Zaznamovana s težko življenjsko potjo

Življenjski spomini Ivanke Nosan, roj. Pergar, in njenega moža Staneta Nosan

Moja stara mama je bila zelo odločna in osebnostno močna ženska, ki je bila globoko zaznamovana s svojo težko življenjsko potjo, ki je nikoli ni zlomila, ampak je vedno v sebi našla moč, da je izšla kot moralna zmagovalka. Vedno pa so jo te »njene stvari«, življenjske rane tudi obremenjevale. Treba jih je bilo predelati, preboleti, osmisliti in nadgraditi.

S starim očetom, z »atom« Stanetom, sta vedno z nami – vnuki – delila svoje življenjske zgodbe in tudi te povojne dogodke. Jaz sem bila vedno fascinirana nad njuno zgodovino in sem ju občudovala, ker sta vse težke okoliščine preživela pokončno, kot klena, verna Slovenca, s srcem na pravem mestu.Občudujem njuno pokončnost in njun pogum v časih, ki niso prizanašali poštenim ljudem. Naj bo njuna zgodba v razmislek naši dobi, v spodbudo in večje razumevanje zgodovinskih dejstev, osebnih in družbenih razmer v povojni Sloveniji.

Dragi mami in atu v spomin in zahvalo …

vnukinja Irena

Začetek maminega življenja je bil zaznamovan s tem, da se je rodila 21. 5. 1923 na Dolah pri Moravčah služkinji Neži Pergar kot nezakonski otrok. Njen oče je bil sicer poznan, a starša nista bila poročena – to je bil Tine Nolimal iz Svetega Miklavža, rudar, ki je delal v rudniku v Zagorju pri Savi in nato pri železnici. Biti nezakonski otrok je bilo v tistih časih velika sramota. Tak otrok je bil »pankrt«, zaznamovan s sramoto in obsojen na revščino in težko pot že od zibelke naprej.

Ivanke njena mati Neža ni imela rada in jo je že kmalu na začetku dala v oskrbo drugim ljudem. Najprej za dve leti svoji materi in stricu. V tistem času se je Ivankin oče poročil z devet let starejšo žensko, in k sebi sta vzela tudi malo Ivanko. Kmalu sta se ji pridružili še dve polsestri, a oče je po štirih letih skupnega življenja, ko je bila Ivankina polsestra stara dva meseca, zapustil ženo in svoje tri hčerke ter odšel v Srbijo delat. Ivanka je do sedmega leta živela pri mačehi, ki je bila zelo dobra do nje. Ko je šla k prvemu svetemu obhajilu, jo je mačeha nesla več kilometrov na rokah, da si ne bi Ivanka umazala bele obhajilne obleke.

Potem pa je njena rodna mati Neža izvedela, da je mož Tine mačeho zapustil, in je prišla po hčer Ivanko ter jo odvedla na Katarijo pri Moravčah, na neko kmetijo za služkinjo. Na tej kmetiji so imeli takrat dveletno hčerko. Po Ivankinem prihodu pa so v sedmih letih dobili še pet otrok.

Ivanka je bila otrokom za pestrno, pomagal je v gospodinjstvu in pri kmečkih opravilih. Pozimi je lahko nekaj let še hodila v šolo, poleti je morala delati. Na kmetiji se je veliko delalo, ampak kruha pa tudi velikokrat ni bilo, pa tudi drugih stvari ne, včasih niti krompirja ne. Skratka, revščina.

Ko je bila stara 14 let, je mati po sedmih letih, točno 25. 3.1937, spet prišla ponjo. Prej je nikoli ni niti obiskala. Zdaj pa je prišla kar po njo, češ naj gre stanovat k njej, ker je ona bolna. Hišni gospodar na Katariji se je kregal in ji obljubljal enako doto kot svojim otrokom, če bi ostala, a Ivanka je vedela, da iz tega ne bo nič, da to ni mogoče, zato je izkoristila priložnost, da odide s te kmetije drugam, in odšla z materjo.

V Mengšu je ostala pri materi leto in pol, a

Figure 1. Moravče nekoč stara razglednica, vir Janez Osetič

mati je bila še vedno zelo grda do nje. Hotela je npr., da gre iz Mengša v Domžale bosa po neke tablete. Tudi očim ni bil dober do nje. Vsak dan je morala hodit s košem v hrib po drva. S tem si je odslužila hrano. Mama je imela jetiko, zato ji je morala kuhati in streči. A mama je kuhane jedi potem odklanjala in ni hotela jesti, češ da so zanič, zvečer pa možu Jožetu tarnala, da je lačna, naj ji kaj skuha. Ivanka sicer ni bila izkušena kuharica, a je kvaliteto svojih jedi večkrat preverila s pomočjo sosede, ki je bila farovška kuharica in je prišla jed poskusit, če je okusna, ali pa je treba morda še kaj dodati. Mati je torej nalašč in povsem neupravičeno govorila, da jedi niso okusne …

Ivanki je bilo tega kmalu dovolj, zato si je nekega dne zavezala »punkeljček« in se odločila, da se odslej lahko sama preživlja. Vrnila se je nazaj k stari mami in stricu v Moravče.

