Vlak bez voznog redaje jugoslovanski črno- beli dramski film iz leta 1959. Zgodba prikazuje kolonizacijo rodovitne panonske nižine s strani revnih dalmatinskih kmetovalcev kmalu po koncu druge svetovne vojne. Toliko za primerjavo in v uvod pripovedi o resničnih dogodkih iz zgornjega dela Selške doline, za katere ljudje ne vedo. Slika teh dogodkov je ustvarjena na podlagi literature, dokumentacije in pričevanj. Predvidevam, da se je iz Selške doline na to dolgotrajno epizodo podalo najmanj okrog 70 ljudi. Čeprav se je večina beguncev, kolonizatorjev po določenem času vrnila v svoj kraj, spominov raje niso več obnavljali, ampak so to kratkotrajno ali dolgotrajno, nepremišljeno, prostovoljnoavanturo odganjali. Človek v svoji bedi ne dobi vedno pomoči, marsikdaj nekateri to revščino tudi spretno izkoristijo. Kako je možno, da so se ti dogodki prikrili do današnjih dni? Če vemo, kaj je bilo, potem vemo tudi, česa ne bi smelo biti in kaj bi moralo biti.
Kolonizacija in kolonizatorji
»Iztekajoče se dvajseto stoletje je stoletje svetovnih vojn, revolucij in agrarnih reform. V prvih letih po koncu druge svetovne vojne so agrarno reformo uzakonili in izvedli predvsem v Sovjetski zvezi. Tudi v Jugoslaviji je bila izvedena in je bila hkrati z oboroženim bojem proti okupatorju izvedena tudi politična revolucija. Nova oblast, ki je bila proti koncu vojne vzpostavljena preko narodnoosvobodilnih odborov preko pokrajinskih oziroma nacionalnih protifašističnih svetov do Avnoja, je v zaključnem obdobju vojne začela kazati odkrit namen, da izvede revolucionarne spremembe tudi na družbeno-ekonomskem področju. Po koncu vojne se je to nadaljevalo z zakonskimi ukrepi, ki so spreminjali zasebno lastnino v državno. Med ukrepe, ki jih je izdala nova državna oblast z namenom spreminjati lastninske in urejati družbeno-ekonomske odnose, je sodila tudi agrarna reforma. Neločljiv del izvajanja agrarne reforme po drugi svetovni vojni v Jugoslaviji je bila kolonizacija. Predstavljala je obsežen in hkrati zapleten socialno-ekonomski in politični proces, ki je pomenil preseljevanje oz. naseljevanje tako imenovanih kolonistov na območja zunaj kraja njihovega dotedanjega bivanja. Cilj zunanje in notranje kolonizacije je bil naselitev zemlje, ki so jo ‘zapustili‘ pripadniki nemške narodnosti. Zvezni zakon o agrarni reformi in kolonizaciji je dal precejšen poudarek prav socialno-političnemu pomenu kolonizacije, ko je večji del zemljišč, zaplenjenih osebam nemške narodnosti v Vojvodini, namenil za naselitev borcev Jugoslovanske armade.«1
Notranja in zunanja kolonizacija
»Poročilo o poteku kolonizacije kaže celotno problematiko preseljevanja, oz. do naseljevanja kolonistov do leta 1946, od vremenskih pogojev, do problemov z organizacijo prehrane pa do vprašanja evidenc. To slednje je razlog, da ni točnih spiskov priseljencev, kar onemogoča celovitejši in točen prikaz kolonizacije Apaškega polja po drugi svetovni vojni. Kolonizacija je bila izvajana v dveh fazah, ko so kolonizirali predvsem zaradi ‘narodnostno‘ očiščevalnega razloga, v glavnem ‘nemški otok‘ na Apaškem polju, druga pa je povezava z razvojem kmečkega delovnega zadružništva in začetki kolektivizacije kmetijstva. V Sloveniji so bila za to predvidena območja in kraji,
1 Zdenko Čepič, Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji (1945–1948), Založba Obzorja Maribor, 1995, str. 5.
[Page 15]
od koder so se med vojno oz. med in ob koncu vojne izselili ali bili po koncu vojne izgnani Nemci: Apaško polje, ravnina ob Muri na avstrijsko-slovenski meji zahodno od Gornje Radgone in Kočevska. V okviru Slovenije se je na Apaško polje naselilo petkrat več ljudi kot v Vojvodino. Vnaprej so določevali koga, kakšen poklic bi želeli v določenem kraju, kar je pri kolonistih, ki so želeli bivati skupaj, povzročalo nejevoljo. To je povzročalo tako hudo kri, da so se nekateri želeli vrniti takoj. Kolonizacija je imela povsem odkrit politični vidik. Sorazmerno so po vaseh razporejali člane KP, ki bi med kolonisti politično delovali in po vaseh ‘izboljšali‘ politično stanje, kjer je in ker je na volitvah v ustavodajno skupščino OF novembra 1945 dosegla najnižje rezultate v vsej Sloveniji. Kolonisti so dobili v povprečju pet ha velika posestva. Dodeljena jim je bila zemlja, pravega gozda pa ni dobil nihče. Kolonisti so ustanovili tudi kmečke delovne zadruge, za kar pa ni bilo velikega navdušenja. Aktivisti so koloniste silili v KDZ s pretnjami, češ da bodo tisti, ki ne bodo vstopili, izgubili status kolonista in bodo preseljeni. Kolonisti so se precej vračali nazaj domov, ne da bi obvestili pristojne organe. V Apaški dolini število kolonistov ni znano. Obe vrsti kolonizacije sta imeli isti cilj: naseliti zemljo, zagotoviti njeno obdelovanje in narodnostno prenoviti do tedaj z Nemci naseljeno ozemlje. Kolonisti so bili predvsem iz kmetijsko revnih predelov s presežkom prebivalstva. Zvezni zakon o agrarni reformi in kolonizaciji je dal precejšen poudarek prav socialno – političnemu pomenu. V Apaško dolino so v letih 1947 in 1948 prihajali še novi kolonisti, tisti, ki so se vrnili iz Vojvodine. Za koloniste iz Slovenije so bili določeni kraji v južnem Banatu, na meji z Romunijo: Vršac 700 družin, skupaj v vseh krajih 2411 družin.«2
Politika pa je načrtovala tudi, da se hribovske kmetije opustijo in da se kmetje naselijo v dolini in dobijo zaposlitev v tovarnah. Nastala so naselja in spremenila se je podoba krajev v dolinah. Tudi v Železnikih so nastala nova naselja.
Zdenko Čepič, Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji (1945–1948), Založba Obzorja Maribor, 1995, str. 185–237, pravi, da »je bila neločljiv del agrarne reforme po drugi svetovni vojni v Jugoslaviji kolonizacija«. »Z zunanjo kolonizacijo so reševali socialna in gospodarska vprašanja, predvsem v Vojvodini tudi politična. Kolonizacija je bila najmočneje izvedena na tistih območjih, od koder so se izselili, pobegnili ali pa so bili izgnani pripadniki nemške narodnosti. Zemlja v Vojvodini je postala na osnovi avnojskega odloka iz novembra 1944 državna imovina in tako prešla v zemljiški sklad agrarne reforme in kolonizacije. Velik del te zemlje je bil razdeljen med koloniste 285 000 ha za naseljevanje borcev Jugoslovanske vojske, ki se prijavijo in obvežejo, da se bodo na to zemljo naselili in jo obdelovali. Nova Jugoslovanska politična oblast je povojno kolonizacijo predvidevala že v času vojne. Za koloniste iz Slovenije so bili določeni kraji v južnem Banatu, Vršac 700 družin, Mariolana 480, Velika Greda 400, Gurudica 250, Veliki Gaj 220, Stari Lec 180, Sečenovo 140, Veliko
Središte 130, Vlajkovac 100, Jermenovci 100, Boka 170, Neuzina 130. To so bila naselja v južnem Banatu, v krajih, ki ležijo na območju Vršačkih planin in v ravninskem delu. Tu so bila kvalitetna zemljišča. Med vojno je tu živelo 120 450 Nemcev, 1/5 vseh prebivalcev Banata. Vinogradništvo kot pomembna panoga je najbrž odločilno vplivalo na izbiro teh krajev za naselitev Slovencev. Komisija je namreč menila, da bodo Slovenci najbolje nadaljevali vinogradniško tradicijo Vršca. V resnici pa je očitno primanjkovalo takšnih, ki so to panogo obvladali. V prvih letih so bili vinogradi okoli Vršca uničeni zaradi neznanja. Kolonizacija se je začela že v začetku septembra 1945, a za
2 Zdenko Čepič, Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji (1945–1948), Založba Obzorja Maribor, 1995, str. 185–237.
[Page 16]
Slovence sorazmerno pozno, v novembru 1945. Transport, potovanje je trajalo teden dni. S seboj so lahko vzeli 1000 kg prtljage na družino. Vsakemu vlaku je bil priključen vagon s tremi medicinskimi sestrami in vagon, v katerem je bila kuhinja, saj je bilo potrebno zagotoviti vsakodnevno toplo hrano. Zaradi hude zime so v vsak vagon namestili majhno pečko, gašperček. Iz Slovenije je potovalo 8 vlakov, 755 družin. Od tu so koloniste razvozili po vaseh, ki so jim bile določene. Naseljevanje Vojvodine so morali izvesti čim hitreje in čimbolj učinkovito tudi zaradi jesenske setve. Težave so bile s prevozom kolonistov preko Donave, saj sta bila usposobljena le dva prehoda, pontonski most pri Novem Sadu in trajekt pri Smederevu. Preko Donave pa je dnevno šlo tudi do 144 železniških vagonov. Kolonisti so se znašli v Vojvodini v zimskem času, zato je bilo precej problemov s prehrano, kurjavo, pestilo jih je pomanjkanje hrane in živine.«
Odhod v Vojvodino
Slovenci so morali izpolniti prošnjo za odhod v Vojvodino. Dokument Arhiva Republike Slovenije, AS 1810, Okrajni narodni odbor Komen, t. e. 13, razkriva vse navedeno, da je družinam Ministrstvo za kolonizacijo odobrilo odhod v Vojvodino. Seznam je moral vsebovati ime in priimek kolonista in družinskih članov, ki so se naselili z njim, prejšnji poklic kolonista, naslov hiše, ki mu je bila dodeljena, kraj in okraj, od koder se je preselil, površina zemlje, ki mu je bila dodeljena, ali je izvrševal kakšno obrt in katero, premoženje, ki ga je zapustil v Sloveniji. Vabili so jih tudi z brezplačnim prevozom, družina je dobila potne in vozne dovolilnice. Kaj vse je potrebno, da kraj zaživi? Katere dejavnosti, usposobljenost? Paleta različnih poklicev, dejavnosti, ki se prepletajo časovno v kmečkem, podeželskem okolju: zidarji, tesarji, kovači, delavci na polju, učitelji, zdravstveno osebje, pošta, prevoz, osebje za varnost … »Kolonisti so bili v večini revni. V vseh petih krajih, naseljenih s slovenskimi kolonisti, je bilo le 17 takih, ki so imeli uradno status obrtnika. Bili so sodarji, mizarji, ključavničarji, kovači, čevljarji; ukvarjali so se s takšnimi dejavnostmi, ki so potrebne za življenje v vsakem mestu« (Čepič, 231).
Mediji Kmečki glas, Ljudska pravica, Slovenski poročevalec so leta 1945 poročali in vabili kolonizatorje v kraje v Vojvodino in jim obljubljali med in mleko. Povojno časopisje je bilo pod strogim ideološkim nadzorom. Publicistika med vojno in po vojni je bila strogo določena in kaže drugačen čas. Predvidevali so, da se bo v Vojvodino naselilo 3000 slovenskih družin, a se jih je le polovico od teh (Čepič, 209). Koliko jih je dejansko odpotovalo v Vojvodino, je bilo znano iz podatkov o transportih. Število, koliko se jih je v resnici naselilo v Banatu, pa je različno. Ob naselitvi so kolonisti dobili zemljo, hišo z gospodarskim poslopjem in pripadajoči inventar, zemljo (4,5 ha). Težave so bile v Vršcu, kjer so se v hiše vselili kolonisti, ki so prišli sami. Problem je bila tudi različna kvaliteta hiš, zato je prihajalo do zavisti in nezadovoljstva. Za mnoge koloniste je bilo treba poskrbeti tudi za oblačila, problem je bil s prehrano, saj s seboj niso mogli vzeti ničesar, kar so pridelali doma. Pomanjkanje živine je kasneje spodbudilo tudi ustanavljanje zadrug in kolektivno obdelovanje zemlje (Zdenko Čepič, str. 185–237).
Izgon z Apaškega polja in kolonizacija 3
»Območje Apaškega polja ima kar nekaj prelomnih dogodkov v svoji zgodovini, ki so močno vplivali na usode tam živečega prebivalstva,
3 »Kolonizacija je neposredna naselitev obvladanega prostora, ne glede na njegovo poseljenost, medtem ko je kolonializem posredno vsiljena oblast, ki praviloma ne uveljavlja politike fizičnega in le deloma stremi za kulturnim uničenjem avtohtonega prebivalstva. V nekem smislu se pojava zlasti od 15. stoletja naprej dopolnjujeta.« https://sl.wikipedia.org/wiki/Kolonializem
[Page 17]
ki se je po 2. svetovni vojni skorajda v celoti zamenjalo. Predavatelj, mag. Ščap je svoje predavanje posvetil političnim in drugim dogodkom na Apaškem polju v času od konca prve svetovne vojne do konca druge svetovne vojne in nasilnega izseljevanja nemškega prebivalstva z Apaškega polja. V svojem izvajanju je najprej omenil dogodke okoli dodelitve Apaškega polja k tedanji Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, oziroma kasneje Kraljevini Jugoslaviji. Apaško polje so namreč po ‘Senžermenski pogodbi‘ dodelili Jugoslaviji v zameno za Radgono in Radgonski kot. Posebno pozornost je namenil dogodkom v času druge svetovne vojne in po njej, kjer je podrobno orisal tragiko nasilnega izgona nemško govorečih prebivalcev, ki so morali v nekaj urah zapustiti svoja ognjišča in se izseliti v Avstrijo. Pri tem se njihova tragična zgodba ni zaključila. Ker so jih zavrnili tudi na sosednjem bregu, so v vagonih na ‚nikogaršnjem ozemlju‘ preživeli kar tri tedne, pri čemer jih je kar 77 zaradi izredno slabih razmer, zlasti mraza, umrlo. Kasneje so se na Apaško polje priseljevali kolonisti po 2. svetovni vojni. Kolonisti, sicer ne vsi, niso bili vajeni kmečkih del, zato so mnogi kaj hitro zapustili Apaško polje in se vrnili v svoje kraje. Na te zaplenjene domove so nato naselili prebivalce iz Prekmurja, ki pa so bili vajeni kmetijskih opravil.«4
»Iz vojne so izšli zmagovalci komunisti, ki so po vzoru Sovjetske zveze začeli temeljito spreminjati družbo. Da so si utrdili oblast so obračunali z vsemi resničnimi in navideznimi sovražniki. Agrarna reforma in kolonizacija se je v glavnem končala leta 1948, takrat se začne nov tip kmetijskih zadrug, ki močno vplivajo na življenje v vasi. Fond OLO Gornja Radgona obsega 200 škatel. V okraju Radgona so bili v mesecu januarju precej zaposleni z izselitvijo apaških Nemcev, kolonizacijo Apaškega polja ter ob vsem tem še z začetki agrarne reforme.
