Nasilna mobilizacija, uboji, ropanja, požigi domačij, ovajanje domačinov italijanskim oblastem, internacije na otok Rab itd. se je po vaseh v okolici Ajdovca in Žužemberka pričelo že v začetku leta 1942, s prihodom prvih neznanih mož, ki so se oklicali za partizane in osvoboditelje. Sčasoma so domačini sprevideli, da se ti ‘osvoboditelji’ borijo za oblast in zmago komunizma. Po opustošenju v Ajdovcu jeseni 1942 – o tem smo pisali v predhodni številki revije – so v okoliških krajih in v Ajdovcu samem (če ga niso preživeli začasno ali za stalno zapustili) partizanski borci ‘osvobajanje’ nadaljevali do konca »groznega leta 1942.«, kot ga poimenuje naša anonimna pripovedovalka. Vendar so preizkušane domačine ustrahovali do konca vojne in še dolga leta po zmagi komunizma. Podobno kot po vsej naši domovini.
»Leto 1943. nam ni prineslo nič boljšega, le mnogo, premnogo žrtev,« je zapisala. Obiskovale so jih partizanske patrole in iskale, koga bi se še dalo mobilizirati, ubiti in oropati. Tomšičeva brigada je mobilizirala preostanek fantov in mož, kolikor se niso pridružili legistom, ki so bili stalna tarča partizanov in njihovih brigad. Legisti, povečini mladi fantje in nekaj mož, so se organizirali z enim samim namenom: da zaščitijo rojake pred partizanskim nasiljem, podobno kot so se drugod organizirali v vaške straže. V streljanju in nasilni mobilizaciji legistov, ropanju in pobijanju domačinov sta se ‘odlikovali’ še Šercerjeva brigada, za nameček tudi Gubčeva brigada; Hrvaški brigadi so morali domačini le kuhati. 10. aprila 1943 se je v teh nevzdržnih razmerah ustanovila t. i. Legija smrti. V boju proti čedalje hujšemu partizanskemu nasilju so se legistom v posameznih akcijah pridružili tudi Italijani s hajkami ali z ofenzivo letalskih bombnih napadov iz zraka ali pa z minometi iz Žužemberka in Novega mesta. Branili so življenja svojih, italijanskih vojakov in posadko v Žužemberku. Ta smrtonosna ‘ploha’ iz neba in z zemlje ni vedno izbirala določenega cilja v kraju napada. Tako so bombe in mine pogosto zasipavale njive s kmeti, ki se jim ni uspelo pravočasno poskriti, ali pa so požigale njihove domove in gospodarska poslopja. Velikokrat so se napadi zavlekli v noč. »Bilo je grozno. Vsak večer smo legli k počitku z največjim strahom, kaj nam prinese noč, mnogi niso več spali doma.« Tudi iz strahu pred partizanskimi ugrabitvami in poboji. Velik je bil strah pred italijansko internacijo na otok Rab, kjer so od lakote umirali in umrli tudi njihovi domači. Hudo je bilo spoznanje, da so jih ovajali Italijanom partizani sami ali dali povod za internacijo. Legisti so se zelo trudili pri italijanskih oblastnikih, da bi nedolžno ‘obsojene’ rešili, a je bilo največkrat zaman. Mnoge domačine je obremenjevala boleča misel na ubite in nepokopane domače. Če se jim je posrečilo, da so končno le našli kraj, kamor so ubijalci na hitro zagrebli njihova trupla, so jih skrivaj prekopali v blagoslovljeno zemljo domačih pokopališč. Šele potem, ko so po vaseh hodili v patruljo legisti z italijanskimi vojaki, so partizani postali manj redni ustrahovalci vaščanov ali so se običajno pravočasno poskrili in razbežali.
»V nedeljo, 9. maja 1943, so se po vseh farah zbrali ljudje k molitvi in k procesijam; iz vsega srca so prosili za mir,« se spominja naša pripovedovalka. »Najbolj goreči so bili prav tako zelo preizkušani domačini iz Žužemberka. Bosi so vsi poromali na hrib. »Kdo bi si takrat mislil, da bo vojna morila še polni dve leti!« Poleti je domačine skrbela žetev, kazalo je, da bo precej obilna. Prosili so devet legistov iz Žužemberka, da so prišli čuvat žanjice in pridelek. Naša pripovedovalka se spominja, da je bila žetev 15. julija. Kaže, da se je vse srečno končalo, toda vedno ustrahovani ljudje se strahu nikoli niso znebili. Slutili so, da jih najhujši partizanski pogrom proti Žužemberku šele
Figure 1. Žužemberk nekdaj, spredaj grad, na hribu mogočna župnijska cerkev sv. Mohorja in Fortunata stara razglednica, vir Janez Osetič
čaka; podoben temu, ki se je preteklo jesen razdivjal nad Ajdovcem. Žužemberk je bil namreč sedež italijanske vojne oblasti in zbirališče legistov in zato partizanskemu ‘osvobajanju’ v veliko napoto.