Stara mama je kmalu izvedela, da v Moravčah pri županu Ignacu Tomcu potrebujejo dekle za služenje, in tako sta šli skupaj tja. Včasih so rekli, da se gre »udinjat«. Župan je bil poročen z Nemko, imela pa sta dve majhni hčerki. Imeli so trgovino in luksuzni tovorni avto, bili so zelo bogati. Gospodar je dal stari mami tri metre blaga za spalno srajco kot plačilo za služkinjo in Ivanka je tako začela »služiti«. Delala je sedem mesecev v kuhinji. Imeli so pa 20 delavcev, ker so kopali droben pesek v peskokopu, na mestu, kjer je danes v Moravčah tovarna.

Ivanki se je po štirih mesecih pridružilo še eno dekle, pomivalka Pepca. Delo je bilo težko in fizično naporno – za deset moških naenkrat je morala na glavi nesti hrano v jerbasu in še druge stvari v rokah. Ti moški so ju tudi stalno nadlegovali in lovili po gozdu. Zato sta se odločili, da tu ne bosta ostali. Hoteli sta oditi, ampak g. Tomc ni bil navdušen. Ivanki je grozil, da jo bodo žandarji pripeljali nazaj, ker mu je dolžna delati še eno leto. Bili sta v stiski, a sta se domislil rezervnega načrta.

Zvečer je Ivanka zamesila testo kot vsak dan (iz 20 kg moke) in ga ob 5h zjutraj začela peči. Domislili sta se, da bosta županovi ženi, ki je hčerki pripeljala zjutraj na zajtrk, povedali, zakaj gresta stran. Ko sta ji povedali, je gospa hitela razburjena k soprogu in ga klicala: »Ignac, Ignac!« On pa je mislil, da je zato tako razburjena, ker sta ji povedali, da je imel še druge ženske rad, pa je začel vpiti, da sta obe lažnivki …

Ko sta šli stran, jima je gospodar odštel denar za eno srajco, ki sta jo sicer dobili za darilo ob novem letu, tri metre blaga za babico in Ivanki dal dva dinarja plače. Za ta denar si lahko kupil dve štručki kruha. To je bilo vse.

Šli sta peš iz Moravč na Dole, kjer je bila doma Ivanka, Pepca je šla pa še naprej v vas, kjer je bila doma ona.

Zatem je neka kolegica izvedela, da je odšla od Tomčevih, in ji prišla povedat, da bi jo neka gospa s Podgarce rada vzela k sebi za pomoč. Pri Tomcu naj bi imela 100 dinarjev plače, ona pa ji je obljubila 350 dinarjev. Potem je nekaj časa delala še v Jaršah v tovarni platnenih izdelkov.

Potem se je začela druga svetovna vojna. Nemci so določili, da je morala iti v farovž v Šmartno pod Šmarno goro, kjer so bili nameščeni Nemci.Tam je ostala dva meseca. Delala je vse – od kuhanja, pranja do čiščenja. Konec avgusta pa sta morali ona in še neko dekle oditi v Vodice v farovž. Tudi tam so bili Nemci. 20. 9. 1941 so tudi požgali vas Rašico. Neki Nemec, ki je hodil z Bleda in je bil poveljnik nad vsemi temi farovži, je prišel v Vodice in zahteval, da gre Ivanka v Mengeš. Ona pa ni hotela iti in je vpila po slovensko, da ne gre, on pa po nemško, da mora iti. Neki moški ji je rekel, naj bo raje tiho, da je ne bo gestapo zaprl. Ivanka mu je rekla, da ji je čisto vseeno, če jo zaprejo.

Svoje stvari je spravila v kimpež in jih peljala iz Vodic v Mengeš k materi. Sklenila je, da je Nemci ne bodo več dobili, in se s kolesom odpeljala v Kranj. Tam je dobila službo v LGV. To je bila vojaška tovarna, v prostorih sedanje Iskre. Delali so stvari za letala. Z delom je začela 16. 1. 1942 in ostala štiri leta. Nekaj časa je med vojno stanovala pri teti, mamini sestri, na Hujah v Kranju. Tudi ta je bila do nje »parkelj«, zelo neprijazna. Potem pa ji je neki znanec, ki je imel punco v Mengšu, povedal, da gre nekdo na Orehku ven iz podnajemniške sobe in bi ona tam lahko stanovala. Tukaj je jeseni leta 1942 spoznala svojega fanta, Staneta Nosana z Drulovke pri Kranju.

