Koliko jih je?
Mislim predvsem na žalostna srca ljubljenih rojakov, kjerkoli so: v domovini ali v tujini kot begunci pred lastnimi brati, po ječah in taboriščih ali na prostem brez svobode. Koliko vas je žalostnih, neveselih?!
Tudi če bi mogli prešteti samo tiste, ki kljub grožnjam in strahovanju na glas vpijejo svojo bol, bi bilo število neveselih mnogo večje od neveselih prejšnjih let. Kako veliko bi bilo šele, če bi mogli sešteti vse druge tisoče, ki se zgražajo nad rdečim fašizmom in nad vsem, kar je z njim v zvezi, le med prijatelji, znanci ali pa med štirimi stenami svojega doma! In če bi mogli prešteti vse stotisoče, ki nemo govore sami s seboj, zaprti v svoje srce, kjer nihče ne vidi kot Bog?! O, kaj vse nam bo razodel dan resnične svobode, ko bo bruhnilo na dan kot iz vulkana vse to, kar danes gloje in stiska nešteta srca … Prav za prav nosijo v svojih srcih tiho žalost vsi resnični in resnično verni Slovenci. Vsak Slovenec, ki je tega imena vreden, sočustvuje s trpečim narodom ter joče z jokajočim rojakom: »tuja solza mu meči srce«. Tem žalostnim slovenskim srcem pišem pismo, ki ga narekuje ljubezen. Pišem ga tudi tistim, ki danes razočarani govorijo: »Da smo toliko trpeli in žrtvovali za komunizem, tega si res nismo predstavljali!«
Neuslišana prošnja
Pustite med to žalostno množico vsaj božično številko našega lista? Ne! Pustite v imenu svobode, da preberejo ta članek in se zjočejo vsaj tisti, ki ste jim za večno strli zemeljsko srečo?! Ne! Pustite v temne ječe vsaj naše božično in novoletno voščilo tistim, ki so tolažbe in sočutne besede bolj potrebni kot sonca, toplote, zraka? Ne!
Saj sem vedel, da ne in ne. Imeti trdo srce v mehki božični noči, kako huda mora biti že ta nesreča, kako težka že ta kazen!
Pa nič! Saj je itak prešibka vsaka človeška beseda, da bi potolažila, da bi vsaj ublažila veliko bolečino. Naj jo blaži vsaj On s svojim ljubkim nasmehom iz betlehemskih jaslic. Njegova ljubezen in milina ne poznata ne mej ne ovir. On naj napolni sirotna srca s svojo milostjo in tolažbo, s tisto srečo in blaženim mirom, ki so ga angeli oznanjali nad betlehemskimi poljanami. Jezušček, Sin božji, prosimo te, usliši nas!
Prenekateri pa bodo vendar prejeli naš list ter brali te vrste.
Božič, Božič!
Božič, Božič, kako si mil in lep, kako otožno sladak, kako globoko nam ležiš v srcu! Koliko spominov nam budiš! Božični zvon, kdo te more brezbrižno poslušati? Ob tvojih zvokih se nam v dušah vnamejo silna čustva. Božično zvezdnato nebo, kdo bi te gledal brez svetlih solza?
Kdo more v duhu stati v betlehemskem hlevčku brez žarke ljubezni, kdo plavati z angeli v čudoviti mesečini nad Betlehemom brez svetega ognja v duhu? Slovenska mati, zapuščena vdova, kako ti je pri srcu, ko nimaš več dragega sina, ljubeznive hčerke? Zastonj se ozirajo tvoje oči, da bi jih vsaj enkrat še videla tu na zemlji zapuščeni. Ni jih več in nikoli jih več ne bo! Kako ti je pri srcu? Kako je bilo lepo takrat, ko si praznovala božične praznike skupaj z njimi pri domačem ognjišču. Sedaj pa že dva Božiča! … In tako bo vsak Božič, vsak Božič, vse do konca dni!
Tudi če veš, kje je njegov grob, da bi nanj pokleknila, pomolila, jokala, prižgala svečko za Vernih duš dan.
“Misel ti blodi okrog,
pa ne ve, kam naj poleti,
kje naj se na grob spusti,
da potoči nanj solzo.”