Nemci so z Apaškega polja pravzaprav izginili 13. januarja 1946. Izgon je potekal tako kot povsod. Prebivalce so izbirali po naprej pripravljenih seznamih od hiše do hiše in jih nalagali na vojaška vozila. Ura je bila pol enih ponoči. Vojaki, ki niti niso znali slovensko, so se v srbščini drli na njih, da so čim prej nabrali nekaj najnujnejših stvari in jih stlačili na prikolico. Nato so jih odpeljali v Gornjo Radgono in jih stlačili v živinske vagone in jih peljali na Dunaj. Misleč, da je konec trpljenja, se je to šele začelo. Transport je bil preko Madžarske poslan nazaj proti Jugoslaviji, tu je obtičal za 16 dni na stranskem tiru postaje Murakereztur. Zaradi mraza in pomanjkanja hrane je umrlo 77 ljudi. Tudi v Avstriji jih niso lepo sprejeli. V Sloveniji niso bili Slovenci, ampak Švabi, v Avstriji pa niso bili Avstrijci ali Nemci ampak Vindišarji. Točnih podatkov, koliko so jih izgnali, ni, predvideva se, da je bilo 2000 do 3000 oseb. Kolonizacija se je začela že januarja in se po enem mesecu končala. Ob izselitvi je ostalo veliko praznih hiš, polne shrambe posode, oblačil. A vse to ni počakalo kolonistov, ampak so domačini izkoristili in iz njihovih hiš pobrali dragocene predmete. Že sam Zakon o agrarni reformi je bil napisan tako, da je dajal prednost pri delitvi premoženja partizanom in njihovim sorodnikom. Upravičenci so bili vsi, ki so sodelovali s komunisti ali bili žrtve fašističnega nasilja. Poleg tega so politiki v kolonizaciji Apaškega polja videli tudi, da bodo na naši severni meji postavili trden, obrambni zid pred germanskim zasužnjevanjem. Nekateri so se vrnili še isti večer domov, nekateri pa so ostali. Za koloniste so veljale slabše delovne navade od izseljenih nemških družin, ki so zemljo skrbno obdelovale. Nemški kmetje so imeli na tej zemlji bistveno več izkušenj in znanja. Zaradi nižje pridelave je bilo pomanjkanje hrane. Nekateri kolonisti so dobili dobro založena posestva,
4 http://mojkraj.info/index.php/lokaln-o/9511-mag-dusan-scap-predstavil-zgodovinske-prelomnice-apaskega-polja. Ogled 15. 5. 2021.
[Page 18]
živeli so razkošno, prodajali so inventar. Posestva so nekateri dobili in niso imeli spoštljivega odnosa. Povečali so se socialni problemi, tu je bilo veliko pijančevanja, ki se je močno razširilo. Stanje se je izboljšalo, ko so začeli posestva obdelovati njihovi otroci. Za novo oblast pa je imela kolonizacija pozitivne posledice predvsem na političnem področju. Prej narodnostno mešano območje je bilo povsem slovensko. Položaj se je še poslabšal z obvezno oddajo. Sovražen odnos do kmeta in obveznosti, ki so ga hotele povsem uničiti, so vplivale tudi na psihološko stanje kmečkega prebivalstva, ki je zaradi vseh teh obveznosti izgubilo voljo do dela. Med ukrepi, ki so direktno kazali na izkoriščanje kmeta, je bila obvezna oddaja. Namen obvezne oddaje je bil – oslabiti kmeta.«5
Avstrija je bila v začetku leta 1946 polna beguncev, izgnancev se je otepala oziroma ni bila več sposobna poskrbeti zanje.
»Evidenca je pomanjkljiva. Uprava v Avstriji je bila po različnih regijah večplastna, nekje angleška, drugje ruska, zato različen odnos do sprejemanja izgnanih Nemcev iz Apaškega območja.«6
»Naši predniki so bili naseljeni tukaj po 2. svetovni vojni. Dokumenti so uničeni, ni konkretnih podatkov, še vedno se čuti jezo iz zgodovine. Vse je uničeno. Ko smo iskali fotografije, dokumente na osnovi madžarskega in slovenskega projekta, so bili ljudje zadržani in niso hoteli dati dokumentov, fotografij. Zadeve se ne bi smele politizirati, marsikaj je nerazumno, toda, če se boriš za življenje? Vsaka taka tema je razumljena kot politični napad. Izbrisati se teh dogodkov ne da, treba jih je sprejeti. Taki dogodki se ne smejo več zgoditi. Ljudi so pripeljali v Apače, na obeh straneh so bile hude zadeve. Še vedno je problem, dokler bodo tu potomci, se zadeve ne bodo pomirile. Šele čas bo omilil to bolečino.«7
Banat in Apaško polje sta bila prazna, saj so ljudi nemške narodnosti pred tem nasilno izselili. V Banatu so tudi mnoge ubili, prav tako so na »Apaškem po koncu vojne izginjali predvsem ljudje, ki so delali na nemških uradih, župan, izginilo je večje število ljudi. Podlaga za obračun z Nemci v okraju Radgona je bil prav tako kot drugod po Jugoslaviji odlok AVNOJ-a z dne 21. nov. 1944 o prehodu sovražnikovega imetja v državno lastnino«.8Na prebivalce v Apačah spominjajo različni priimki na nagrobnikih na pokopališču v Apačah: Troppenauer, Steyer, Hötzl, Gamzer, Krancelbinder, Štöber, Probst, Schöffman, Kern-Prost, Schleimer.
Izgnani so bili ‘s priporočilom‘
Opisani dogodki so nastali po vojni. Tokrat se dotaknem kolonizatorjev iz Selške doline po letu 1946. V prazne hiše in na zemljo so potem množično naseljevali družine od drugod. Tudi prevarane ljudi iz Selške doline: družine iz Davče, Martinj Vrha, Zale, Podlonka, da so naseljevali ta prostor. Nekateri, takrat otroci, so danes živi pričevalci v Selški dolini. S starši so se vrnili nazaj, so pa redki tudi ostali na Apaškem polju in v Banatu. Z nekaterimi sem se pogovarjala v Selški dolini, druge sem obiskala v Radencih, Apačah, Segovcih, Lutvercih. Spomini na otroštvo so bili zelo boleči in čustveni. Vojna in povojno dogajanje sta zapustila ogromno opustošenje. Življenjske zgodbe, ki jih je napisal čas, pa odstirajo pravi pogled. Najprej je treba najti in razčleniti različne vire
5 Barbara Bratuša, Diplomska naloga: Dogajanje na vasi v okraju Radgona (1945–1947), UNI v Mariboru, Filozofska fakulteta, Mari- bor, 2010, str. 11.
6 Telefonski pogovor, mag. Dušan Ščap, 19. 5. 2021.
7 Telefonski pogovor, Helena Krauner, Občina Apače, 19. 5. 2021.
8 Barbara Bratuša, Diplomska naloga: Dogajanje na vasi v okraju Radgona (1945–1947), UNI v Mariboru, Filozofska fakulteta, Mari- bor, 2010, str. 12.
[Page 19]
in zbrati zgodbe. Ljudje težkih časov niso pozabili. Vsak človek je človek, ne glede na prepričanje. Posledice so še vedno tukaj. Nikoli ne bi bilo tega, če bi se znali uravnoteženo, odprto pogovarjati. To, kar se je dogajalo med drugo svetovno vojno in po njej, je edinstveno na svetu: revolucija in množični poboji intelektualcev. To, kar se dogaja danes, da se skuša resnico utišati, da se o tem ne bi govorilo, je vsekakor edinstveno, svetovno. Zakon življenja pravi, če v življenju bežimo od problema ali pa gledamo stran, nerešeni problem nezadržno drvi k nam. Vsak problem od nas zahteva spremembo, lahko se odločimo za odpravo problema na učinkovit način, sicer svoje življenje posledično podredimo ali izgubimo.
Davča se je soočala z izgnanci med vojno, z izgnanci po drugi svetovni vojni in s kolonizatorji, ki so naseljevali domove pregnanih po vojni doma, na Apaškem in v Banatu. Kako različna usoda je prizadela davške družine! Izgnane tri gruntarske družine iz Davče v prvem valu na Koroško leta 1945 so bile domena sosedske hudobije in hlepenje po njihovih domačijah. Njihovi rodovi so tu živeli stoletja. Tudi o tem se bojimo spregovoriti.
Zelo malo ljudi pa ve o prostovoljnemodhodu prebivalcev zgornjega dela Selške doline v Srbijo in na Štajersko po vojni leta 1946. Mogoče k boljšemu razumevanju pripomore frazem med Scilo in Karibdo: izogniti se eni nevarnosti in s tem pasti v drugo.9Ali iz ene bede v še večjo bedo! Tem ljudem iz zgornjega desnega brega Selške doline so obljubljali zemljo in velika, opremljena posestva. Mnogi ljudje, borci pa so sledili obljubam, da ne bo treba delati. Kot v pravljici! Verjeli so, bili pa so na prefinjen način zlorabljeni. »Prostovoljno!« Ker je odločitev temeljila na svobodni volji, se o tem sploh ni govorilo. Bilo je sramotno, ljudje so doživeli globoka ponižanja in se tega zavedali. Dane besede so bile neizpolnjene. Tudi stoletja vcepljene vrednote in pravičnost so naredile svoje. Ni jim bilo vseeno bivati na domovih ljudi, ki so bili s svojih domov izgnani. S seboj so lahko vzeli le, kar so nesli. Zapustiti dom in svoj kraj kdorkoli in kadarkoli je vredno globokega pomilovanja. Mogoče še bolj, ker se je to zgodilo v tako imenovani in opevani svobodi. Ne morem razumeti zapisa: »Čez štiri leta je prišla nova pomlad, obsijana s svetlobo.«10In to danes, ko je o tem napisanih več tisoč knjig, več deset tisoč člankov. Nevednost, nerazgledanost, ozkost, neznanje, obremenjenost ali zaplankanost?
Vsa preganjanja, selitve so bile tudi v Selški dolini del širšega vojnega načrta in agrarne reforme po vojni. Ekonomija sistema komunizma, zadružništvo, družbena lastnina, razlastninjenje kapitalistov je propadlo. Danes bi ta (ne)red nekateri, ki se iz zgodovine niso ničesar naučili, radi nazaj. V nadaljevanju so popisani rezultatiagrarne reforme, zadružništva. Vse to smo imeli, zapis je delček prikaza skupaj s socialnim (ne)redom, ki se ni obnesel. Kolonizacija je bila zgrešena zadeva in velika zabloda. Levica bi rada to ureditev nazaj, ima vse prav, vendar je vse zunaj življenjskih okvirov, zunaj realnosti.
Ni mi jasno, kako je ta vest dospela do oblastnikov v Davči in na Zalem Logu. Na Koroško ljudi niso mogli več izgnati. Očitno je bil decembrski izgon davških družin premalo premišljen. V Selški dolini so ljudje dokaj pozno, leto dni po končani vojni ali pa šele sedaj, ko se je o tem pisalo, izvedeli za eksodus, da so bile vasi, kmetije prazne, za množičen izgon prebivalcev v prvem valu na Koroško. Določene zločine je oblast prikrivala. V nasprotnem primeru bi ljudje pogled na vrednote NOB, čeprav so bili lojalni oblasti, spremenili. Nekateri so med vojno in po njej delali, kar so hoteli.
9 https://fran.si/192/janez-keber-frazeoloski-slovar-slovenskega jezika/4217465/T4MVC_System_Web_Mvc_ActionResult
10 Ana Šubic, Praznovali po spletu, Loški glas, 25. maj 2021, str. 8.
[Page 20]
Davča nekoč in danes
Davča je danes ena izmed največjih, najlepših slovenskih vasi, močno razvit kraj z obdelanimi površinami, mogočnimi kmetijami, trdnimi, velikimi družinami in delavnimi, razgledanimi ljudmi z vsajenimi vrednotami. To je navdih z naravo, delom in življenjem s krščanskimi vrednotami. Prostrana neokrnjena lepota Davče, obdana z gozdovi, bistrimi potoki, visokimi hribi, kmetije nad tisoč metri nad morjem, njene lepote in dobri ljudje so iskreno lahko deležni ene same hvalnice … »Davča sredi raja, trinajst mescov zima traja!« (Milka Kejžar, 1948). Domačini šaljivo pripomnijo, da če kdo v dolini težko dela, naj pride gor, med bregove, pa mu bo življenje v dolini takoj lažje.
Naselje, največjo slovensko vas Davčo, so zaznamovale različne vladavine in bližina državne meje pred vojno, med drugo svetovno vojno in po njej. Vas je že v preteklosti imela poseben status, glede na bližino državne meje in pomemben strateški pomen. Poraz avstrijske vojske v oktobru 1918 je nasilno raztrgal Novake, ki so potem pripadali Italiji. Davča je v tem obdobju spadala pod SHS. Državna meja je bila potegnjena po vrhovih: Blegoš, Črni vrh, Porezen, Petrovo Brdo, Soriška planina, kjer je šla prej meja med deželama Kranjsko in Goriško. Italijani so bili pretkani. Mejo so začrtali pod vrhovi, tako da so spremljali življenje tudi na tej, jugoslovanski strani. Naši ljudje pa niso videli čez. Nihče, graničarji SHS, italijanska, kasneje nemška oblast, ni domačinom, vaščanom oviral prehoda meje. Kljub nenapisanim dogovorom jih le videti niso smeli. Prebivalci so morali delati za svoje preživetje, poleg tega pa se prilagajati različnim oblastem. Preživetje prebivalcev je bilo odvisno od sodelovanja na obeh straneh državne meje. Domačini so imeli v lasti zemljo tudi čez mejo, zato so desetletja prilagajanja ter pogoji za preživetje zelo spremenili življenje tukajšnjih ljudi. A s tem so se okoriščali tudi drugi, predvsem zaslužkarji, zato določenih dogodkov ni bilo mogoče pozabiti. Med vojnama se je močno uveljavil kontrabant, tihotapljenje, kar je močno zaznamovalo tukajšnje prebivalstvo. Vse to so omogočale tudi geografske razmere.
»Najpomembnejši mejni prehodi za cestni promet med Kraljevinama Jugoslavijo in Italijo so bili: Rateče, Petrovo Brdo, Žiri, Hotedršica in Planina.«11Torej Petrovo Brdo v neposredni bližini Davče.