(Opomba: Ata Stane je med vojno najprej delal v tovarni Jugočeška. Njegov brat Tone je študiral in dal neki denar za partizane, Nemci so pa to izvedeli in oba za nekaj časa zaprli – na pustni torek leta 1942. Stane je po izpustitvi v prostem času delal na domobranski postojanki na Bregu pri Kranju, kjer je z motorjem vozil okrog po opravkih po Kranju domobranskega poveljnika v Mavčičah pri Kranju M. B. Le-ta je delal za več strani. Najprej je delal za partizane in so ga zato zaprli Nemci. Doma pa je imel kmetijo ter ženo in tri otroke, ki so brez njega težko shajali. Nemci so mu obljubili, da ga izpustijo, če bi delal zanje. In je privolil.Več je bilo takrat takih, ni bil edini. Potem ko pa so partizani začeli krasti po domačijah živino in drva, je šel k domobrancem in postal poveljnik v Mavčičah pri Kranju. Hkrati je nekoč povzročil, da so partizani spravili domobrance v zasedo na njegovi kmetiji in jih v spopadu več ubili. Ker je bil M. B. nevaren zaradi dela za več strani, so ga domobranci ustrelili v Mavčičah, ko ga je ata Stane ravno vozil z motorjem. Na srečo niso pri tem zadeli še njega. Vdova M. B. se je po vojni poročila z nekim partizanom in imela z njim še štiri otroke.)

Vrnimo se k mami. Ko je bilo že konec vojske in se je vse malo umirilo, z 8. na 9. maj ponoči nepričakovano prideta Stane in njegov bratranec k Ivanki v sobo, češ da mora spakirati svoje stvari, da gredo na avstrijsko Koroško. Ivanka je rekla, da ona ne gre, da ni nobenemu človeku nič hudega naredila. Zjutraj ob 5h pa se je s kolesom odpeljala na Drulovko pri Kranju na dom Stanetovih staršev. Njegove starše je srečala že pri bližnjem sosedu, ko so odhajali v Avstrijo. S seboj so

Figure 2. Pogled na nekdanji Kranj stara razglednica, vir Janez Osetič

imeli manjši voz za peš vleko, t. i. kimpež, poln stvari, ki so jih vzeli s seboj. Z domobranci sta šla pa že prej tudi Stanetova sestra Francka ter njegov brat Tone.

Ivanka je tudi bodoči tašči rekla, da ne gre z njimi. Le-ta ji je pa izročila hišni ključ in rekla: »No, tu imaš ključ, ko pridemo nazaj, se bosta pa poročila.« Ivanka je šla na dom »k Mahač’« (domači vzdevek) nahranit kravo. Medtem pa ob 10h pride z domobranske postojanke domov njen fant Stane in ji pravi: »Moraš iti z nami!«

Potem se je vdala. Še enkrat sta šla na Orehek, spakirala kovček in ga naložila na voz, da se je peljal. Zraven sta šli še dve punci z Brega pri Kranju, ki sta imeli s seboj vola. Pa sta šli samo do gimnazije v Kranju, se obrnili in premislili. Zato je Ivanki ostal vol, za katerega je morala skrbeti vso pot. Nosila mu je vodo in seno. Šli so peš proti mejnemu prehodu Ljubelj. Hodili so podnevi – kar po cesti. Nemci niso nič reagirali, ker so tudi sami bežali. Takrat je vse bežalo. Ko so šli proti tunelu na Ljubelju, je šlo vse v tri vrste, tovornjaki, vozovi, pešci. Še dobro, da ni kdo koga povozil.

Ko so prišli na Ljubelj, je bila tam cestarska hiša, kjer niso mogli čez, ker so Nemci zadržali civiliste in naprej spuščali samo vojsko, nekaj pa jih je šlo čez hrib. Potem pa je šla bodoča tašča v to hišo, ki je bila prazna, in tam skuhala kašo, da bi se malo najedli. Skozi okno so jim mimoidoči domobranci, ki so se peljali z avtom, dali še maslo. Kaša in maslo sta bila na oknu, kaša se je še hladila, nakar nekdo zavpije: »Gremo! Gremo!« Hitro so šli in tam pustili kašo in maslo. Nihče ni nič jedel. Morali so naprej. Šli so peš skozi tunel. Ivanka je gnala še tistega vola. Ampak v tunelu so bile zelo velike jame, globoke celo do pol metra, zato je bilo zelo težko hoditi. Skozi tunel so prišli »kot Indijanci«, z veliko težavo in vsi umazani.

Na avstrijski strani so se malo naspali. Bodoči tast je imel s seboj žimnico, na kateri je spala njegova žena. Ivanka je poskušala spati na neki vreči, pa se ni dalo. Potem so hodili tri dni do Vetrinja.

Figure 3. Gorenjska pokrajina – spredaj Škofja Loka, v ozadju KranjFranc Friedrich

Vmes se je dogajalo še veliko stvari … Takoj ko so prišli v Vetrinj, so spali za nekim pokopališčem. Niso vedeli, kje sploh spijo. Potem se je pa pot vlekla vse do 11. 5., ko so prišli v Vetrinj.

