Okoli vseh svetih prireja Nova Slovenska zaveza po vsej Sloveniji spominske slovesnosti za tiste vojake Slovenske narodne vojske, ki so že med vojno in še po njej plačevali ceno za obrambo tradicionalne omike, ki je vladala v Sloveniji in v Evropi. Tako se godi tudi ob spominu na tiste vojake, pa tudi civilne ljudi, ki so odšli od nas kot žrtve tega boja. To delamo na različne načine. Za letos predlagam, da za uvod preberemo odlomke, ki jih je zapisal zgodovinar msgr. Rudolf Klinec, doktor zgodovinskih znanosti, maja 1945, ko je zvedel za žaljivi in nečloveški komunistični zločin. Msgr. Rudolf Klinec je bil vodilni zgodovinar krščanske kulture na slovenskem Primorskem. Svoje navedke sem povzel po njegovi knjigi »Dnevniški zapisi 1943–1945«. Knjigo sta uredila zgodovinarja Peter Černic in Renato Podbersič ml. Izbral sem tiste odlomke v knjigi, ki govorijo, kakšno razpoloženje je v zgodovinarju povzročila vest o tem, na kar so bili ti vojaki s tem obsojeni. Zakaj sem izbral ravno tega avtorja? To sem storil zato, ker se globoko sklada z našim razumevanjem. Kakor njega, tudi nas obhaja dvojna misel. Na eni strani tega ne moremo razumeti, na drugi strani pa v tej strašni odločitvi, ki je pomenila gotovo smrt te mlade vojske, vidimo, kakor zgodovinar Klinec, posebno izbranost tistih sil, ki vodijo svet in mu kažejo pot, hkrati pa nam, Slovencem, dajejo priznanje za naše katoliško prebivanje v zgodovini in za vztrajanje v krščanstvu tudi v nevernem modernem svetu.
Naj začnem z navajanjem teh odlomkov, iz katerih boste tudi vi razbrali žalost in obup, pa tudi slovensko odločitev, ki je bila takšna, kakršna je bila – tudi v ne tako hudih okoliščinah – skozi vso zgodovino. Začnimo!
Takole piše msgr:
Popoldne sta dospela iz Moniga dr. Prešeren in goriški sodnik dr. Mihelič, ki sta prinesla neverjetno strašno vest: Angleži so predali Titu 10.000 slovenskih domobrancev. Domobranska tragedija na Koroškem je nekaj nezaslišanega. Angleži so se jim hinavsko lagali, da jih pošiljajo v Italijo, zato se je priglasilo za odhod tudi kakih 600 civilistov. Nabasali so jih na vlake, nekatere teh so baje plombirali, in jih odpeljali s Koroškega – v Jugoslavijo. Z vlaka, ki je šel proti Celju, so nekateri, redki, poskakali na tla in zbežali. Zajete domobrance pobijajo, še vedno, po 10 do 200 na noč. Poklali so takoj vse oficirje in podoficirje, moštvo pa držijo v ječah. Ko so odšli prvi konvoji s Koroškega, ni tam nihče sumil, kam jih peljejo. Ko pa so prispeli nazaj prvi ubežniki, ki so se rešili, jim niso hoteli verovati, hoteli so jih celo zapreti, češ da hočejo širiti porazne vesti. Ko pa so prišli spet drugi ubežniki, so šli častniki k angleškemu komandantu, ki je hinavsko zanikal in celo protestiral, kako mu morejo podtikati tako podlost. Strašne vesti držimo tajno, da ljudje ne zvejo in ne obupajo. Toda v vseh je bridko razočaranje nad Angleži. Mi smo zaupali vanje!
Ampak kako so mogli Angleži to storiti? To je podlo izdajstvo. Potem se je približal skupini še cerkovnik Lovrenčič: »Če pa je to res, potem imejmo od danes dalje samo črne maše. Padel je naš cvet. Naših najboljših sinov ni več.« Solze so nam zaigrale v očeh. Tudi jaz sem se umaknil, da me ljudje ne bi spraševali dalje.