»Ime Rapalska meja izhaja iz italijanskega mesta Rapallo, kjer je bila 12. novembra 1920 sklenjena pogodba med Kraljevino SHS in Italijo. S postavitvijo meje se je novo življenje prebivalcev ob njej povsem spremenilo, obdelava zemljišča je postala zelo nevarna, obenem pa so se odprle možnosti za kontrabant. Na območju Novakov, v Podplečah, je bil postavljen mejni prehod, poleg tega pa še dva maloobmejna, na Robidenskem brdu in na Razpotju. Postavili so oštevilčene mejnike z oznakami države. Ti so bili označeni na območju Porezna s številkami 29, na območju Črnega vrha pa 32, območje Robidnice 33, območje Tičjega brda 34. Jugoslavija je na svojem območju ob tej meji, imenovani Rupnikova linija, postavila obmejne utrdbe, bunkerje in kasarne, enako je naredila Italija.«12
Med vojno je tu potekala meja med nemškim in italijanskim vojnim območjem. Družinam sta leta 1942 nemška in italijanska oblast porušili hiše. Naredili sta presek in s tem utrdili mejo med italijanskim in nemškim okupacijskim območjem. Družine, ki so bile številne, so pod streho vzeli drugi domačini, sovaščani. Po rušitvi njihovih hiš leta 1942 niso imeli ničesar.
»Pri Plašajtarju (priimek Jensterle) so porušili hišo, hlev in kozolec. Domačijo so po vojni obnovili. Pri Rovtarju (Kos) so porušili hlev in
11 Ceste na Slovenskem skozi čas, DRC Ljubljana 2014, str. 336–338.
12 Valentin Zdravko Čemažar, Novaki, Novačani in »vaznkaš« skozi čas, samozaložba 2009, str. 68.
[Page 21]
kozolec, hiša pa je ostala, ker je v njej prebivala delovna skupina, ki je postavljala mejne ovire. Pri Čumerju (Čemažar) so vse porušili in družino izselili. Po vojni so se vrnili in obnovili domačijo. Pri Bičkarju (Bevk) so porušili le hlev, družino pa izselili. Vrnili so se po vojni in gospodarski del domačije obnovili. Pri Tušku (Veber) so vse porušili. Domačija ni obnovljena, svet pa je bil z agrarno reformo razdeljen. Pri Kurinu (Guzelj) so vse porušili. Kurinovi so po vojni zgradili novo domačijo, vendar nekoliko odmaknjeno od prejšnjega kraja, v bližini Breliha. Pri Ivanišu (Čerin) so porušili hlev in kozolec, družino pa preselili v Apače, kjer so ostali tudi po vojni. Pri Sorčanu (Kejžar) so porušili hlev, ki so ga domačini po vojni obnovili. Pri Podgojzdarju so porušili kozolec. Družine Sorčanovi, Bičkarjevi in Čumarjevi so bile preseljene v Tuhinjsko dolino, od koder so se po vojni vrnile domov. Kakor so partizani jeseni 1943 to mejo na več odsekih popolnoma odstranili, tako so jo tudi Nemci sami med Sorico in Petrovim Brdom, ko so z razpadom Italije zasedli postojanke v Baški grapi.«13
»V Tuhinjsko dolino so bili Sorčanovi med vojno izseljeni za pol leta. Tudi Bičkarjevi so se kmalu vrnili, že leta 1943. Vrnili so se, ker se je lastnik hiše, kjer so bivali, vrnil. V Sorčanovi hiši so bili graničarji, ki ji vselitve družine niso dovolili, podnevi so lahko v njej le kuhali. Oče Sorčan je naredil nedaleč stran od hiše leseno barako, kjer so bivali podnevi, ponoči pa so spali pri Španu. Zraven barake in svoje hiše so imeli njivo. V svojo hišo so se preselili leta 1945.«14
Po ustnih virih je domačijo na Tuškovc zažgal lastnik, Stane Veber, p. d. Strojevc, sam. Vsa druga poslopja pa je minirala posebna ekipa. »Družino pa preselili v Apače,« ta del ne drži in ga pojasnim v nadaljevanju.
Po kapitulaciji Italije leta 1943 je meja med italijanskim in nemškim okupacijskim območjem razpadla in v Davči je bilo osvobojeno območje. Takrat so bili ljudje deležni nasilja partizanov. Partizanske brigade so se po letu 1943, po kapitulaciji Italije, namnožile. Ko so Nemci zasedli območja, ki so bila prej pod italijansko okupacijo, so se jeseni te brigade umaknile, naselile v višje ležeče kraje, kjer so bile varne: Trnovski gozd, Banjška planota, Davča. Nemci potem, ko je bilo treba obvladovati še Italijo, niso imeli dovolj moštva. Nemci so lahko pokrivali teren na niže ležečih naseljenih predelih, ki so bili dostopni z motorizacijo. Primorske brigade so se v Davčo umaknile na počitek. S seboj so pripeljali ljudi, ki jih je bilo treba odstraniti in niso bili Davčarji. Bili so na oznovskih seznamih kot nezanesljivi, zato je na tem območju več grobišč. Pričevalci, med vojno otroci, se spominjajo tudi žrtev, ki jih partizani niso pokopali. »Pobili so jih partizani. Ležali so na boku, bili zviti, zgrbljeni skupaj, na hrbtu, na trebuhu,« je povedal domačin. To je nanj naredilo močan, globok, nepozaben vtis, saj je bil takrat star od deset do dvanajst let. Potrdil je, da se je v Davči dogajalo veliko hudih dogodkov, o katerih bi morali spregovoriti. Mnogi pričevalci govorijo o hudih travmah. V Davči je bilo za partizane varno, saj so bile na širokem območju posejane posamezne kmetije, kar je v primeru nevarnosti omogočalo umik na različne strani. To je omogočalo tudi geografsko okolje: strm, težko prehoden teren, visoke vzpetine, strmine, grape. Poleg tega so se partizanske enote s hrano oskrbovale s tukajšnjih kmetij. Partizani so se dogovarjali tudi z Nemci, zato je posledica tega tudi tragedija na Poreznu.
Treba se je postaviti v ta čas, poznati podobo Davče in razumeti razmere tedanjega časa. Po letu 1945 je bila Davča deležna uresničevanja širšega načrta nove povojne oblasti. Davčarji so bili med vojno in po njej na smrt
13 Ciril Zupanc, Okupacija Selške doline, Loški razgledi 20, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1973, str. 277.
14 Ustni vir: Jožefa Čemažar (1937), njej je povedala Malka Peternelj, roj. Kejžar (1939), Sorčanova. Pogovor: 1. 6. 2021.
[Page 22]
preplašeni, obubožani tudi zaradi samovoljnega ravnanja posameznikov. Vas Davča je bila med vojno in po njej zlorabljena od oblasti in pomembnih ideološko prav usmerjenih posameznikov, strah vzbujajočih avtoritet iz Selške doline, Škofje Loke, Kranja …, ki so svojo moč dokazovali z nasiljem, ustrahovanjem in usmerjali politiko in razmere v Davči od zunaj. V te podle dogodke so vključili peščico labilnih domačinov, ljudi, ki so sejali strah in trepet revnim, garaškim domačinom in zavirali napredek vasi. Vas Davča in njeni ljudje so desetletja imeli negativni prizvok, s čimer se je tej vasi delala še dodatna krivica. Še danes se kažejo ostanki tega, zato se tudi beatifikacijski postopek Filipa Terčelja in Franca Krašne ne premakne z mrtve točke.
Že pred vojno, med njo in seveda po vojni so bile razmere za posamezne družine v Davči izjemno težke. Vladala je huda revščina, ni bilo osnovne infrastrukture, ki bi omogočala gospodarsko dejavnost. V Davčo je po vojni vodila cestna povezava le s Črnega vrha, a le do Čenda. Poti, kolovozov, steza iz Davče v dolino je bilo več, npr. od Krivca mimo Lajnarja na Špehov grič, mimo Ocvirka do Brentača v Potoku. Precej je bila obljudena pot mimo Varžeta v Podrošt in tudi od Šurka mimo Bideržne v Davčo. To so bile najbližje poti, vezi s Selško dolino, s svetom. Pot v Davčo je bila do leta 1961 kolovozna. Na to stran, kjer je danes cesta, so redko hodili. Prva pot je bila furmanska. Potekala je po soteski do Mrovlja in nad današnjo cesto mimo Hrvata. Z območja Davče, ki je bilo izjemno veliko, so bili ljudje vezani na trgovino v Leskovici (trgovina je bila približno od leta 1960 pa do leta 1975 pri Bevku, kjer je bila tudi gostilna), Cerknem, Novakih, Gorenji vasi in v dolini pri Zgagu. Socialne stike so gojili v cerkvah v Leskovici, Sorici in na Zalem Logu. Ni bilo medijev, ljudje razmer niti nekaj kilometrov stran niso poznali. Ni bilo zdravil ne oblačil, hrane le toliko, kot so je pridelali. Ljudje so bili naveličani meje. Po vojni je tod do leta 1954 potekala meja med cono A in cono B.
Kolonizatorji iz Selške doline
Odločitev za odhod
Davčarji so bili oddaljeni že od najbližjega soseda. Čas do konca vojne in po vojni v Davči je bil izjemno težak. Domačini pravijo, da je bilo najteže, ko je bila Davča leta 1943 osvobojeno območje. Povojni čas je bil zaznamovan s strahom. Še dolgo po vojni se tu vojna ni končala. Po vojni, za božič 1945, so najprej na Koroško izgnali tri družine. Nekateri domačini so se polastili njihovih domačij. Domačini so bili kolonizatorji. Po vojni je bila tod meja med conama A in B. Ljudje so morali za prehod meje, četudi so bili dvolastniki, imeti dovolilnico. Dovoljenje so morali pridobiti že dan prej.
Mnogi niso imeli ničesar, zato niso imeli česa izgubiti. S svojimi družinami so nekateri stanovali v hišah blizu kmetij. Ženske niso imele ničesar, bile so brez denarja, odvisne od moža. Otroci pa so se kljub temu vrstili drug za drugim, kot kanček svetlobe so razsvetljevali temo. Življenje je bilo le delo za golo preživetje in nagonska moč za preživetje. Karavana dolge poti se je začela mrzlega februarja 1946. Iz Apač so ljudi nemškega rodu izgnali 13. januarja 1946. Prvi val izgona iz podgorskih vasi, Davče in Zalega Loga, je bil že 20. decembra 1945. V ozadju je bila za nekatere domačine obljubljena zemlja, kmetija, hiša. Kmetom iz Davče, Podlonka, Martinj Vrha, Zale so po vojni obljubljali tudi kmetije v Vojvodini in na Štajerskem v Apaški dolini. V ozadju je bil nov, nerazumljiv načrt nove svobodne države. Premišljen in pripravljen s strani oblasti. Doživeli so ga ljudje, ki so drago plačali svojo nevednost, naivnost, se dali ali se morali dati prepričati ljudem, ki so bili strašno nagnjeni na pravo stran. Iz Davče so šli po vojni obdelovat posestva v Banat v Srbijo in na Štajersko. Tam so bile kmetije zapuščene, ker so bili njihovi gospodarji po vojni izgnani. Tja so naselili te nevedne in naivne ljudi.
[Page 23]
Nekatere družine, ki so jim med vojno Nemci porušili hiše, srečamo med kolonizatorji. Nič krivi, nobene krivde, brez vsake pravice do obsodbe. Odločitev za odhod so narekovale že težke, vojne in povojne razmere. Po vojni jih je politika s svojo zvijačnostjo na lep način nagnala. Zakaj so bili iztrgani iz domačega okolja? Zakaj ni bilo druge možnosti pomoči? Ljudem so obljubljali bogastvo, Ameriko, samo da bi se jih znebili. Več pričevalcev meni, da tudi zato, da so narod pomešali.
Propaganda, izgovor nove države je bil, da siromakom kot dar revolucije podelijo hišo in zemljo nekje na ravnini. Izgovor, da se jih znebijo. Slavko Gartnar (1928) se spomni, da »je bila takratna oblast mnenja, da morajo dati ljudem, ki se odpravljajo v Srbijo in na Štajersko, čim boljša priporočila, da se jih znebijo. Nekateri so v Pomurju ostali za vedno«. Še danes nekaterim pripovedovalcem težko gre beseda z jezika. Bolečina je vtrta v gene. Iztrgati nekoga iz okolja, navajenega samote, bregov, po vsej obubožanosti in utrujenosti od vojne, ko so si štiri leta podajale kljuke različne vojaške formacije? Kaj jih je prepričalo? So jim grozili? So si sploh upali odkloniti? Kaj so jim obljubljali? So zlorabili njihovo revščino, težave in jim vlivali žarek lažnega upanja? Zakaj so se ljudje oprijeli vsake rešilne bilke in se podali v tako oddaljene kraje? Nadrejenim se niso upali upreti, četudi so jim le predlagali odhod. Kaj bi se zgodilo, če bi odklonili? V Davči so dolga leta po vojni hodili okrog hiš pripadniki paravojaške formacije, ki so imele podporo samovoljnih partijskih samodržcev, privržencev sistema, ki so se jih ljudje bali. Kako podel sistem! Danes obstajajo še posamezniki, ki dediščino svojih očetov še vedno nadaljujejo z grožnjami, ustrahovanjem! To je težko verjeti, a obstajajo dokazi. Imajo podporo od ohranjenega sistema.
Nihče ni imel posluha za te reveže. Popolnoma razumljivo je, da so se v hudi revščini ljudje oprijeli vsake rešilne bilke in upanja. V dušah je bil strah, vladala so zaostrena socialna nasprotja in ljudje so se podali v dolgotrajno epizodo.
Kaj kmalu so ugotovili, da je bilo doma slabo, a na tujem še mnogo slabše.
Zgodbe, spomini, usode
Odhodi v Srbijo in Apače
Zdenko Čepič, str. 217, ima v evidenci 17 oseb iz Davče. To sta desetčlanski družini Franca Čerina – Pogorišarjevi in sedemčlanska družina vdove Terezije Čerin – Ivaniševi. Vsi člani so v nadaljevanju navedeni z imeni. Manjka že omenjeni Peter Koblar z ženo in hčerko iz Zale.
Najdem še eno družino. Ugotovila sem, da se je za pot v Srbijo odločilo najmanj 21 oseb, našla sem tudi Torkarjeve: »V Zali so bile tri hiše, danes ni nikogar več. Peter Koblar (1879– 1949), Mohar z ženo Katarino (1885–?), hčerko Marjano (1921–?), sinom Pavlom (1924–?) so iz Zale šli v Vojvodino. (Sin Peter (1920–?) je med vojno nesrečno padel pod nemškimi streli pred lastno hišo, op. a.) Gospodar Peter je bil človek, ki ni bil za delo na kmetiji. V Srbiji je nepregledna ravnina s koruzo in pšenico. Če ne bi ničesar nesel s seboj, bi bili lačni. Žena je v Vojvodini naredila samomor (končala je v vodnjaku), hči Marjanca je ostala, Pavle se je vrnil domov in po pripovedi baje živel v Luši. Na starost je hči želela priti nazaj domov, bila je brez sredstev za preživljanje. Prosila je Blegoške, da jo vzamejo nazaj domov.«15Peter Koblar, Mohar je bil izjemen človek. Veliko je bil po svetu, govoril je več jezikov.
