Žrtve državljanske vojne po padcu Turjaka v Velikih Laščah in obsojeni na Kočevskem procesu v jeseni leta 1943

Stanje pred kapitulacijo Italije

Do kapitulacije Italije, 8. septembra 1943, ni prišlo nepričakovano. Po zmagi v severni Afriki so se Angloameričani že v začetku julija izkrcali na Siciliji. Fašistični režim Benita Mussolinija, ki je v 21 letih totalitarnega vladanja povzročil veliko trpljenja med primorskimi Slovenci, v zadnjih dveh letih pa predvsem med Slovenci v t. i. Ljubljanski pokrajini, je padel 25. julija 1943. Nova italijanska oblast, ki je nadaljevala vojaško zavezništvo z Nemčijo, je že pospešeno iskala stike z zahodnimi zavezniki. Zlom Italije je postal vprašanje časa. Ker se je zaradi tega začela močno spreminjati geopolitična slika Evrope, je postalo jasno, da bodo prihodnji dogodki ob sami kapitulaciji odločilni. Najpomembnejše vprašanje, ki se je s tem zastavilo samo po sebi, je bilo, kako je na italijanski zlom pripravljena Nemčija in kakšno pot bodo nato izbrali Angloameričani.

V zasedeni in razkosani Sloveniji je bil tako vojaški kot tudi politični položaj povsem v znamenju pričakovanja in priprav na razplet zunanjih dogodkov. Čeprav je bila vojaška moč nacistične Nemčije še vedno velika, se je kot zelo verjetno uveljavilo mnenje, da se bodo zavezniki izkrcali na severnem Jadranu. Zdelo se je, da prihod Angloameričanov pomeni skorajšnji konec vojne ali pa vsaj njen sklepni del. Vse politične kot tudi vojaške skupine so se od poletja 1943 naprej skrbno pripravljale na odločilni trenutek. Prihod zahodnih zaveznikov so zelo različno ocenjevali. Deli družbe, ki so bili zahodnim načelom demokracije ideološko sorodnejši, so ga željno pričakovali, saj so verjeli, da bo s tem tudi konec komunizma, drugi pa so bili pripravljeni, da storijo vse, kar je v njihovi moči, da ga preprečijo ali zaustavijo.

Slovenskemu narodu so bili napovedani usodni dogodki. In kar se je zgodilo, je bilo res nadvse pomembno – tragično, prelomno. Čeprav je bila slovenska zemlja pred tem že zaznamovana z bratomorno krvjo, je do tedaj še obstajalo upanje na znosno razmerje ideološko nasprotujočih si Slovencev. Kljub posameznim poskusom za vojaško pomiritev in skupen nastop proti nemškemu okupatorju, se je prepad med stranema še povečal. Manjši vojaški spopadi so postali večji. Revolucija je prehajala v državljansko vojno. Prišlo je do popolnega obračuna. Ni bil samo okupator tisti, ki je krvaveči narod in nemočnega posameznika proti njegovi volji prisilil v samoobrambo. Notranja razklanost je narodu prinesla še večjo tragedijo. Številne žrtve iz obdobja med italijansko in nemško okupacijo, ki ga zaznamuje tako značilni državljanski spopad, izpričujejo jedro medvojnega dogajanja na slovenskih tleh. Čeprav je bilo prizorišče državljanskega spopada osredotočeno predvsem v t. i. Ljubljanski pokrajini, je po svoji vsebini zaznamovalo polpreteklo zgodovino vseh Slovencev. Za to je bilo več vzrokov.

Italijanski okupacijski sistem in italijanske metode vladanja so omogočile, da se je revolucija in za njo državljanska vojna pokazala v najrazvidnejših oblikah prav v Ljubljanski pokrajini. Ni slučajno, da na tak način in v tolikšnem obsegu do tega ni prišlo na območjih pod nemško okupacijo. Obnašanje Italijanov in njihov okupacijski pristop sta pomagala speljati slovenski osvobodilni boj v neusmiljen revolucionarni boj. Italijani so ga po eni strani spodbujali, po drugi pa so ga zameglili. Slovensko civilno prebivalstvo so najprej pustili nezaščiteno pred rdečim terorjem, nato pa so ga zaradi izzivalnih partizanskih napadov množično pobijali. Nenazadnje so po kapitulaciji posredno tudi omogočili, da se je bojna moč v odločilnem trenutku prevesila na stran revolucije.

Revolucionarni boj, ki ga je že v prvem letu okupacije pod okriljem Osvobodilne fronte vsilila Komunistična partija, je ob italijanski kapitulaciji doživel enega prvih pomembnejših uspehov. Politično in vojaško je KP z napadalnimi in nasilnimi akcijami fizično iztrebljala nasprotnika, ki je bil bodisi po svojem izvoru (vaške straže) ali pa po bojni taktiki čakanja na zahodne zaveznike (slovenski četniki) predvsem obrambno naravnan. Čeprav je protirevolucionarni tabor medsebojno sodeloval, je bil že od samega začetka tako ideološko kot tudi vojaško neenoten (Dosje Mačkovšek, Objava arhivskih virov, Viri 7, Ljubljana, 1994.). Iz prestižnega strankarskega boja sta ga družila predvsem antikomunizem in nepredvidljivo okupacijsko stanje. Tudi politična vizija ni bila enotna; medtem ko je katoliški del poudarjal prvenstvo slovenskih avtonomnih ciljev, je liberalni prisegal na kralja in jugoslovanstvo. Zaradi revolucionarnega nastopanja partizanov in življenjske nuje prebivalstva po samoohranitvi sta delovala na dveh nivojih. Legalno sta bila v bolj ali manj odkritem stiku z Italijani, ilegalno pa sta se pripravljala na trenutek odločitve. Po navodilih vojaškega vodstva redne jugoslovanske vojske v Kairu in begunske jugoslovanske vlade v Londonu je protirevolucionarni tabor v pričakovanju prodora zahodnih zaveznikov in kasnejše nemške reakcije poskušal doseči nekakšen sporazum o sožitju tudi z revolucionarno partizansko vojsko (Arhiv Republike Slovenije – ARS, referat II, Glavni štab, fasc. 6; referat I, Kočevski proces). Iz vzpostavljenih stikov v poletju 1943 pa ni prišlo do nikakršnih rezultatov, čeprav so bila prizadevanja posameznikov iskrena. Narava boja in cilji so bili tako izključujoči, da ni bilo upanja na enoten nastop.