Kaj vse so videli in doživeli! Obup, same hude stvari. V Vetrinju je bila neka ženska noseča in se ji je zmešalo. Na polju je klečala na njivi in z rokama kopala jamo, da bo noter zasula svojega otročka. Mama pravi: »To je bila groza. Ampak človek več prenese kot žival. Bolj si železen. Tako je …«

Domobranci so jim nato rekli, da samske punce lahko gredo z njimi v Italijo. Angleži so jih naložili na tovornjake in peljali v neki kraj, Marija¹⁷ … (točnega imena si mama ni zapomnila). Tam sta šla s Stanetom v vagon, nakar nekdo zavpije, da gredo lahko ženske v »osebni vagon«. Tako sta šla oba tja. Ivanka je imela s seboj približno pol metra dolgo slovensko zastavo, ki je bila že vsa pomečkana, zato jo je šla oprat, da bi jo razobesila z vagona, da bi vsi vedeli, da se peljejo Slovenci. Ko je zastavo oprala, je hitro pritekla nazaj v osebni vagon. Zatem pa pride iz tiste čakalnice, kjer je prej prala, pet partizanov s »šnelfajercami« (brzostrelkami). Ivanka je mislila, da jo bo kap. Rekla je lahko samo še: »Stane!«

Potem sta šla po dva partizana na mašino na vsakem koncu vlaka, en partizan je pa prišel v osebni vagon. In potem so se peljali do Podrožce, 1500 ljudi s petimi »barabami«. (Tako je mama poimenovala partizane.) Takoj sta vedela, da bo nekaj šlo narobe. Z vlaka pa nisi mogel pobegniti, saj bi te takoj ustrelili. Ko so se pripeljali v Podrožco (še vedno v Avstriji), se je pa nateplo na vlak tako veliko partizanov, da jih je bilo kot trave. Neki partizan je prišel v osebni vagon in rekel Stanetu v srbo-hrvaščini: »Imaš fine cipele!« In jih je moral sezuti ter mu jih izročiti, on pa mu je dal svoje, strgane. V njih je bila gotovo za prst velika luknja. Potem je bil pa še nesramen in mu je zabrusil: »Kako ti pristoje!«

Zatem je prišel še en partizan, ki je bil doma iz Stražišča pri Kranju in se je poznal s Stanetom. Bil je v civilu. Pogovarjala sta se. Ravno so se peljali skozi tunel, ko je vlak že blizu izhoda iz tunela ustavil. Ta partizan je šel ven, Ivanka pa je Stanetu rekla: »Zdajle nas bodo pa čisto vse pobili.« So potem res vzeli s tovornega vagona nekega Brodarjevega iz Kranja pa ne vem koliko drugih še, imena je Ivanka že pozabila, in so jih tam pobili. Zatem so se peljali skozi Jesenice. Nikjer ni bilo živega človeka, vse postaje, kjer so se vozili, do Škofje Loke, vse je bilo prazno. Nikjer ni bilo nobenega civilista. Ivanka in Stane sta bila v vagonu spredaj, mimo so že tekli domobranci, marsikateri je bil že po glavi krvav, s krvjo oblit, njih so že tepli partizani. Ivanka je rekla Stanetu, naj gresta hitro ven, da ne bosta »kakšne fasala«. To je bilo na Trati v Škofji Loki. Potem so šli peš do Škofje Loke. Ob cesti pa so stali ljudje, civilisti, in jih grdo zmerjali, posebej ženske: »Bele kurbe! Ali ste se sedaj nagonile? Bele kurbe!« Pljuvali so nanje. Morali so hoditi v šesterostopih (v šestih kolonah), nato so nekaj časa morali teči naprej, nato spet teči nazaj.

Zatem so prišli na spodnji most v Škofji Loki. V reki Sori pod mostom je bilo na stotine ročnih ur. Ljudje so jih raje metali v vodo, samo da jih partizani potem ne bi pobrali. Stanetu so ročno uro vzeli že od Dravskega mostu naprej, Ivanka pa je imela oblečeno v pasu rezano obleko in je svojo zlato uro skrila na notranjo stran pasu. Pa ji je niso vzeli. (Nosila jo je vse do svoje smrti.) V Škofji Loki so šli mimo neke kmetije. Tam notri je bilo polno partizanov na stelji. Potem so morali iti ob gradu nazaj dol do stopnic in videti je bilo tako, da jih bodo tam postrelili ob zidu. Ko pa so prišli tja, so videli, da so se ljudje morali obrniti, da so lahko potem od spodaj po nekih stopnicah šli v grad.

Prvo noč jih je bilo v eni sobi natlačenih čisto polno. Ko je zjutraj hotela mama na stranišče, je z vrha lesene dile (niso imeli školjke) že polno blata ven priteklo, tako je bilo polno, zato je šla kar nazaj v sobo in sploh ni šla na stran.