Si znamo predstavljati, kako se take površine, hribovske in ravninske, obdelujejo ročno? Si znamo predstavljati, da so bili ti ljudje navajeni strmin, ne ravninskega sveta?
15 Ustni vir: Stane Bernard (1931). Pogovor: 29. 5. 2021. Podatke rojstva in smrti najdem v Statusu animarum fare Zali Log.
[Page 24]
Težje pa je slediti podatkom za Apače. V Pomurju v Apačah je ostal Anton Bernard. »Anton Bernard (1912–1992) je bil samski in je šel na Štajersko leta 1946. Že pred vojno je mislil iti na delo v Francijo, ko se je začela vojna, je to namero opustil. Dejal je, da tako nič nima, nič bo še lahko imel. Naselil se je na Pogledu. Bil je samski, zato mu je bilo dodeljeno slabše posestvo. Dobil je le dve kravi v hlevu. Zanimivo je, da je moral takoj ob prihodu na partijski sestanek. Kasneje se je v Apačah poročil in si ustvaril družino. Tudi žena je bila kolonistka z Ljubljanskega barja. Brat mi je povedal, da so nekateri dobili polne kleti, mast, deže.«16
Število članov, ki so se podali na to pot, ni znano. »Na pot v Apače se je podal tudi Peter Mohorič, Čečkov iz Podlonka.«17»V Apaško dolino so šli: Jakob Tratnik, p. d. Buh, z ženo in tremi otroki. Vsi so se vrnili. Odšla je tudi družina Jožeta Freliha – Zapotokarjeva iz Martinj Vrha, danes živi v Žireh sin Jože. Oče Jože (1914–2006), Zapotokarjev iz Martinj Vrha, je bil v Prešernovi brigadi, mama Ana (1925– 2015) je bila od leta 1943 v nemškem taborišču v Nemčiji skupaj z očetovo staro materjo in sestro. Mama je bila doma iz Kladja, Pivkova. Ob nemškem izgonu je bila stara osemnajst let. Kdaj in kako sta se z očetom spoznala, ne vem. Veliko ljudi so spravili na Štajersko iz Poljanske doline in iz Davče. Kako, na kakšen način so jih spravili, tudi ne vem. Mene so leta 1946 kot enajstmesečnega prinesli na materin dom v Kladje, starša pa sta šla na Štajersko v vas Mancovo. Oče je odšel na Štajersko kakšen mesec prej. Dobila sta majhno kmetijo, tri do štiri hektare. Prišla sta v izropano hišo, ni imela niti vrat. Ljudje, ki so živeli v tej hiši prej, so velikokrat prišli na obisk. Mama jim je vedno postregla. Meni so pripovedovali, da so ti prebivalci šli sami oz. so zbežali že pred prihodom
jugoslovanske armade. (Povem mu, da je bilo to drugače, op. a.) Za mano se je po enajstih mesecih rodil brat, nato še štirje bratje. Živel sem na maminem domu na Kladju. Eno leto sem bil pri starših in sem hodil v šolo na Štajerskem, nato sem se vrnil v Škofjo Loko, kjer sem se izučil za strojnega ključavničarja. Eden od bratov je umrl pred tremi leti, eden živi v Nemčiji, Niko živi na drugi kmetiji malo vstran, najmlajši pa je na domačiji na Štajerskem. Jaz pa z družino živim v Žireh. Oče se je nekaj let pred smrtjo vrnil in živel v domu v Škofji Loki. Niti materi ni povedal, kam gre, oblekel se je in šel. Doma se je oblekel in prišel, najprej v Martinj Vrh, kjer mu je pomagal domačin, Martinškov, nato pa k meni v Žiri, da smo mu uredili vse potrebno za vstop v dom. Oče je bil tih človek, o preteklosti ni pripovedoval. Nekoč, ko je bil že v domu v Škofji Loki, je imel željo, da bi ga peljal v Puterhof, v Jelendol, kjer je v tridesetih letih prejšnjega stoletja golcvaril pri grofu Bornu. Oba starša sta pokopana na Štajerskem. Največ Gorenjcev je v Žepovcih.«18
»Vse je bilo organizirano in ‘prostovoljno‘, tudi prevoz. V Apaško dolino so nekatere peljali s tovornjakom, nekateri so potovali z vlakom. Voznik je bil Matevž Florjančič, Južnov iz Zalega Loga, s tovornjakom. (Vse, ki so posedovali tovorna prevozna sredstva, so takoj po vojni ‘mobilizirali‘ oz. vpoklicali za vojaške potrebe, prevoz ujetnikov na morišča. Mnogi prevozniki so obžalovali, da so imeli v lasti tovornjake. Bili so prisiljeni v nekaj, s čimer se niso strinjali. Op. a.) Kolonisti so pripovedovali, da je bila v Apačah ponekod huda revščina, še podov v marsikateri hiši ni bilo. Nekateri so našli prazna posestva.«19Barbara Bratuša v svoji diplomski nalogi (str. 29) opisuje, kaj vse ni pričakalo kolonistov. Nekateri domačini so se okoristili in skrivaj pobrali iz
16 Ustni vir: Stane Bernard (1931). Pogovor: 29. 5. 2021.
17 Ustni vir: Slavko Gartner (1928). Pogovor: 25. 4. 2021.
18 Ustni vir: Jože Frelih (1946) Žiri. Pogovor: 14. 6. 2021.
19 Ustni vir: Stane Bernard (1931). Pogovor: 29. 5. 2021.
[Page 25]
hiš dragocene predmete. Revščina je bila dodatno povzročena na podlagi odtujitve domačinov.
Vse se je začelo s Faniko
Povedali so mi namreč, da se je Ivaniševa stara mama z vnukinjo iz Apač vrnila peš. Kako, peš? Mar to pomeni, da je bilo domotožje, hrepenenje po domu neustavljivo, revščina pa tako kruta, da niso premogli niti drobiža za vlak? Začela sem raziskovati. Dom je več kot hiša. »Dom je kraj, kjer bo otrok v dobrem potrjen in v nemoči objet.« (Karel Gržan)
Iz Davče so se na pot podali tudi Ivaniševi stari starši. Ivaniševa babica Marjana (1875– 1957) se je v upanju, da je odšla na boljše, kmalu z eno izmed vnukinj, s Faniko (6. maj 1933–7. 1. 2001), peš vrnila iz Apaške doline. Štefanija oziroma Fanika, kot so jo klicali, je bila nezakonska hči Marjane (1912–1941), zato je zanjo skrbela stara mama.
Verjetno je odšla na pot kasneje, ko je ovdovela. Poročena je bila z Martinom Čerinom (1870–1946). Martin je bil Bitenčev, leta 1899 se je poročil z Marjano, roj. Lesjak. Zaradi močvirnatega terena so bajti v Davča 65 rekli na Luži. Marjani je mož umrl februarja 1946, kar piše v nadaljevanju. Z vnukinjo je odšla, ker so odšli vsi njeni. S svojimi družinami so odšli vsi: Anton (1903–?) v Apače, Franc (1905–?) v Banat, Mihael (1906–?) v Apače, Petra (1908–1942) so ubili Italijani, Pavel (1910–?) v Apače, hči Marjana (1912–1941) je imela nezakonsko hčer Štefanijo (1933–2001). Hči Angela se je že leta 1936(?) poročila z graničarjem in odšla v Beograd. Prestopila je v pravoslavno vero. Pravijo, da so se ob Angelinem prestopu v pravoslavno vero oglasili davški zvonovi. Tudi njen sin Peter (1936–?) je v župnijskih knjigah vpisan kot nezakonski sin. Kaj je ženi preostalo drugega, kot da gre za njimi in zapusti svoje rodne brežine? Ostati sama na samoti? Kmalu se je vrnila nazaj v Davčo in životarila z vnukinjo. Ob vrnitvi so bili tudi Pogorišarjevi lačni. Kristina je bila deležna njene dobrote, saj je tudi njena babica čutila bedo sirote. Ko je bila spet v Davči, se spomni, da ji je vedno skrivaj stisnila v roke kruh.
Našla sem tudi Torkarjeve. Odločbo za dodelitev zemlje Jožefu in Neži Torkar iz Lutvercev 56 je izdal Okrajni Ljudski odbor Ljutomer leta 1953.20Tudi število Torkarjevih otrok ni vpisano. V Statusu animarum župnije Davča je zabeležena še družina iz Ivančkove bajte. Hči Doroteja je bila rojena leta 1941 in se je leta 1960 v Apačah poročila z Vladimirjem Kastelicem. Na Štajersko se je preselila celotna družina. Družina ni vpisana. »Na pot na Štajersko je odšel tudi Ivanišev Pavle Čerin (1910–?), ki se je kasneje preselil v Logatec. Imel je tri hčerke in sina Petra, ki danes živi v Španiji. Zgodba bo v prihodnosti dobila nadaljevanje, saj se namerava povezati s sorodniki v Srbiji,« je povedala Kristina, ki se je s Petrom 14. junija 2021 pogovarjala po telefonu.
V nadaljevanju je zabeleženih 21 oseb, ki so se nastanile v Srbiji, v evidenci je 43 oseb iz Selške doline, ki so šle na pot v Apače, skupno 64. Število je verjetno precej višje.
Žrtve niso bili le posamezniki, ampak celotne družine. Prostovoljni odhod, izgon, ki ga opisujem, ni bil brez žrtev. Zahtevne mrzle zimske poti ni prenesel dojenček Ciril. Umrl je kmalu po prihodu v Lutverce. V Srbiji je umrla Pogorišarjeva mama, Kristina Čerin, stara 44 let, pred njo pa v Srbiji rojena dojenčica Malka, rojena leta 1948. Tragično je umrla je tudi žena Petra Koblarja Katarina. Usode teh ljudi in otrok bolijo do kosti.
Slavko Gartnar (1928) se spomni, da so se trije iz Podlonka in eden z Rudna (on, Markotov Franc, Gašperjev z Rudna, vozil je Torkarjev) s tovornjakom odpeljali v okolico
20 SI_ZAL_ŠKL/01441, Skupščina občine Škofja Loka, serija SLP 1, t. e. 30, a. e. 1530.
[Page 26]
Ivaniševe Marijane.
Radencev po koruzo. Zdi se mu, da je bilo to v šestdesetih letih. Ljudje so bili brez denarja, tako brez, da so naložili le toliko koruze, za kolikor so imeli denar. Denarja jim niso mogli vračati, z njim niso mogli trgovati, ker ga niso imeli. Spomni se hude revščine, čeprav je sama arhitektura nakazovala, da so tu nekoč stala mogočna poslopja. Okna so bila zastrta s kartoni, papirjem. Pri vsaki hiši so bili ljudje iz drugega okolja, drugega kraja, druge slovenske pokrajine. Kako so uskladili navade, kulturo?
Dokumentacija je uničena, nekaj pa je obstaja v arhivih, vendar je zakonsko še vedno nedostopna.
Razdalja Davča–Novaki je bila kratka. Dekleta so stkale prijateljske vezi, kar je razvidno iz fotografije deklet in deklic. Del Davče je namreč spadal pod Cerkno.
[Page 27]
Usode malega človeka
Vojvodina, Vršac
Predzadnji transport v Banat je bil 28. februarja 1946 (Čepič, 212). Predvidevam, da so s tem transportom potovali kolonisti iz Davče. Sklepam tudi iz dokumenta v šolski matici, OŠ v Davči, a. e. 52, od leta 1945 do 1968, kjer obstaja dokument, da je Ludvik Čerin, roj. 1938, 25. 2. 1946 zaključil šolanje v OŠ Davča zaradi preselitve. Ludvik je bil član družine Čerin – Pogorišarjev.
Za pot v Banat so se odločiliPogorišarjevi in Ivaniševi. Družini sta bili v sorodu. Nekatere družine so šle takoj na Štajersko.
Pogorišarjevi
Za družinskimi spomini izginjajo stoletne vezi, predmeti, ki povezujejo: slike, fotografije, ki spominjajo na dom, prednike, sorodnike, na našo bit, eksistenco, obstoj, kar nas veže na prvinskost, materialno in duhovno navzočnost v prostoru in času. Pogorišarjevi so imeli kmetijo, prav tako Koblarjevi.
Na dolgo pot iz Davče v Banat so se odpravili Pogorišarjevi, Čerin. Prav očeta Franca kot gospodarja so prepričali, da je pomagal prepričevati še druge. V družini je bilo 14 otrok. Štirje so umrli ob rojstvu, dve deklici kasneje. V Statusu animarum niso zapisana vsa rojstva. V Srbijo je šlo deset članov velike družine: oče Franc (1905–1977), Davča, por. 1931 s Kristino (1905–1949), Emilija, Milka (1936), Ludvik (1938–1984), Davča, Janez, Janko (1939–1989), kasneje na Koroški Beli, Veronika (1941), Franc (1942–2002), kasneje v Novem mestu, Alojzij (1943), Vida (1932–1996), Kristina (1945). Deklica Amalija, Malka (1948–1948), se je rodila v Vršcu v Srbiji in je po treh mesecih umrla. Doma so se kmalu našli ljudje, ki so njihovo bedo izkoristili. Hiša je dobila lastnika njihove kmetije.
»Oče je bil samouk, kovač, tišlar, zidar, pečar, čevljar. On je čevlje podrl, pa dodal še nekaj materiala in naredil nove. Ni pa znal pisati, znal se je podpisati, znal je računati, ampak bil je mojster, samouk, vse je znal. Bil je tudi porodničar. Vsem svojim otrokom je doma pomagal na svet, babice niso potrebovali. Med vojno in po vojni se je preživljal s svojim iznajdljivim delom. Oče mi je večkrat pripovedoval, da se je že med vojno zelo bal soseda, sicer tudi bratranca Bitenca. V to situacijo ga je potisnil prav on. Med vojno so ga nekoč ponoči prišli iskat neznanci. Zavezali so mu oči.