Popoldne sta se pojavila med nami dva akademika. Prišla sta iz Padove. Potrdila sta vesti s Koroškega. Vsak dvom je tako izključen. Ne preostane nam drugega, kot da se vržemo pred Bogom na kolena in da ječimo v solzah: »O Bog, zakaj si to dopustil? Naj bo njihova kri odkupnina za vse grehe slovenskega ljudstva. Usmili se nas, usmili!« [Stran 095]
Vzpon za rešitev:
»V duši ostaja dvom. Toliko smo molili, tako vršili spokorne tedne, klicali k Mariji Pomagaj in vršili pobožnosti prvih petkov in prvih sobot. Veljali smo za svet narod, za Marijino ljudstvo … A zastonj. Narod je zašel v komunizem, brezboštvo je zmagalo, dobri so zadeli križ begunstva in konfinacije, najboljši pa so bili predani smrti! Kot bi nič ne pomagalo! Kot bi nas bil zapustil sam dobri Bog.« Potem pa, kot bi monsignor obsodil lastne besede: »Ne! Ni tako! Bog nas posebej ljubi, Bog nas hoče poplačati za našo vernost – zato je naredil iz nas narod soodrešujočih, zato nam je dal največje odlikovanje: svetnike mučence!«
Vendar nam medtem, ko smo pogreznjeni v to našo vsenarodno žalost, sredi joka še vstajajo vprašanja: Zakaj je Bog vse to dopustil? V odgovor dobimo: »Moja pota niso vaša pota in vaše misli niso moje misli.« In kakšne so te božje misli – sv. véra nas uči, da so zaslužna samo dela pravičnih. Nedolžna kri Kristusova nas je odrešila, nedolžna kri mučencev je bila seme novih kristjanov in nedolžna kri slovenskih mučencev je kupna cena za odplačitev vseh naših narodnih grehov. Da, smrt najboljših je naša rešitev, ker je zadostila tudi za naše osebne grehe. Kri teh naših mučencev je najbolje zagotovilo naše boljše bodočnosti! Resnično, smemo reči s Cankarjem, še nam bodo cveteli kostanji! Naši padli so naša bolest, a tudi naš ponos. So naša bolest: ko je kralj David zvedel, da je Jonatan padel, je klical: »Naj sonce več ne posije nate, dežela moja, in rosa naj te več ne ohladi, ker so na tebi padli junaki in jih ni več.« Naj dostojanstvena resnost in občutena žalost dokazujeta popolno razumevanje strašne slovenske tragedije. Naši padli so tudi naš ponos! Zgovorne priče so našega boja. Svedoki našega narodnega odpora proti pogubnemu komunizmu.
Msgr. nadaljuje:
Vsi živimo pod vtisom strašne vesti. Angležem več ne zaupamo! V tej vojni smo prišli do strašnih spoznanj: Doma smo spoznali, kaki okrutneži so bili fašisti in Nemci in kakšni so bili boljševiki. Tu pa smo spoznali Angleže. Videli smo, da niso vojaki, ampak trgovci, ki bi prodali lastno mater, če bi jim tako kazalo.
Po tem uvodu zgodovinarjevih mislih morda lahko nadaljujemo tudi mi:
Dragi prijatelji, dragi udeleženci spominskega shoda, posvečenega ljudem vaših krajev, vrnjenim vojakom Slovenske narodne vojske, žrtvam vojnega zločina, udeležencem evropske državljanske vojne, ki je sredi 20. stoletja izbruhnila med tradicionalno demokratično Evropo, med Evropo torej, kakršna se je oblikovala na podlagi svobodnega uma, oblikovanega pod vplivom antične politične misli in krščanskega eshatološkega oznanila na eni strani, na drugi strani pa na uporniškemu vzgonu treh brezbožnih totalitarnih ideologij: fašizma, nacizma in boljševizma. Ponosni smo lahko, da so se tudi Slovenci odločili za ta obrambni boj; da so se tudi naši ljudje odločili in branili svojo kulturo in civilizacijo – slovensko kulturo in civilizacijo in evropsko kulturo in civilizacijo.