Figure 4. Škofjeloški grad – prva postaja po prisilni vrnitvi iz Vetrinjastara razglednica, vir Janez Osetič

Kmalu je prišel en partizan France iz Stražišča, ki je ata dobro poznal, saj ga je ravno on v župnišču učil verske in župnijske stvari, ki so jih pač imeli organizirane za mlade fante. Pa reče partizan Stanetu: »Ja, Stane, kaj pa ti tukaj delaš?« Pa pravi Stane: »Ja, saj vidiš, France, kaj se je zgodilo.« Pa reče oni: »Ja, ja, saj vem, Stane, preveč si farje poslušal!«

Potem je partizan France vsem zapornikom naročil, naj na list napišejo popis vseh svojih stvari, ki so jih imeli pri sebi, vse do najmanjše šivanke. Nato naj zraven seznama položijo svoje nahrbtnike oz. kovčke in vse druge stvari. Pa je Stane rekel: »Oh, Francelj, to se bo vse izgubilo.« Pa je partizan vprašal: »Kako to misliš?« Ata je seveda mislil, da bodo vse zapornike pobili, predmeti pa bodo ostali njim. Pa je popravil svojo izjavo in rekel: »Saj vidiš, koliko je vsega, to se bo vse zmešalo med seboj.«

Potem so morali vse oddati. Ata je vprašal nekega partizana, če lahko Ivanki nese kovček. Pa je partizan rekel, da ga bo kar on nesel. Čez kake pol ure ga je ata že videl praznega ležati na hodniku.

Ta isti partizan je bil potem zadolžen za higieno. Ko je imel obhod po sobah, ga je Ivanka prosila za sanitetni material, da bi si izdelala nekakšne higienske vložke za menstruacijo. Malo kasneje sta prišla dva mlada fanta in ji prinesla gazo in povoj. To so bili tisti fantje, ki so jih mobilizirali za stražo. Mama pravi, da so bili barabe.

Ženske zapornice v tej sobi (bile so v okroglem stolpu ) so ležale na tleh na parketu, brez odej ali podloge. Ata pa so dali za en teden v »bunker«.

Nekoč so v sobo k ženskam prignali vso krvavo in pretepeno žensko, ki je bila nezavestna. Mama je šla prosit stražarja za vodo, da jo je umila in preoblekla ter ji oprala oblačila. Ko je čez nekaj dni ta ženska prišla k sebi, ji je obljubila, da ji bo v zahvalo skuhala tako dobre štruklje, da jih še nikdar ni jedla takih. Ampak potem se nikoli več nista videli …

Tam, kjer so ženske hodile na stranišče, kot bi šel npr. v klet, tam so bila še ena vrata vedno na steno prislonjena. Za vrati pa je bilo kake pol metra veliko okno. Ko so pogledale noter, so videle tam kakih sto domobrancev, ki so bili zvezani. Zagledali so jih in jih prosili, naj jim prinesejo piti, ker so tako žejni. Šle so do stražarja in prosile za vedro, češ da bodo pomile posodo. V resnici so pa njim dale piti. Ena je pazila pred stopnicami, druga pa jim je nalivala vodo. Ko so naslednje jutro spet prišle, je bila soba prazna.

Nato so jim partizani naročili, naj pišejo domov, da jim bodo poslali kakšne pakete. Mama ni hotela nikomur pisati, rekla je, da nima svojcev. Drugi pa so pisali in tudi dobili pakete ravno tisti dan, ko so jih prestavili v Šentvid nad Ljubljano, torej 16. 6. 1945.

V Šentvid so šli iz Škofje Loke peš. Spremljalo jih je ogromno število partizanov, tako da je imel vsak zapornik svojega partizana ob sebi na vsaki strani. Imeli so tudi žensko, ki je bila visoko noseča. V Godešiču je imela svoje sorodnike in je prosila, če bi jo izpustili. Pa partizani sploh niso hoteli slišati za to. Potem so pa partizani rekli, da jo bodo zapornice morale nositi, ker ni mogla več sama hoditi. Ampak, kako bi jo one lahko nesle, ko so še same komaj hodile! (Kasneje so jo ustrelili.)

Ob kakih 2h ponoči so prispeli v Šentvid nad Ljubljano. Ko so prišli, je bil na desni gasilni dom.Tam so morali ležati na nekem travniku. Najprej niso vedeli, kam bi jih dali, saj je bilo vseh zbranih ljudi skupaj okrog 36.000.¹⁸ Ležali so skoraj drug na drugem. Več kot en teden so bili zunaj na travniku na hudem dežju, nekateri celo tri tedne. Tam so bili tudi drugi narodi – Nemci (mama je videla svojega dobrega šefa iz Kranja, g. Busseja), Francozi in Istrijanci.

Vsi zaporniki so imeli tako veliko uši, da so le-te lezle vsepovprek, še po drevesih jih je bilo vse črno. Prinesli so jih v oblačilih in se jih niso mogli znebiti vse do izpustitve iz zapora. Po cele dneve so si samo obirali uši, ko so si jih že obrali od glave do peta, so lahko spet začeli znova, saj jih je bilo spet tako veliko kot prej. Moški se tudi v zaporu niso nič umivali in preoblačili. Sobe in oblačila pa so razkužili samo enkrat pri ženskah. Peljali so jih v klet, da so se slekle in si oprale oblačila, pri tem pa so jih še naskrivaj opazovali skozi okna in se zabavali. V sobi, kjer je bila mama zaprta, je bil na tleh ladijski pod, in uši so kar hodile med deskami …)

Figure 5. Medvojni Šentvid – v ozadju desno Škofovi zavodi stara razglednica, vir Janez Osetič

Po času prebitem v dežju in vročini na prostem, je za prišleke le prišla komanda, da gredo v Škofove zavode. Niso pa šli skozi glavni vhod, ampak skozi stranskega. V Ivankini sobi je bilo 33 žensk. Dali so jih pa v tako majhno sobico, da ko so ležale, niso mogle stegniti nog, samo hrbte so lahko imele na tleh. Potem so jih pa čez dan prestavili v večjo sobo. Mama pravi, da so bile tudi »barabe« čisto drugačne kot v Škofji Loki.