[Page 28]
[Page 29]
Peljali so ga po neki vodi. Ko so mu odvezali oči, je videl, da je v Franji. Potem so ga zasliševali in obsodili, da dela za Nemce. Iz situacije sta ga rešila partizan in domačin Franc Jurman (1917–1985), Varžet. Oče je prav tedaj imel Zavrham, pod robom, kjer je bila votlina, skrita partizanskega zdravnika in zdravnico. Dolgo jima je nosil hrano. V tem okolju je bilo več partizanskih bolnišnic. Moji sestri Milki je to votlino po vojni tudi pokazal. Med vojno je delal za partizane, drugače v tej samoti ni bilo možno preživeti. Želeli so, da podpiše, naj kaznujejo Bitenca, ker je dal lažno izjavo, da dela za Nemce. Ni podpisal, ker bi s tem prevzel krivdo nase. Sam je bil prepričan, da se je s tem ohranil pri življenju. Tudi po vojni se je soseda Bitenca zelo bal. Ko je Bitencu po vojni pogorel hlev zaradi strele, mu je pomagal z lesom. Po vojni mu je prinesel v popravilo puško, nato ga je Bitenc prijavil. Raje se je izognil in imel dobre odnose z vsemi. Pripovedoval mi je, koliko napora je vložil v to, da je po vrnitvi iz Vojvodine dobil nazaj kmetijo.«21
Kristina (1945)
»Uradno imam rojstni datum 24. januarja 1945. Tako je trdila botrica, oče mi je povedal, da sem rojena, 6. 12. 1945.«22V matičnem listu OŠ Zali Log je datum Kristininega rojstva 26. januar 1945. Kristina ni dobila niti svojih rojstnih podatkov. Podatke o njenem rojstvu sta ji povedala oče in botra, vendar so se podatki razlikovali. Od leta 1941 ni ohranjenih zapisov v matičnih knjigah. Vendar ima vsak človek pravico izvedeti, kdaj je bil rojen!? Župnika v Sorici ni bilo. V Sorico in Davčo je občasno prihajal župnik iz Podbrda.
»O mojem rojstnem dnevu sta odločila takratni župan in matičarka (A. B. J.), ko sem podatek rabila za osebno izkaznico pri osemnajstih letih.
Rodila sem se kot trinajsta, selila sem se desetkrat: pri treh mesecih iz Davče v Srbijo, iz Vršca na Zali Log, z Zalega Loga v Davčo, iz Davče kot petnajstletna na Zali Log k Slavcu za natakarico, nato spet nazaj v Davčo, iz Davče k Anžicu na Češnjico, kjer sem delala na kmetiji za hrano in stanovanje, ‘žajfa‘ pa mi ni pripadala. Od Anžica sem se preselila v ‘šoštarijo‘, kjer sem se zaposlila, pri devetnajstih letih sem se poročila. Z možem sva dobila stanovanje na Češnjici na Dolinci. Nato sva zgradila hišo na Logu, danes pa živiva Na Kresu. Vsi otroci iz Pogorišarjeve kmetije smo
21 Ustni vir: Kristina (Čerin), Gartner(1945) in Milka Zupanc (1936).
22 SI_ZAL_ŠKL/0213, OŠ Zali Log, t. e. 4.
[Page 30]
in stric Lovrenc s Prtovča Foto: osebni arhiv Kristine Gartner
zaradi mačehe morali zapustiti dom. Danes je nekoč mamina kmetija v drugih rokah.«
Kristini je o odhodu v Srbijo pripovedovala Hrvatova mama, ki je gledala žalostni sprevod od doma. Kolovoz v Davčo je bil takrat speljan zgoraj, mimo Hrvata. Hrvatova mama je vsem skuhala čaj, za Kristino, dojenčico, pa je pogrela mleko. Domačim je dejala, da zaradi hudih zimskih razmer deklice ne bodo prinesli žive v Banat. Prav to deklico, danes gospo, najbolj zanima, kaj se je dogajalo z njihovo družino.
Danes si težko predstavljamo takšno potovanje. Kristina je bila stara tri mesece. Mama jo je imela zavito v cunje. Kako so bili majhni otroci nahranjeni, previti, v kaj so zavili dojenčka, kje so prali? Kako so preživeli, doživljali dolgo potovanje? V kakšne razmere so prišli? Velika sreča je, da se otroci niso zavedali vesoljne groze, ki jih je obdajala.
Kristini so povedali tudi: »Bila si stara tri mesece, ko so te nesli. Prispeli smo februarja, za pusta ali okoli pusta 1946, v Banat, v Vršac, v Srbijo. Bilo je mraz, sneg. Nastanili so nas v nekem hotelu, šele kasneje, čez nekaj dni je družina dobila nastanitev na kmetiji, na novem domu.«
»Čisto mala si bila,« je dejala Ivana Kurnik (1932), v maju 2021, ko smo jo obiskali v Segovcih, na Štajerskem. V hiši ni bilo ničesar, niti poda, le zbita prst. Oče je Kristini povedal, da je bilo treba orodje skrivati pred Cigani. Zakopali so ga v zemljo. Zdenko Čepič (226) navaja, da je bilo med kolonisti veliko prekmurskih Romov. Mnogi od njih niso izpolnjevali pogojev in so jih vrnili nazaj v Slovenijo.
Mama Kristina je v Srbiji imela veliko težav z zdravjem. Zdravnik ji je svetoval, naj gre nazaj na Gorenjsko. Naj se vsaj za tri mesece vrne domov. Doma ni bilo več. Dom v Davči je imel drugega stanovalca. Mama Kristina je bila popolnoma izčrpana. Zdravniki so predvidevali, da ji ne ustreza panonsko podnebje. Res se je vrnila, vendar ne domov, ampak k sestri, k Vrtarju na Zali Log. V tem času so mamo vaški veljaki … v Davči in na Zalem Logu prepričevali, naj podpiše, da ne bo zahtevala kmetije nazaj, kajti bila je njena. In je res podpisala. Na potovanje je odšla v marcu 1947, kar dokazuje tudi dokument. Izgubila je namreč osebno prtljago z dokumenti. Mama se je vrnila nazaj v Srbijo po enem mesecu. Močno je pogrešala otroke.
»Mojemu očetu Francu je v Srbiji veliko pomagala njegova sestra Angela, ki je živela v Beogradu. Že pred drugo svetovno vojno se je poročila z graničarjem, ki je bil v službi v Črnem Vrhu. Pred nevarnostjo vojne vihre sta se preselila v Beograd. Veliko je pomagala očetu, ko mu je umrla žena, velikokrat je prišla v Vršac. Mogoče se je oče laže in prav zato odločil za pot v Banat, ker je imel v bližini sestro.
[Page 31]
Bratranec, ki danes živi v Španiji, je vedel, da je moj oče naložil vse imetje in otroke, ki so bili še pri njem, na voz ter s konjem otroke in imetje pripeljal v Beograd. Od tam pa je svoje imetje, kolikor ga je lahko, naložil na vlak, drugo pa prepustil usodi,« pravi Kristina.
Obljubljali so jim bogastvo, toda v Srbiji so Pogoriški prišli v prazno in izropano hišo. Ko so prišli, so bile shrambe prazne, živine in drugih živali ni bilo. Vzel jih je pač tisti, ki je za živali skrbel. Nemce so izgnali, za živino je bilo treba poskrbeti. Živil v shrambah ni bilo več. Ni bilo pridelkov, zato je bil velik problem s prehrano. Bila je strahotna revščina. Toliko otrok! Ljudje so bili nezmožni, nesposobni, omahljivi glede lastnih odločitev, četudi je šlo za zdravljenje, življenje otrok.
»Mama je v Srbiji rodila deklico Malko,« je povedala Kristina. Deklica Malka se je rodila s šestimi prstki. Na eni rokici je imela dva palčka. Iz palčka je izrastel še en prstek. Vaške mazačke so mami svetovale, naj ji prstek zaveže s konjsko žimo, da bo odpadel. Deklica, stara tri mesece, je kmalu nato v hudih mukah umrla zaradi zastrupitve. Ivana Kurnik (1932) je povedala: »Štiri punčke smo nesle tisto malo trugico.« Kristina se iz Srbije spomni velikega dvorišča, kjer sta bili dve hiši. V eni hiši je stanoval par brez otrok. Po narodnosti sta bila
[Page 32]
verjetno Rusa, in sicer teta Stanarka in stric Čika Pavle, ki sta otrokom vedno dajala priboljške. Spomni se njune ročno izdelane keramike, črno-belih posod. Mama je umrla, ko je bila Kristina stara štiri leta. Mama Kristina (1905–30. 11. 1949) je pokopana v Srbiji. Nikoli ni bila na njenem grobu. Kristino je nato takoj po pogrebu pripeljala na Zali Log k teti, k Vrtarju, teta Terezija. Kristina je zelo pogrešala mamo, da bi se z njo kaj pogovorila. »Danes se sprašujemo, kako je imeti skoraj vsako leto enega otroka, pa ničesar ni bilo, ne hrane ne oblačil,« je dejala Kristina. Nikjer ni zapisano, kdaj je Kristina prišla na Zali Log. Verjetno je bilo na začetku decembra 1949, takoj po materini smrti. Po pripovedi Ivane (Čerin) Kurnik je Pogorišarjeva Reza takoj po materini smrti Kristino odpeljala na Zali Log.
Potem se je začela agonija preseljevanja preostale družine na Štajersko. Najprej je prišla na Štajersko Veronika. Zavetje ji je dala tetina družina. Potem so počasi k sorodnikom na Štajersko pošiljali druge otroke. Oče Franc se je na Štajersko k sorodnikom z zadnjimi otroki preselil leta 1951. Nazadnje je oče živel v Plitvici. S seboj je pripeljal nekaj opreme in šivalni stroj. Vsi otroci so služili na kmetijah. Alojzij (1943) je bil najprej pri nekem kmetu, kjer z njim niso lepo ravnali, nato pa je kot član velike družine dobil zavetje v zavodu v Slivnici. Spominja se, da mu ni bilo nikoli tako lepo kot tam. »Na Pogorišarjevo kmetijo je prišel Tone Koder, Mrovljov. Posekal je bukovino. Imel je hčerko, ki je jahala konja in golcvala, vozila drva. Ni želel iti proč. Oče si je zelo prizadeval, da je dobil kmetijo nazaj,« je povedal Stane Bernard (1931).
»Pogorišar in Podgojzdar sta prišla nazaj leta 1952, februarja. Hodila sta skupaj. Vračala sta se domov verjetno iz Štajerske. Bilo je veliko snega, tako da nista mogla v Davčo.
Pri nas v Škofji Loki sta bila cel teden. Pogorišar si je prizadeval, da je dobil kmetijo nazaj. Tone je v času Pogorišarjeve odsotnosti dobil v najem hišo na Pogorišču. Potem je imel težnje, da bi dobil zemljo in kmetijo pri Krivcu.«23
Ko je oče po velikih težavah kmetijo dobil nazaj, so se počasi vsi otroci vrnili nazaj domov na Pogoriše, v Davčo. Tja se je prva vrnila Milka. Pred tem pa so na kmetiji veljaki … izsekali gozd. »Posest, ki jo je kolonist pustil v Sloveniji, je formalno ostala njegova last še tri leta, po tem obdobju pa je bila predmet agrarne reforme. V tem obdobju je z njegovim posestvom opravljal krajevni, oblastni organ.«24
»Pogorišar je leta 1964 pri nas zidal peč, ki jo imamo še danes v kmečki hiši, v gostilni. Bil droban možakar. Povedali so, da je bil tišlar, zidar, pečar, kovač, čevljar. Naravno inteligenten, zelo dober mojster. Delal je veliko peči in bil zelo natančen. Vem, da so govorili, da so šli v Srbijo. Šli so v želji, prepričanju, da so šli na boljše. Ko se je vrnil, smo dali na Pogoriše
23 Ustni vir: Valentin Kejžar (1946), Krivec. Pogovor, 21. 6. 2021.
24 Zdenko Čepič, Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji (1945–1948), Založba obzorja Maribor, 1995, str. 234.
[Page 33]
ovce na pašo. Na velikih kmetijah ni bilo časa, zato so določeni prevzeli živino ali čredo čez poletje, tako kot danes dajo past na Porezen.«25
Spoznavanje očeta in brata
»Zelo malo se spomnim. Pr’ Vrtarju so lepo skrbeli zame. Bila sem sita, lepo oblečena. Le takrat sem se morala igrat v ‘smrekice‘, ko je prišla teta in domači hčeri prinesla dobrote, oblekice, name pa pozabila. To sem kot otrok občutila. Ker sem bila brez matere, sem dobivala tudi socialno pomoč, pakete UNRRA: sir, marmelado, mleko v prahu. Očeta sem spoznala na Zalem Logu. Iz Štajerske je šel k Vrtarju. Z Olgo sva šli zjutraj v šolo in nisva mogli čez brv. Srečali sva nekega moškega. Pomagal nama je čez most. Potem me je vprašal, kako mi je ime, in mi je povedal, da je moj oče. V šoli sem jokala. Učiteljica me je vprašala, zakaj jokam. Povedala sem, da sem prvič videla svojega očeta. V maju 1955, tako piše v šolskem matičnem listu, sem se preselila v Davčo k očetu. Brat Lojze je jeseni prišel domov iz Štajerske. Ko ga zagledam, mu rečem: ‘Kaj si ti? A si ti moj brat?‘ Lojze pa pravi: ‘Poj s’ pa ti moja sestra,‘« je povedala Kristina. »Ko sem prišla nazaj v Davčo, sem bila lačna. Preden sem šla v šolo, sem morala na pašo, bosa. Zeblo me je. Podstavila sem nogo, če je žival …, da sem se ogrela,« je povedala Kristina.
Emilija, Milka Zupanc (1936) se spominja: »Spomnim se, da nam je deklicam žnidar z Zalega Loga za na pot naredil lepe modre plaščke s črno obrobo. V Srbijo smo prispeli za pusta. Donavo smo prečili z ladjo nekje v bližini Vršca, v Banatu. Na ladji smo dobili tudi hrano. Stanovali smo v Leningradski ulici 137 in 138. Teta Reza pa je stanovala v Stalingrajski ulici. Dobili smo hišo z lepimi vrati, velikim
dvoriščem, ki se je zaključilo z velikim hlevom. Ob njem je raslo veliko drevo, kutina. ‘Dvajset rdeče in modro pobarvanih hiš ob široki prašni cesti, zasajeni z akacijami – vas Vatin. Vse hiše imajo na pročelju ornamente, zidove popisane z volilnimi parolami. Visoka, lesena vrata in nizek zid zapirajo pogled na dvorišča. Takšne so vse banatske vasi.‘27Tu so živeli Nemci, bili so napredni, vodo smo imeli že v hiši in hlevu. Vode se je porabilo zelo veliko, saj je oče imel kasneje šest konj in osem prašičev. Spomnim se, da smo mrtvega prašiča dali v velik kotel, da smo ga parili, ‘garali‘, z njega
25 Ustni vir: Valentin, Zdravko Čemažar (1946), Gorenji Novaki. Pogovor, 21. 6. 2021.
26 SI_ZAL_ŠKL0029, KLO Davča, t. e. 2, a. e. 7.
27 Zdenko Čepič, Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji (1945–1948), Založba obzorja Maribor, 1995, str. 205.
