Boljševizem se je polaščal tudi stroke. Skozi desetletja tako mnogi zgodovinarji razglašajo svojo ekspertnost, v resnici pa so do danes v službi ideologije. Za jubilejno številko Zaveze smo poiskali sedem resničnih strokovnjakov, ki jih pri delu brezkompromisno vodita resnica in poštenost. Z njihovo pomočjo vam v zgoščenem leksikonskem slogu odstiramo nekatera bistvena zgodovinska dogajanja, ki so še danes predmet zlorab, laži in zamolčevanja. Besedila bodo kot posamezna gesla pod rubriko »Kaj je treba vedeti« dosegljiva tudi na spletni strani Nove Slovenske zaveze.
Komunistična partija (KP) Slovenije in priprave na revolucijo
Po 1. svetovni vojni se je delavska Jugoslovanska socialdemokratska stranka (JSDS) povezala s hrvaškimi in srbskimi socialisti v Socialistično stranko Jugoslavije. Leta 1920 se je od nje odcepilo revolucionarno krilo, ki se je kmalu zatem preimenovalo v KP Jugoslavije. Slovenski komunisti so se razglasili za sestavni del KPJ in napovedali oster revolucionarni boj ter izrekli podporo tretji delavski internacionali. Izkoristili so težke socialne in družbene razmere po prvi svetovni vojni in takoj pričeli z agitacijo med delavci. Med aprilsko stavko železničarjev 1920 so organizirali protestne shode, poškodovali železniško progo, zbirali orožje, postavljali barikade in izzvali krvavi dogodek na Zaloški cesti (stavka železničarjev). Na volitvah novembra 1920 so v Sloveniji dobili dobrih 10 % glasov, v beograjski skupščini pa z dobrimi 12 % postali tretja najmočnejša politična skupina. Po poskusu atentata na regenta Aleksandra in uboju notranjega ministra Draškovića je vlada komunističnim poslancem odvzela mandate in z Zakonom o zaščiti države stranko prepovedala. Slovenski komunisti so se umaknili v ilegalo in v naslednjih letih menjavali imena, programe in taktiko ter se kalili v frakcijskih bojih. Organizirati so začeli tudi oborožene oddelke, primerljive fašističnim črnosrajčnikom in nacističnim rjavosrajčnikom. Ti slabše oboroženi oddelki so imeli največ članov v rudarskih revirjih, kjer je poleti 1924 prišlo do novega poskusa revolucije in hudega spopada med komunisti in Orjuno, ki je terjal veliko smrtnih žrtev. Njihova dejavnost se je okrepila po uvedbi kraljeve diktature, ko so pozvali k oboroženemu uporu in organizirali proteste, v Mariboru pa so celo skušali izvesti vojaški udar. Oblast je odgovorila z odločnimi ukrepi in razbila velik del partijske organizacije. Mnogi izmed članov so pobegnili v tujino, številni med njimi v Sovjetsko zvezo.
Tam so se kot funkcionarji Kominterne ali pa kot predavatelji in slušatelji na Mednarodni leninski šoli in na Komunistični univerzi narodnih manjšin Zahoda izpopolnili v revolucionarni taktiki. Med njimi so bili: France Klopčič, Dragotin Gustinčič, Lovro Kuhar, Aleš Bebler, Miha Marinko, Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Josip Kopinić, Ivan Maček … Poslušali so različna predavanja, zlasti o marksizmu, partijski zgodovini, zgodovini Kominterne, delavskem gibanju … Poleg teoretičnega so si pridobili tudi praktično znanje s področja gverilskega bojevanja. Vseskozi med študijem so bili pod natančnim nadzorom Ljudskega komisariata za notranje zadeve (NKVD), čigar ovaduško mrežo so razpeli tudi med študente. Med agenti, ki so bdeli nad funkcionarji Kominterne, je bil tudi Josip Broz Tito, ki je poleg opravljanja predavateljskega dela pisal tudi karakteristike za kadrovski oddelek Kominterne. Njegova negativna poročila o generalnem se-[Stran 111]kretarju KPJ Milanu Gorkiću so vplivala na odpoklic in likvidacijo Gorkića v Moskvi leta 1937. KPJ je bila takrat povsem v razsulu, kar je okrepilo zahteve nekaterih slovenskih komunistov po krepitvi nacionalne KP. Da bi pomiril njihovo nezadovoljstvo, je Kardelj aprila 1937 sklical sestanek na Čebinah, kjer so izpostavili pomen antifašizma in ljudskih front; kasneje so ta sicer slabo pripravljen sestanek poimenovali ustanovni sestanek KPS in mu s tem pripisali večji pomen.
Na predvečer druge svetovne vojne v Jugoslaviji je Tito izločil še zadnje partijske konkurente in 19. oktobra 1940 v predmestju Zagreba organiziral »svatbo«, kot so tajno imenovali njegovo inavguracijo na mesto generalnega sekretarja Centralnega komiteja KPJ. Ob prevzemu položaja generalnega sekretarja je pozval k radikalnemu revolucionarnemu boju. Glede boja zoper morebitno tujo agresijo pa je Kardelj poudaril, da bodo komunisti sodelovali le v primeru možnosti revolucije in če bo to v interesu Sovjetske zveze.
Španski borci
Po izbruhu španske državljanske vojne je Kominterna pozvala komuniste na pomoč republiki. Številne komunistične partije so pričele z agitacijo in mobilizacijo prostovoljcev. Pod kodnim imenom Operacija X je Stalin španskim komunistom začel pošiljati sovjetsko orožje, za katerega je terjal plačilo v španskem zlatu. Količina poslanega orožja pa ni zadoščala, saj je Stalin vsakokratni Vorošilov predlog glede količine orožja prepolovil; veliko orožja je bilo tudi zastarelega. V Španijo je napotil tudi več kot 2000 vojaških svetovalcev in tajnih agentov, ki so imeli poleg boja proti
Figure 1. Vedeti je naravno Lovro Stanovnik
[Stran 112]frankistom tudi nalogo odkrivati nasprotnike Zveze sovjetskih socialističnih republik (ZSSR) v republikanskih vrstah. Tja je odšla tudi večina komunistov, ki so se šolali na različnih partijskih šolah v Moskvi. Zato so Komunistično univerzo narodnih manjšin Zahoda, na kateri je delal Aleš Bebler kot učitelj začetnik, enostavno ukinili. Slovenski komunisti so sledili Stalinovemu klicu. Pokrajinski komite Komunistične partije Jugoslavije (KPJ) za Slovenijo je sestavil poseben odbor z nalogo, da nudi „učinkovito pomoč španskemu ljudstvu“. Ta odbor je organiziral nabor prostovoljcev po Sloveniji in jih pošiljal po ilegalnih kanalih v Pariz. V Parizu so nad rekrutacijo jugoslovanskih borcev med drugimi bdeli Milan Gorkić (Sommer), Lovro Kuhar (Valič) in Josip Broz (Valter). V Španijo je bolj ali manj legalno po predpisanih poteh prispelo tudi okoli 500 Slovencev, dobra polovica iz Kraljevine Jugoslavije, ostali pa iz Julijske krajine in tujine. Med španskimi borci srečamo številne vidnejše komuniste in kasnejše partizanske voditelje: Franc Rozman – Stane, Stane Semič – Daki, Dušan Kveder, Aleš Bebler, Ivan Kreft, Rudi Janhuba, Drago Gustinčič … Mnogi slovenski revolucionarji so v Španiji pridobili praktično vojaško znanje, propagandne veščine in okrepili partijsko mrežo (mnogi španski borci so se namreč pridružil partiji šele med špansko vojno ali pa neposredno po njej). Skrivnostno vlogo v Španiji je imel tudi Josip Broz Tito, ki je vztrajno zanikal udeležbo v tamkajšnji vojni, a ga priče (npr. Dolores Ibarruri) in mnogi viri postavljajo na laž. Kot agent Ljudskega komisariata za notranje zadeve (NKVD) in prepričan stalinist je imel dovolj razlogov za zanikanje, ker je Stalin v zadnjih letih vojne izkoristil Španijo kot adut v pogajanjih s Hitlerjem, brezobzirno mučil in likvidiral nestaliniste v vrhu republike in povsem izropal špansko državno zakladnico njenega zlata. Po uspešni pogoditvi s Hitlerjem pa je popolnoma obrnil hrbet španskim komunistom in mednarodnim brigadam, ki so za dolgo časa obtičale v begunskih taboriščih ob španski meji. Slovenski španski borci (zlasti nekomunisti) so se še več let vračali domov. Slovenska partija je o Stalinovi „španski prevari“ molčala do leta 1948.