Totalitarni napad se je v Sloveniji začel s to ideološko specifiko, da so ga hkrati izvedli vsi trije evropski totalitarizmi: obe buržoazni varianti, italijanski fašizem in nemški nacizem, skoraj hkrati pa se je obema pridružil še naš socialistični totalitarni projekt boljševiškega tipa, oblikovan z domačimi resursi. Vsi trije so ogrožali slovenstvo, kakor se je izoblikovalo v naročju krščanstva in antične miselne in politične kulture. Prva dva v svojstvenem napadu na slovensko naravo, najbolj zahteven in temeljit in radikalen pa je bil boljševizem.
Kaj pa je v resnici narava boljševizma, je seveda zelo zahtevno vprašanje. Na začetku bi morali pokazati na njegov izstop iz civilizacije in njegovo popolno zanašanje na izbrano ideologijo. Na splošno bi lahko rekli, da je boljševizem v svojem začetnem nastopu živel v absolutni veri v svoj prav. Njegovo spočetje sovpada s predhodnimi ali začetnimi takti [Stran 096]prosvetljenstva, ki so človeka zagledali v posebni vlogi v kozmosu in v posebni luči. V svojem spoznanju boljševizem bolj slutim kot poznam, in ko ne bi imel slovenskega boljševiškega izkustva, o njem ne bi prav veliko vedel. Včasih si moram priznati, da solidne knjige o boljševizmu ne poznam ne v slovenščini in ne v kakem drugem evropskem jeziku. Zdi se, da je osnovna misel boljševizma ta, da človekov um presega božjega. Preprosto povedano, da bi človek v odvisnosti od svojega uma izdelal boljši svet, kot je ta, ki prihaja iz božjih rok. Iz tega je izhajala tudi misel, da bi bili njegovi pristaši boljši oblikovalci zgodovine, kot je bil in je Bog. Da bi njihov um bil v stanju oblikovati svet brez pomanjkljivosti in brez zla. Francoski jakobinec Saint Just je zato rad govoril o »srečnem človeku«. Njegov stavek je bil: »Sreča je nova ideja Evrope.« Te misli – če jih bere kristjan – takoj opozorijo njegovo miselnost, da je na povsem tujem terenu. Ko sem prvič naletel na to oceno, me je to srečanje takoj, lahko bi rekli neposredno, usmerilo nazaj v moje krščansko védenje. Od nekod se mi je utrnil spomin na enega od davno prebranih psalmov, ki se mi je z nekimi specifičnimi črtami, takoj ko sem ga prebral, zapičil v spomin. Njegovo besedilo se je glasilo: »Glej, prihajam, da izpolnim Tvojo voljo.« Že od vsega začetka, pa tudi zmerom pozneje sem dobil občutek, da sem z njim prebral najbolj varno od možnih teorij, ki se nanašajo na prebivanje v svetu. To je s tolikšno silo delovalo v meni, ker sem bil že izučen v direktnih posledicah katastrof tiste filozofije, ki je bila sedaj tudi že v Sloveniji in mislila drugače kot jaz. Tako drugače, da sem ji moral odreči pripadnost.
Ampak boljševiški začetniki so mislili, da smejo vse, da jim je vse dovoljeno. Toda prav misel, da človek sme vse, prav za to misel je težko verjeti, da človeka ne prestraši, ko jo zazna v sebi. Ruska Čeka, »Rdeči meč«, je baje izdajala glasilo, ki je nastopalo z geslom: »Nam je dovoljeno vse.« Ampak kakor smo pravkar rekli, ta misel bi morala biti človeku tuja. Morala bi ga prestrašiti. Meni pa se zdi, da je misel, ki jo najdete v knjigi psalmov, mnogo bolj človeška, ker dovoljuje človeku, da ostaja v svojih dimenzijah: »Glej, prihajam, da izpolnim Tvojo voljo.« Samo do te besede ima človek pravico – samo v njenem okviru je človek čist. Ta misel – ta prošnja – v celoti ustreza človekovim razsežnostim. Daje mu ustvarjalno varnost.