Žužemberk – tarča nenehnih napadov
»V soboto, 24. julija 1943, je v Brezovo reber pri Ajdovcu navsezgodaj zjutraj prihrumela Tomšičeva brigada. Ves dan je po vasi pohajalo vse polno partizanov z najtežjim orožjem. Dali so si opravka s puškami in mitraljezi. Zvečer so odšli, vedeli smo kam – napadat postojanko v Žužemberk. Bila je že trda noč, ko smo zaslišali strašno pokanje. Partizani so neprekinjeno obsipavali z granatami in minami osovraženi Žužemberk in posadko legistov. Ti so sredi noči že uvideli, da se ne bodo mogli ubraniti premoči partizanske brigade. Hitro so napravili umik iz postojanke v zdravstvenem domu po zemeljskih rovih v sodnijo, sicer bi se malokdo rešil. Spet so se pričeli hrabro boriti, Italijani pa pri fari.«
»V nedeljo, 25. julija, je bilo žegnanje na Selih, pa zaradi bojev v Žužemberku niti sv. maše ni bilo. Zato smo se zbrali pri kapelici in vsi goreče molili rožni venec. Preletavala so nas letala in bombardirala Žužemberk in okolico. S kakšnim strahom in žalostjo smo gledali ta grozodejstva, čeprav smo jih bili že vajeni. Vedeli smo, da njihovo hrumenje seje uničenje, grozo in smrt, zdaj še po Žužemberku in okolici. Prek dneva so partizani postali nemočni, ker so jih obstreljevala italijanska letala, ki so branila svoje vojake in postojanko v Žužemberku. Toda noč je bila spet strašna, strašna tudi za nas, ker so partizani spet pričeli silovit napad. Že popoldne in vso noč smo se stiskali po kleteh, ker so granate padale iz Novega mesta in Brezove rebri. »O Bog, o Bog usmili se nas, ker težki topovi grmijo nad nas!« smo takrat molili. Po vasi je množica partizanov mirno pohajkovala. Ali so bili prepričani o zmagi svojih tovarišev?
»Ves ponedeljek, 26. julija, so se boji v Žužemberku še kar nadaljevali, in to vedno hujši, kot da partizani izlivajo vse svoje sovraštvo
Figure 2. Žužemberški grad preden so ga leta 1944 bombardirala zavezniška letala stara razglednica, vir Janez Osetič
nad legiste; ti so kljub partizanski premoči hrabro odbijali napade. Samo enega mrtvega so imeli, ki ga je zadela krogla v stranišču. Tudi tokrat so naši fantje uvideli, da napadom dobro oboroženih partizanskih brigad ne bodo kos. Zato so ob desetih dopoldne napravili hiter izpad iz sodnije in zbežali k Italijanom v Zafaro. Medtem so Italijani s svojega položaja na fari ves čas močno in na vse strani metali mine. Zbegali so partizane, ki zato niso več tako srdito napadali. Legisti so se vsi srečno rešili, ranjen je bil le Zajčev Jože iz Žužemberka. Zatekli so se v hišo v Zafari in se borili naprej, obenem pa ves čas prosili pomoči, ker jim je pričelo primanjkovati streliva in hrane. Če pomoči ne bo še kmalu, bodo vsi pobiti ali prišli živi v roke partizanov!«
»Vsa okolica Žužemberka je bila močno zastražena. Kako naj kdo sploh pride na pomoč? Iz Dobrniča bi lahko prišli, toda partizani so legiste ves čas po malem napadali in jim tako onemogočili odhod iz vasi. Iz Trebnjega so odšli na pomoč s tanki kljub mnogim partizanskim zasedam in podminiranim potem. S tankom so prišli do Dobrove pri Dobrniču. Zapeljal je na mino in eksplodiral. Tako je bila onemogočena tudi pomoč iz Trebnjega. Končno je prišla pomoč iz zraka. Nad našo vasjo Brezova reber so kar naprej brnela letala, da smo bili vsi prestrašeni, kaj bo, če bombardirajo še našo vas, saj je bila polna partizanov. Z grozo smo gledali požare po vaseh v okolici Žužemberka in v samem Žužemberku. Hvala Bogu, mi smo tokrat vsega hudega obvarovani. Toda prezgodaj smo si oddahnili. Granate so pričele padati tudi po naši vasi, metali so jih iz Novega mesta. Narodni heroj Daki je bil takrat v vasi in s partizani so veseljačili in popivali vso noč. Proslavljal je drugo obletnico partizanstva. Ta noč je bila že tretja zapored, odkar so partizani hoteli uničiti postojanko legistov skupaj z Žužemberkom. Daki s svojo pivsko druščino je bil o zmagi prepričan in slišali smo vzklike: »Padel je fašizem, nocoj pa bo še Žužemberk!« »Ljubi Bog, pa vendar tega ne boš dopustil!«