Protiimperialistična fronta (PIF) – Osvobodilna fronta (OF)
Ob nemškem napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941 je bila Komunistična partija Slovenije (KPS) na podlagi sporazuma Hitler–Stalin agresorjeva zaveznica in je z njim aktivno kolaborirala na več področjih (sodelovanje v okupatorski upravi, sabotiranje jugoslovanske vojske, skupne nacikomunistične parade ob 1. maju … ). Ob koncu aprila (dneva ni mogoče z gotovostjo določiti, vendar je bilo to po vsej verjetnosti 26. aprila) je Boris Kidrič v vili prevajalca in književnika Josipa Vidmarja v Rožni dolini v Ljubljani (danes last nemškega zunanjega ministrstva) zaukazal sestanek levičarskih aktivistov, ki so že pred vojno sodelovali v Društvu prijateljev Sovjetske zveze. Kot ustanovne skupine so poleg KPS (Boris Kidrič, dr. Aleš Bebler, Boris Ziherl) navedeni še krščanski socialisti (Tone Fajfar), telovadno združenje Sokol (dr. Josip Rus) in levi intelektualci (Josip Vidmar, dr. France Šturm, dr. Ferdo Kozak). Na sestanku je Kidrič analiziral politične razmere, poudarjal pomen KPS in zavezništva s SZ in boj proti imperialističnim silam in domači gospodi. Med imperialistične države so prištevali Veliko Britanijo in Francijo. Srečanje v Vidmarjevi vili takrat ni imelo posebne teže, saj se organizatorjem ni zdelo vredno zapomniti niti datuma sestanka. Šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 so komunisti prenehali dejavno sodelovati z Nemci in na novo interpretirali politiko PIF. PIF so preimenovali v Osvobodilno fronto. Po navodilih Moskve so se preusmerili na boj proti fašizmu. Za sovražnika so pričeli imenovati Nemčijo in njene pomagače. Vojno, ki so jo dotlej imeli za nepravično in imperialistično,[Stran 113]so prekrstili v pravično. Niso več govorili le o revoluciji, ampak tudi o osvoboditvi. Niso več jasno poudarjali KPS, ampak OF, čeprav je imela KPS vseskozi v organizaciji nesporno vodilno vlogo. Velika Britanija in Francija (kasneje tudi ZDA) sta nenadoma postali zaveznici v boju, čeprav so komunisti do njiju ves čas gojili nezaupanje in distanco ter med vojno pobili več sto angloameriških vojakov.
KPS je po 22. juniju pod krinko OF okrepila organizacijo, ustanavljala okrožne in stanovske odbore, ustanovila partizansko vojsko, pozivala delavce in kmete k sabotažam, krepila medijsko propagando (redno izhajanje Slovenskega poročevalca), ustanovila Obveščevalno in varnostno službo, ki se je kasneje preimenovala v Varnostno obveščevalno službo (VOS), ki prične likvidirati partiji nenaklonjene Slovence.
Začetek revolucije
Komunisti so že pred začetkom vojne v Jugoslaviji naglašali, da je njihov glavni cilj revolucionarni prevrat in vzpostavitev novega svetovnega reda pod vodstvom Moskve. Pri ustvarjanju tega »novega reda« so na osnovi sporazuma Hitler–Stalin sodelovali tudi nacisti. To sodelovanje je prenehalo 22. junija 1941, ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo. Tedaj je komunistični stroj oznanil »pravično vojno« zoper dotedanjega zaveznika. T. i. upor proti okupatorju so v Sloveniji spontano izvedli Tigrovci na Mali Gori pri Ribnici, Osvobodilna fronta (OF) oziroma takrat še PIF pa ne. Tito je večkrat priznal, da pri »narodnoosvobodilnem boju« (NOB) ni šlo za spontano, temveč s strani Centralnega komiteja komunistične partije Jugoslavije (CK KPJ) vodeno akcijo, ki so jo kontrolirano izvajali in nadzirali pokrajinski komiteji (razen makedonskega, ki je prestopil k bolgarski KP). Cilj njihovih akcij je bilo po Titovih besedah – poleg upora okupatorju – uničenje predvojnih oblastnih struktur. Vrhovni plenum OF se je 16. septembra 1941 preimenoval v Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO). V drugem členu tega odloka je monopoliziral upor. Hkrati je SNOO sprejel tudi zaščitni odlok, s katerim je napovedal pobijanje tistih Slovencev, ki ne bodo sledili smernicam OF. Za »izdajalce« so po sklepih SNOO veljali tudi vsi tisti, ki bi se organizirali v boj zoper okupatorja zunaj okvirov OF. Poleg smrtne kazni so bile predvidene tudi zaplembe premoženja, uničenje imovine itd. Umore je izvajala Varnostnoobveščevalna služba (VOS). Njegovi člani so bili izključno člani Zveze komunistične mladine Jugoslavije (SKOJ) in člani Komunistične partije (KP). Na čelu morilskega aparata je bila Zdenka Kidrič. VOS je bila odgovorna izključno Centralnemu komiteju KP. Do konca leta 1941 je VOS likvidiral že okoli 120 ljudi, med katerimi ni bilo niti enega pomembnega predstavnika okupatorjevih oblasti. Prve likvidacije so bile izvršene v Ljubljani, ki je bila politično pribežališče za demokratične politike, intelektualce, gospodarstvenike, skratka staro družbeno elito, nad katero je VOS pričel izvajati »politicid«. Iz Ljubljane se je teror preko pokrajinskih komisij VOS razširil na celotno slovensko ozemlje. Prve partizanske akcije (npr. napad na okupatorjevo policijsko vozilo pri Repnjah in na pet gestapovcev pri Rašici, miniranje mostu pri Preserjah) so izzvale strahotne represalije, ki so prizadele civilno prebivalstvo. Komunistom so okupatorjevi ukrepi koristili, saj so lahko v zaostrenih razmerah izvajali hitrejšo mobilizacijo in z očitki o kolaboraciji blatili demokratični tabor.
Žrtve revolucije pred organizacijo vaških straž
Čas druge svetovne vojne in okupacijo slovenskih dežel s strani okupatorja je Komunistična partija (KP) izkoristila za izvedbo komunistične revolucije, pri čemer je to lahko izvajala predvsem (ali samo) v Ljubljanski [Stran 114]pokrajini, saj italijanske okupacijske oblasti vsaj sprva niso nastopile nasilno. Ljubljanska pokrajina je zaradi tega postala celo zatočišče več deset tisoč beguncem iz nemškega okupacijskega območja, kjer je nemški okupator takoj ob prevzemu oblasti začel izvajati številne represalije nad domačim prebivalstvom. Da je bil primarni cilj KP predvsem revolucija in ne odpor proti okupatorju, je mogoče sklepati že iz tega, da je prve mesece vojne in okupacije, ko je bila SZ zaveznica Nemčije, KP ljudi pozivala k nenapadanju. Šele junija 1941, ko je Nemčija napadla SZ, je začela KP spodbujati ljudi k odporu. Osvobodilna fronta pod vodstvom KP je tako kot svoj edini zunanji cilj izpostavila boj proti okupatorju, s tem pa si je vsaj na začetku pridobila naklonjenost ljudi. Toda KP je že zelo kmalu monopolizirala OF, prepovedala vsak odpor izven nje ter začela pravo propagandno vojno proti vsem, ki so opozarjali na nevarnost komunistične revolucije, zelo kmalu pa je začela tudi z umori idejnih nasprotnikov.