Snov, ki omogoča človeku, da postane boljševik, je upor, oziroma, Upor. Samo če besedo pišemo z veliko, je nekoliko nakazan njen brezkrajni domet. To je njena celovitost in radikalnost. Na prvi mah se zazdi čudno, da Upor kljub vsemu ni usmerjen v nič, ni ničen, ampak se na nekaj nanaša. Včasih se človeku zazdi, da se od nečesa hrani, včasih pa človek mimogrede pomisli, da boljševizmu, kljub vsemu, pogosto ni dano dolgo živeti. Kljub zunanjemu videzu, kljub njegovi radikalni Upornosti mora nositi v sebi neko protislovno slabost, ki dosega, da kljub uporniški neustvarjalnosti stvari tudi postavlja. Potem pa, da mu kljub tej protislovni moči manjka moči, da bi tako ustvarjene stvari vzdrževal in ohranjal. Manjka mu, če smemo tako reči, materinskega počela (ki v kozmosu uravnava življenje). Zato so boljševiki – dokler je trajal njihov čas, lahko bi rekli njihov Upor – postavljali imperij za imperijem, potem pa, ko je ta čas minil – na veliko presenečenje sveta, brez posebnega hrupa – dovoljevali, da so se ti imperiji rušili in končno porušili in prenehali obstajati. V taki nepričakovani obliki se je uveljavljal boljševizem – v Sloveniji kot v Sovjetski zvezi. Taka je razumnost in danost boljševizma. Ali kdaj pomislimo na to? Mogoče bi morali. Boljševizem je bil nekaj, kar je prišlo, uprizoril neizmerljivo – dobesedno neizmerljivo – količino bolečine, potem pa odšel, kot da se ne bi bilo nič zgodilo. Ne, še več. Ko je odšel – ko odhaja, bi morali reči, saj je še tukaj, mar ne? – je zahteval, da mu kultura narodov, ki se jih je bil polastil, izda od zgodovinarjev potrjene dokumente, da je narodom [Stran 097]prinesel svobodo, da jih je celo odrešil. In mi, ki se izmučeni vračamo nazaj v zgodovino, kaj smo doživeli? Kdo pa je dobil volitve za prvega predsednika republike Slovenije? Kdo? Pustimo, kakšni so bili ljudje. Mislimo na to, kaj so pomenili. Predsednik demokratične Slovenije je v tekmi z dr. Jožetom Pučnikom postal Milan Kučan! Kakšni pa smo, da smo po 70tih letih totalitarnega vegetiranja to storili? Sami sebi storili? Ali vas je že kdaj obšla misel, da bi ob tem kdo lahko sklepal, da smo nekoč šli skozi neke specifične delavnice, kjer so nas umetelno nastavili za prihodnost. Za kako dolgo prihodnost?
Ali spričo tega, čemur pravimo »boljševiško 20. stoletje«, ni tako, da bi se morali potem z nami zgoditi dve stvari. Prvič, Slovenci bi morali dobiti spomin. Morali bi; zaradi dostojnosti in zaradi spoštovanja pred toliko bolečino, skozi katero je moral iti slovenski človek, ali ni tako, da bi se v njem moral narediti prostor za Spomin. Da bi imeli kam spraviti svoj spomin.
Takšna in podobna vprašanja se nam postavljajo že mnogo let. Včasih smo slišali, da to niso prava vprašanja. Mi, tisti ki smo jih nosili v sebi, pa smo vedeli, da so, a jih nismo smeli javno postavljati in nanje iskati odgovorov. A smo jih vedno bolj – bolj in bolj – imeli za svoja vprašanja in hkrati nikoli nismo nehali verjeti, da so to vprašanja vseh Slovencev. Da imajo vso pravico, da se uveljavijo kot avtentična slovenska vprašanja. Ali bo končno prišel kdo od kod in nam povedal, da smo mi tisti, da je nam zgodovina naložila postaviti temelje nove zgodovine?