Trije partizani so prišli in jim prinesli spalne srajce, ki so jih najbrž vzeli nekim nunam. Tako so imele vsaj nekaj za preobleči, da niso bile vse umazane in pomečkane. Ob 5h zjutraj so hodile pomivat hodnike. Kmalu so partizani izpustili eno Ljubljančanko domov, mamo Ivanko pa so poslali, da je prala Ivanu Mačku – Matiji ter njegovim sostanovalcem v sobi. V sobi so bili skupno trije partizani in dve partizanki.

Kako je mama vedela, da je to Ivan Maček Matija? To je izvedela na poseben način. Potem ko je pomila hodnike, je morala gor k njim pobrat rjuhe in njihovo umazano perilo in iti čez vrt v gospodarsko poslopje. Tam je bil kamnit kotel, kjer si lahko oblačila opral, skuhal in splaknil. Preden pa je šla čez tisti vrt, pa je morala dobiti stražarja. Ko je nekoč Matiji Mačku rekla: »Tovariš, a bi mi dali stražarja?« ii je odgovoril: »Ti kar pojdi, če te bo pa kdo ustavil, pa reci, da naj k Mačku pride.« Tako je izvedela, kdo je Maček. Je bil pa tudi včasih zelo dober do nje, kadar je bil sam v sobi. Dal ji je skodelico bele kave, kos kruha in salamo in ji rekel, naj gre pojest v kopalnico poleg sobe. Pa še neka partizanka ji je tudi dala jesti, kadar je bila sama v sobi. Če sta bila pa kdaj po dva partizana hkrati notri, ji pa nikoli nihče ni dal nobene stvari.

Ko je vsak dan na vrtu prala, je prišel večkrat kak partizan in jo prosil, če opere še njemu spodnje perilo in srajco. Mama je privolila. Partizan je prinesel zeleno peščeno milo in v zahvalo kos kruha. Tako je mama včasih imela po dva kg kruha. Nato ga je naslednje jutro med pomivanjem nesla svojemu fantu Stanetu. On je bil zaprt v kapeli, kjer so imeli tudi ranjenca z obvezano glavo, ki so mu dovolili odhod na WC. Stane se je z njim zmenil, da če gre lahko on z njim za spremstvo na WC, mu bo njegova punca prinesla kruh in ga bo dal malo tudi njemu. Pred WC je bil sicer stražar, ampak mu je Ivanka kar povedala, da bo dala fantu kruh, in ni bilo nič narobe.

Mama nikoli ni pozabila, kako je v zaporu praznovala svoj god, 24. 6. na sv. Janeza Krstnika. Sedela je na vrtu in čakala, da se perilo posuši, pa pride partizan in jo vpraša, če je že kaj kosila. Pa je rekla, da ni, ker je bilo tako zanič, da nobena punca ni jedla kljub lakoti, tudi tiste ne, ki so sicer vedno vse pojedle. Potem ji je pa rekel, naj mu da svojo posodo za hrano. Imela jo je v sobi, zato jo je še nekaj časa počakal in se kmalu zatem vrnil in ji v vojaškem ‘kuhažerju’ prinesel pražen krompir in golaž. Vprašal je, če bo zvečer še tu. Je rekla, da bo toliko časa, da zašije in zlika perilo. Partizan se je vrnil z velikim škrnicljem češenj in masleno štruco belega kruha. Rekel ji je: »Da boš vedela, kdaj si imela v arestu god!«

Nato jo je spraševal še, če ima kaj denarja. Je povedala, da ga nekaj ima, prav tako tudi njen fant. Ponudil se je, da ji zamenja denar, ker je ravno potekala menjava iz mark v dinarje. In čez 14 dni ji je res pošteno prinesel ves zamenjani denar.

Potem so bile zapornice sredi julija dodeljene pod OZN-o. Takrat tudi ni mogla več hoditi prat.

Ko so jo nekoč zaslišali, so jo spraševali, zakaj je šla na Koroško. Povedala je, da nima ne brata in sestre ne staršev, amapk da je šla zaradi fanta. Je partizan rekel, če jo bo zdaj poročil, ko je toliko pretrpela zanj. Pozanimal se je tudi, če je Stane še v Šentvidu. Lahko ga namreč ne bi bilo več med živimi. Kajti v zaporu so vsak dan od sredine julija do avgusta, dokler sta bila tam zaprta, vse zapornike zvečer nagnali na vrt. Postaviti so se morali v pet vrst. Potem so določili, katera vrsta mora na tovornjake in naprej v smrt v breznih pri Kočevju. Dali so jim jesti, kolikor je lahko kdo pojedel. Zjutraj pa so na tleh v travi ostali samo še kupi posode. Zaprte ženske so to videle, ker so bile obrnjene z okni na železnico, na severno stran. Ponoči so tako vsak večer odpeljali približno 12 tovornjakov ljudi. Odpeljali so jih čez vrt, čez polje in tam naokrog, da se ni videlo s ceste ali s hiš. Zaporniki so mislili, če se bodo postavili v vrsto z otroki, da bo bolj varno, da bo bolje. Ne, drugi dan ravno tistih ni bilo. Ni bilo milosti, niti za dojenčke ne!

