (!), zdaj bolj odkrito in naglas, zdaj skozi navidez učene fraze navidez nevtralnega sociološkega jezika. Napadali so jih in jih napadajo mladi ljudje, ko po twitterju napovedujejo skrunitve spominskih znamenj tistim, ki nimajo grobov; »uradni« umetniki in intelektualci dokazujejo svojo svobodoljubnost in etičnost z oznanjanjem poniževalnega sovraštva do njih. Ko so na poti k pietetnim opravilom, jim celo kak član slovenske akademije postavi cestno zaporo in plane nanje iz zasede, odet v simbole, pod katerimi je nasilje okupiralo deželo. In direktor vrhunske znanstvene institucije z vso svojo znanstveno-moralno avtoriteto odkriva v farnih ploščah, teh žalostnih kenotafih slovenske svobode, fašistično arhitekturo. Kako je to mogoče? Tako pozorno gledati krivice, ki se godijo tam, in ne videti tistih, ki so bile in so tukaj? Kako je mogoče celo sočutje do vojnih pregnancev in ekonomskih migrantov izkoristiti za notranjepolitične napade, za utrditev krivičnega družbenega stanja in vzdrževanje ideološkega apartheida? Kakšno pa je sploh to medijsko-aktivistično sočutje? Ali ni to samo agresija pod plaščem lepodušniških sentimentov? Od kod to prihaja? Odgovor, ki je najprej pri roki, je: manipulacija, vseobsežna, večdesetletna ideološka manipulacija, ki deluje na obeh straneh, na te, ki jo izvajajo, in na njene žrtve. A vseeno: ta razlaga ne seže do dna, do humusa, v katerem [Stran 008]so korenine manipulacije. Kakšna dežela je pravzaprav to, da v njej tako suvereno vlada moč manipulacije?
Slepa dežela. Povišani toni histeričnih varuhov revolucionarnega izročila ali umirjene besede širokih, sredinskih, neobremenjenih in kdove še kakšnih vse intelektualcev so ponavljale zapoved ekskomunikacije in prepovedovale globlji premislek tega, kar se nam je v resnici zgodilo in kar se je naselilo med nas. Niso bile vse enako napadalne in strastno hudobne, a vse so bile slepe, slepe za tisto, kar je odločilno: za boljševistično nasilje in predstavo o svetu, iz katere se je porodilo. Zaradi te slepote, na katero nikakor niso imuni ljudje krščanske kulture, celo nekatere žrtve boljševizma ne, mnogi pa jo ljubijo s čudaško, a strastno ljubeznijo, smo vse manj prisebni, naš svet je vse bolj usodno poenostavljen in predstava o človeku postaja vse bolj ploščata in neresnična. Zaradi nje se živahno širi nebrzdani miselni kaos, diabolični vrtinec nesmisla, v katerem se čista nasprotja in mimobežne ideje začasno spajajo v nemogoče in pogubne kombinacije. Lahkotnost, s katero se v javnosti izrekajo norosti, se odlično počuti v družbi okorelih zadrtežev moškega in ženskega spola, ki ustanavljajo poluradne moralne policije za pregon sovražnega govora. »Kaj pa danes počnejo vaši nekdanji sopotniki iz uporniške generacije leta 68?« so pred leti vprašali francoskega intelektualca Pascala Brucknerja na slovenski televiziji. »Mnogi podpirajo islamski radikalizem,« je odgovoril. Zgodnji signal, da državne meje niso meje slepe dežele, da ne ustavljajo tistega vrtinca, da pravzaprav ni jasno, v katero smer potuje, če ni morda tako, da kar istočasno nevidno besni po celotni evropski celini in onkraj nje … A ta signal je ostal tu bolj ali manj neopažen vse do zadnjih let. Pridige proti demokraciji in krščanstvu se že dolgo razlegajo iz metropol zahodne kulture: tam se oglašajo Noam Chomsky, Slavoj Žižek in Alain Badiou in polnijo intelektualni svet z negativno energijo. To bi morali upoštevati, ko razmišljamo, zakaj je tu tako, kot je.
V vrtincu je težko odpreti oči … a dokler mižiš, niti ne veš, da ne vidiš sveta. Ne verjameš vanj. »Vse, kar je – družba, zgodovina, človek –, so samo konstrukcije, izdelki prikritih političnih gospostev,« govorijo številne sodobne filozofije, za katerimi pa v resnici ni težko zaslutiti realnih interesov. In vendar »si sveta ni mogoče izmisliti«, kot je v nekem pogovoru dejal slovenski filozof Dean Komel. Kar najprej je tu, vztrajno in nepremakljivo, neodvisno od nas, in bolj ko ga zanikamo, globlje smo zapleteni vanj. Če ne odpremo oči vrtincu navkljub, je vse zaman, celo sočutje in dobrota, to česar svet najbolj potrebuje, se lahko sprevržeta v drogo. Grenko je spoznanje, da sveta ne moremo odrešiti; lahko pa ga vseeno ljubimo, ne glede na vsa grozodejstva in krivice. Lahko mu povijamo rane in po svojih močeh in razsodnosti skrbimo, da ne razpade. Takrat se nam morda odprejo oči še za tisto, kar ni svet, kar je več od njega, kar je obljuba njegove odrešitve. Te ni mogoče videti z mesenimi očmi, je pa mogoče zanjo delovati tu in zdaj. V tej Sloveniji, v tej Evropi, v tej globalizirani družbi. Če smo do konca iskreni, druge rešitve sploh nimamo.
[Stran 009]
Figure 1. V vrtincih Tamino Petelinšek