Že 15. avgusta 1941 je Centralni komite Komunistične partije Slovenije (CK KPS) ustanovil Varnostnoobveščevalno službo (VOS), ki je bila od vsega začetka podrejena izključno partiji. Ena temeljnih nalog VOS poleg nadzora okupatorja in protikomunističnega tabora je bil umor tistih, ki so nasprotovali komunistični revoluciji, ter tistih, ki bi lahko organizirali odpor proti okupatorju mimo nje. Da bi to preprečila, je KP vsakega, ki je nasprotoval revoluciji, že vnaprej označila za izdajalca in sodelavca okupatorja. Na seji Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora (SNOO), ki je bila 16. septembra 1941, je partija prepovedala organiziranje kakršnegakoli odpora zunaj OF, vsakega, ki bi te prepovedi ne upošteval, pa obsodila na smrt. Na tej seji je
Figure 2. Vedeti izpolnjuje Janez Rihar
[Stran 115]ustanovila tudi posebna tajna in nagla sodišča, ki so odločala o krivdi posameznikov. Na odločitev sodišča pritožba ni bila mogoča, prav tako ni bilo potrebno predhodno zaslišanje obtoženega. S tem je partija uvedla monopol nad odporom ter »uzakonila« pobijanje političnih nasprotnikov. Na tej podlagi so mnoge razglasili za izdajalce, ne glede na to, ali so resnično sodelovali z okupatorji ali pa je šlo le za ljudi, ki so nasprotovali komunistični revoluciji in so bili sposobni organizirati odpor proti okupatorju brez OF ali celo proti njej. Pri tem je pomembno izpostaviti, da je VOS ubijala v glavnem samo Slovence, medtem ko na strani okupatorjev niti eden njegovih pomembnejših predstavnikov ni postal žrtev komunističnega nasilja. Do konca leta 1941 so VOS oziroma partizani ubili okoli 120 Slovencev, partizansko revolucionarno nasilje (v Ljubljanski pokrajini – v drugih okupacijskih conah zaradi represivne oblasti to sploh ni bilo mogoče) pa se je stopnjevalo vse do poletja 1942. V štirimesečnem obdobju od aprila do vključno julija 1942, ko je bila ustanovljena prva vaška straža, je bilo s strani partizanov pobitih skoraj 700 civilistov. Skupaj od začetka vojne do julija 1942 okoli 900 ljudi. Med pobitimi oz. pomorjenimi so bili med drugim otroci, mladoletniki, pa tudi ženske in stari ljudje. Žrtve partizanskega nasilja so bile tudi družine (v najmanj 28 družinah sta bila ubita vsaj dva člana, največkrat pa je bilo žrtev znotraj družine celo več oz. so pobili celo vso družino). Večina žrtev partizanskega terorja do ustanovitve vaških straž je bila torej civilistov in ne okupator, kar je izrednega pomena za razumevanje dogajanja med drugo svetovno vojno na Slovenskem.
Med žrtve revolucije lahko posredno prištejemo tudi vedno hujše okupatorjeve povračilne ukrepe za partizanske akcije, mnoge slabo pripravljene in izvedene, številne bi lahko označili kot izrazito lahkomiselne ali brezobzirne v odnosu do civilnega prebivalstva. Nekateri napadi na okupacijske enote so bili tako že vnaprej brez koristi ali celo nesmiselni, sprožili pa so ostre reakcije okupatorja do civilnega prebivalstva (streljanje talcev, požiganje naselij). Partizanske enote so se po takih akcijah večinoma umaknile in prepustile prebivalce na milost in nemilost okupatorju.
Zaradi vsega tega je bilo prebivalstvo v vedno večji eksistencialni stiski. Da bi se zaščitili pred partizanskim revolucionarnim nasiljem, so začele spontano nastajali vaške straže. Prva je bila ustanovljena 17. julija 1942 v Šentjoštu nad Horjulom, nato pa so se razširile po vsej Ljubljanski pokrajini.
Kolaboracija
Kolaboracija pomeni sodelovanje. Od druge svetovne vojne se tujka kolaboracija uporablja predvsem za sodelovanje z okupatorjem, tj. za sodelovanje z oboroženo sovražno silo, ki je vojaško zasedla državo. Pod vplivom Sovjetske zveze ima beseda kolaboracija zlasti pomen nedovoljenega sodelovanja.
Sodelovanje z okupatorjem se deli na več vrst. Glavna ločitev je na dovoljeno in nedovoljeno sodelovanje. Dovoljeno sodelovanje z okupatorjem je lahko nujno, potrebno, koristno ali taktično sodelovanje. Nujno in potrebno je sodelovanje na tistih področjih javne uprave, brez katerih življenje ljudi in preživetje naroda ni mogoče. Koristno ali taktično je tisto sodelovanje, ki je nedvomno v dobro narodu in domačim prebivalcem, čeprav se deloma pokriva tudi z interesi okupatorja.
Nedovoljeno sodelovanje z okupatorjem je brezpogojna dejanska pomoč in namenoma dana podpora za dosego okupatorjevih vojaških in političnih ciljev. Ta pomoč je lahko vojaška, gospodarska ali politična.
Takrat, ko okupator izvršuje svojo dolžnost skrbeti za življenje in varnost prebivalcev, sodelovanje ni samo pravica domačih prebivalcev, ampak lahko tudi dolžnost, ker okupator do mirovne konference predstavlja začasno zakonito oblast. To velja zlasti, ko gre za[Stran 116]slabotne ljudi, kot so otroci, bolniki, ženske, stari in onemogli.
Kolaboracija sama po sebi – četudi nedovoljena – po kazenskem zakonu predvojne Jugoslavije, ki je veljal med drugo svetovno vojno, in tudi po našem sedanjem kazenskem zakonu ni bila kaznivo dejanje. Kaznivo dejanje so bile samo posamezne, natančno določene oblike kolaboracije, kot na primer služba v sovražnikovi vojski med oboroženim spopadom ali gospodarska pomoč sovražniku.
Od druge haaške konvencije leta 1907, ki je uredila vojno okupacijsko pravo, je bila dovoljena kolaboracija v vseh zasedenih deželah v Evropi, v nekaterih pa tudi nedovoljena. Brez dovoljene kolaboracije preživetje okupiranega naroda ne bi bilo mogoče, saj nikjer ne morejo vsi do zadnjega v upor in na bojišče.
Oborožen odpor vaških straž in domobranstva med drugo svetovno vojno v Sloveniji je bil ob nedejavnosti okupatorja samoobramba proti neoviranemu komunističnemu revolucionarnemu terorju, ki je množično in na grozovit način moril Slovence in grozil z uničenjem demokratičnega dela slovenskega naroda, ki se ni uklonil boljševiškemu diktatu. Legalizacija vaških straž in domobranstva pri okupatorju je zato bila dejanje po mednarodnih konvencijah dovoljenega in nujnega sodelovanja, nujnega za varnost in preživetje domačih prebivalcev.
Komunistično sodelovanje z nacisti
Rusko naklonjenost Nemčiji lahko zasledimo že precej pred drugo svetovno vojno. Ne nazadnje so bili mnogi ruski plemiči nemškega rodu, med njimi tudi carica Katarina Velika. Vojaško sodelovanje med Rusijo in Nemčijo je v 18. stoletju potekalo na visoki ravni. Med prvo svetovno vojno je Nemčija potrebovala končanje vojne z Rusijo, kar pa ob carski vladavini ni bilo mogoče. Nemčija je finančno omogočila Leninov ilegalni prevoz v Rusijo, propagando ter izvedbo oktobrske revolucije, po kateri je 3. marca 1918 v BrestLitovsku s Sovjetsko zvezo podpisala mirovno pogodbo.