3. 8. 1945 pa je prišlo pet ali šest partizanov v sobo in so začeli klicati punce po priimkih. Ivanka si je mislila, da nje tako ali tako ne bo poklical, pa jo je, zadnjo. Bila je tako zbegana, da je v sobi pozabila torbico, kjer je imela osebne stvari in še nekaj oblačil. Druge punce so si potem to med seboj razdelile. Poklicana dekleta so partizani nagnali v eno sobo in jim naredili »pridigo«, kako ne smejo nikomur nič pripovedovati, kaj je bilo v zaporu, kaj so videle in kaj se je delalo. Nato so bile približno ob 14h izpuščene na prostost.

Mama je bila tako zbegana, da ji ni prišlo na misel, da ima pri sebi denar in bi lahko šla (šla je skupaj s še eno gospo iz Tržiča) domov z vlakom. Tako sta se pa odpravili kar peš. V Mavčiče sta prišli zvečer. Mama je šla v neko hišo, za katero je vedela, da niso za partizane, prosit, če lahko tam prespita. Bili sta namreč brez dokumentov. Če bi ju dobila policija, bi ju spet zaprli. Povedala je, da je punca od Staneta, ki so ga seveda poznali. Ker sta imeli uši, sta spali kar na tleh. Dali so jima kruh in mleko. Naslednji dan se je glas o njunem prihodu takoj razširil po vasi. Vso pot od Mavčič do Kranja so ob cesti stali ljudje in spraševali, če sta videli njihove svojce. Mama pa jim v glavnem ni mogla nič povedati, saj večine ljudi ni poznala. Prej je bil ves njen svet samo Orehek in fabrika.

Ko je prišla nazaj na Orehek, ji lastnik hiše ni več hotel oddajati sobe. Neka druga stranka v hiši jo je za 14 dni zasilno sprejela k sebi. Za preobleči ni imela ničesar, zato so ji sovaščanke z Orehka prinesle nekaj svojih oblačil. Ker

Figure 6. Stane in Ivanka Nosan sta se poročila leta 1946

so bili ljudje prepričani, da se iz zapora ne bo vrnila, so ji pokradli že vse pohištvo, ki ga je imela v sobi (novo omaro, mizo in stol) in vse druge stvari, npr. posodo. Neka ženska ji je še metlo ukradla. Bilo ji je tako hudo, da bi najraje šla kar nazaj v zapor. Ljudje so bili včasih tako žleht in pa stoodstotno so bili prepričani, da nikogar ne bo več nazaj.

Septembra 1945 so od nekega človeka, ki je prišel s Koroške domov, izvedeli, da je na isti dan, kot je bila Ivanka izpuščena, torej 3. 8. 1945, v Tirolah v Avstriji, naravne smrti zaradi pljučnice pri 54. letih umrl Stanetov oče Ignac. Bil je strasten kadilec – zavijal je čisti domač tobak, ki je bil zelo močan. Veliko se je sekiral zaradi njih, ki so bili v domovini zaprti, potem pa se je še hudo prehladil, ko je šel nekega dne ležat za neko barako in je staknil usodno pljučnico ter umrl. Drugi družinski člani namreč takrat niso šli na vlak, ampak so ostali še v Vetrinju. In potem jih je rešil neki zdravnik iz Radovljice (Valentin Meršol), ki je znal perfektno angleško. Angležem je dopovedal, naj jih ne vračajo nazaj v Jugoslavijo, ker jih partizani tukaj pobijajo. Tako je rešil okrog 6000 ljudi, otrok in vse druge civiliste. Stanetova mama Ana in sestra Francka sta prišli nazaj s Koroškega leta 1946.

Iz Šentvida so 8. 8. 1945 izpustili tudi maminega Staneta, njegovega bodočega svaka Franca Hvastija in Stanetovega brata Toneta. Ko so bili še zaprti, je neki moški na Odboru na Orehku dobil dopis, da mora za vse te ljudi, ki so zaprti, poslati karakteristiko, življenjepis. In ta mož, ki je med vojno živel v Ljubljani, je vse te karakteristike zadržal pri sebi in tako so čisto vsi zaporniki z Orehka, iz Drulovke in z Brega pri Kranju prišli živi iz zapora. Kjer so pa slabi ljudje pošiljali karakteristike v zapor, tam se pa zaporniki niso vrnili.

Ivanka je 28. 2. 1946 dobila delo v tkalnici, na mestu, kjer je zdaj tovarna Sava na Laborah v Kranju. A ji tam ni dobro šlo. Hoteli so, da se vpiše v sindikat, pa se ni hotela, češ da še nikoli ni bila v nobeni organizaciji, pa tudi zdaj ne bo. Zato so jo odpustili.