Begunec slovenski po raznih taboriščih, kako ti sili v spomin domači zvon na božični večer. Zvonovi na tujih tleh pojo lepo, pa vendar jih težko poslušaš, ker ti budijo na rojstno deželico take spomine, da te žge v dno duše. Samote iščeš v sveti noči, Betlehemu tožiš svojo bol, gledaš nebo, a zvezd ne vidiš, ker ti oči zalivajo solze … Kaj premišljuješ? »Kje je pa ona, kaj dela in misli? …« Kot ti. Vajine misli in srca se srečujejo pri betlehemskih jaslicah.
Kaj pa ti, dragi bralec, na Primorskem! Res, da si na domačih tleh in slišiš pesem domačih zvonov. Morda se s teboj v Bogu veselijo božičnih praznikov vsi tvoji dragi v toplem kotičku družinske sreče. Daj Bog! Pa vendar sta včasih tvoja sreča in tvoj mir skaljena. Tisti večni krivični očitki jeznih sosedov, tisto zmerjanje in kvantanje tovarišev in še bolj tovarišic, tiste večne grožnje in žuganje: boste že videli, zaprli, izgnali, pobili vas bodo! – Vse to so težke reči. Razumem, težke reči!
Obilna tolažba vsem, ki so dobre volje!
V ta kelih grenkobe nam kane kaplja tolažbe in nebeške radosti. Kaj kaplja! Božična skrivnost nam vliva v duše tako tolažbo, da smo v vseh bridkostih polni nedopovedljivega veselja. Sama Ljubezen do nas se rodi. In ta Ljubezen božja nam čudovito osvetljuje vsako temino in senco v globinah naših src. Iz betlehemskih daljav odmeva v naših dušah angelski spev: Mir ljudem, ki so dobre volje! Res. Vsi tisti, ki so dobre volje, dobrega srca, blagega značaja; vsi, ki poslušajo božjo besedo in sprejmejo blagovest, ki jo prinaša Sin božji iz nebes na zemljo; vsi, ki izpolnjujejo božjo voljo, nosijo v svoji notranjosti mir, ki ni od tega sveta, ampak je odsev večnega miru in blaženstva v Bogu. Kjer pa je tak mir vesti in srca, tam sta tudi prava sreča in veselje. Kjer je Ljubezen, tam je mir; kjer je mir, tam je veselje …
In tega veselja in miru ne more nihče iztrgati iz vernega srca. Sovražna pest more udariti telo, do duše ne more seči.
Zato bodi dobre volje, ti slovenska mati, zapuščena vdova. Pojdi v duhu z menoj v Betlehem. Glej božje Dete. Za nas je rojeno, za nas bo na zemlji živelo, za naše odrešenje umrlo. Poklekniva: »Zgodi se tvoja volja!«
Njemu razodeniva svojo dušo do zadnje gube. Njemu darujva svoj križ in svoje žrtve in v najinih očeh bosta blesteli vsa božja dobrota in ljubezen.
Imej dobro voljo, dragi slovenski begunec ali begunka, tako voljo, ki hoče le to, kar je vzvišeno, veliko, božje, ter odločno odklanjaj vsak greh. Razmere, v katerih živiš, so težke, večkrat nevarne za tvojo dušo. Spomni se na drago domovino, »s krvjo, solzami napojeno«, ter iz ljubezni do nje skleni, da boš velik po duhu in poštenju, da ne kloniš svojega duha niti ne dopustiš, da te kdo zvabi na prašno, široko cesto nemoralnosti. Tako boš njena vredna hči, njen ljubljeni sin.
Še bolj pa se spomni na borne jaselce, kjer leži ljubko Dete, Jezušček. Veš, tudi On je zapustil svojo domovino, nebesa, ter prišel k nam v tujo deželo, v pregnanstvo, da bi nam dal življenje v izobilju. Če boš Njemu podoben v vdanem trpljenju in odpuščanju, mu boš nekoč tudi podoben v nebeški slavi! V tvoji duši ne bo nikdar izzvenel angelski spev: Mir! Bodi dobre volje, vsak naš človek, kjer koli živiš, koder koli boš hodil in blodil. Veruj v poslanstvo bolečine, ki trga človeškega duha z zemlje in ga dviga v tiste visočine, ki se dotikajo neba. Tudi ta božična noč se bo sicer prelila v globine večnosti, a tvoj sklep naj ostane, tvoja prisega naj bo vekotrajna: Hočem biti dobre volje! Tako te bosta spremljala mir in sreča vsepovsod, dokler se vsi zopet ne srečamo v domovini, ko bo dvignila k svobodnemu soncu od trpljenja poveličani obraz.
Figure 1. Žalostnim srcem za božič arhiv Rafaelove družbe