Po Versajski mirovni pogodbi sta bila Nemčiji orožarska industrija in vojaški razvoj omejena, česar pa Hitler ni upošteval. Nemčija in Sovjetska zveza sta 23. avgusta 1939 podpisali pakt HitlerStalin (RibbentropMolotov), 28. septembra 1939 pa t. i. »Mejno in prijateljsko pogodbo«. Oba sporazuma sta imela tajni protokol, ki je določal interesna območja obeh držav. Stalinu naj bi pripadel vzhodni del Poljske, baltske države, Finska in Besarabija, Hitlerju pa Poljska do rek Narev, Visla in San. Obe državi sta podpisali tudi tri gospodarske sporazume. Nemčija je bila zelo odvisna od surovin, ki jih sama ni imela, zato je iz Sovjetske zveze uvažala nafto, nikelj in fosfate. Ker Nemčija zaradi angleškega bojkota po svetu ni mogla sama nakupovati surovin, je Sovjetska zveza zanjo kupovala tudi surovine, ki jih sama ni imela. Na Stalinovo željo so Nemci posredovali tudi pri reorganizaciji rdeče armade. Sovjetski častniki so se izobraževali v nemškem generalštabu, Gestapo pa pri sovjetskem Ljudskem komisariatu za notranje zadeve (NKVD), od koder so prišli tudi načrti za koncentracijska taborišča. Ob začetku druge svetovne vojne je nad Nemčijo še vedno ležala svetovna trgovinska blokada, primanjkovalo ji je surovin in prehrambenih artiklov. Sovjetska zveza je zato Nemčiji priskrbela zaloge nafte, plina in žita, medtem pa je njeno prebivalstvo masovno umiralo od lakote. Končno sodelovanje se je manifestiralo v skupnem napadu na Poljsko. Iz sovjetskega oporišča v Murmansku pa je Nemčija napadla Norveško.
Po vzoru Sovjetske zveze so tudi slovenski komunisti iz Jugoslavije sodelovali z nacistično Nemčijo. Po začetku vojne so pripravili več zborovanj, kjer so zahtevali priključitev določenih delov ozemlja k nemškemu rajhu in pozdravljali Hitlerja. Komunistična partija je pozivala h kolaboraciji z nacisti. Tito je javno nagovoril komuniste, naj se zaposlijo v nemških službah. V Gestapu, ki je pripravljal depor-[Stran 117]tacije Slovencev iz zasedenega ozemlja, so delovali Slovenci, ki so potem postali vidnejši člani komunistične partije. Komunistična partija je ustanovila Protiimperialistično fronto, ki je na shodih kritizirala »imperialistični« Anglijo in Francijo ter pozdravljala nacistično Nemčijo, kljub temu da je slednja okupirala in odganjala Slovence v koncentracijska taborišča. Navidezni preobrat se je zgodil po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo, ko je Komunistična partija Slovenije po direktivi iz Moskve preusmerila boj proti imperializmu v boj proti fašizmu in Protiimperialistično fronto preimenovala v Osvobodilno fronto, dejansko je prihajalo tudi po tem do sodelovanja z Nemci.
Tako so se februarja 1942 partizani na Bledu z vodjo Gestapa dogovarjali o nenapadanju železniških prog in cest ter o tem, da se bodo vzdržali akcij proti okupatorju. Ko so kljub dogovoru izvajali manjše akcije, so Gestapu kot krivce imenovali Slovence, ki so imeli do Osvobodilne fronte odklonilen odnos. Okupatorjeve represalije so tako prizadele nedolžne ljudi. Po tem vzoru so postojanke Gestapa sklepale sporazume z lokalnimi partizani komunisti, v zameno pa je Gestapo iz zaporov izpuščal komuniste. Na podoben način je bilo sklenjeno, da partizani ne napadajo transportov med Beljakom in Vidmom. Septembra 1943 so partizani in SS na Goriškem podpisali sporazum, da imajo partizani lahko oborožene sile, a da ne smejo ovirati premikanja nemške vojske. Naslednje leto so oboji podpisali nov sporazum, ki je obnovil določilo o nenapadanju in partizanom jamčil svobodno ozemlje Primorske z izjemo desetih kilometrov pasu ob železnici. Sporazum hrani arhiv v Ljubljani. Tovrstni sporazumi so vsebovali tudi določilo, da se mora o morebitni manjši akciji predhodno obvestiti napadeno postojanko in da mora biti prizadejana škoda majhna, da se lahko hitro popravi. Vest o podpisanem sporazumu je prišla tudi v Ljubljano, kjer je general Rösener 7. julija 1944 v razglasu izjavil, da sporazum v Ljubljani ni sprejet.
Posledica tega sporazuma je bila, da ob partizanskem napadu na domobransko postojanko v Črnem vrhu zaradi premirja nemška vojska kljub prošnji napadenih ni posredovala. Aprila 1945 se je premirje prekinilo, ko sta se zaradi pomanjkanja hrane in streliva pri Ilirski Bistrici partizanom predali dve nemški diviziji. Predane vojake so partizani postrelili in prosto prišli do Trsta.
Komunistično sodelovanje s fašisti
Za začetek partizanske kolaboracije z italijanskimi fašisti na naših tleh bi nedvomno lahko šteli zvezo D‘Amato – Kraigher. Poveljnik Varnostnoobveščevalne službe (VOS) Vito Kraigher je preko svoje žene Emilije Kraigher v letu 1942 vzpostavil zvezo z Angelom D‘Amatom, visokim italijanskim funkcionarjem, kasnejšim poveljnikom karabinjerjev. Na tej podlagi so se začeli vršiti različni dogovori o italijanski oskrbi partizanov in o izpustitvi talcev, ki so bili partizani. Jugoslovanski oficirji, ki niso prestopili na stran NOB, so bili za revolucionarno stran nevarni, zato so poslali vsem oficirjem odprto dopisnico z vabilom, da naj pristopijo k OF, vedoč, da bodo zaradi splošne cenzure to prestregle italijanske oblasti. To se je res zgodilo in Italijani so zato (kot predvideno) poslali vse jugoslovanske oficirje in podoficirje v internacijo. Brez slednjih se ni bilo mogoče bati nastanka nekomunističnega odporniškega gibanja. Zaradi omenjenega sodelovanja s Kraigherjem in skupnih akcij je italijansko vojaško sodišče D‘Amata obsodilo na smrt, o čemer pričajo dokumenti obsodbe v arhivu v Rimu. Javno dostopni dopisi iz arhiva pričajo tudi o partizanski nameri napada na Ljubljano v juniju 1942, zaradi česar so italijanske oblasti iz Ljubljanske pokrajine odvedle v taborišča 25.000 za vojsko sposobnih Slovencev. Sklepno dejanje partizanskofašističnega sodelovanja je bilo septembra 1943, ko so italijanski vojaki s topništvom ob boku partizanov streljali na grad Turjak, kjer so se zadrževale [Stran 118]vaške straže. Podobno so se na strani partizanov tudi proti četnikom pri Grčaricah borili tudi Italijani. V zameno so jim partizani omogočili prost odhod v domovino.
Sveti Urh
Na Svetem Urhu pri Ljubljani je bila od jeseni 1942 postojanka vaške straže, po ustanovitvi domobranstva pa domobranska postojanka. V noči na 19. september 1943 je postojanko, v kateri je bilo 36 mož, napadel 4. bataljon Cankarjeve brigade. V napadu je sodelovalo dvesto (po nekaterih virih tristo) partizanov, ki pa kljub veliki številčni premoči postojanke niso uspeli zasesti. V spopadu je življenje izgubilo 19 partizanov (po nekaterih virih 30), medtem ko na protirevolucionarni strani ni bilo smrtnih žrtev. Po neuspelem napadu so se partizani razbežali ter za sabo pustili več deset lahkih minometov ter drugo orožje. Kasneje je partizanska stran, verjetno tudi zato, da bi omilila svoj poraz, razširila vest, da naj bi članom postojanke na pomoč prišli Nemci, vendar tega viri ne potrjujejo. Partizani so domobransko postojanko poskušali še večkrat zasesti, vendar so bili pri tem vedno neuspešni.