Potem pa je slovenska TV neke nedelje, po terorističnem napadu v Bruslju, priredila televizijsko miselno predstavo z nekaterimi evropskimi poslanci. Razgovor se je gibal vzdolž dimenzij tega terorističnega izbruha. Razprave so se udeležili Lojze Peterle, Tanja Fajon, Romana Tomc, Ivo Vajgl, Milan Zver in Igor Šoltes (če se prav spominjamo). Odgovarjali so na vprašanja voditeljice in si jih, vsak v skladu s svojimi izkušnjami in svojo poučenostjo, tudi izmenjavali med seboj. Nobeden pa se ni vdal skušnjavi in opozoril na to, da so tudi posegi slovenskih revolucionarjev – partizanov – med vojno spominjali na teroristično strategijo. Tako je razprava potekala vse do konca, ko je voditeljica, vidno vznemirjena od podob, ki so jih povabljenci polagali pred njo na mizo, začutila, da mora postaviti odločilno vprašanje. In potem so bili njeni gosti, pa tudi mi doma pred sprejemniki nad vprašanjem, ki smo ga zaslišali, vznemirjeni in pozorni. Vprašanje, ki ga je voditeljica postavila, se je glasilo: Kaj mora torej Slovenija storiti? Zdi se, da je bilo vprašanje za vse prisotne presenetljivo napeto in obetavno. Nekaj podobnega se je dogajalo tudi z nami pred televizorji. Udeleženci TV nastopa so se spogledali in kakor bi se neka misel selila od enega do drugega, končno stopili pred nas z odgovorom: »Slovenija mora napisati Zgodovino!« Bralci mi gotovo ne bodo zamerili, če bom navkljub vsem pravopisnim navadam besedo zgodovina napisal z veliko začetnico. Zgodovina, tako nespoštovana, tako žaljena, tako brezobzirno izkoriščana, tako brutalno ugrabljena iz območja svetišča resničnega človekovega spomina in potem poslana na najbolj zloglasne in pokvarjene ceste, kjer so ji odvzeli še dostojanstvena oblačila resnice in jih menjali za ponošene in obrabljene halje laži. Nekateri gledalci smo začutili zadovoljstvo, da se Slovencem obeta, da bo nekoč v bližnji prihodnosti zanje napisana zgodovina. Zgodovino bomo potrebovali, če bomo morda kdaj v prihodnosti hoteli vedeti, kdo smo. Zaradi pomembnosti tega stavka ga moramo napisati še enkrat: Slovenci moramo napisati zgodovino! Začutili smo, da je pravkar bil izražen ukaz vseh ukazov. V sredi naše vznemirjenosti je stala beseda Zgodovina. Če bomo imeli Zgodovino, se je glasil občutek, ki je šel skozi nas, bomo znova pravi politični ljudje, in ljudje tudi sicer.
Slovenci smo bili torej okupirani, hkrati [Stran 098]pa so se nas polaščali boljševiki. Kako je to potekalo? Naj to razložim z dvema prizoroma:
Zvečer 14. junija 1942 so v neki samotni hiši na obrobju naše doline zaslišali krik horjulskega župana: »Kaj sem vam storil? Zakaj me pobijate? Moj Bog, moj Bog!« Ko smo letos tam odkrivali spominski križ, mi je eden od tamkajšnjih ljudi povedal, da župana drugo jutro, ko ga je šel kropit, zaradi razbitega obraza ni bilo mogoče prepoznati. Neprepoznaven je od udarcev s črnim obrazom ležal poleg ustreljene žene. A takšni prizori, bilo jih je v domovini sto in sto, so takrat vznemirili ljudi, ne samo tistega večera oziroma tistega jutra.