»Prišla je že tretja noč neprekinjenega napada na Žužemberk in okolico. Vedno huje so ga zasipavali z minami in granatami, ker jim sicer niso prišli do živega. Ena granata je priletela naravnost v bunker pri cerkvi in ubila tri legiste in mitraljezce: Antonovega iz Žužemberka, Edija Mrvarja iz Šmihela in še kmečkega gospodarja. Poleg teh treh še tri italijanske vojake. Granate pa so še kar naprej deževale v bližino cerkve, a nobena je ni hotela zadeti, da bi se zrušila na veliko željo partizanov. Tik ob cerkvi je zaradi eksplozije granate obležal mrtev Sirkov Franci iz Žužemberka. V hlevu je zgorel farovški hlapec. V Zafari je zgorelo nekaj poslopij, ki so jih s streljanjem zažgali Italijani. Končno je le prišlo jutro, torek, 27. julij! Kako žalostno jutro, a bilo je vsaj jutro, po tretji noči bojev. Torek je bil bolj miren, a vendar s pokanjem in preletavanjem posameznih letal.« Legistom je primanjkovalo streliva in hrane. Poleg tega si je kdo od njih zaželel cigarete, morda za pomiritev in sprostitev. Kot da bi bili na to partizani pripravljeni! Eden od legistov se je plazil, da pride do cigaret, drugi pa ne, ampak je odšel pokončno. In že ga je v trenutku pokosil rafal. Tako so iz neprevidnosti fantje izgubili še enega soborca, Mihačevega Staneta iz Zafare.«
»V torek popoldne, 27. julija, že četrti dan neprekinjenega boja, so nad Žužemberk iz Dvora prihajale nove moči partizanov s tanki. To noč, četrto zapored, so partizani za vsako ceno in na vsak način hoteli vdreti v Žužemberk. Naši fantje so z grozo pričakovali noč. Od treh dni in treh prečutih noči bojev so bili povsem izčrpani. In skoraj brez hrane. Vrh vsega jim je primanjkovalo streliva. Kaj jim prinese noč? Partizanski borci pa so bili neučakani. Že ob štirih popoldne so z vso silo pričeli napadati. Toda hvala Bogu! Kot po čudežu je prišla pomoč iz Kočevja. V kratkem času so s skupnimi močmi pregnali vse partizane. Posadka v Žužemberku je bila rešena po štirih dnevih in treh nočeh hudih bojev. Na žalost je v teh dneh našlo smrt šest legistov, naših najboljših fantov, od katerih so nekateri komaj ušli smrti pred pol leta med pokolom v Ajdovcu. Zdaj pa so se z njo srečali v Žužemberku. Padlo je tudi sedem Italijanov. Pokopali so jih v bližini cerkve.«
»Pogled na Žužemberk je bil zdaj podoben kot pogled na opustošeni Ajdovec pred pol leta. Ožgane stene požganih stavb so štrlele kvišku kot spomeniki partizanskega osvobodilnega boja. Od vseh stavb so ostale le zdravstveni dom, sodnija, šola in župnijsko poslopje. Letalskim napadom je kljubovalo le nekaj poslopij na trgu in ožgani zidovi Zajčeve hiše v Zafari. Ko je Zajčev oče videl, kako mu gori hiša, mu je od žalosti zastalo srce. Kakšna žalost in trpljenje bi šele prišlo nad domačine, če bi partizani premagali naše fante. Nihče si tega gorja niti predstavljati ni mogel.«
»Partizani poraza niso mogli prenesti. Že naslednji dan, v sredo, 28. julija, so se z vso bojevitostjo lotili postojanke Sela Šumberk na drugi strani Krke. Iz naše in naslednje vasi so vsi odšli v napad. Ubogi ljudje, kaj zdaj čaka še njih! Partizani so tri dni uničevali Sela s silovitim bojem, a so morali 1. avgusta poraženi oditi. Že naslednji dan, 2. avgusta, je našo vas Brezova reber spet zasedla Tomšičeva brigada. Kaže, da se niso počutili varne, ker so že naslednji dan odšli. Italijani so namreč bombardirali pri Ostrem vrhu, v Ajdovec pa iz Trebnjega izstreljevali granate. Prva granata, ki je priletela v Gornji Ajdovec, je zadela Prparjevo ženo in njenega dojenčka, ki ga je dojila pred hišo. Prpar je preživel, bil je le ranjen.«
»Vsa štiri leta vojne skoraj ni bilo dneva,« trdi naša pripovedovalka, »da se po vaseh v naši okolici ne bi vrstili enkrat partizani, drugič Italijani. Ko so prišli Italijani, partizanov ni bilo na spregled. Poskrili so se ali pa odšli. Z nemško okupacijo pa so se menjavali Nemci in spet partizani in zdaj domobranci. Kaj smo med vojno v teh krajih pretrpeli, si nihče danes ne predstavlja in se vsega niti popisati ne da. Množična morišča in grobišča po vsej Sloveniji so sveti kraji, enako lahko trdim za našo dolenjsko krajino.« Tako med mnogimi drugimi dogodki in spoznanji opisuje obdobje do italijanske kapitulacije naša anonimna pripovedovalka in priča.