Predvsem konec leta 1943 in v prvi polovici leta 1944 je policija, ki jo je vodil dr. Lovro Hacin, na Svetega Urha pripeljala in tam usmrtila okoli 120 obsojenih terenskih delavcev in drugih aktivistov Osvobodilne fronte (OF) (po podatkih dr. Tineta Velikonje naj bi jih bilo 129), vendar naj bi te po usmrtitvi pokopali drugje, ne na Svetem Urhu. Da bi priznali kazniva dejanja, so nekatere izmed zaprtih in obsojenih že v zaporu mučili. Ker je zaradi tega prišla tamkajšnja domobranska postojanka na slab glas, so njeno posadko junija 1944 premestili v Rupnikov bataljon.
Figure 3. Vedeti je nedosežno Janez Rihar[Stran 119]
Po vojni je komunistična oblast zaradi teh usmrtitev Sveti Urh postavila za simbol zločinskosti protirevolucionarnega boja. V tej luči je izvedla več sodnih procesov, na katerih je med drugim sodila celo ljudem, ki z medvojnim dogajanjem na Svetem Urhu niso imeli nič (vojaškega kurata Petra Križaja je v božičnem procesu po krivem obsodila na smrt z obešenjem, ki so ga tudi izvedli), Sveti Urh razglasila za »najstrahotnejše belogardistično morišče« ter tam uredila muzej, ki naj bi dokazoval zločinskost protirevolucionarnega tabora. Temu naj bi pritrjevalo tudi tendenciozno delo Štefanije Ravnikar Podbevšek, ki je trdila, da naj bi tam domobranci zverinsko mučili in pobili celo do tisoč ljudi, med njimi je navajala tudi imena ljudi, ki so bili po vojni še vedno živi. O tem, da je izjave prič pridobivala z grožnjami in ustrahovanjem, je v svojih spominih pisala tudi Angela Vode. Po vojni so na Svetem Urhu sicer izkopali 87 trupel, za katere je oblast trdila, da gre za domačine, ki so bili žrtve domobranskega nasilja. Ker pa večine izkopanih trupel domačini niso prepoznali, so prenehali z identifikacijami in nadaljnjim izkopavanjem.
Po mnenju strokovnjakov so na Svetem Urhu pokopani tako pobiti in pomorjeni domobranci kot pobiti in pomorjeni partizani – med njimi tudi taki, ki so bili tam sicer pokopani, vendar so umrli drugje. Na Svetem Urhu ležijo tako partizani, ki so padli ob septembrskem napadu na postojanko pri Svetem Urhu, borci iste brigade, ki so marca 1944 padli v boju z domobranci pri Javorovici, partizani iz Šentpavla in Šmartna na Dolenjskem, ki so bili prav tako ubiti med bojem, kot tudi žrtve medvojnih pobojev, ki jih je v širši okolici izvajal Oddelek za zaščito naroda (OZNA).
Kot izhaja iz zgoraj napisanega, je komunistično zgodovinopisje z nepopustljivo dokončnostjo brez kakršnekoli znanstvene podlage že izreklo svojo sodbo o Svetem Urhu, dejansko pa resna, strokovno in ideološko neobremenjena zgodovinska raziskava o dogajanju na Svetem Urhu še ni bila narejena.
Domobranska prisega
Prisega je slovesna obljuba, da bo kdo drugemu ali za drugega nekaj storil, dopustil ali trpel. Gre za enostranski pravni posel, za enostransko izjavo volje v korist drugega brez nasprotne obveznosti. Zato je svoboda in prostovoljnost izjave podvržena najstrožjim merilom, ko gre za presojo pravne veljavnosti prisege.
Prisego je treba razumeti tako, kakor jo je razumel tisti, ki se je z njo obremenil. Brez pomena je, kako jo razume oni, v katerega korist je dana, ali kako jo razumejo drugi. Če pa je o vsebini prisege dvom, je treba upoštevati tisto razlago, ki izjavitelja najmanj obremenjuje, ki mu nalaga najmanjšo obveznost.
Množična prisega urejenih vojaških enot in prostovoljnost sta nasprotna pojma. Tudi domobranci na prisego niso prišli prostovoljno, ampak po vojaškem ukazu kot vojaška enota. Na povelje so dvignili roke in po diktatu so izgovarjali besedilo prisege. Povelje je domobransko vodstvo dalo na zahtevo in grožnjo Nemcev. Takšna, večkratno ukazana prisega nima pravne veljave niti za posameznika niti za vojaško enoto.
Domobranska prisega tudi vsebinsko ni bila veljavna, ker ni bila dana določeni osebi, ampak „svojim nadrejenim“, to je nedoločenemu številu neimenovanih oseb. Ni bila usmerjena proti partizanom in osvobodilnemu boju, ampak izrecno le „proti komunizmu in njegovim zaveznikom“. „Zavezniki“ so po tedanji terminologiji bili zlasti krščanski socialisti, levi del sokolov in skupina slovenskih kulturnikov. Zahodni zavezniki Francija, Anglija in Združene države Amerike niso bili zavezniki komunistov, ampak države Jugoslavije, katere komunisti niso priznavali.
Prisegel je zlasti del domobranskih posadk iz Ljubljane in bližnje okolice, nihče pa od Gorenjskih domobrancev in Primorske varnostne straže. Prisegli tudi niso domobranski častniki, ker jih je že vezala prisega Jugoslaviji.
[Stran 120]
Domobranska prisega ni prisega zvestobe Hitlerju ali Nemčiji. Je le obljuba skupnega boja proti komunističnemu nasilju v Sloveniji. Ne za Nemčijo in njene vojaške ali politične cilje, ampak le za „slovensko domovino“. Po določbi Haaških vojnih konvencij iz leta 1907 gre za pravno dovoljeno izjavo lojalnosti do okupatorske sile, ki je dala orožje. Z nastankom Slovenske narodne vojske 3. maja 1945 je izjava lojalnosti prenehala veljati.
Izjava, da se bodo „bojevali v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije“, jasno pove, da domobranci niso del nemške oborožene sile, ampak samostojna domača, tj. slovenska oborožena enota. Določno pove, da gre za dve različni oboroženi sili pod dvema različnima poveljnikoma.
Narodni odbor za Slovenijo in tretji maj 1945
Jeseni leta 1944 so vsa predstavništva predvojnih slovenskih demokratičnih strank ustanovila skupni Narodni odbor za Slovenijo (NO). Tega so sestavljale naslednje stranke: Slovenska ljudska stranka (SLS), Slovenska demokratska stranka (SDS) in demokratično krilo Socialistične stranke (SS). NO je bil zakoniti predstavnik slovenskega naroda, ker so ga sestavljali zadnji svobodno izvoljeni politični predstavniki. Člani NO so kmalu po ustanovitvi podpisali Narodno izjavo, v kateri določajo okvirni program slovenskih demokratičnih strank. Izjava vsebuje naslednje zahteve: 1) Državna združitev vsega slovenskega ozemlja v Zedinjeno Slovenijo. 2) Narodna država Slovenija naj bo del demokratične, federativne in socialno pravične kraljevine Jugoslavije. 3) Jugoslavija naj bo federativna država, v kateri bo imela zvezna oblast le tiste naloge in pravice, katere ji bodo po ustavni pogodbi podelile države članice. 4) Potrebna je socialna in gospodarska preosnova, ki bo državljanom zagotovila človeka vredno življenje.
Narodno izjavo NO je podpisalo kasneje še 290 bivših županov, poslancev in javnih delavcev. NO je imel v načrtu povezati vse domobrance iz Ljubljanske pokrajine, Gorenjske in Primorske ter ilegalne oddelke kraljeve vojske (četnike) v Slovensko narodno vojsko, ki bi prisegla zvestobo kralju in se s tem vključila v sklop zavezniških sil. To se ni zgodilo prej in je bila Slovenska narodna vojska razglašena šele 3. maja 1945, ker je nemški Gestapo konec leta 1944 in začetek leta 1945 polovil in zaprla več kot sto demokratičnih politikov in vplivnih ljudi, višje domobranske oficirje, predstavnike ilegalnih legij ter tudi častnike in domobrance po bataljonih, za katere so zvedeli, da so člani podtalne protinemške mreže. Najbolj znana med ujetimi politiki sta bila prof. Gosar in prof. Šolar, med vojaki pa polkovnika Peterlin in Dežman, stotnik Ilovar ter poveljnik stiškega udarnega bataljona major Križ. Ujete civiliste in domobrance so Nemci odvedli v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer so ostali do konca vojne. Ob koncu vojne so komunisti v Dachauu ujete domobranske častnike, ki so preživeli, zvezane skrivaj prepeljali v Jugoslavijo in jih na božičnem procesu obsodili na smrt.