[Page 34]
strgati ščetine, golili. Stranišče je bilo zunaj, na štrbunk. Spomnim se, da sem obiskovala tudi pouk v slovenščini. Otroci smo imeli zvezke in torbe. Učila nas je slovenska učiteljica. Pri njej sem varovala njene otroke. Ni bilo nobene igre, le delo. Na delo smo se peljali s konjsko vprego že zgodaj zjutraj ob treh, saj so bila polja oddaljena do tri ure. Pridelovali smo krompir, koruzo. V Srbiji je bilo kar dobro, dokler je bil oče lastnik. Prodajali smo vino, koruzo. Ko so se ustanovile zadruge, pa ni bilo več tako. Z drugimi se nismo kaj dosti družili. Cigani so dajali ogenj na okna, da bi nam pogorele hiše, kradli orodje. Oče je moral orodje zakopavati. Ko je umrla mama, smo se odločili, da gremo na Štajersko. Kristino so takoj odpeljali na Zali Log. V Srbiji sem nato še služila pri slovenski družini, pri paru, ki ni imel otrok. Imela sta me rada in imela sem se lepo kot v nebesih. Ko nas je prišel iskat Iztok Reya z Zalega Loga s tovornjakom, da nas odpelje na Štajersko, sem se skrila v kurnik. Na Štajersko sem prišla v Sp. Ščavnico k Benkovim, kjer imajo še danes gostilno. Tudi tu so me imeli radi. Opravljala sem različna dela na polju, v stanovanju, pazila na otroke. Z gospodinjo sva šli za prvi maj k mostu v Radgoni, kjer smo vpili, kričali: ‘Tujega nočemo, svojega ne damo!‘ Tu sem hodila tudi v šolo. Pri birmi sem bila v Križevcih. Bilo je strogo od oblasti. Nasprotovali so Cerkvi in vedno so naredili ‚štalo‘ pri birmi. ‘Lovili‘ so botre, jih nadzirali, zapirali. Mojo botro so zaprli, ker ni imela osebne izkaznice. Prišla je milica in jo zaprla. Birmanska botra mi je bila potem neka druga, neznana ženska. Potem je teta z Zalega Loga zanjo prinesla osebni dokument, pa so jo izpustili. Oče je dobil hišo v Plitvici. Tu je popravljal čevlje, predvsem pa je bil priročen tudi za druga dela. Zidarska, kovaška … Iz Štajerske sem prišla domov k očetu v Davčo, nato pa sem šla služit štiri leta k Bohincu v Martinj Vrh. Medtem sem svojega brata Lojzeta šla iskat v Slivnico, da sva prišla v Davčo. Zamudila sva vlak. Celo noč sva bila na postaji. Postajenačelnik je bil dober človek. Poskrbel je, da nama je bilo toplo in nama je celo noč kuril.«
Veronika (1941)
»Same poti v Srbijo, v Banat, v Vršac se ne spomnim. Bila sem stara okrog pet let. Kristina je bila stara tri mesece. Našim staršem so obljubljali, kaj vse bodo dobili. Spomnim se, da smo bili nastanjeni v hiši, velika vrata na dvorišče, dve hiši, ena od teh je bila naša, prav tako hlev. V eni hiši je stanoval par brez otrok. Nikoli nisem vedela, kakšne narodnosti sta bila. Spomnim se njunega lepega, črno-belega porcelana. V naši hiši je bila kuhinja, ena velika soba, koli in deska, to naj bi bila klop. Postelje so bile dva metra dolge in široke, v njih je bilo seno, slama, čez pa je bila pokrita lanena rjuha. Spomnim se, kako je bilo, kako se je sestra Kristina opekla. Belili smo hišo, kuhalo se je zunaj. Po nesreči je Kristina tekla mimo, ko je sestra vrgla zajemalko s kropom. Ena izmed domačink, soseda, je materi rekla, naj jo potrese s koruzno moko. Potem so se ji naredili mehurji, prišel je neki zdravnik, ji postrgal mehurje in jo namazal s črno mastjo. Spomnim se, da je Kristina ležala. Čez dva dni ji je mama rane sprala z vodo in jo zopet posula s koruzno moko. Nato se je vnelo, sestrico so morali odpeljati v bolnišnico.
V prvi razred sem hodila v Srbiji. Prehoditi je bilo treba peš nekaj kilometrov po ravnini. Od utrujenosti smo prišli v šolo, kot bi bili pijani. Šola je bila v neki stari hiši. Nismo smeli spregovoriti niti besedice slovensko, učiteljica nas je po ustih. Sestra Milka je bila starejša in je hodila v šolo drugje.
Takoj ko je umrla mama, so nas odpeljali na Štajersko. Družina je bila za vedno ločena. Pripeljala nas je teta Reza, leta 1949, stara sem bila devet let. Oče se je kasneje leta 1951 naselil v Plitvici. Tam sem kasneje tudi jaz stanovala, prav tako brata Janko in Franc. Ves čas je ostal z očetom brat Ludvik. Tudi sestra Vida je
[Page 35]
že bila na Štajerskem. Tu je bila meja na Muri med Avstrijo in Jugoslavijo. Sestrin, Vidin mož se je tu nekje okrog leta 1960 izgubil. Preprosto ni ga bilo nikoli več nazaj. Sestra Vida je celo življenje garala. V dveh zakonih je bila mama šestim fantom. Meni je bila v veliko oporo. Sestra Milka je takoj ob prihodu služila na Štajerskem in obiskovala šolo.
Pri birmi sem bila v Veržeju
V šolo sem hodila v Paričjaku, na Štajerskem. Začela sem v tretjem razredu. Pred šolo sem morala napasti krave. Nato sem hodila štiri kilometre do šole. Oče me je sprva dal k neki ženski, kjer sem morala veliko delati. Iz otroštva se ne spomnim ničesar lepega. Spomnim se, da je mimo prišla sestrična Cvetka, ko sem pasla in zraven okopavala krompir. Videla je, da jem surov krompir. Dejala mi je, naj ženem krave domov. Sestrična je gospodarici očitala, da mi ne da niti jesti. Spomnim se, da nam je kuhala špinačo iz pesinih listov. Od tam sem šla v Lutverce, nato v Radence, nato sem bila v Paričjaku do 17. leta.«28
Družina pa je doživela še eno težko preizkušnjo. Posebna je zgodba sedemnajstletnega dekleta. Zanosila je z gospodarjem, kjer je služila. Braniti se ni znala, ni imela moči. Nad njo je imel premoč. Premoč je že samo v tem, če si odvisen od nekoga. Pričakovala je otroka, pa
28 Ustni vir: Veronika (1941). Pogovor: 23. 5. 2021, Sv. Lenart.
[Page 36]
sama ni ničesar vedela. Vsi so vedeli, kako je z njo, le ona ne. Nikjer ni bila sprejeta, ne na Štajerskem ne v Davči. Niti vedela ni, zakaj je na kmetiji na Štajerskem ne potrebujejo več. Nikoli se niso pogovarjali o tem. Ko so jo odslovili, se je zatekla domov. Še danes sliši, da ji je dr. Strnadova rekla: »O Marija, otrok bo imel otroka!« Pred porodom ji je doma mačeha dejala, da mačkov ne bo redila, zato je morala od doma na Jesenice k sestri. Pomagala ji je sestra, pa čeprav je imela takrat sama že tri majhne otroke, tri fantke. Vida jo je vzela k sebi, ji pomagala z oblačili, dala stvari za porodnišnico. Na Jesenicah je rodila deklico. Ničesar ni imela, bila je brez strehe nad glavo, brez oblačil, brez hrane, nikjer ni dobila pomoči. Zatekla se je v materinski dom in kasneje dala deklico v posvojitev. Kmalu se je zaposlila v tovarni, se selila od hiše do hiše in si ustvarila družino.
Še danes jo boli, da deklice ni mogla sama vzgajati. Velikokrat si ni upala povedati, da ima otroka. Vedno je imela občutek, da jo vsi sovražijo, grdo gledajo, obsojajo … »Mlada leta, slaba leta,« je dejala.
Draga …, vem, da boš zgodbo, ki danes v tvojih zrelih letih tako silovito udarja na dan, prebrala. Življenje se poraja tudi v takih nemogočih razmerah, kot so bile tvoje. Vsak človek na svetu prispeva čudovite in dobre stvari, vsako rojstvo prinaša upanje. To je edino pomembno in vredno, ne glede na to, kako se je izteklo. Tvoja veličastna vloga ima prednost daleč naprej in ob vsem tem ni prostora za občutek krivde niti za samoobtoževanje kot ne za obsodbo tistih, ki bi ti v danem trenutku morali ponuditi roko, a je niso znali. Človek v danem trenutku naredi, kot je prav. Sreča je tudi tebi kasneje vendarle pustila odprta vrata. Zapis je globoko sočutje, spoštovanje do tvoje večne stiske, življenjske preizkušnje, razumevanje in tiha podpora.
Nikoli predelane zgodbe
»Kako smo pogrešali mamo? Vedno bolj in bolj. V otroštvu niti ne tako zelo ali pa se ne spomnim, da bi jo pogrešala v otroštvu, ampak kasneje v življenju pa vsak dan bolj. Čutili smo odsotnost, pogrešali smo materino roko, njeno besedo, toplino. Kako bi danes rada povedala mami, da se imam lepo, kako živim, kam se mi je obrnilo življenje. Neizmerno rada bi, da bi poznala svoje otroke, svoje vnuke, pravnuke. Kako danes razumem svojo mamo, koliko je pretrpela, kaj je imela od življenja? Ko si starejši, razmišljaš,« je povedala Kristina. »Jo kličem k sebi vsak večer. Koliko je naša mama prestala? Toliko bi ji rada povedala. Molim vsak večer za svojo mamo, za svojo sestrico. Če človek samo malo razumsko premisli, kaj so prestale žene, matere v Davči, v Spodnjih Danjah, na Torki. Mladina danes tega ne more verjeti niti dojeti, zato se bo to ponovilo.«
Prva družina Ivaniševih, Čerin
Obiskala sem Ivanko, Ivano Kurnik (1932) v Segovcih. »Bilo nas je en kup totih Čerinov.« Je še edina iz Selške doline, ki je od vsega začetka tu, na Apaškem, in je ostala v Apaški dolini. Njen oče je bil Peter Čerin, p. d. Pogoriški, stanovali so na Pogorišu. Očeta Petra (1908– 1942) so ubili Italijani v Novakih. Pomagal je pri Zarobarskih. Gospodinja ga je zakopala v krompir. Italijani so videli, da je krompir razgrabljen in so spustili rafal. Ko so ga odkopali in spoznali, kaj so storili, je bilo zelo hudo, saj je z njimi sodeloval pri kontrabantu.
»Zločinski umor Jovaniša pri Zarobu. Dogodek se je zgodil konec leta 1942. Jovaniša iz Davče je večkrat skrivoma prišel na obisk k Zarobu preko jugoslovanske-italijanske meje, kjer so imeli v oskrbi tudi enega izmed njegovih otrok. Pri tem ga je usodni večer opazila italijanska patrulja v bližini Zaroba, najbrž na poziv ni počakal, ampak jim je ušel v hišo pri
[Page 37]
Zarobu. Hišo so ženske za njim hitro zaklenile, njega pa skrile v shrambo in ga založile v krompir. Po že zelo močnem udarjanju po vratih italijanske patrulje so ženske le odprle vrata, doma sta bila tudi brat Jože in sedemletni sin Janko. Italijanska patrulja je pregledala vse prostore, nazadnje so pregledovali še prostor v shrambi, in ker so bili skoraj prepričani, da ne more biti drugje, so začeli pregledovati tudi krompir. S puškami, na katerih so imeli nasajene nože, so začeli zabadati v krompir, dokler ni skriti, zaradi vboda z nožem zavpil. Izvlekli so ga in ga na kupu krompirja prerešetali s pištolo, da je na mestu izkrvavel. Ustreljenega moškega so pustili na krompirju, domačim pa zapovedali, da ga ne smejo premakniti nikamor, dokler ne pride šef. Zjutraj je ta res prišel in pregledal umorjenega, pri njem pa našel tudi osebni dokument, po pregledu pa izjavil, da je bil neopravičeno umorjen. Kljub temu so odpeljali tri ženske in brata v zapor v Gorico z izgovorom, da ne bi smele skriti pobeglega. Otroka so vzeli v oskrbo pri Obidu, tudi za živino so poskrbeli sosedje. Ženske so po nekaj tednih izpustili iz zapora, brat Jože pa je tam ostal zaprt do kapitulacije Italije. Umorjeni je bil Jovanišev Peter iz Davče, ki je zapustil sedem majhnih otrok. Nobene možnosti ni bilo, da bi ga pokopali na domačem pokopališču v Davči, ker je bila vmes državna meja. Skrivaj so ga naslednji dan peljali pokopat na novaško pokopališče Obidov Martin, Lešk Miha in Črnsk Tone.«29Otroke so dali v rejo, ker so imeli preveč otrok. O dečku poizvedujem v arhivih.
»Našel sem vpis o smrti in pokopu Petra Čerina (14. aprila 1908–9. ali 11. novembra 1942), ki je bil ubit s strani italijanskih vojakov. Pri vzroku smrti je dodano, da je kot tihotapec prišel v Gorenje Novake 44. Doma pa je bil iz Davče 65.
Vpisa o smrti in pokopu dečka iz Davče s priimkom Čerin pa nisem našel ne v Novakih ne v Cerknem (pregledal sem leta 1944 – 1954). Župnija Leskovica pa je v ljubljanski škofiji, tako da vam svetujem, da se obrnete na župnijo ali na Nadškofijski arhiv v Ljubljani.«30Zdi se nam, da sta dogodka povezana: V kakšni divjini in samoti so živeli, nam priča tudi večkrat pripovedovan dogodek, da so lisice požrle osemletnega Ivaniševega dečka, ki se je izgubil v gozdu. »Zgodilo se je leta 1949. Pove- dala mi je Frančiška, roj. Tušek (1934), Lazarska iz Gorenjih Novakov, ki danes živi v Italiji. Takrat je bila stara štirinajst let. Deček je bil star okrog osem let in se je izgubil v gozdu. Prišel je do kmetije Zarobom. Zarobarska Julka mu je dala še kos kruha, ker je bil lačen. Obrnil se je, zato je bila prepričana, da je šel domov. Toda domov ga ni bilo. Organizirali so obsežno reševalno akcijo, iskalo ga je veliko ljudi, k reševanju je pozival tudi župnik v Novakih, toda dečka niso našli. V naslednjem letu, septembra ali oktobra, ga je našla Reza Peternelj, Joškova v Dolenjih Novakih. Našla ga je blizu svoje domačije v Lazu, v Graparjevi meji v Dolenjih Novakih. Ugotovili so, da okostje pripada omenjenemu otroku.«31Tudi sama sem govorila z go. Frančiško Difant, ki se tega dogodka še zelo dobro spominja. »Tu je bila meja med cono A in B. Deček je prišel v hišo, gospodinja mu je dala kruh. Videla je, ko je šel nazaj v hrib. Zvečer so ga začeli iskati domači, potem pa ga je iskalo res veliko ljudi.«32V knjigi umrlih ga ne najdem.
