1) Evangelij 15. navadne nedelje odgovarja na vprašanje: Kaj je tisto najvišje pravilo, ki ga mora človek upoštevati in se po njem ravnati, če hoče, da bo imelo njegovo življenje smisel in bo doseglo svoj cilj? Prav to vprašanje zastavi Jezusu neki učitelj postave – danes bi rekli teolog: »Kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« Jezus mu odgovori: Ti si vendar učitelj postave in moraš vedeti, kaj piše v Svetem pismu. No, kaj piše? In ta odgovori pravilno: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso močjo in z vsem mišljenjem in svojega bližnjega kakor samega sebe.« »Ja, kdo pa je moj bližnji?« vpraša pismouk. In Jezus odgovori s priliko o dobrem Samarijanu, ki razkriva božje naročilo: Moj bližnji je vsak človek, posebno človek v stiski.
To je osnovno pravilo evangelija, ki ga je evropski in slovenski človek skozi stoletja sprejemal kot vodilo svojega ravnanja in ga je po svojih močeh skušal uresničiti. Od krščanskega srednjega veka naprej je Evropa prepredena z bolnišnicami, zavetišči za popotnike in sirote, menzami za reveže. V nekaterih primerih je uresničevanje evangeljskega načela ljubezni uspelo v junaški meri, kot svetnikom, ali pa pomanjkljivo, a z dobro voljo, kot pri mnogih preprostih ljudeh. In če ga je kršil, je kristjan vedel, da je prelomil pravilo, na katerem temeljijo družba, vera in civilizacija.
2) Če odmislimo francosko revolucijo z njenim nasiljem in nacionalistične ideologije 19. stoletja, ki so širile mržnjo in nezaupanje med evropskimi narodi, opažamo, da so to evangeljsko pravilo zavrgli prav totalitarni režimi 20. stoletja: fašizem, nacizem in komunizem. Po Evropi se je bliskovito razpasla prava poplava nasilja, saj vsi trije totalitarizmi kot temeljno pravilo namesto ljubezni postavljajo sovraštvo. Sovražiti je bilo potrebno nekoga, ki je druge rase, narodnosti, drugega družbenega sloja ali v nasprotnem političnem taboru. Pustimo danes ob strani fašizem in nacizem, ki sta bila veliko zlo za slovenski narod, a pri nas nista imela idejnih pristašev ne na levi ne na desni strani, in razmišljajmo o komunizmu, ki je tako tragično zaznamoval polpreteklo slovensko zgodovino.
Komunizem kot politična ideologija gradi na sovraštvu, stavi na sposobnost sovraštva v človeku, na sovraštvu, ki zagotavlja notranjo enotnost med revolucionarji in je gonilna sila revolucije. To je novo v svetovni zgodovini. Pri Leninu je zmožnost sovraštva videti neomejena, neizčrpna, stalno budna. Vsaka njegova odločitev, vsak nastop, vsaka beseda je odraz popolnega zaničevanja in mržnje do nasprotnika. Ta filozofija temelji na nekakšni darvinistični viziji zgodovinskega razvoja kot okrutna, brezkompromisna dinamika nasilja in boja enega družbenega razreda nad drugim za [Stran 103]rojstvo novega človeka, nove družbe, drugačne prihodnosti. Pri nas so to sovraštvo zasejali komunisti in s tem porušili temelje narodne enotnosti in možnega sožitja. Kidrič, Kardelj in drugi komunistični voditelji so bili polni prezira do nasprotnikov, ki naj bi bili ničvredna raja ogabnih, strahopetnih, podlih izdajalcev. To sovraštvo se je s partijskega vrha širilo med preproste partizane in jih zastrupljalo.
Odkod to sovraštvo? Sveto pismo nam odgovarja: iz napuha, ki ga v človekovo srce zaseje oče laži. Ko je nebo prazno, na mesto Boga stopi človek, ki se ima kot član Partije za bitje višje narave, za avantgardo človeštva. Ta pozna zgodovinske zakonitosti in smer zgodovine, goni pa ga pošastna volja do moči, ki neusmiljeno tepta in zatira vse, kar bi jo moglo ovirati na poti do oblasti.
Taka ideologija je mogoča samo v svetu brez Boga, pri človeku brez Boga. »Brezbožnik« zavrača sleherno višje bitje, vsak zakon, ki si ga ni sam postavil. Kot je dejal Dostojevski: »Če ni Boga, je vse dovoljeno.« Vse, kar pripomore k zmagi revolucije. Človek brez Boga zavrača vsako misel na presežno in na večnost, vse bistveno je tu in sedaj, v tem času in prostoru. V svojem bežnem zemeljskem trenutku vidi edini smisel svojega življenja in delovanja.
