Ob smrti škofa dr. Gregorija Rožmana16
V enajstem stoletju, ko je na čelu Cerkve stal papež Gregorij VII., so svetni oblastniki hoteli, da bi oni podeljevali škofom simbole njihove oblasti. Papež se je temu uprl. Vojska je napadla Rim in papež Gregorij je moral bežati. Daleč od Rima ga je dohitela smrt, in ko je umiral, so bile zadnje njegove besede: Ljubil sem pravico in sovražil krivico, zato umiram v pregnanstvu.
Tega zgodovinskega dogodka se spominjam ob smrti dr. Gregorija Rožmana, škofa ljubljanskega, ki je v ponedeljek, 16. novembra, v preprosti sobici bolnišnice sv. Aleša odšel od nas. Kakor papež Gregorij takrat se je tudi on uprl oblasti, ki je hotela uporabiti Cerkev, da bi z masko krščanske strpnosti in krščanskega pojmovanja svobode potegnila narod v materializem, v katerem ni mesta za svobodno izražanje misli in katoliških načel. Mnogi katoličani so nasedli in v tistih usodnih urah je veliki škof Rožman videl, da mora spregovoriti. Spregovoril je z lece v svoji stolnici in pokazal na krivico, ki se je skrivala za masko. V preroških besedah je udaril po zlu in s prstom pokazal na konec. Mnogi tedaj niso verjeli, toda čas je pokazal, da je veliki pokojnik gledal pravilno in spoznal obraz pod masko, preden je krivica masko snela.
Tedaj, tisto uro je škof ljubljanski odšel na svoj križev pot. Opljuvan in umazan od tistih, ki jim je bil dobrotnik, in od tistih, ki so verjeli volkovom v ovčjih oblačilih, je kakor Gregorij VII. odšel v pregnanstvo. Ni odgovarjal njim, ki so ga pljuvali in sramotili. Z molkom in svojim tihim delom je trosil žerjavico na glave svojih sovražnikov, podpiran od ljubezni tistih, ki so za svojim škofom stali in ga ljubili. Nikoli ni moglo biti sovraštvo tistih, ki so ga želeli uničiti, večje od ljubezni onih, ki so videli v svojem škofu glasnika resnice in pravice.
Kakor škof Baraga nekoč je prišel v Ameriko. Preprost, reven, s srcem, ki je znalo trpeti in pozabiti. Postal je eden izmed nas, med nami je hodil, govoril, misijonaril, se veselil z nami na slovenskih prireditvah in z nami nosil naše križe. Njegova sobica pri sv. Lovrencu je bilo veliko odprto srce, kamor si lahko brez skrbi prinesel svoje križe in svoje bolečine. Koliko križev smo mu nanosili, njemu, ki mu je bil lasten težak, težji kot vsi naši skupaj. In jih je sprejemal nase, da je bilo nam laže.
Prazna je sedaj tista sobica. Veliko srce je utihnilo.
Toda ne recimo: škof Gregorij je umrl. Recimo raje, kakor sem nekoč videl zapisano na starem, zglodanem nagrobnem spomeniku krščanskega Indijanca: Odšel je domov. Da, škof Gregorij je odšel domov, v Očetovo hišo, da mu Oče, ki je Oče nas vseh, poplača njegov pogum, ki ga je pokazal v nevarnosti, in da mu poplača njegovo potrpežljivost in vdanost, ki ju je kazal v trpljenju. Za vse njegovo trpljenje nismo vedeli, ker ga je nosil skrito. Toda zavedali smo se lahko, da je nosil križe vseh vernikov svoje škofije in da so ravno ti križi strli njegovo srce. Nosil jih je vdano, tako da smo vselej, kadar smo govorili z njim, lahko začutili, kako je vela od njega močna krščanska volja in globoko zaupanje v božje sklepe.
Veliki ljudje niso veliki zaradi pomembnosti svoje službe. Veliki so takrat, če je njih notranja globina večja od povprečja. Škof Gregorij je bil sin koroške zemlje in človek z velikim slovenskim srcem. V tem srcu ni bilo prostora za maščevanje, v tem srcu ni bilo prostora za jezo, to srce je znalo samo odpuščati in ljubiti. Vsem je želelo pomagati, le kadar je govoril o trpečih doma in po svetu, je to srce z bolečino hitelo do tistih, ki so ga izdali.