Zapisi v župnijski knjigi Status animarum Davča so žal nepopolni in so bili vpisani naknadno po spominu. Župnika v Sorici, ki je upravljal tudi Davčo, med vojno ni bilo. Predvsem manjkajo podatki za čas med letoma 1941 in 1945. Takrat ni vpisanih niti rojstev
29 Valentin Zdravko Čemažar, Novaki, Novačani in »vaznkaš« skozi čas, samozaložba 2009, str. 89.
30 Luka Tul, arhivar nadškofijskega arhiva v Kopru, e-sporočilo, 15. 7. 2021.
31 Ustni vir: Valentin Zdravko Čemažar (1946), Gorenji Novaki. Pogovor, 22. 6. 2021.
32 Ustni vir: Frančiška Difant (1934), Italija. Pogovor: 22. 6. 2021.
[Page 38]
niti pogrebov. Tudi po vojni so bile tu razmere izjemno težke. Župniki si niso upali niti zapisovati. V župnijskih knjigah so se podatki zapisovali naknadno po spominu še leta 1948 ali še kasneje. Sorodniki družin, ki jih bom omenila v nadaljevanju, so povedali, da v Davči v tem obdobju niso vpisani vsi bratje in sestre.
Ko se je končala vojna, je bila Ivana stara trinajst let. Še danes se pogosto sprašuje, kako je mama preživela otroke. »Koš na rame in delati. Kdor ne proba, ne verje,« je dejala v prekmurskem narečju. Najprej so živeli na Tuškovc v Davči. Ko so zaradi meje leta 1942 porušili hišo, so se preselili k Dolinarju v Davčo. Tu jih Angela ni bila najbolj vesela. Otroci so ji presedali. Ko so jo zagledali, so utihnili, tekli in se stisnili na peč. Tudi to je razumljivo, toliko otrok. Spomni se, da so Dolinarjevega Lojzeta ubili Nemci, potem še nekega pastirja. Nemci so vzeli tudi mamo Rezo, da jim je kazala pot. Otroci so mislili, da mame ne bodo več videli. Nato so se spet selili na Pogoriše, po vojni v Vojvodino in na koncu so pristali na Štajerskem.
Vsak od njih ima svojo življenjsko zgodbo. Treba je poznati in razumeti razmere, ki so vladale v tistem času.
Mnogo let je že preteklo, ko se je Ivana s svojo mamo Terezijo (1909–2008), brati in sestrami podala na dolgo pot v Srbijo, v Banat, za preživetje otrok. Reza s svojimi šestimi otroki: Marico (1931–2011), Rozalijo (1935–?), Cecilijo (1937–?), Dorotejo (1941–?), ki je živela in je pokopana v Berlinu, Francem (1939), ki še živi v Kanadi. Spominja se, da je mamo nagovarjal svak Franc. »On pa je moral že kje slišati,« je dejala Ivana. V Srbijo so jih vlekli domačini, mamina sestra, teta, stric. »Kar je bilo, je bilo. Med vojno in po njej sem in tja, selili smo se kot cigani,« je dejala. Nagovarjali so jih, da bodo dobili pet hektarov zemlje. S seboj so vzeli vse, kar so imeli. Imeli pa tako niso veliko, vse so lahko nesli. Spomni se poti v Srbijo, vožnje v živinskem vagonu in strahu med vožnjo na trajektu čez Donavo. Vršac je bilo veliko mesto. V Banatu je bila pet let, potem so jo sorodniki zvabili na Štajersko, kjer so bili še prosti domovi. Danes živita še dva iz njene družine. Leta 1956 je brat Franci pobegnil čez zelo zastraženo jugoslovansko mejo. Star je bil 17 let. Preplaval je Muro. Skupaj sta bila s Stankom Korasom, njega so vrnili, brata ne, ker ni bil polnoleten. Domači niso o tem ničesar vedeli. Bilo jim je izjemno hudo in še danes ji je hudo. K sebi v Avstriji ga je vzel neki kmet. Tam je ostal tri mesece. Pri njem je delal. Potem se je odločil za odhod v Kanado. Le trikrat je še prišel na obisk. V Kanadi si je ustvaril družino.
Ivana se je odločila in prišla iz Srbije med domače ljudi na Štajersko, kjer živi še danes. V Srbiji otroci niso obiskovali šole. Edina njena šola med vojno je bila pri Jemcu na štali, »da znam vsaj denar prešteti«, pove v štajerskem narečju. V Srbiji se spomni velikega mesta z ulicami. V eni ulici Torkarji, v eni Pogorišarji, v eni Ivaniši. Stanovali so drug blizu drugega. »Toti trmasti Čerini!« Včasih so jim dejali: »Se bodo že navadili.« Hiša je bila lesena in iz ilovice. Tramovi in ilovica. Najprej so dobili zemljo, kravo, ovco, vinograd. Več je bilo vina kot vode. Najprej so zemljo dobili, potem pa je to prevzela zadruga, kombinat. Imeli so le še en hektar zemlje, eno kravo. Morali so delati za zadrugo. Zadruge so čez nekaj časa razpadle. Vsi so šli prej na Štajersko kot njena družina. Ivana je prišla in se leta 1954 tu poročila. »Kam boš šel, če nimaš kam iti,« je dejala. »Za ljudi je bilo hudo, iz cele Slovenije so prihajali na Apaško polje. Kamor si prišel, si si moral ustvariti dom.«
Druga družina Ivaniševih, Čerin
Oče Mihael (1906–?), mati Ana (1912–?), Cvetka (1932–2017), Reteče pri Škofji Loki, Peter (1935), Amalija, Malka (1940), Radenci, Ana (1944), Novakova, por. Gartner, z Jelovice, Ciril (1945–1946), Apače.
[Page 39]
Peter Čerin (1935), Lutverci:
»Med vojno se spomnim nekaterih dogodkov iz Davče. Konec vojne sem bil star deset let. Pri Krivcu so odkrili bolnico. Dogodka, v katerega sem bil vpleten, ne bom nikoli pozabil. Bila je zadnja hajka. Nemci so šli čez, na Primorsko. Ker so nam leta 1942 porušili hišo, smo stanovali v hiši za hlapce in dekle pri Mrovlju. Prišla je Mrovljeva gospodinja in mi dejala, naj grem pogledat, če so kje Nemci. Grem proti gozdu in naletim na nemške vojake. Ležali so na tleh. Takoj so me ustavili, pregledali žepe. Eden od njih me je peljal v šumo. Če ne bi bilo Bitenčeve Johane (Zgornje Danje), ki je govorila nemško, bi me ustrelili. Johana me je s tem rešila. Potem sem tri dni spal pri Bitencu, pri Johani na peči. Zraven mene je bil Nemec, niti na stranišče nisem smel sam. Tega se spominjam, kot bi bilo danes.
Mi smo stanovali najprej pri Ivanišu. Tuškova hiša, kjer smo živeli, je bila uničena med vojno, ko so delali mejo. Leta 1942 so hišo podrli zaradi meje. Preselili smo se k Mrovlju, prav tako v hišo za hlapce in dekle. Ničesar nismo imeli, stara bajta, zelo težko življenje. Oče bi lahko po vojni na Tuškovem griču gradil hišo. V tem času je prišla ta ponudba, da lahko gre, kdor hoče iti.
Družine so se odpravile na pot prostovoljno. To je predlagala oblast, potem so vaščani prepričevali drug drugega, se odpravili in šli. Tu, na Apaškem, kamor smo prišli, so bili sami Nemci, ki so jih izselili v Avstrijo. Potovala je vsaka družina posebej. Prišli smo v Lutverce. Tu smo dobili hišo, dve kravi, prašiče in kokoši. Večina ljudi se je kmalu vrnila nazaj, od koder so prišli. Bili so razočarani. Mi smo bili otroci, za dogovore odraslih nismo vedeli. Niso bili izgnani ljudje nič krivi in tudi tisti ne, ki so jih nagovarjali k temu, da bomo dobili kmetije. Politika je bila taka. Kmalu sem se vrnil in zaposlil v Iskri v Železnikih. Z ženo sva stanovala pri Groselnu (Leben) na Studenem. Po sedmih letih sva se vrnila nazaj v Lutverce in si ustvarila družino.«33
Malka, roj. Čerin, Lešnik (1940), Radenci
»Na Štajerskem niso vedeli za vojno, tu je bila do konca nemška oblast. Tudi tukaj, v Apaški dolini ljudje ne vedo, kaj se je zgodilo. Ne govorijo o tem. Izgnali so apaške ljudi. Malo ljudi ve za Apaško kotlino in njeno usodo. Zamolčano! Nekoč nas je delavec, ki je pri nas delal, kritiziral. Ni vedel, da smo tudi mi kolonisti. Dejal je, da ni pošteno, da smo samo prišli na tujo zemljo, v tujo hišo. Ti ljudje tukaj so morali oditi čez noč. En dan prej so te ljudi popisali. Kdor se je opredelil, da je Slovenec, je ostal, kdor ne, so ga izgnali. Ponoči so prišli s kamioni na dvorišče. Dali so jim malo časa. Na ukaz: ‘Spakirajte!‘ so vzeli le nekaj osebne prtljage. O tem ne pišejo! Ne govorijo! Bilo je obupno. Vsak je poravnaval po svoje, nobenih zakonov ni bilo. Nekateri, ki so bili izgnani, so kasneje prišli zelo spoštljivo pogledat, kako se njihov dom obdeluje.
Kakšna je bila pot? Šli smo peš. Cesta v Davčo je bila šele okoli leta 1960. Takrat sem prvič videla motor. Mislila sem, da je avto. Mene je nesla Vrtarca v košu do Trate v Škofji Loki. Tu smo se vkrcali na živinske vagone. S sabo smo nesli majhne stvari, vse drugo smo pustili. V Radgoni so nas čakali s tovornjaki. Za nekaj dni so nas nastanili na gradu Črnci (Dvorec Freudenau stoji v kmečkem naselju Črnci v občini Apače, op. a.). Naša hiša še ni bila prazna, niso jih še izgnali. Potem so nas preselili v hišo v Lutverce. Kakšno hišo smo dobili? Večerja je bila na mizi, perutnina, kosti. Našli smo prerezane vzglavnike, polna hiša je bila perja, kovtri so bili prerezani. Prišli smo bolj kasno. Tisti, ki so prišli prvi, so pobirali in kradli iz drugih hiš opremo, posteljnino in hrano. Imeli so deže mesa, masti. Po nekaj
33 Ustni vir: Peter Čerin (1935), Lutverci. Pogovor, 15. 5. 2021.
[Page 40]
dneh se je oče moral vrniti, saj je izvedel, da mu je v tem času umrl oče, naš dedek Martin (1870–1946). To se je zgodilo samo nekaj dni potem, ko smo prišli v Lutverce. Mati je ostala sama z otroki. Bratec Ciril (1945–1946) se je na vlaku močno prehladil. Mama je iskala zdravnika in izvedela, da je zdravnik na gradu v Gornji Radgoni. Šla je po zdravila, po rešitev. Bila sem šestletna deklica, ostala sem sama z njim. Vedela sem, da je umrl, iz ust so se mu valile pene. Odložila sem ga in šla po pomoč k sosedi, ki mu je zavezala okrog obraza ruto. Nič nismo govorili.
Preživetje tu je bilo čudežno. Ni bilo denarja, obleke, posteljnine, elektrike. V hiši je bila črna kuhinja in enkraten štedilnik. Postelj ni bilo. Ležali smo v predalniku in skrinji, dva pri vzglavju, dva na drugo stran. Nekaj dni za nami je prišel Alojzij Prezelj, Podgrivar, z družino iz Francije. Njegova žena je bila Frančiška Čerin, očetova sorodnica. Sem so prišli Alojzija (1923–?), Janez (1925–?), Peter (1927–?),
Marija (1928–?) in Franc (1929–?). V Francijo so odšli leta 1930.34Prezelj je bil tu z družino nekaj let v Janhovi, nato se je preselil v Ljubljano. Potem so se začeli vračati Pogorišarjevi iz Banata. Sprva so pripeljali otroke, posamezno, zadnji se je vrnil oče. Nekega jutra se z bratom zbudiva, med nama je ležala Veronika, ki je prišla ponoči.
Domačini, ki so ostali tukaj, nas niso marali. Tu so bili tudi Prekmurci. Naš sosed je
34 Podatke najdem v Statusu animarum, Davča.
[Page 41]
govoril samo nemško, s sinom sta bila v času izgona v zaporu. Zgrešili so jih. ‘Krucefix, nahamol!‘ je preklinjal. V vsaki hiši so bili iz druge pokrajine: Dolenjci, Notranjci, Primorci, Gorenjci. Iz celotne Slovenije so prihajali sem v Pomurje. Pomagali smo si med seboj, se uskladili, posojali orodja. Sprva smo obdelovali svojo zemljo. Zemlja je bila tu, dobili smo dve kravi, prašiče, kokoši. Tu je bila druga pokrajina in drugačen način življenja, drugačne potrebe zemlje kot v hribih. Potem pa se je vse spremenilo. Najprej smo res dobili vse to, tudi pet hektarov zemlje. Potem pa so vse to vzeli. Nastale so zadruge, zemlja je po novem pripadala zadrugam. Lahko smo imeli le eno kravo in hektar zemlje. Bili smo razočarani, zadruga ni delovala, ljudje so se začeli vračati. Država je vse sile naperila proti kmetom.
Vse si je bilo treba prislužiti. Otroci smo nabirali plavice, koprive, polže, kamilice, da smo imeli za šolske potrebščine, zvezke, knjige in kasneje za kino. V Jugoslaviji je bila huda lakota. Ko pa smo začeli dobivali pomoč iz Amerike, pakete UNRRA: neki rumen sir, marmelado, ki smo jo rezali, mleko v prahu, oblačila, se je lakota omilila. Od naše države ni bilo nobene pomoči za otroke. Nihče tudi ni imel hude zavesti, da bi otroke šolali. Vsak se je znašel, kakor se je sam znašel. Starši so imeli v zavesti le, da otroke preživijo. V naši družini sta se kasneje rodila še Dragica (1948–2018) in Miran (1952–2011).
Otroci smo šli takoj v šolo v Apače. Sprva so nas učile še nune. Na šolo imam zelo lepe spomine. Dogodka ne bom nikoli pozabila. Naučile so me partizanke, že leta 1946.
[Page 42]
Z nekim fantom s širokim klobukom in nahrbtnikom sva nastopala za osmi marec. Oblekli so me v rdečo oblekico, zavezali so mi ogromno rdečo pentljo. Pesmico še danes znam zapeti: ‘Rada imela bi Kitajčka, zmeraj kuhala mu čajčka, zmeraj bi mu kuhala, zraven pa prepevala‘. Fant je odgovarjal: ‘Jaz sem prišel iz Kitajske, da prinesel bi vam čajčke. Moje ime je Čing, Čang, Čanj in prinašam vam vaš čaj.‘
Za prvi maj so nas mlade naložili na okrancljane vozove s španskim bezgom in trakovi. Hodili smo za Muro in kričali čez reko: ‘Tujega nočemo, svojega ne damo! Reka, Trst, Gorica, naša je pravica!‘ Avstrijci so kričali na drugi strani. Meja je potekala čez naš vrt. Brez opozorila so streljali. Pogosto je pokalo. Veliko so jih ustrelili pri pobegu čez Muro, v reki Muri.