Komunisti vedo, v kakšno smer gre zgodovina, vedo tudi, da gre po poti revolucije. Revolucijo pripravljajo z brutalno odločnostjo. Če je potrebno nasilje, bo pač nasilje. »Razpnite čez ves svet vešala!/Vaš bog so: rop, požig, umor! /Divjajte! Kri je zakričala! /Glavo je dvignil v nas upor!« zapiše partizanski pesnik Matej Bor leta 1941. Kakšno nasprotje z usmiljenim Samarijanom! Namesto Boga so odslej oni protagonisti zgodovine. V svoje roke so vzeli usodo naroda, da ga popeljejo, kot pravijo, v novo dobo enakosti in svobode. Na tej poti ne poznajo moralnih zadržkov; kot je dejal Lenin, »se revolucija direktno opira na nasilje in ni podvržena nobenemu zakonu«. Če se mimo teh visokozvenečih objestnih izrazov
Figure 1. Kardinal dr. Franc Rode med pridigo
spustimo na realna tla, kot jih je tlakoval komunizem, se Partija izkaže kot navadna zločinska organizacijo, njeni člani pa kot dejanski ali potencialni teroristi.
3) Komunistična partija se je leta 1941 odločila za revolucionarni prevzem oblasti v Sloveniji. Napad tujih okupatorskih sil je ustvaril pogoje in je bil zanjo znamenje, da je nastopila priložnost za izvajanje revolucije. Ni jim bilo mar za želje in potrebe slovenskega naroda. Izkoristili so odpor ljudstva proti okupatorju. »Z [Stran 104]zvijačo, točneje s prevaro so komunisti pridobili pod krinko osvobodilnega boja za revolucijo velike dele slovenskega prebivalstva. To je gotovo nekaj najpodlejšega in najbolj zavrženega, kar lahko kdo zagreši nad svojim narodom« (Aleksander Bajt, Bergmanov dosje, str. 945946).
Julija 1938 je v partijskem glasilu Slovenski poročevalec pisalo: »Kdor daje svoje lastne ali strankarske interese nad interese naroda, ta smrtno greši nad narodno bodočnostjo.« S temi besedami je opredeljen pojem narodne izdaje. Kdo je strankarske interese postavil nad interese naroda? Slovenski komunisti so zagrešili ta zločin v času sovražne okupacije in izkoristili ponižanje, bedo in nemoč naroda, da so se polastili oblasti nad njim.
Uporaba osvobodilnega boja za izvedbo revolucije je prevara in izvirni greh Partije. S tem so legitimirali protirevolucijo. Če nasprotniki komunizma niso hoteli čakati kot žrtvena jagnjeta križem rok na prihod komunizma, na lastno smrt in na smrt svojih družin, na propad svojih idealov in stoletnega krščanskega izročila, so se morali upreti. Ni jim preostalo drugega kot odločitev za protinasilje, za oborožen upor proti revoluciji. Morali so se povezati in se vojaško organizirati, na primer v vaške straže. Preprosto ni bilo izbire. Kar so izbrali, so jim vsilili komunisti. Resničnega narodnega izdajalca torej ni iskati med kontrarevolucionarji, ampak med tistimi, ki so v nebrzdani sli po oblasti prisilili domoljubne in demokratične sile, da so sprejele orožje od okupatorja.
4) Ko se po 70. letih spominjamo tragičnih let revolucije in povojnih pobojev, se sprašujem, če bi se glede na naš geopolitični položaj mogli izogniti nesreči, ki nas je doletela. Verjetno bi bilo manj gorja, ko bi med okupacijo zavzeli podobno stališče kot nekateri drugi evropski narodi – Danci, Nizozemci, Belgijci …, ki so se odločili za pasivni odpor, vedoč, da se usoda vojne ne odloča pri njih, temveč med vojskujočimi se velesilami. S tem so se izognili veliki materialni škodi in so obvarovali mnogo življenj. Pri nas je bilo drugače. Maloštevilna, a dobro organizirana KP je prevzela pobudo za upor, ker je v kaotičnih vojnih razmerah videla zgodovinsko priložnost za prevzem oblasti nad narodom. Zmagala je in po vojni do kraja razkrila svoj zločinski obraz z umorom desettisočev nedolžnih rojakov. Vso težo tega slepega sovraštva so doživeli tudi vaši kraji, vaše družine.
So vse te žrtve zaman? So vsi ti možje in fantje, ki so se borili za drugačno Slovenijo, za vero in svobodo in so umirali z molitvijo v srcu, zgolj nesrečne žrtve napačnega razpleta zgodovine? Nikakor! Sveto pismo nam odgovarja: »Duše pravičnih so v Božji roki, v očeh nespametnih se zdijo mrtvi, toda oni so v miru. Bog jih je preizkusil in spoznal, da so vredni. Kakor zlato v topilnici jih je prečistil in sprejel kakor žgalno žrtev« (Mdr 3, 15).
Oni so živi in pri Bogu prosijo za nas in za slovensko domovino, ki letos obhaja 25letnico samostojnosti. In prav v tej luči se nam razkriva skrivnostni pomen njihove mučeniške smrti: na izvoru samostojne in neodvisne Slovenije je tudi njihovo hrepenenje po svobodni domovini, njihovo trpljenje, ponižanje in nasilna smrt.
Kar pa zadeva nas, slovenske kristjane, si vzemimo kot trajno in najbolj gotovo načelo vsake humane družbe: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso močjo, z vsem mišljenjem in svojega bližnjega – tudi nasprotnika – kakor samega sebe.«
[Stran 105]