V velikem trpljenju se je škof Gregorij obračal na mladino, na tiste, v katerih je gledal prihodnost. Koliko kartic in pisemc so prejeli od njega otroci, kako rad je poslušal pesmi, če so jih peli otroci, kako vesel je bil slovenskih šol in vsega, kar je slovensko življenje ohranjalo.
Odšel je domov. Ne bo se trpeče zbudil v svojih linah šenklavški zvon, da bi zavekal, kakor bi moral. Ne bodo zavekali zvonovi po cerkvah ljubljanske škofije, po cerkvicah slovenskih gričev. Kolikokrat je bil v vseh teh cerkvah, kolikokrat je birmoval v njih. Vendar sem prepričan, da bo tudi molk slovenskih zvonov zgovorna priča, da je bil ljubljanski škof Gregorij škof za najtežji čas in da je Bog vedel, zakaj nam je dal ravno njega.
To uro se ameriški Slovenci, združeni s Slovenci v domovini in na Koroškem, obračamo h krsti svojega škofa Gregorija in polagamo predenj pozdrave vseh tistih, ki ne morejo biti ob njem, pa so ohranili v sebi vero v ljubezen in spoštovanje škofovske oblasti.
V ponedeljek bo truplo velikega pokojnika pokopano v Lemontu, na ameriških Brezjah. Ameriška zemlja, ki nosi v sebi grobove slovenskih škofov Barage, Trobca in Vertina, bo v Lemontu sprejela v svoje naročje tudi ljubljanskega škofa Gregorija. Kot, v katerem bo njegov grob, bi moral biti za vse Slovence, zlasti za nas, ameriške Slovence, kakor bohkov kot v slovenski hiši. Slovenska hiša je v tem kotu imela veliko javorovo mizo, ki je vsak dan zbirala okrog sebe k jedi in molitvi člane družine. Nad mizo je plaval golob miru, znamenje in opomin, da v tej hiši ni krega niti ne prepira, da sta v tej hiši doma ljubezen in skupnost.
Tak kot mora postati grob našega velikega škofa. K temu grobu naj roma slovenski človek, sem romajmo, kadar se bo družina sprla, da bomo vsi mogli slišati besede, ki jih je pokojni škof tolikokrat ponavljal: Naj ne zaide sonce nad vašo jezo. Naj se le krešejo ideje in misli, toda preden sonce zaide, si podajte roke kakor bratje.
Sem, v ta kot, na ta grob, naj roma naša mladina, naj romajo slovenski starši. Naj poromajo takrat, ko bodo popuščale vezi, ki nas vežejo na rodno zemljo in rodno besedo. Da bodo mogli slišati besede, ki jih je naš veliki pokojnik govoril še na letošnjem Slovenskem dnevu: Ljubite svoj jezik, ker je star in naš, ker smo bili v njem rojeni, ker je to duhovna dobrina, ki jo moramo ohraniti in braniti.
Škof Gregorij je odšel domov, odšel v Očetovo hišo, da se je mogel pozdraviti s tisoči, ki so odšli pred njim, ki so verovali v svobodo otrok božjih, pa so končali po jamah in breznih. Odšel je domov, da se je mogel pozdraviti s svojimi duhovniki, ki jih je posvetil, pa ni mogel blagosloviti njihovih grobov, ker nikoli ni zvedel zanje. Odšel je domov, da je mogel pozdraviti vse tiste preproste slovenske ljudi, ki jih je še sam birmoval in so v gručah pobiti dobili skupno krsto – podzemno jamo v kočevskih gozdovih.
Ne zavidajmo mu miru po tolikem trpljenju in po tolikem verovanju. Dvainpetdeset let je bil duhovnik Velikega Duhovnika in trideset let škof ljubljanske škofije. Bolečine in žalost tisočerih in tisočerih Slovencev je nosil, naj se spočije zdaj na mirnem lemontskem pokopališču. Daleč sicer od domovine, toda globoko v naših srcih.
Škof Gregorij – naj ostanejo z nami Vaš pogum, Vaša vera in Vaše zaupanje. Pogum, da bomo znali svoje križe tako nositi, kakor ste jih Vi, vera, da bomo vedeli, kako jih nositi, in zaupanje, da bo onstran križa spet srečanje z Vami.
Mirno počivajte, škof Gregorij! Slovenski narod se klanja Vašemu trpljenju in Vašemu delu.