Čez nekaj let so se sorodniki vrnili nazaj v Davčo ali v dolino, jaz pa sem še naprej obiskovala trgovsko šolo v Murski Soboti. Sama sem ostala tu. Po poroki sva se z možem leta 1962 preselila v Ševlje, v Selško dolino, nato pa za trideset let v Škofjo Loko. Leta 1996 sem se vrnila nazaj v Lutverce in sedaj živim tu.«
Še nekaj o modri liniji
Pričevalci so omenjali poboje ob reki Muri. »Sprašuješ o modri liniji, ki je še ena točka, ki je tudi za zgodovinarje precejšnja neznanka, kaj šele za nas, navadne amaterje. Govoril sem z različnimi zgodovinarji, ki ne vedo ali nočejo vedeti o tej liniji nič ali skoraj nič. Največ,
[Page 43]
kar rečejo, je, da so slišali zanjo. Območje, kjer je potekala modra linija, je še ena zamolčana tema, ki je s strani državne komisije za grobišča popolnoma neraziskana, kakor tudi območje Gorenje Trebuše, Davče, velikih delov Dolenjske in še marsikje. Toliko na kratko.«35
»Med 2. svetovno vojno je bilo Prekmurje zasedeno od Madžarov, ki so delovali v koaliciji s Hitlerjem. To pomeni, da Mura, ki se dotakne meje s Slovenijo pri Šentilju in gre po meji z Avstrijo do Radencev, potem pa po slovenskem ozemlju teče do Svetega Martina na Muri, tam pa gre približno po meji med Hrvaško in Slovenijo do tromeje z Madžarsko, zamejuje Prekmurje iz zahodne in južne strani. Po tej liniji je med vojno tekla tudi meja med nemško in madžarsko okupacijsko cono. Prekmurje pa je SV od Mure in modra linija je potekala od Radencev, tam kjer se meja z Avstrijo očitno obrne proti severu in gre mimo Cankove, Rogašovcev, severno od Kuzme do tromeje pri Gornjem Seniku, ki pa je že na Madžarskem. Logično je in tako so mi KNOJ-evci, ki so bili tam, tudi pripovedovali, da je ruska Rdeča armada novembra in decembra 1944 zavzela celotno Madžarsko in z njo tudi Prekmurje, torej del Slovenije, ki leži SV od Mure. JZ del pa je Štajerska, ki so jo do kapitulacije Nemčije pri nas (do 15. maja 1945) zasedali Nemci. Modra linija je bila postavljena že decembra 1944, torej takoj po zapustitvi Rdeče armade Prekmurja, ki je ‘osvobodila‘ Prekmurje. Partizanske enote so že v nekaj dneh po umiku zasedle Prekmurje. Govoril sem z več pričevalci, ki so tam aktivno delovali, pa tudi s takimi, ki so severno od Murske Sobote živeli v neposredni bližini modre linije. Modra linija
35 /…/ (1953), e-pošta, 11. 5. 2021.
[Page 44]
je izključno opravljala le eno funkcijo: preprečevanje pobega Hrvatov in drugih v Avstrijo. Prehod v Avstrijo je bil najlažji prav v Prekmurju. Ta prehod je preprečila modra linija. Prehod je bil praktično nemogoč, kajti po pričevanju prič prebežnikov niso opozarjali, temveč so samo streljali in seveda ropali. Največ poskusov prebega se je po pričevanju pričevalca iz Murske Sobote dogajalo SZ od Murske Sobote med Radenci in Cankovo. Tam pelje tudi cesta iz Murske Sobote v avstrijsko Radgono, ki pa je že na severni strani Mure, Mura pa, kot rečeno, v Radencih prehaja na slovenska tla. Žal mi je, ker nisem več in bolj natančno spraševal pričevalcev, predvsem K. M., ki je bil kasneje zelo uperjen proti režimu, iz Škofje Loke in B. iz Murske Sobote, pri katerem sem bil na obisku.«36
»Ustanovljena je bila decembra 1944 in prvi in edini poveljnik je bil F. Š. iz Veštra. Kasneje je bil kratek čas vodja Udbe za Gorenjsko in približno šest mesecev tudi direktor Iskre v Železnikih v obdobju, ko je v Železnikih Iskra živa propadala (Lojze Žumer, knjiga). Enote KNOJ-a so spadale v 2. divizijo enot KNOJ-a.«37
»F. Š. je bil res na takratnem okraju Kranj to, kar ste navedli. Kot direktor tovarne v Železnikih je prišel v času, ko je v Beogradu takratni notranji minister Aleksander Ranković pripravljal puč proti Titu. Zato so po vseh ključnih točkah pričeli nameščati svoje pripadnike. Tako so zaradi tega tudi po večjih podjetjih pričeli nastavljati svoje ljudi. V tovarno ISKRA v Železnike je prišel Franc Šifrer. Ko je moj oče izvedel za to, mi je dejal, da je doma iz zelo pobožne in častite družine in je bil v tem duhu tudi vzgajan. Njegova rojstna hiša je ob nekdanjem kamnolomu pri cesti v Selško dolino, kjer se začne Soteska. Predvsem je bil ena od tragičnih žrtev Udbe. Kot šestnajstleten fant se je zadnje leto vojne priključil partizanom, vendar o tem ni nikoli govoril. Zelo lahko pa je bilo takrat take fante pridobiti za delo pri Udbi. Ko se v prejšnjem sestavku sklicujem
36 /…/ e-pošta, 21. 5. 2021.
37 /…/ e-pošta, 21. 5. 2021.
[Page 45]
na svoje spomine, moram povedati, da tam nisem uporabljal imen, vendar boste lahko ugotovili, kateri del se nanaša na delo Šifrerja v tovarni. Ko je bil direktor v tovarni, smo se na njegovo željo večkrat srečavali tudi zasebno. Nikoli pa pri teh srečanjih nismo ničesar slišali o njegovem delu pri Udbi. Imel sem občutek, da se tega sramuje. Bil je pač poštenjak. Ko se je upokojil, je živel z ženo v Škofji Loki. Sčasoma se ga je pričela lotevati tudi demenca. Vendar je bil še vedno toliko priseben, da je želel, da ga skoraj vsak dan obiščem. Vedno je sedel pred blokom in kadil eno cigareto za drugo tako, da je bilo okrog njega vse belo od čikov. Resnično je bil revež. Res je bil tragična žrtev Udbe.«38
Modra linija je skrivnost med ljudmi, skrivnost tudi med zgodovinarji? Nekaj malega o prečkanju Mure najdem v diplomski nalogi: Barbara Bratuša, Dogajanje na vasi v okraju Radgona (1945–1947), UNI v Mariboru, Filozofska fakulteta, Maribor, 2010, str. 14, vendar poimenovanja »modra linija« ne omenja. Omenja pa tragične prehode meje. Zavito v meglo? Pripovedovali so mi o težkih dogodkih in grozljivih usodah. Ljudje, tudi celotne družine, ki so si želeli rešiti življenje, nikoli niso prišle čez Muro. So izginili, so se izgubili? Komanda je delovala v ozkih krogih, poveljnik je bil Škofjeločan. Fantje na tej liniji so bili zelo mladi, veliko je bilo mladoletnih. Vse te mlade fante je takratna oblast prisilila v ubijanje in jih potem poslala na taka mesta s tako krutimi nalogami. Največja tragika pa je bil genocid nad lastnimi brati. Ko teh prebežnikov ni bilo več, približno do konca leta 1946, so udeleženci morali na duševno zdravljenje v Gozd-Martuljek. Vsekakor, če se ne bo o tem govorilo, bodo čez čas dejali, da je to še ena izmed legend.
Ljudje, ki so to doživeli, so bili hendikepirani. Glede na tok življenja, so živeli osamljeno, bilo jim je dolgčas. Tudi ta psihološki vidik ni raziskan.
Tretja družina Ivaniševih, Čerin
Podatke najdem v Statusu animarum, Davča 65: Tretji sin Anton (1903–?), po privatnem sporočilu umrl na Štajerskem, por. z Angelo, roj. Fröhlich (1902–?). Otroci: Amalija, hči (1925–?), Marija, hči (1931–?), por. v Apačah z Emilom Mirkom, Julijana, hči (1956–?) por. z Jožefom Letnikom, Apače, Anton, sin (1935–?). Članov te družine nisem našla.
»Spomnim se zadnjih let, ko je moj oče zdravil kravo pri Ivaniševih, da je ni mogel pozdraviti. Dali so jo v klavnico. Ugotovili so, da je pojedla žebelj. Zaradi revščine, težko so se preživeli, so potem prodali svoje imetje. Kupila je neka gospa iz Idrije leta 1958. Napisano ima ime Jovanišev, verjetno je bil eden prvih gospodarjev Jovan ali Ivan.«39
Zaključek
Vsi pričevalci so si edini: »Kako je to prišlo v našo dolino? Mi smo bili kolonisti, begunci, migranti. Na lažniv način pregnani, prefinjeno prevarani. O tem se ni govorilo. To je bil zločin nad ljudmi, zločin nad apaškimi, banatskimi Nemci in zločin nad nami, ki so nas v to potisnili. Naši starši so se za to odločili na osnovi bede.« Vsi so si danes edini v tem, da jih je politika s svojo zvijačnostjo nagnala. Zakaj so bili iztrgani iz domačega okolja? Posledica skrbi, razočaranj, umazanih namenov, naključnosti, namenskih in instinktivnih dejanj? »Novo okolje in novi pogoji za obdelovanje, pomanjkanje delovnih izkušenj, drugačno obdelovanje zemlje, težave s prehrano v prvih dneh naselitve, težka dela pri setvi; vse to je
38 Alojz Žumer (1932) e-pošta, 17. 8. 2021.
39 Ustni vir: Valentin Zdravko Čemažar (1946), Gorenji Novaki. Pogovor, 21. 6. 2021.
[Page 46]
vplivalo na proces odseljevanja oziroma vračanja slovenskih kolonistov iz Banata. Vračali so se na lastne stroške. Vzroki za to so bili geografsko klimatski, psihološki – domotožje in družbeno-ekonomski. Človek alpskega tipa se ravninskemu podnebju težko prilagodi. Kolonisti so se razlikovali nacionalno, kulturno-zgodovinsko. Razlike so bile v jeziku, narodnosti, veroizpovedi, načinu življenja, v tradiciji. Vzrok je bil tudi v prilagodljivosti, drugačnem načinu obdelave, v novih razmerah, neznanju obdelovanja. Vprašanje je bilo tudi, kaj storiti z njihovimi posestvi doma. Predsedstvo je predlagalo, naj počakajo z delitvijo posestev, ki so sicer zakonsko prešla v zemljiški sklad, za tri leta; v tem času pa naj krajevni organi poskrbijo za njihovo obdelovanje in vzdrževanje. Posest, ki jo je kolonist pustil v kraju, je formalno ostala njegova last tri leta, potem pa je ostala predmet agrarne reforme. V tem času je z njim upravljal krajevni oblastni organ. Ta je dal v zakup najpotrebnejšim agrarnim interesentom.«40
Avtohtoni prebivalci so bili v Vojvodini in na Apaškem polju prilagojeni na kmetovanje. Poznali so potrebe zemlje, okolja, znali so obdelovati. Toda za ljudi, ki so prej živeli na hribovskih kmetijah, je bila ta prilagoditev na način življenja na ravnini težka. Mnogi so se po nekaj letih vrnili na svoj dom. Mnogi so si daleč
40 Zdenko Čepič, Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji (1945–1948), Založba obzorja Maribor, 1995, str. 185–237.
[Page 47]
od doma ustvarili nov dom. Njihovo imetje je bilo podržavljeno ali pa je dobilo novega lastnika. Na tujem so ostali mladi, mlajši. Nekateri se niso mogli vživeti v novo okolje, nov način življenja. Želeli so si domov. Ob vrnitvi se je začela borba, kako dobiti izropano posestvo nazaj. Koliko napora je bilo treba, da je spet zaživel hlev, zapela žaga v gozdu, oblič v mizarski delavnici, oživel stari mlin? Počasi so znova ustvarjali toplino in domačnost. Živeli so v skromnosti, otrok niso mogli šolati. A nikoli jih niso mogli pokoriti in nikoli niso bili premagani.
Dejanskega števila ljudi, ki so se soočili s to avanturo, ne bomo nikoli ugotovili. Tudi zato ne, ker so jo hoteli izbrisati iz spomina. To ni povest, ki jo le napišeš. Take povesti ne napišeš, če je ne začutiš, če ne začutiš bede malega človeka in če nimaš oči obrnjenih navzven. Poskušala sem se vživeti v te življenjske pripovedi. Veliko sem razmišljala o usodah teh družin, mater. Vesela sem, da so mi jih kljub strahu, ki zakrči in vzame vso kreativnost, zaupali. Zgodbe se dotaknejo, izmodrujejo. Razumeti pa pomeni imeti veliko življenjskih preizkušenj, da razumeš tudi dolgotrajen molk. Tudi to so ilustracije nekega obdobja življenja. Vsekakor pa nas je premalo, ki bi zmogli nositi zgodbe tistih dni. To je hkrati tudi utrudljiv lov na dokumente in pričevanja. Zgodba in zapis nimata cene. Od skrbi zgubani obrazi, utrujene dlani so dobile povsem druge poteze, ko so spregovorili o sicer le še drobnih in posameznih spominih, ko so se zavrteli dogodki za nekaj desetletij nazaj. To so najlepša darila, a v glavi zvoni!
V kratkem sestavku sem globoko počastila žrtve, ki so si to večinoma posthumno (posmrtna rehabilitacija) zaslužile in jim s tem dala velik poklon! Resnično poznamo le svojo zgodbo, usodo. Kako je pri drugih, lahko le slutimo. Zgodba je darilo vsem, ki ste mi tako srčno pomagali, posebno pa gospe Kristini, ki me je vodila in mi pomagala najti pot do resničnih življenjskih pripovedi. Povedala mi je, da že dolgo ni obredla toliko sveta kot ob raziskovanju lastnih korenin.
Zgodba se nikakor še ni zaključila.
»Zame je največja nagrada, če lahko koga razveselim in mu vlijem veselje do življenja. Najhujša je namreč človekova osamljenost in občutek, da je drugim vseeno zanj. Pri tem je treba dobro paziti, da ne prizadeneš njegovega dostojanstva, ker je veliko lažje pomoč dati, kot jo prejeti.« Urška Omejc (1945–2021)41
41 https://loske-novice.si/poslovila-se-je-dolgoletna-pediatrinja-urska-omejc/
[Page 48]