Z namenom, da bi pred zavezniki vse demokratične sile pokazale svojo enotnost, je NO sklical 3. maja 1945 sredi okupirane Ljubljane v dvorani na Taboru zasedanje slovenskega parlamenta, v katerem so bili, poleg še pred vojno svobodno izvoljenih poslancev in županov, prisotni tudi zastopniki vseh ilegalnih demokratičnih organizacij. Temu zgodovinskemu zasedanju je kot najstarejši izvoljeni poslanec predsedoval časnikar Franc Kremžar.
Parlament je potrdil NO, kateremu je predsedoval dr. Jože Basaj, kot slovensko vlado, razglasil osvoboditev Slovenije in ustanovitev slovenske države v okviru kraljevine Jugoslavije. Vse protikomunistične vojaške enote so preimenovali v Slovensko narodno vojsko. General Rupnik je po kratkih pogajanjih z NO odstopil kot poveljnik domobrancev, na to [Stran 121]mesto pa je NO imenoval polkovnika Krenerja. Kmalu za tem so se pričeli domobranski oddelki skupaj s tisoči civilnih beguncev umikati čez Karavanke na Koroško.
Umik na Koroško
Omenjeni dogodki pa niso spremenili vojaškega položaja, ki se je zgrinjal nad Slovenijo. V smeri proti Italiji se je lahko umaknilo k zahodnim zaveznikom le okrog 2000 primorskih domobrancev. Za večino je ostala odprta le pot na Koroško, kjer so angleški oddelki že zasedli Celovec in prišli do reke Drave.
Hitro napredovanje partizanov, ki so postali med tem del Titove jugoslovanske armade, je preprečilo umik domobranskega bataljona v Novem mestu, pod poveljstvom stotnika Stamenkoviča, ki je štel okrog 1800 mož. Ko so ti videli, da so odrezani od glavnine, jih je poveljnik razpustil z navodilom, naj skušajo v manjših skupinah priti čez mejo na Koroško. Nekaterim se je to posrečilo, nekaj se jih je še dolgo po koncu vojne skrivalo pred partizani v bližini doma, ostale pa so partizani ujeli in pomorili. Ista usoda je doletela tudi domobranske ranjence, ki jih je bolniški vlak peljal iz Ljubljane proti Koroški. V bližini Radovljice so ga zajeli partizani. Lažji ranjenci so se pravočasno z begom rešili, težje ranjene pa so partizani pomorili.
Civilni begunci, ki so zadnje tedne prihajali v Ljubljano z Dolenjske in Notranjske, so se prve dni maja pričeli pomikati po gorenjski cesti proti Kranju. Ljubljano so zapustili domobranci in zadnji begunci 9. maja 1945 zvečer. Naslednji dan so mesto brez boja zasedli partizani. Glavnina domobrancev, skupno okrog 12.000 mož, se je umikala skozi Kranj in Tržič na Koroško. Istočasno je šlo v isti smeri tudi okrog 8.000 civilistov, v glavnem družine, nekateri z vozovi, ki so jih vlekli konji, večina pa je hodila peš (okoli tisoč civilistov so Angleži nato 11. in 12. maja prepeljali v Italijo, v Videm). Ta dolgi sprevod beguncev so med potjo v bližini Tržiča partizani nekajkrat napadli, a so jih enote gorenjskih domobrancev in udarni bataljon majorja Cofa uspešno zavrnili. Beguncem se je po nekaj dneh posrečilo, da so pod varstvom domobranskih čet prišli na Ljubelj in skozi takrat še nedokončani predor na Koroško. Na koncu begunske kolone je kot zadnja zaščitnica skozi ljubeljski predor odšel domobranski bataljon pod poveljstvom majorja Cofa.
Že na koroški strani blizu kraja Borovlje so partizani zasedli cesto in s tem zaprli prehod čez Dravo. Tu so se domobranci 11. maja 1945 zadnjikrat spopadli s partizani in po kratkem boju odprli dolgi vrsti beguncev pot čez reko Dravo.
Na drugem bregu Drave so domobranci predali orožje angleškim vojakom, ki so usmerili vojaške enote pa tudi civilne begunce iz Jugoslavije na Vetrinjsko polje pred Celovcem, kjer jih je vzela v zaščito angleška vojska. To je bilo potrebno, ker so bile takrat v okolici Celovca partizanske enote, ki so lovile posamezne begunce in jih nasilno vračale v Jugoslavijo.
Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman se je na povabilo celovškega škofa odpeljal v Celovec že nekaj dni prej. Ko je videl, da pri zaveznikih, ki so tedaj prihajali na Koroško, ne bo mogel posredovati za prihajajoče begunce, se je hotel vrniti v Ljubljano, a je bila pot nazaj že nemogoča. Kot zaveden Slovenec in globoko veren ter socialno čuteč katoliški škof, ki je bil vedno zvest cerkvenemu nauku, je dr. Rožman od prvih umorov, ki so jih izvedli komunisti nad njegovimi verniki, neustrašno svaril pred nevarnostjo brezbožnega komunizma. Zato ga je v njegovi odsotnosti po vojni obsodilo slovensko sodišče, ki je bilo takrat slepo orodje totalitarnega režima, na osemnajst let prisilnega dela.
Vetrinjska tragedija
Na Vetrinjskem polju so bili poleg slovenskih domobrancev in skupine četnikov, ki so sestavljali Slovensko narodno vojsko, ter slovenskih civilnih beguncev tudi srbski protikomunisti, [Stran 122]
Figure 4. Vedeti – pot k presežnemu Philippe Brame
[Stran 123]ki pa so si postavili zasilne šotore v posebnem taborišču na drugi strani polja. Proti koncu meseca maja so angleške vojaške oblasti sporočile, da bodo vse begunce, vojake in civiliste prepeljali iz Vetrinja, kjer so prebivali na prostem pod šotori in zavetjih iz vej, v novo taborišče blizu Palmanove v Italiji. Najprej so odpeljali iz vetrinjskega taborišča Srbe in manjšo skupino Hrvatov. Med 27. in 30. majem leta
1945 pa so s tovornjaki iz Vetrinja odpeljali oddelke Slovenske narodne vojske in jih na železniških postajah spravili na tovorne vlake, ki pa niso vozili v Italijo, kot so obljubljali Angleži, temveč v Jugoslavijo. Po angleških zapiskih je bilo tiste dni izročenih komunistom v Jugoslavijo 11.850 Slovencev.
Angleško vojaško poveljstvo je izročilo domobrance in ostale protikomuniste v roke partizanom, v zameno so se partizanske enote umaknile s Koroške. Ta dogovor je bil sklenjen med angleškim brigadirjem Tobyem Lowom in jugoslovanskim polkovnikom Francem Hočevarjem. Angleži so nameravali v Jugoslavijo vrniti tudi civilne slovenske begunce. Tega niso storili zaradi posredovanja zdravnika dr. Valentina Meršola, civilnega predstavnika slovenskih beguncev na Vetrinjskem polju, kanadskega majorja Barreja in skupine angleških častnikov, med katerimi je bil tudi znani John Corsellis. Ti ljudje so z vračanjem civilistov odlašali toliko časa, da je prišel na Koroško maršal Alexsander, poveljnik zavezniških sil na jugu Evrope, ki je vračanje beguncev ustavil.
Partizani so izročene domobrance razdelili najprej po različnih koncentracijskih taboriščih, kjer so jih stradali in mučili. Glavna taborišča z ujetimi domobranci so bila Teharje, Kranj, Št. Vid (»škofovi zavodi«) in Škofja Loka. Od tam so v začetku junija vozili zvezane domobrance na skrivna morišča. Takih morišč je v Sloveniji zaenkrat odkritih nad 600, a še vedno odkrivajo nova. Največ ujetnikov so komunisti pomorili v breznih Kočevskega roga, v rovih Hrastniškega rudnika pa tudi v bližini teharskega taborišča.