Ko je dr. Cene Logar pred leti opisoval boje iz tiste doline, seveda o tem umoru ni nič vedel. A dobro je zanj vedel eden od sinov umorjenega, ki je tisto jutro stal med kropilci. Ljudje, ki so stali tam ob krsti, so zaslišali njegove glasne besede: »Jaz se bom branil.« A naj vam ponudim še eno sliko, da bo moja pripoved lahko bolj zaključena: Neko kmečko dekle mi je nedaleč od kraja zgornjega dogajanja povedalo svojo zgodbo. V nekem boljševiškem taborišču višje gori v hribih je imela brata. Nekega večera je potrkal na polkno sobe, kjer so spala domača dekleta. Rekel je: »Ali imate nekaj lir, da bom jutri lahko šel na Vrhniko?« Potem je dostavil še: »Tam gori ne morem več živeti. To niso moji ljudje.«
Odkar sem poznal ta stavek, sem ga pri sebi velikokrat ponovil. »To niso moji ljudje.« Kako preprost in resničen stavek! Zaslužil bi Nobelovo nagrado. Za kaj vse jo ljudje dobivajo! Ta stavek, izgovorjen ob oknu neke preproste kmečke kamre, pa je izzvenel, ne da bi ga kdo opazil. Koliko takšnih stavkov, tako vznemirljivih, tako resničnih, tako mirnih, a tako odločnih pa je katerega od tistih večerov bilo izgovorjenih in v neskončnem prostoru izgubljenih, v neskončni čas izzvenelih? Eleganca tega stavka in njegova dokončnost človeka prevzameta. Pa tudi ponos, ki nas obdaja ob dejstvu, da je bil njegov avtor preprost slovenski kmečki mizar, ki se je z njim uvrstil v vrhunsko evropsko elito. Kaj pa plačilo? Kaj pa nagrada? Po letih služenja v SNV se je znašel v Teharjah. Tam smo ga skraja še videli, potem pa je izginil v rumeni ilovici Bukovžlaka ali pa so ga odpeljali v Hudo jamo ali pa na Hrastniški hrib. Tam ga nismo več videli.
A vrnimo se nazaj, na začetek. Če se še spomnite, sem vas tam seznanil s tem, kako se je zgodovinar msgr. Rudolf Klinec odzval na dva načina na vest, da so Angleži vrnili slovensko vojsko jugoslovanskim boljševikom. Najprej se je njegova užaljena notranjost že vzpenjala v upor, potem pa se je v njem oglasil kristjan – še več, bi lahko rekli, Kristusov učenec – in videl sedaj v tem, kar je imelo prej pred njim videz kazni, dejanje božje ljubezni. Izrekel je neveljavnost svojih začetnih besedi in prosil, bi lahko rekli, naj bo razumljen iz tega, kar je rekel potem, ko je spregledal, kaj je resnica – tega sveta in vseh svetov.
To omenjam zato, ker so popravki, kakor je bil ta, nekaj zelo človeškega, še posebej pa zato, ker se je nekaj takega zgodilo tudi v samem Vetrinju na Koroškem. Zato, skratka, ker je bila v tem velika slovenska duhovna zmaga.
Bilo je to 31. maja 1945, na praznik svetega rešnjega telesa, če se ne motim. Spričo dejstva, da je to bil praznik, se je celotno vetrinjsko taborišče dvignilo že v zgodnjih jutranjih urah in se je čez travnike odpravilo proti veliki samostanski cerkvi. V tistem premikanju je bilo toliko ljudi, da bi se dalo govoriti o množici. Toda kmalu, mogoče že na začetku, se je v njej začelo čudno premikanje, ki je bilo prej podobno zmedi kot pa načrtni hoji proti cerkvi. Kot se je pozneje razvedelo, je na poti, čisto nepričakovano, prišlo do snidenja med množico, ki je šla k maši, in med nekimi slučajnimi ljudmi, ki so ravnokar prihajali iz gozdov na jugu in izginjali v množici na celovškem in vetrinjskem polju. To so bili tisti pogumni vojaki in možje in žene, ki so tvegali beg iz kolone, ko so jih oboroženi boljševiki vodili iz Pliberka, Slovenj Gradca in Velenja v smeri [Stran 099] Celja. Ta beg se jim nikakor ne bi posrečil, če bi se kolone pomikale tako, kot so se bile pomikale ponoči, ko so jih spremljali izučeni partizani. Tu med vasmi in majhnimi mesti pa so stražo že opravljali za to posebej mobilizirani domačini. Ti pa so nekoliko zasumili, zakaj gre, in se temu primerno zadržali. Se pravi, beg je bil mogoč.