Za nadzor nad vaškimi stražami, ki so v Ljubljanski pokrajini še poleti 1943 predstavljale najpomembnejšo slovensko vojaško silo, se je poleg Slovenske legije potegoval tudi komandant redne jugoslovanske vojske v Sloveniji in pooblaščenec Draže Mihajlovića, major Karel Novak. Že julija 1943 je poskušal izsiliti odhod vaških straž v gozdove, kjer bi nad njimi prevzel tudi poveljstvo. Vojni svet, ki se je oblikoval pri Slovenski zavezi in je bil bolj pod vplivom katoliške Slovenske legije, pa je to namero zavrnil kot preuranjeno. Oddelki slovenskih četnikov kot redne jugoslovanske vojske in vaške straže, ki so se po italijanski kapitulaciji začele preoblikovati v redno Slovensko vojsko v sestavu Jugoslovanske vojske, v t. i. Slovensko planinsko divizijo (ARS, referat I, Kočevski proces), so zato nastopali še naprej ločeno.

Narodna stran, še posebej pa četniki, so bili dolgo prepričani, da je najverjetnejši razplet razmer v Sloveniji po italijanski kapitulaciji, tudi glede na poročila slovenskih predstavnikov pri jugoslovanski vladi in vojski v Kairu, v izkrcanju zaveznikov na severnem Jadranu. Najpomembnejša vojna orientacija do napada partizanov na četniško postojanko v Grčaricah ji je zato postal boj proti Nemcem, ki naj bi pripomogel k napredovanju zaveznikov. Za boj proti Nemcem kot poglavitnemu sovražniku in zavojevalcu slovenskega naroda so pričakovali sodelovanje vseh narodnih sil. Po naročilih emigracije naj bi s partizani poskušali vzpostaviti znosno razmerje. Vsekakor bi se morali vzdržati vsakršnega medsebojnega spopadanja. Glavnini protirevolucionarnih oddelkov vaških straž in četnikom je bilo zato kot legalni slovenski vojski v sestavu Jugoslovanske armade naročeno, naj se izogibajo spopadov s partizani in naj boj sprejmejo le v samoobrambi.

Slovenska narodna vojska, ki je nastajala takoj po italijanski kapitulaciji (ARS, Kočevski proces, Povelje Vrhovnega poveljstva slovenske vojske, 9. 9. 1943), je prevzemala vojaško in civilno oblast v pokrajini in kot prvi ukrep razglasila splošno mobilizacijo. Za dosego svojega cilja »osvoboditve slovenskega naroda od vseh tlačiteljev in zagotovitve svobodnega razvoja združene Slovenije v Veliki Jugoslaviji« je bila pripravljena »sodelovati z vsakomer, ki je imel za svoj cilj olajšanje trpljenja slovenskemu narodu.« Slovenska narodna vojska je zato »pričakovala in upala, da bo možno ustvariti lojalno sodelovanje z vsako vojsko, ki resnično ljubi naš narod« (ARS, Kočevski proces, Poveljstvo slovenske planinske divizije, 12. 9. 1943).

Figure 1. Križani Marijan Tršar

Komunistična partija je ob strmoglavljenju italijanskega fašizma predvidela skorajšnjo nemško okupacijo Ljubljanske pokrajine. Vse svoje partizanske enote, ki jih je imela na razpolago v vseh slovenskih pokrajinah, je usmerila na Dolenjsko. Tako vojaškim enotam kakor tudi vsem drugim pristašem je naročila, naj takoj vzpostavijo stike in zveze z italijanskimi vojaki in oficirji. Med italijansko vojsko so vzpostavljali odbore za mir, ki so pripomogli k demoralizaciji Italijanov in predaji njihovega orožja. Sicer pa je KP vsem naročila, naj pobijajo in razkrajajo »belo in plavo gardo«, sredince pa naj razkrinkavajo za narodne izdajalce, če ne bi hoteli v partizanske vrste (M. Mikuž, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji III, Ljubljana 1973, str. 5–6).

Oba vojaško politična tabora sta se o svojih načrtih za obdobje po italijanski kapitulaciji zelo jasno izrazila, pozneje pa svoja diametralno nasprotna stališča pokazala tudi v dejanjih. Kakor je bila ena stran za lojalno sodelovanje in sobivanje, je to druga popolnoma odklanjala. Tudi zato, ker je prišla v taktično, vojaško in propagandno prednost. Na bojnem polju so se nato prvi branili, drugi pa napadali. Že sami dogodki pred italijansko kapitulacijo so nakazovali, da je sožitje med partizani na eni in vaškimi stražami ter četniki na drugi strani utopično. Pa vendar so nekateri v to še verjeli. Bodisi da so hoteli verjeti, bodisi da niso videli drugačne poti. Ob vojaškem ravnotežju bi to dejansko lahko dosegli, vendar pa so tedaj nastopili drugi dejavniki.