Poročila o teh dogodkih imamo od živih prič, ki so se rešile – nekatere iz koncentracijskih taborišč, nekatere na poti na morišča in nekatere celo iz brezen, kamor so jih pahnili partizani. Med temi so svojo čudežno rešitev opisali in objavili bivši domobranci Milan Zajc, Tone Petkovšek, Vencelj Dolenc in France Dejak.
Komunistična oblast v Sloveniji je ta množični zločin tajila več kot 40 let, zdaj pa je jasno, da je bilo takrat na Slovenskem pomorjenih poleg Slovencev še nad 100.000 oseb drugih narodnosti, ki so jih partizani ujeli na begu k zahodnim zaveznikom.
Poboji nasprotnikov komunistične revolucije
Poboji nasprotnikov komunistične revolucije, ki so jih komunisti v Sloveniji izvedli med vojno 1941–1945 in po končani vojni do konca januarja 1946, predstavljajo najhujšo obliko revolucionarnega nasilja. Komunisti so zanje uporabljali izraza »likvidacija« in »justifikacija«. Ker so predstavljali grobo kršitev tedanjega mednarodnega humanitarnega vojnega prava, jih je treba obravnavati kot zločin proti človečnosti. Na Slovenskem so komunisti že med vojno pobili okoli 4.200 civilistov, ki so jih označili za »narodne sovražnike«. Še strahotnejše razsežnosti pa je pobijanje »narodnih sovražnikov« dobilo v prvih mesecih po končani vojni leta 1945. Tedaj je bilo brez vsakega predhodnega sodnega postopka pobitih okoli
12.000 pripadnikov Slovenskega domobranstva in okrog 100.000 pripadnikov vojaških formacij in civilistov iz drugih delov Jugoslavije, ki so bili v Sloveniji zajeti na umiku v Avstrijo, ali pa so jih Jugoslovanski armadi na avstrijskem Koroškem s prevaro izročili Britanci. Poboje je organiziral in vodil Oddelek za zaščito naroda (OZNA), ki je predstavljal tajno politično policijo komunistične partije, izvajali pa so jih pripadniki Korpusa narodne obrambe (KNOJ). Izvajali so jih naskrivaj na skrivnih [Stran 124]lokacijah. Kot za to primerne lokacije so jim služila kraška brezna in jame, protitankovski jarki, opuščeni rudniški rovi in ugreznine, ki so nastale zaradi izkopa premoga. Na območju Slovenije je bilo doslej odkritih več kot 600 prikritih grobišč oziroma morišč. Najbolj množična grobišča se nahajajo v Kočevskem rogu, na območju Tezenskega gozda pri Mariboru, Starega Hrastnika, v Hudi jami (Barbarin rov), v bližnji in širši okolici Celja, v Dobovi, Crngrobu in na območju Kamniške Bistrice. Da bi komunistična oblast ta svoj zločin prikrila, je minister za notranje zadeve pri Narodni vladi Slovenije Zoran Polič 12. julija 1945 vsem okrožnim narodnoosvobodilnim odborom izdal ukaz, da je treba vsa ta grobišča zravnati z zemljo, kar je bilo tudi izvedeno.
Komunistična koncentracijska taborišča v Sloveniji
Po končani vojni leta 1945 je komunistična oblast za svoje nasprotnike poleg zaporov ustanovila tudi koncentracijska taborišča. Ustanavljala jih je OZNA, ki je z njimi tudi upravljala. Obstajala so naslednja komunistična koncentracijska taborišča: Teharje, Št. Vid nad Ljubljano (»škofovi zavodi«), Škofja Loka (grad), Studenci, Bresternica, Strnišče pri Ptuju, Hrastovec pri Sv. Lenartu v Slovenskih goricah in Filovci v Prekmurju. Najstrašnejši sta bili koncentracijski taborišči Teharje in Št. Vid nad Ljubljano, saj so večino zapornikov iz njiju odvedli v smrt in sta zato predstavljali taborišči smrti. V koncentracijskem taborišču Teharje je bilo poleg blizu 4.000 pripadnikov Slovenskega domobranstva zaprtih tudi več sto civilistov. V koncentracijskem taborišču Št. Vid nad Ljubljano pa so bili poleg civilistov in pripadnikov Slovenskega domobranstva zaprti tudi pripadniki vojaških formacij iz drugih območij Jugoslavije (hrvaški domobrani, ustaši, četniki, ljotičevci), vseh skupaj okoli 35.000 ljudi. Veliko večino teh civilistov in pripadnikov navedenih vojaških formacij so maja in junija 1945 pobili. Iz koncentracijskega taborišča Št. Vid nad Ljubljano so jih vozili na morišča v Kočevskem rogu, iz koncentracijskega taborišča Teharje pa na morišča v Zasavju (Stari Hrastnik) in v širši okolici Celja. Mladoletni pripadniki Slovenskega domobranstva so bili skupaj s civilisti zaprti tudi v koncentracijskem taborišču v Škofji Loki. V ostalih koncentracijskih taboriščih so bili zaprti izključno civilisti, med njimi tudi starci in mlajši otroci. Največje med njimi je bilo koncentracijsko taborišče Strnišče pri Ptuju, ki je predstavljalo osrednje koncentracijsko taborišče za pripadnike nemške narodne manjšine iz vse Slovenije, ki so jih nameravali izgnati v Avstrijo. V njem je bilo zaprtih od 8.000 do 10.000 oseb. Mnogi, zlasti še otroci in starci, so v teh koncentracijskih taboriščih zaradi podhranjenosti, bolezni in izčrpanosti umrli, veliko zapornikov pa je bilo pobitih. Zadnji so bili (sredi januarja 1946) v smrt odpeljani zaporniki iz nekdanjega koncentracijskega taborišča Bresternica pri Mariboru. Vsa koncentracijska taborišča so bila ukinjena do oktobra 1945.
Komunistična delovna taborišča v Sloveniji
Komunistična delovna taborišča so v Sloveniji obstajala v obdobju 1945–1951. V njih so bili zaprti tisti, ki jih je komunistična oblast imela za svoje dejanske in potencialne nasprotnike. Z množičnim zapiranjem svojih nasprotnikov v delovna taborišča si je komunistična oblast hotela zagotoviti dovolj suženjske delovne sile, ki jo je potrebovala za izgradnjo nekaterih industrijskih in energetskih objektov, ki jih je načrtovala v prvi gospodarski petletki. Najprej so bila ustanovljena kazenska taborišča, v katerih so obsojenci prestajali kazen odvzema prostosti s prisilnim delom. Kot prvo je bilo že maja 1945 ustanovljeno kazensko taborišče Kočevje, avgusta 1945 pa še kazenska taborišča Teharje, Studenci in Bresternica. V njih je kazen prisilnega dela prestajalo skupaj 6.516 [Stran 125]zapornikov. Januarja 1946 so bila vsa štiri kazenska taborišča ukinjena, namesto njih pa so ustanovili zavode za prisilno delo Kočevje, Teharje, Bresternica in Studenci. Že istega leta so bili vsi zavodi za prisilno delo ukinjeni, zapornike pa so iz njih premestili v kazenskopoboljševalne zavode (KPZ). Leta 1949 so v Sloveniji ustanovili nova delovna taborišča, imenovana delovne skupine. Najprej so vanje pošiljali obsojence na poboljševalno delo, nato pa tiste, ki so jim upravni organi izrekli prisilni upravni ukrep družbenokoristnega dela. Največja tovrstna delovna taborišča za moške so bila ustanovljena v Strnišču pri Ptuju (za gradnjo tovarne glinice in aluminija), v Ljubljani (za gradnjo tovarne LitostrojTitovi zavodi), v Medvodah (za gradnjo elektrarne na Savi) in na gradbišču hidroelektrarne MosteŽirovnica. Za ženske je bila delovna skupina (taborišče) za družbenokoristno delo ustanovljena v Verdrengu (Ferdrenku) na Kočevskem, od koder so jo pozno jeseni 1949 prestavili na grad v Škofji Loki, od tam pa naslednje leto v Rajhenburg (sedanjo Brestanico). Na prestajanje kazni poboljševalnega dela so sodišča in upravni organi leta 1949 poslali 2.709 moških in 389 ženk, leta 1950 pa 2.610 moških in 658 žensk. Na prestajanje prisilnega upravnega ukrepa družbenokoristnega dela pa so upravni organi (komisije za prekrške) leta 1949 poslali 1.900 oseb, leta 1950 pa samo še 80. Delovna taborišča so bila ukinjena leta 1951, ko je bila sprejeta nova kazenska zakonodaja, ki kazni prisilnega, poboljševalnega in družbenokoristnega dela ni več poznala.