A kar se je potem na vetrinjskem polju zgodilo, je bilo to, da je množica vernikov na poti v cerkev od prišlekov izvedela, da so govorice o angleški izdaji, ki so se zadnje dni širile po taborišču, a so jih angleški, pa tudi slovenski oficirji označevali za neizpodbitno absurdne, bile za vse neizpodbitno resnične.
Kaj je s temi sporočili vstopalo v množico, ki se je pomikala k maši? Zato bi bil nujno potreben nadarjen in svojega dela vajen poznavalec sveta. Kaj je tedaj vstopalo v notranjost teh ljudi? Spraševali so se, zakaj so štiri leta živeli, ali pa, zakaj so sploh živeli. Zakaj so od večera do večera tvegali življenja? Vsako lajanje psov je pomenilo grožnjo. Ob tem se je skraja enotna smer razklala v deset negotovih smeri. Bilo jih je mnogo, položaj, v katerem so se znašli, pa je vsakomur dopovedoval, da je sam, da je popolnoma sam. Morali bi uporabiti nekaj vrstic o tisti absolutni zapuščenosti. Neko dekle izpod Šmarne gore je izbralo travnato grbino na pašniku, stopilo nanjo in zavpilo na ves glas: »Ali ne bo že vendar sodni dan.« Morda je bila intenzivnost trenutka tako velika, da jo je pripeljalo do tiste točke v jeziku, ki je najbolj ustrezala trenutku. To je zdaj konec vsega. »Ali ne bo že sodni dan?« To je omogočal reči slovenski jezik.
Kako pravilno je bil izbran ta klic slovenskega dekleta – a saj ni bil izbran, prišel je, milostno je prišel – in pomiril množico. Seveda je ni povsem pomiril. Pomagal je le, da je obstala, obstala toliko, da je skozi njo lahko šel trenutek velikega spoznanja, ne spoznanja, velike slutnje, kakšno vlogo je in bo tem preganjanim ljudem dano igrati. In res! V domovini so prav tisti čas ljudje, ki so se odločili, da bodo boljševiki, ravno tedaj ubijali mlade ljudi, ne v tisočih, v desettisočih. Tukaj, v revščini izgnanstva, pa mlado dekle kliče k Bogu za sodni dan, ker ve, da dobri Bog tega ne bo storil. Tak jezik je bil Slovencem dan, da so nekoč mogli govoriti.
Tako smo prišli do konca. Naj ponovim še zadnji stavek, ki ga sicer že poznate, saj je bil skrit za vsemi, ki sem jih povedal. A naj ga vseeno ponovim: Spričo vsega, kar smo Slovenci doživeli, vse to edinstveno izkustvo se mora zliti v eno spoznanje: ne smemo dovoliti, da 20. stoletje odide, ne da bi nas naredilo za boljše ljudi. Z boljšimi ljudmi mislimo zdrav narod. Naš povratek v zgodovino mora biti dejanje zrelega naroda. Do zrelosti bomo prišli šele takrat, ko bomo vsi razumeli, kaj pomenita ti dve besedi: boljši ljudje. Kako pa bi živeli po 20. stoletju, če po njem ne bi postali boljši ljudje? Povejte to vsem, ki jih poznate: Če jih poznate pet, povejte petim. Če jih poznate deset, povejte to desetim. Če jih poznate dvajset, jih s tem seznanite dvajset. Če jih poznate sto, poskrbite, da bo za to, kar veste sami, zvedelo še sto ljudi. Če poznate vse ljudi, naredite, da bodo zvočniki, ki jih s svojo mislijo napajate vi, pritegnili vse ljudi.
[Stran 100]