Nemčija je bila ob kapitulaciji svoje zaveznice še vedno zelo močna. Od Italije je ultimativno zahtevala, naj ponovno vzpostavi fašistični režim. V Italijo je pošiljala svoje sile iz različnih okupiranih predelov Evrope, italijansko vojno industrijo pa prisilila k pospešeni proizvodnji. Nemci so zavzeli vsa italijanska letališča in jih več v dolini reke Pad tudi na novo zgradili. Glavna koncentracija nemških sil je bila v Toskani in ob ligurski obali. Zaradi nemškega postopanja je prišlo med delom Italijanov tudi v Ljubljanski pokrajini do nezadovoljstva in ogorčenja. Ker je kazalo, da bo prišlo celo do spopada, so pri komandi jugoslovanske vojske v Sloveniji iskali možnosti za pomoč v boju proti Nemcem. Zaradi zvez z Londonom, ki so jih vzdrževali četniki, so jim Italijani izdatneje pomagali pri utrditvi v Grčaricah. Glede na zavezniški interes so bili pripravljeni na njihovo pomoč za skupni boj proti Nemcem, toda za vse postopke so zahtevali podrobnejših navodil od poveljstva jugoslovanske vojske v Kairu. Komanda jugoslovanske vojske v Sloveniji ni bila popolnoma prepričana, da si zavezniki želijo hitre kapitulacije Italije tudi za ceno popolne nemške okupacije. Kljub temu so o vsem zahtevali zunanja navodila v pričakovanju Angloameričanov.

Obveščevalni oddelki in poveljstvo Jugoslovanske kraljeve vojske v Sloveniji so v dneh tik pred italijansko kapitulacijo prek radiotelegrafistov intenzivno sporočali novice iz Slovenije. (ARS, referat II, GŠ, fasc. 6; referat I, Kočevski proces.) V Šentvidu nad Ljubljano so zabeležili prihod nemških čet iz severne Norveške, Češke, Alzacije, Lotaringije in Poljske. Vojakom je bil prepovedan vsak stik s civilnim prebivalstvom. Na območju Kamnika, Jesenic in Škofje Loke se je zbirala 71. nemška rezervna divizija s francosko opremo za obrambo obale. V Celovcu so Nemci pripravljali civilno upravo za Primorsko in Kranjsko. V avgustu so še pred italijansko kapitulacijo prevzeli nadzor nad železniškimi progami Ljubljana–Trst–Gorica–Videm–Trbiž, Pivka–Reka–Karlovac. Na odseku med Puljem in Reko so utrjevali letališča, v Trstu pa prevzeli vso transportno infrastrukturo v svoje roke. Italijanov o tem niso ničesar spraševali, niti se zanje niso veliko menili. Prek tržaškega pristanišča so pošiljali vojaške enote, vojno opremo in strateške surovine v Grčijo, Albanijo in južno Italijo. Svoje enote so v Italijo najprej prepeljali iz Francije, nekoliko kasneje pa čez slovensko ozemlje predvsem iz Nemčije in Ukrajine. Te so tvorile osnovo nove nemške armade v Italiji. London so zanimale predvsem informacije o formiranju nemške armade v Italiji, o defenzivni liniji na reki Pad in izvor samih informacij.

Državljanska vojna po kapitulaciji Italije

V Ljubljani so Nemci ob italijanski kapitulaciji takoj in brez odpora razorožili Italijane in jih pustili, kamor so želeli. Po približnih ocenah je bilo v Ljubljani vsega skupaj samo okoli 500 do 800 nemških vojakov, bili pa so zelo dobro oboroženi in na motornih vozilih zelo mobilni. Iz mesta so že dalj časa odhajali posamezniki, ki so čutili bližajoči se konec vojne, pa so hoteli sodelovati pri osvobajanju Slovenije. Po objavljeni kapitulaciji je postal odhod prostovoljcev, Ljubljančanov, pa tudi beguncev iz slovenskih krajev, ki so jih leta 1941 zasedli Nemci, množičen. Na območja, kjer so do tedaj imeli oblast Italijani, so odhajali v boj proti Nemcem. Nekateri so šli posamično, drugi pa organizirano v skupinah. Možnosti je bilo veliko, kajti Nemci so prevzemali le nadzor nad Ljubljano in nad kraji ob železniški progi Ljubljana – Trst. Odhod iz Ljubljane v prvih dneh po italijanski kapitulaciji ni predstavljal večjih ovir, kajti pot prek izhodnih mestnih blokov je bila odprta. Na vsakem bloku je stražilo samo 3 do 5 nemških vojakov, ki so ljudi prepuščali, pregledovali so le za orožjem.

Iz Ljubljane se je največ ljudi usmerilo proti Novemu mestu. Že od Škofljice naprej so stopali na železniške vagone. Na posameznih postajah so patrulje partizanov nad njimi prevzemale nadzorstvo. Organizatorji in voditelji skupin niso bili vedno deležni njihovega zaupanja. Nova revolucionarna oblast je strogo preverjala in razvrščala vse, ki so se jim pridružili. Pri Stični je z nekaterimi krvavo obračunala prav v času, ko so od Turjaka odmevale eksplozije topovskih granat, ki so cel teden rušile starodavno zidovje gradu, v katerem so se utrdili bivši vaški stražarji.