Povojni izgoni prebivalstva
Hkrati ko so se po končani vojni leta 1945 iz izgnanstva začeli vračati izgnanci, ki so jih izgnale nemške okupacijske oblasti, je v Sloveniji prišlo do novih izgonov prebivalstva, le da jih je tokrat izvajala komunistična oblast. Žrtve teh izgonov so bili v največji meri pripadniki nemške in madžarske narodne manjšine, pa tudi številni Slovenci. Največji izgon prebivalstva se je zgodil v letih 19451946, ko je komunistična oblast iz Slovenije v Avstrijo izgnala skoraj vse pripadnike nemške narodne manjšine, ki niso že prej sami odšli ali pa bili pobiti v prvih mesecih po končani vojni. Skupaj jih je bilo izgnanih okoli 10.000. Leta 1947 so žrtve izgona postale številne slovenske družine, ki so živele v obmejnem pasu z Avstrijo, ker naj bi nasprotnikom komunistične oblasti omogočale ilegalne prehode preko jugoslovansko avstrijske meje, ki je bila po vojni hermetično zaprta. Samo junija 1947 so iz obmejnega pasu z Avstrijo na Koroškem, Štajerskem in v Prekmurju izgnali 49 družin, septembra istega leta pa iz obmejnega pasu na Gorenjskem 23 družin. Izgnali so jih na Kočevsko, kjer so jih na opustelem območju naselili v hiše kočevskih Nemcev. Tam je zanje veljalo omejeno gibanje, ki jim je bilo dovoljeno samo na območju kočevskega okraja. Nekateri med njimi, predvsem starejši izgnanci, so zaradi izredno težkih razmer tam umrli. Zadnji množični izgon prebivalstva se je v Sloveniji zgodil decembra 1948 in aprila 1949, ko so iz prekmurske vasi Petišovci izgnali skupaj 215 madžarskih družin. Poleg teh množičnih izgonov pa je v prvih povojnih letih prihajalo tudi do številnih izgonov posameznikov, ki so jim kazen izgona iz prebivališča izrekla sodišča ali pa upravni organi. Izgoni prebivalstva so prenehali leta 1951. Takrat so se izgnanci smeli začeti vračati na svoje domove.
Nasilne razlastitve premoženja
Ko je komunistična partija maja 1945 v Sloveniji vzpostavila svojo oblast, je takoj začela uresničevati svoj ekonomski program socialistične revolucije, kar je pomenilo odpravo tržnega in vzpostavitev centralnoplanskega gospodarstva. Za njegovo uresničitev je morala najprej odpraviti zasebno lastnino in jo nadomestiti z državno oziroma družbeno, kar je izvedla z vrsto nasilnih razlastitvenih ukrepov. [Stran 126]
Prvi in hkrati najostrejši razlastitveni ukrep so predstavljale zaplembe (konfiskacije) premoženja. Zaplemba je pomenila nasilen odvzem premoženja v korist države brez vsake odškodnine. Velika večina zaplemb je bila izvršena že leta 1945, ko so potekale množične zaplembe »sovražnikovega premoženja«. Največ zaplemb, in sicer okoli 20.000, je bilo izrečenih na podlagi Odloka Predsedstva AVNOJa z dne 21. novembra 1944. Več tisoč zaplemb »sovražnikovega premoženja« so julija in avgusta 1945 izrekla tudi vojaška sodišča in Sodišče slovenske narodne časti. Kot sovražnikovo premoženje je bilo po 28. členu Zakona o zaplembi z dne 9. julija 1945 zaplenjeno tudi premoženje vseh tistih, ki so jih med vojno »likvidirali« partizani. Zaplembam premoženja »narodnih sovražnikov« so sledile zaplembe premoženja »razrednih sovražnikov«, ki so jih kot eno izmed kazni obsojencem izrekala okrožna in okrajna sodišča. Z zaplembami so bila že leta 1945 razlaščena vsa pomembnejša industrijska in trgovska podjetja ter večji denarni zavodi, tako da sta nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij decembra 1946 in aprila 1948 predstavljali samo dopolnilna razlastitvena ukrepa. Pomemben razlastitveni ukrep je predstavljala tudi agrarna reforma, ki je bila izvedena v letih 1946, 1947 in 1948. Z njo so bila razlaščena predvsem veleposestva nekdanjih plemiških družin, zemljišča v lasti bank in podjetij ter deloma cerkvena posest. Ker je nov zemljiški maksimum kmetom dopuščal od 25 do 35 ha obdelovalne zemlje, z njo slovenski kmet še ni bil bistveno prizadet. To se je zgodilo šele leta 1953, ko je bil zemljiški maksimum znižan na 10 do 15 ha, kar je pomenilo uničenje zasebnega kmetijskega sektorja. Po izvedbi vseh zgoraj navedenih nasilnih razlastitvenih ukrepov so v zasebni lasti ostale le še obrtne delavnice in kmetije. Žrtvam navedenih nasilnih razlastitvenih ukrepov so se storjene krivice začele popravljati šele po letu 1991, ko je bil sprejet Zakon o denacionalizaciji.
Politični sodni procesi
Za obračun s svojimi dejanskimi in potencialnimi nasprotniki je komunistična oblast v Sloveniji zlorabila tudi kazensko pravo in kazensko sodstvo. Po vojni je sodstvo izgubilo status samostojne (tretje) veje oblasti in je bilo v celoti podrejeno komunistični partiji. Sodišča so bila pojmovana kot borbeni organi, ki se morajo boriti zoper razredne sovražnike. Posledica takšnega pojmovanja vloge sodišč so bili množični sodni procesi s političnim ozadjem, ki jih zato označujemo kot politične sodne procese. Njihove prve žrtve so bili »vojni zločinci« in tako imenovani narodni sovražniki, ki so jim julija in avgusta 1945 sodila vojaška sodišča in Sodišče slovenske narodne časti. Pred vojaškimi sodišči jih je bilo obravnavanih okoli 7.000, pred Sodiščem slovenske narodne časti pa okoli 3.000. Ko so bila konec avgusta 1945 vojaška sodišča in Sodišče slovenske narodne časti ukinjena, so njihovo delo nadaljevala okrožna in okrajna sodišča. Pred njimi je bilo na političnih procesih po letu 1945 obsojenih več tisoč tako imenovanih razrednih sovražnikov. To so bili predvsem industrialci, trgovci, obrtniki, kmetje (kulaki), duhovniki in redovniki Katoliške cerkve in drugih cerkva ter vsi tisti, ki so kakor koli izrazili svoje nestrinjanje z ukrepi komunistične oblasti. Največ so jih obsodili na podlagi Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) in Zakona o zatiranju nedopustne trgovine, nedopustne špekulacije in gospodarske sabotaže (ZTŠS). Sodišča so političnim obsojencem izrekala ostre kazni: odvzem prostosti s prisilnim delom, zaplembo premoženja, odvzem političnih pravic. Zelo veliko je bilo v prvih povojnih letih izrečenih tudi smrtnih kazni, ki so jih večino tudi izvršili. Samo v obdobju 1945–1952 so v Sloveniji izvršili kar 218 smrtnih obsodb. Vsem žrtvam povojnih političnih sodnih procesov je po Zakonu o popravi krivic iz leta 1996 priznan status političnih zapornikov in s tem tudi pravica do odškodnine.
[Stran 127]