Potem sta se aprila 1946 z atom poročila. Najprej sta pet let živela na njegovem domu v Drulovki, nato pa sta si zgradila svojo hišo na Orehku. Prvi otrok je bil rojen avgusta 1946, drugi februarja 1948, tretji pa junija 1949. Mama je najprej še nekaj časa poskušala hoditi v službo, zaradi izmenskega dela in treh majhnih otrok pa to ni dolgo šlo. Zato je bila poslej samo mati in gospodinja. Leta 1949 sta tudi začela zidati hišo in oktobra 1951 so se preselili. Med tem časom je bilo še veliko hudega vmes …

Ata Stane je imel najprej službo pri nekem privatniku, ki ga je rad vzel tudi brez »karakteristike« (t. j. mnenja komunističnih oblasti o človeku ter osebne zgodovine, če si bil kje v kakšni organizaciji, zaprt itd.), saj je vedel, da Stane rad dela in da zna vse narediti. Kasneje pa je delal pri cestnem podjetju Kranj do upokojitve, najprej kot voznik tovornjaka, nato kot vodja strojnega parka.

Ata so v povojnem času komunisti na oblasti tako preganjali, da je moral vsak večer hoditi na OZN-o v Kranj, tako da njegovi nikoli niso vedeli, ali bo zjutraj prišel domov ali ga ne bo. Po dvoje hlače si je oblekel, če bi ga pretepali, da bi ga manj bolelo. Vedno sta se z mamo poslavljala, če bi morda ne prišel nazaj. Svojemu svaku Francu je izročal otroke, naj jih pomaga preživeti, če njega ne bi bilo več nazaj.

Še enkrat je bilo posebno hudo, in sicer novembra 1945. Ko so namreč septembra izvedeli, da je atu v Avstriji umrl oče, je šel ata v Stražišče naročiti mašo zadušnico. Župniku je naročil, da ne sme oznaniti te maše, ker je prenevarno. Župnik pa je na to pozabil in je to mašo javno oznanil. Tako so nekoč novembra sedeli doma za mizo, nakar je prišla nenapovedano neka ženska z Odbora na Drulovki in atu prinesla ukaz, da se mora takoj oglasiti v »pisarno«.

Ata je vedel, da ga bodo najbrž zasliševali, zato sta se z bratom Tonetom že prej dogovorila, kaj bosta rekla. Namreč da so se pojavile govorice, da so očeta v Avstriji ubili Angleži in da sta zato dala za mašo. Hkrati so res privedli na zaslišanje tudi Stanetovega brata Toneta. Oba sta povedala isto zgodbo. Tisto popoldne, preden so prišli ponj, sta z mamo že spet razmišljala, da bi pobegnila. Ampak nista imela ne znanih ljudi ne oblek zase in za otroke.

Teta iz Kranja pa je med vojno veliko pomagala partizanom in je prišla zdaj na Odbor ter komuniste tam ozmerjala, naj ju že pustijo pri miru, da so že v zaporu dosti hudega izkusili. Potem so ata še kake tri mesece gonili na Ozno, nato pa so ga pustili pri miru.

Potem so sledile volitve. Volilo se je na kmetiji pri Kokol’ na Drulovki. Pred volitvami so ljudem na dom pošiljali listke, naj zaprosijo za volilno pravico. Mama je bila preponosna, da bi zaprosila, a so ji potem kar sami od sebe volilno pravico dodelili. Z moževim bratom, ki je bil študent, a mu eno leto komunisti niso pustili študirati, sta šla na volitve skupaj. Ata je šel sam že takoj zjutraj po nedeljski maši.

Svak Tone je vrgel svojo kroglico v rdečo skrinjico, Ivanka pa v črno. Ko je to naredila, je kroglica padla na prazno leseno dno in je strašno zaropotalo, saj so iz te volilne skrinjice odstranili notranjo vrečko, da bi se slišalo, če je kdo proti komunistom – in nihče si seveda ni upal voliti nič drugega kot rdečo skrinjico komunistov, razen mame Ivanke. Tam je sedelo kakih 10 članov komisije. Vsi so samo gledali, ko je Ivanka rekla: »O, hudič! Kako je zaropotalo!« ter se zasmejala. Nato je šla domov in možu povedala, kaj je storila. Ko so ata spet naslednjič klicali na OZN-o, so ga spraševali, koga je volil, pa je rekel, da »naše kandidate.« Ko pa so vprašali, kaj je volila soproga, je pa rekel, da ženska tako ne ve, koga mora volit. In se nič ni zgodilo. Mama je pa rekla, da jih do smrti ne bo volila …

Tukaj se mamina in atova pripoved konča … Veliko neizpovedanih težkih stvari sta še odnesla v grob. Mama je odšla v večnost 1. marca 2007, ata 18. oktobra 2010, a njuna zgodba bo za večno ostala zapisana v naših spominih in v božji odpuščajoči Ljubezni.