Na območjih Ljubljanske pokrajine, ki jih Nemci niso zasedli, se je po objavi italijanske kapitulacije v nekaj dneh razbesnela krvava državljanska vojna. Boj proti nemškemu okupatorju je stopil v ozadje, kajti objava italijanske kapitulacije ni postala signal za začetek skupnega boja proti okupatorju, temveč znak za domač obračun. Kar so prevratni dogodki napovedovali že ob začetku italijanske okupacije, to se je po kapitulaciji Italije dejansko zgodilo, po koncu vojne leta 1945 pa so vse samo še potrdili. Na žerjavici strankarskih bojev je nad vsem zagorel rdeči plamen revolucije.

Partizani, ki so čakali na uradno objavo kapitulacije, so od Italijanov prevzeli večino orožja in še isti dan napadli izpostavljeno četniško postojanko v Grčaricah. S težkim orožjem, ki so ga zasegli italijanskim enotam predvsem v Novem mestu, Kočevju in Ribnici, so udarno in rušilno moč tako močno izboljšali, da pred njimi ni bil varen noben, še tako utrjen ali širok grajski zid ali vojaška utrdba. Novo vojaško razmerje sil se je v napadih na utrjene postojanke protirevolucionarjev zelo hitro pokazalo. Poveljstvo slovenske planinske divizije pri Zapotoku pa v novo stanje še dva dni po padcu Grčaric ni moglo verjeti. Vojna taktika napadalcev je bila v vseh primerih zelo podobna. S pogajanji so najprej zahtevali predajo, jamčili svobodo in rešitev oblegancem, nato pa so ob pomoči topništva z vso silo tudi po več dni srdito napadali.

Že napad na Grčarice je pokazal, da ni bilo nikakršnih možnosti za lojalno sodelovanje med stranema, ki sta si bili po svojem bistvu tako zelo nasprotni. Izkazalo se je namreč, da osvobodilni boj ni bil glavni, temveč le posledični cilj napadalcev v državljanski vojni. Kakor ni bilo mogoče doseči lojalnosti med partizani in protirevolucionarji na eni strani, pa je bilo sodelovanje med raznolikimi skupinami protikomunistov na drugi polno nezaupanja in strankarskega preigravanja. Italijanske ocene slovenskih notranjih razmer v začetku septembra 1943 so na te razlike dovolj jasno opozorile. (ARS, Oddelek 1, Kočevski proces, 2. september 1943.) V pričakovanju zadnjih dni so pri nacionalistih, kot imenujejo protikomuniste, opazili veliko volje za pomiritev nasprotujočih si stališč kakor tudi hotenja po zedinjenju raznolikih strank, ki so ga zahtevali pričakujoči dogodki. Toda ozadje tega prizadevanja je bilo le videz. Dejansko stranke niso dosegle pravega soglasja. Še naprej so si bile v opoziciji; posebno liberalci so se vedno bolj nagibali k delitvi. Čeprav sta obe tradicionalno najmočnejši stranki proti skupnemu nasprotniku sklenili formalen dogovor, pa sta si bili že v podstati medsebojno nezaupljivi. V dokaz Italijani nenazadnje omenjajo proglas, v katerem je »brezverski Novak obtožen, da nima druge vizije, kakor da za uničenje svete katoliške Cerkve prodaja osvobojeno Slovenijo svojim srbskim zaščitnikom«.

Ker so bili tudi Angloameričani še zelo daleč, je zgodba iz Grčaric, kljub vsem pomislekom, nagnila zastopnike katoliške strani, da so se za boj proti komunistom naslonili na nemškega okupatorja in smrtnega sovražnika Slovencev, čigar okupacije so se pod Italijani zelo bali. Trpko je bilo spoznanje, da je postal komunizem še večji sovražnik. Po zavzetju Grčaric, v katerih se je znašla glavnina slovenskih četnikov, so padle osamljene postojanke vaških straž na Notranjskem: Bloke, Pudob in Begunje. Druge postojanke vaških straž novoustanovljene Slovenske narodne vojske so se bodisi razkropile, bodisi za rešitev sprejele odprt boj s partizani zunaj postojank in se nato ob spoznanju novega položaja zatekle pod nemško okrilje. Nazadnje se je zgodil še Turjak, simbol usode slovenskega naroda med drugo svetovno vojno.

Turjak ni bil samo enotedenski boj enih, ki so divje napadali in drugih, ki so se branili in upali na rešitev in pomoč. Turjak ni bil le simbolna podoba dogajanja v času izpred več stoletij, niti ni bil zgolj primer vpletenosti tujih sil, tujega orožja ali tuje ideologije. Turjak je še vse tisto, kar je obleganju in zavzetju gradu sledilo. Sledil je poboj, najprej ranjenih branilcev, nato šestdeseterice izmed zajetih in potem kočevski ter ribniški zapori, zasliševanja, obsodbe in poboji drugih. Ob vsem tem so se dogajale številne tragedije. Osebne usode, enim bolj nenaklonjene kot drugim, so bile vsem hude življenjske preizkušnje. Zmagovalcu pa vojaška zmaga sama po sebi ni bila dovolj. Za zmago revolucije je bilo potrebno še kaj več kot vojaški uspeh. Če je revolucija hotela res popolno zmago, je morala nasprotnika zlomiti tudi z moralno-ideološkega vidika ali pa ga celo fizično iztrebiti.

Poboj pri Velikih Laščah

Z vidika človečnosti je bilo pobijanje turjaških ranjencev moralno zavrženo dejanje. Razen revolucionarnih norm, ki so negacija pravnega reda, vsa druga družbena načela zavračajo takšno ravnanje. Ker ni šlo za časten boj, v katerem nasprotnika spoštujeta drug drugega, ampak za bojevanje iz strasti in ideološke zgretosti, takšni postopki niso bili povsem nepričakovani. Ker je revolucija poprej in tudi kasneje oblatila žrtve in druge protirevolucionarje z oznakami okupatorjevih sodelavcev in narodnih izdajalcev, posebno uspešno med Slovenci zunaj Ljubljanske pokrajine, so tudi poznejše poboje prikazali kot odločno narodnoobrambno dejanje. V načelu revolucionarnega pristopa je to dejanje spadalo med fizično iztrebljanje nasprotnikov.

Protirevolucionarje s Turjaka, ki so se 19. 9. 1943 v nevzdržnem topovskem ognju predali partizanom, so uklenjene najprej odpeljali v Velike Lašče. Pri železniški postaji je bilo nato prvo formalno zasliševanje. Na podlagi kratkih odgovorov zajetih o kraju in času sodelovanja v vaških stražah so jih odbirali in razvrščali v posebne skupine. V grad pa se niso zatekli le pripadniki bivših vaških straž iz turjaške okolice, kakor tudi ne le iz oddaljenih postojank dobrepoljske doline, Suhe krajine in drugih krajev do predmestja Ljubljane, temveč tudi mnogi civilisti, ki so bili namenjeni v Ljubljano, pa tudi mnogi neoboroženi posamezniki, ki so ob italijanski kapitulaciji zapustili svoje domove zaradi novonastalega stanja in bojazni pred komunizmom.

V Velikih Laščah je Vos v t. i. Delavski bataljon odredil 279 takšnih oseb. V turjaški grad so se zatekli kot mobilizirani posamezniki, ki so se enotam bivših vaških straž priključili po italijanski kapitulaciji in niso imeli nikakršnih bojnih izkušenj. Po ohranjenem seznamu so 20. 9. 1943 od teh izpustili 94 oseb zaradi starosti in bolezni. Ostalih 185 mož so na vlaku poslali v Kočevje, kjer so jih temeljiteje zaslišali. Poleg osebnih podatkov so vosovske zasliševalce zanimali predvsem vzroki za njihovo zadrževanje v turjaškem gradu.

V drugo skupino je bilo po seznamu, ki je ohranjen v fondu Kočevskega procesa, uvrščenih 316 oseb. Med temi so bili poleg skupine bogoslovcev, ki so prišli na Turjak bolj po spletu okoliščin kot po kakršni koli zavestni politični odločitvi, in dveh žensk iz Škocijana pri Turjaku, predvsem tisti pripadniki nekdanjih vaških straž, ki so imeli nekaj več bojnih izkušenj, vsekakor pa zaradi pogojev delovanja VS malo vojaškega znanja. To so bili v glavnem kmečki fantje, ki so med italijansko okupacijo podnevi delali na polju, ponoči pa stražili postojanke pred partizani, ki so v vasi prihajali po hrano in po politične nasprotnike Le redko so prehajali v napadalne akcije, saj so jih Italijani v vsem imeli pod popolnim nadzorom. V skupini je bilo tudi nekaj duhovnikov, ki so imeli med moštvom zelo izpostavljene položaje. Iz Velikih Lašč so jih odpeljali v Kočevje močno zastražene in zvezane z žico. V kočevskih zaporih in kasneje v ribniških so v težkih okoliščinah čakali na revolucionarno sodbo področnega vojaškega sodišča. Med tem jih je zasliševal Vos. Na podlagi njihovih odgovorov bomo mogli obrazložiti nekatere dogodke, ki so povezani z nastajanjem vaških straž itd.

Zajeti posamezniki v skupini, ki je bila po hitrem postopku določena za poboj, so bili revoluciji najnevarnejši. Bili so ugledni in vplivni ljudje svojega okolja ter poveljniški sestav enot, ki so se v gradu predale. Čeprav so bili različnih vojaško-političnih in idejnih nazorov, so bili vsi vneti antikomunisti. Poleg velikolaškega sodnika in drugih uradnikov je bil v skupini celo območni zdravnik. Za železniško postajo v Velikih Laščah je bila vsa petdeseterica (11 so jih pred tem 21. septembra umorili pri Perhajevi lipi pred železniško postajo) postreljena že dan po predaji 20. septembra 1943. Vznesenost revolucionarnega vodstva pri poboju tako številne skupine nasprotnikov, med katerimi ni znalo ločiti niti človeka, ki ga je pri njegovem delu vezala etična poklicanost zdravniške pomoči, je prišla v opoju zmage. Protirevolucionarna stran je na drugi strani omahnila v obupu nemoči. Slabosti politične in vojaške neenotnosti ter organizacijske nepovezanosti so stopile nasproti izdelani in brutalni akciji revolucije, ki v svojih dejanjih ni imela ne nravnih ne drugih pomislekov. Za zmago revolucija ni izbirala sredstev.

Poboj v Velikih Laščah tudi z vidika širših dogodkov nikakor ni nepomembno dejanje. Po vrsti pobojev manjših skupin, celih družin in posameznikov, velikolaški poboj ujetnikov skupaj s pobojem turjaških ranjencev začenja prvega v vrsti večjih pobojev (Leta 1942 so partizani uprizorili množične pokole pri Šentjoštu, pri Ajdovcu, na Suhorju). Na kočevskih procesih oktobra istega leta se poboji nadaljujejo, značilni in še obsežnejši pa postanejo po vojni leta 1945. Revolucija je po Turjaku dosegla enega svojih prvih viškov. To je bila priložnost, da se na širšem območju, ki ga je obvladovala po italijanski kapitulaciji, znebi političnih nasprotnikov. S takšnimi dejanji je na eni strani med prebivalstvom pokazala svojo ustrahovalno moč in oblast, na drugi pa je spodbudila odločnost pri ideoloških nasprotnikih, ki so se na tem primeru zaprisegli k brezkompromisnemu in odločnemu boju proti komunizmu.

Kočevski proces

Kočevje je za Novim mestom največje naselje, ki so ga v medvojnem času zasedle partizanske enote. Izselitev kočevskih Nemcev leta 1941/42 je ugodno vplivala na razvoj revolucionarnega partizanskega gibanja, ki je v zavetju obsežnih gozdov našlo primerno zatočišče. Bližina Kočevskega roga, kjer se je partizansko vodstvo že pred italijansko kapitulacijo dalj časa zadrževalo in kjer bi lahko znova v vsakem trenutku našlo prvo zavetje, je postavila Kočevje v presledku slabih dveh mesecev od italijanske kapitulacije do nemške zasedbe za glavno oporišče revolucije. Med revolucionarno oblastjo so v mestu od 1. do 3. oktobra na t. i. Kočevskem zboru odposlancev slovenskega naroda pripravili širšo politično akcijo za uveljavitev in hkrati utrditev nove oblasti. Poleg številnih proglasov in izjav o značaju in ciljih revolucije ter NOB-ja je bila na zelo vidnem mestu zahteva po uničenju »bele in plave garde«.

Razplet vojaških spopadov z »belo in plavo gardo« po italijanski kapitulaciji je bil 1. oktobra 1943 že dobro znan. Ni pa povsem jasno, na koga se je ta zahteva nanašala. Bela in plava garda sta bili vsaj v vojaškem smislu poraženi. Od bojev so ostali predvsem številni ujetniki. V kratkem času so jih na različne načine privedli v Kočevje, kjer je bilo za vse glavno zbirališče. Tukaj so jih hodili ogledovat tudi vsi pomembnejši revolucionarji. Vse od prvih dni prihoda so potekala zasliševanja. Najprej so zasliševali zajete slovenske četnike iz Grčaric. Pred zasliševanci je bil najpogosteje Marjan Strniša, prvoobtoženi na kasnejšem procesu, ki je že 10. septembra 1943, neposredno po predaji, podal slovesno izjavo, v kateri je poudaril, da »je bila pot, ki smo jo prevzeli mi, nepravilna, slovenskemu narodu in Jugoslaviji škodljiva, koristna pa okupatorju in torej izdajalska«. Podobno izjavo so po prihodu s Turjaka 23. septembra 1943 podpisali tudi tam zajeti duhovniki in bogoslovci. V Kočevju so kot prvo ugotovitev navedli, da »danes spoznavamo, po kaki izdajalski poti smo sami hodili in kako smo s svojim slabim vzgledom zavajali na pot narodnega izdajstva nepoučeno kmečko ljudstvo in katoliško mladino. Bila je to pot narodnega izdajstva in odkrite podpore tujim okupatorjem slovenske zemlje«.

V Kočevje pa niso privedli le vojnih ujetnikov iz Grčaric in s Turjaka, temveč tudi ujetnike iz drugih postojank nekdanjih vaških straž in civiliste. Posebno številni so bili vaški stražarji iz Notranjske, ki so se v svojih postojankah vdali po hudih bojih in po obljubljeni amnestiji. Kolikor niso padli v boju ali pa so bili pobiti neposredno po njem (Pudob), so vse vidnejše stražarje skupaj z drugimi civilisti, katere je odbral Vos po njihovi protikomunistični usmerjenosti ali delovanju (Grahovo, Begunje – Cerknica), preko Blok prav tako odpeljali v kočevske zapore. Seznam jetnikov v Dijaškem domu poimensko navaja 78 oseb iz postojank bivših VS v Loški in Cerkniški dolini, iz Menišije, z Blok in iz Loškega potoka. Večina odvedenih revolucionarnih zaporov ni preživela. Vos je na širšem ozemlju, ki ga je po italijanski kapitulaciji in po državljanskem spopadu obvladovala, aretirala še več drugih civilistov in članov nekdanjih vaških straž, od katerih pa so le nekateri prišli v kočevske zapore. Bili so posamezniki iz ribniške doline, Kočevskega, pa tudi iz drugih delov Dolenjske.

Zasliševanja so potekala od srede septembra do prvih dni v oktobru leta 1943. Zlasti intenzivna so bila v zadnjem tednu septembra, oktobra pa so bila že izjemoma. Ujetniki so v veliki negotovosti čakali na razsodbo, za katero se jim je zdelo, da jo pišejo domači terenci (O pogojih življenja v zaporih zapisal Boris Femec: Poslednji dnevi v kočevskih ječah, Slovenski dom, 28. 10. 1944.) Do odločitev je prihajalo postopoma. Kočevski zbor odposlancev jih je v tej zvezi posredno močno zaznamoval. Med zasedanjem odposlancev so v soboto, 2. oktobra 1943, končali z zadnjimi zaslišanji in ločili jetnike na več skupin. Glavnino so iz Kočevja premestili v Ribnico. Do preteče nemške ofenzive v drugi polovici oktobra so preživljali težke trenutke v tamkajšnjih vojašnicah, ki so jih uporabljali za zapore.

Vosovska zaslišanja ujetnikov so prinesla veliko popisanih strani papirja. Vsi ujetniki – obdolženci so vsaj enkrat prišli pred preiskovalnega sodnika. Glavni zasliševalec Področnega vojaškega sodišča Kočevje, ki ga omenjajo spisi, je bil dr. Premrou Branko. O zaslišanjih so sestavili zapisnike, pod katere so se zaslišani podpisali. Vsebina zapisnikov se nanaša na osebne izpovedi zaslišanih, na njihovo življenjsko pot pred vojno in še zlasti med vojno. Iz podtonov moremo sklepati, da so zaslišani govorili po isti shemi zastavljenih vprašanj, ki pa v zapisniku niso omenjena. Zaslišani so prosto pripovedovali svojo življenjsko zgodbo tako, da so se osredotočili na dogodke, ki so povezane z naslednjimi vprašanji: zakaj so vstopili v protirevolucionarne enote, zakaj so te nastale, kdo jih je organiziral, kakšne odnose so imeli z Italijani in nenazadnje kako sedaj gledajo na partizane in njihov osvobodilni boj?

Življenjska stiska je pritiskala na izjave ujetnikov s prilagajanjem takratnemu položaju, ki se kaže predvsem v spremenjenem mnenju in pogledih na »pravičen narodno-osvobodilni boj partizanov«. V nekaterih pripovedih moremo zaznati odkrito iskrenost zaslišanih do dejanj in odločitev, ki so jih sprejeli po pretehtanem spoznanju. Če je kdo mogoče pri tem storil nekaj, kar je bilo v korist partizanov ali revolucionarne strani, pa tega tudi ni pozabil omeniti. Predvsem pripadniki bivših vaških straž so opozarjali na objektivne razloge, ki so jih potegnili v odpor proti revoluciji. Vsi so bili enodušno pripravljeni na boj proti Nemcem, saj so nanj gledali kot na svojo skupno narodno dolžnost. Pričakovanje Angležev in boj proti Nemcem je med protirevolucionarji odseval njihove načrte iz obdobja pred italijansko kapitulacijo in nikakor ne more biti zgolj posledica njihovega trenutnega stanja prilagajanja partizanom. Nekateri zaslišani so svoje prvotne izpovedi tudi naknadno dopolnjevali. S tem so hoteli predvsem pojasnjevati dogodke, za katere so mislili, da jih v očeh Vosa bremenijo. Večini se je zdelo tudi potrebno, da ob sklepu poudarijo, da so svoje izjave podali svobodno in brez vsakega pritiska.

Zahteva Zbora odposlancev po uničenju »bele in plave garde« se je mogla v takratnem času nanašati predvsem na tiste nekdanje pripadnike omenjenih skupin, ki so bili na dosegu revolucionarne »roke pravice«. To so bili v prvi vrsti ujetniki v Kočevju. Po sklepnem zaslišanju so jih v prvih dneh oktobra razdelili po skupinah. Razdelitev sovpada z zahtevo Zbora odposlancev po obračunu z belo in plavo gardo. Kriteriji za delitev v skupine niso povsem znani. Uboj političnih nasprotnikov so mogli dokazati le malokateremu. Sodelovanje v protirevolucionarnih enotah, ki je bila glavna obtožba, pa je bila skupno vsem obtožencem. Delitev po skupinah je morala biti zato odvisna od mnogih okoliščin, med katerimi pa so bile odločilne predvsem politične.

V ribniških zaporih je kmalu po prihodu zapornikov iz Kočevja 2. 10. 1943 nastal popis 335 oseb, od katerih so bile 21. 10. 1943 štiri osebe naknadno prerazporejene v skupino obsojencev na prisilno delo na določenem kraju. Seznam »obsojencev, ki so obsojeni na kazen: Prisilno delo na določenem kraju« je sicer brez datuma, toda glede na prvoobtoženo Keržič Ivano iz Ribnice, za katero vemo, da je bila obsojena 3. 10. 1943 na »prisilno delo za nedoločeno dobo«, je skoraj nedvoumno, da so celoten sezman sestavili istočasno z oddelitvijo zapornikov, ki so bili poslani v Ribnico. Najbrž so tudi zapornike na prisilnem delu kmalu za temi poslali v Ribnico.

Skupino 73-ih zapornikov, ki so bili obsojeni na prisilno delo na določenem kraju, pa moramo razlikovati od ujetnikov s Turjaka, ki so bili v Velikih Laščah dodeljeni v t. i. Delavski bataljon. Obravnavanje pripadnikov tega bataljona ni bilo tako strogo. Partizani jih na poti iz Velikih Lašč tudi niso vezali z žico, kakor so to storili z drugimi, ki so bili ves čas pod močno stražo. V Kočevju, kjer so stanovali v italijanskih barakah pri železniški postaji, so služili za delovno silo. Ob minimalni straži so v manjših skupinah kopali krompir, zaklonišča ali pomagali v bolnici. Hrano so imeli zadovoljivo, vsakodnevno pa so poslušali tudi politično uro za prevzgojo. Ko so v Kočevje prišli Nemci, so se iz Kočevskega roga, kamor so se najprej zatekli, vrnili in se jim predali.

Obsojeni na prisilno delo na določenem kraju pa so imeli povsem drugačno usodo. Bili so pravi obsojenci, ki so preživljali vse tegobe hudega zaporniškega pritiska. Pred nemškim prodiranjem so jih od Kočevja in Ribnice vodili naprej na področje težje prehodnega pogorja pod Krimom. Kakor kažejo izsledki iz njihove nadaljnje poti, je vsaj za tretjino triinsedemdeseterice, ki je izhajala iz območja Notranjske, jasno, da so bili vsi pobiti v Mačkovcu pri Robu konec oktobra 1943 (primerjaj Stane Okoliš, Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem, Ljubljana (1996)). Neposrednih vzrokov zakaj in kdaj je prišlo do odločitve za poboj ni.

Seznam obsojenih na smrt je brez datuma in kraja usmrtitve. Seznam ni mogel nastati izven časovnega sosledja s prej omenjenima skupinama obsojenih na prisilno delo in najštevilnejšo skupino, ki je bila 2. oktobra premeščena iz Kočevja v Ribnico, ampak je z njima lahko le v neposredni zvezi. Gotovo je, da je skupina kot taka nastala v prvih dneh oktobra, možno pa je, da je izrek same smrtne kazni prišel tudi pozneje.

Značilnost seznama obsojenih na kazen usmrtitve je v tem, da je ob prevladujočem številu zapornikov bivših vaških stražarjev razmerje na smrt obsojenih med bivšimi vaškimi stražarji in slovenskimi četniki približno enako. Poboj na smrt obsojenih so nato tudi zares opravili. Iz bojazni pred nemškimi letalskimi napadi so najverjetneje med zasedanjem Kočevskega zbora tudi na smrt obsojene tako kot druge skupine ujetnikov odvedli iz Kočevja. Na podlagi predhodnih ugotovitev za obsojene osebe iz Notranjske so bili obsojeni iz seznama obsojenih na smrt najverjetneje pobiti v Jelendolu pri Rakitnici. Tudi število prekopanih oseb iz jelendolskega grobišča (glej Slovenski dom, oktober 1944, Pokop jelendolskih žrtev) v jeseni 1944 odgovarja številu v Kočevju obsojenih na smrt. Do poboja je prišlo med 15. in 22. oktobrom 1943.

V skupini 335 ujetnikov, ki je bila 2. oktobra 1943 premeščena v Ribnico, so bili tudi duhovniki in bogoslovci s Turjaka. Dokončna odločitev za ujetnike v tej skupini še ni bila izrečena. Duhovniki so v Kočevju na dan preselitve v Ribnico pisali prošnjo Izvršnemu odboru OF, v kateri ga v luči spremenjenega gledanja na OF prosijo za premestitev v Stično. Večino duhovnikov in bogoslovcev so nato iz Ribnice tudi v resnici premestili v stiški samostan prav v času, ko je Vos hitela z likvidacijami na smrt obsojenih. Pred nemškim prihodom v drugi polovici oktobra so hiteli s čiščenjem tudi te skupine. Večino ujetnikov so prevzele posamezne partizanske enote, v katerih so izčrpani in izstradani doživljali najrazličnejše usode. Le redki so se rešili. Število ubitih ni znano. Del kočevskih ujetnikov je bil izpuščen, vendar mnogi od teh niso videli domačega praga, kajti poleg revolucionarnih sodnikov v Kočevju so bili njihovi sodniki tudi domači aktivisti, t. i. terenci. Ti so že od zasliševanj naprej pošiljali poročila in sodbe o ujetnikih v Kočevje.

Figure 2. Oblast (faksimile)

Poleg že omenjenih zasliševanj in obsodb, od katerih ni ostalo pisnih obrazložitev za obsodbo, temveč obstajajo le seznami obsojencev, je revolucionarna oblast priredila tudi javno sojenje enaidvajseterici prvoobtoženih na tako imenovanem Kočevskem procesu, ki pomeni vrhunec medvojnega revolucionarnega prava, s katerim se je revolucija v obleki osvobodilnega gibanja predstavila svetu (F. Saje, Belogardizem). Obtožnico je 8. oktobra 1943 vložil vojaški tožilec pri izrednem vojaškem sodišču Jernej Stante. Ustna glavna razprava je potekala od 9. do 11. oktobra. Med razpravo so zadnje obtoženega Gabrijela Jesenovca izločili iz glavne obravnave, ki je zaradi nemških letalskih nevarnosti potekala ponoči. Izredno vojaško sodišče je sodbo izreklo 11. oktobra in 16 obdolžencev obsodila na smrt, štiri pa na prisilno delo.

Obsojenci na javnem procesu se od ostalih kočevskih ujetnikov razlikujejo predvsem po tem, da izstopajo po položajih in pomenu, ki so ga imeli v protirevolucionarnih enotah. Njihova javna obsodba je zato imela veliko večji odmev, kot bi ga imeli obsojenci, ki so bili po rangu nižji. Izbrani obdolženci na javnem procesu so bili tako iz Grčaric kot tudi iz Turjaka. Med zadnjimi so bili duhovniki, kajti vsi vodilni so bili pobiti že v velikih Laščah. Šestnajsterica obsojenih na smrt je po prejemu obsodbe poslala prošnjo za pomilostitev, kateri pa IO Osvobodilne fronte 12. oktobra 1943 ni ugodil.

Obsojenci so bili postreljeni v prvih dneh po obsodbi. Zaradi nemške nevarnosti še toliko prej v največji tajnosti. Obsodba se je najverjetneje izvršila na Mozlju, kjer so že konec septembra streljali prve ujetnike, o katerih ni ostalo nikakršnih zapisnikov, iz drugih virov pa vemo, da so v Kočevju bili.

Prvi del revolucije, ki se je končal z državljansko vojno, je v Kočevju doživel svoj epilog. Od vseh ujetnikov, ki so prišli v Kočevje, je bilo po obsodbah in ob revolucionarnem hitenju pred Nemci pobitih okrog polovica, čeprav točnejših podatkov ni mogoče ugotoviti. Poleg vloge osrednjih osebnosti revolucije za obsodbe in poboje je nemajhna tudi vloga nižjih terenskih zaupnikov in odborov, ki so tako kot po koncu druge svetovne vojne odločali o življenju in smrti številnih posameznikov.