Ne morem kaj, da se tudi tokrat ne bi zazrla v preteklost, v tisti čas, ki nas kot narod tako zelo razdvaja, da nikakor ne zmoremo najti skupnega vrednostnega sidrišča, ki bi nam pomagalo rasti in se razvijati. Zdi se, da je ta prepad celo vedno večji, vedno globlji in vedno bolj usoden. Kot narod imamo namreč to nesrečo, da v teh časih, ko gre svet v neko silno čudno smer, znotraj katere se odpoveduje najbolj temeljnim zakonitostim narave, najbolj temeljnim vrednotam, prekaljenim in stehtanim že skozi vso človeško zgodovino, vse to pada prav na to razklanost in je zato vpliv sedanjega razkroja družbe na naš narod, na našo skupnost še toliko večji. Da se moramo tako vedno znova vračati v preteklost in tehtati tiste usodne čase, je »zasluga« tistih, ki želijo ohraniti meglo polresnic in laži, natrosenih in inkorporiranih v vse družbene sisteme do take dovršenosti, da se zdi, da so tam večno. Vse bi moralo ostati tako, kot je bilo postavljeno in razglašeno najprej ob začetku druge svetovne vojne in nato po njenem koncu. Saj poznate tista ogorčena, zagrizena zatrjevanja, da je bila zgodovina druge svetovne vojne in časa po njej enkrat za vselej napisana in je vsaka nova interpretacija takratnih dejstev zgolj revanšizem in želja po opravičevanju dejanj izdajalcev naroda. Kdo je izdajalec, je seveda že 16. septembra 1941 zelo jasno zabetonirala komunistična partija, ki se ji je mudilo izpeljati revolucijo, ki bi jo katapultirala na slasten prestol oblasti, po kateri so njeni člani tako hrepeneli. Za tiste, ki se morda ne spomnite, velja osvežiti spomin na tisti čas – takrat je Slovenski narodno osvobodilni odbor (SNOO), ki se je v začetku imenoval vrhovni plenum OF, odločil, če poenostavimo, da je izdajalec naroda vsak, ki se upre okupatorju mimo volje in vodstva KP.
Skratka, danes, namesto da bi že zdavnaj obračunali z vsemi tremi totalitarnimi režimi, ki so strašno prizadeli naš narod, poslušamo o tem, kako je tisti, ki obsodi komunizem, pravzaprav fašist in Hitlerjev privrženec. Velja torej povedati enkrat za zmeraj – obsodba komunizma ne pomeni zanikanja obsodbe fašizma ali nacionalsocializma. Zahteva po razjasnitvi zločinov komunistične revolucije, njihove obsodbe ter zahteve po dostojnem pokopu žrtev komunizma ne pomenijo zanikanja ali zmanjševanja pomena žrtev drugih dveh totalitarnih režimov, ki sta prav tako prizadela slovenski narod. Fašizem še posebej naše primorske rojake, nacionalsocializem Gorenjsko in Štajersko, kasneje pa tudi ostale dele Slovenije. Zahteva po dokončnem obračunu s komunistično revolucijo in njeno zloveščo dediščino, ki se je akumulirala najprej v med- in povojnih pomorih, potem pa v totalitarni državi, v kateri svoboda govora ne le, da ni bila zaželena, temveč je bila tudi preganjana, ne pomeni zanikanja zločinskega ravnanja fašizma ali nacionalsocializma nad našim narodom, temveč le opozarja, da ne smemo pozabiti na komunizem kot tisti totalitarizem, ki dolgo časa ni smel biti viden in predstavljen kot tak.
Mislim, da ni nikogar v Sloveniji danes, vsaj ne takega, ki je pri zdravi pameti, ki ne bi najostreje obsojal nacističnega sistema. Prav tako najbrž ni nikogar, ki ne bi razumel, kaj je pomenil fašizem za naše Primorce, kako je teptal pravico do lastne narodne biti, do lastnega jezika, kulture. Če torej nekdo s kritične distance pogleda na nacističnega voditelja in opozori na to, kako so njegova prva leta uspešnega vodenja vplivala na takratno nemško prebivalstvo, ki je še kako občutilo ponižanje, ki sta si ga na njihov račun privoščili zmagovalki prve svetovne vojne, to še ne pomeni kakšnega občudovanja človeka, ki je prek svojega vodenja, blodenj pravzaprav, prinesel smrt milijonov. Ravno nasprotno. Prav kritičen pogled, ki upošteva vse segmente zgodovinskega
[Page 12]
trenutka oz. trenutkov, ne le tistega, ki nam je všeč ali nam ustreza v potrjevanju neke svoje teze, pomaga, da zgodovino lahko razumemo in se iz nje tudi kaj naučimo.
Ob tem hote ali nehote pomislim na tiste, ki danes iz varnega zavetja svojih foteljev ali svojih koles prek pametnih telefonov pišejo takšne in drugačne obtožbe, ki nimajo nobene osnove ne v realnosti ne v zgodovini. Ko poslušam ali berem zapise tistih, ki s tako lahkoto opletajo z etiketami, kot je fašist ali nacist, me pravzaprav zmrazi. Ker točno slutim, da ne zapišem preveč samovšečno, da vem, da zadaj ni prav dosti znanja ali kakšnega resničnega premisleka. Najlažje in najbolj preprosto je pač ponavljati, kot papiga, besede, ki so jih manipulatorji tako uspešno plasirali v vse družbene sisteme, ne da bi se pri tem zavedali resnosti teh. Ali pa odgovornosti, ki jih imajo takšni »ojačevalci«, zlorabljeni za lastne sebične namene točno določene skupine.
Ko pomislim na vse to, kar se dogaja v našem okolju, kaj vse se kuha, se mi vedno znova postavlja vprašanje – je vse to morda res še zadnji vzdih umirajoče rdeče pošasti ali pa je to pravzaprav njena krepitev? Ali se bomo sploh kdaj sposobni o zločinih treh totalitarnih režimov odprto in brez čustvene razrvanosti pogovarjati? Ob vsem tem premišljujem o paradigmi, ki jo hoče main streamustvariti: če svojo pozornost namenimo komunizmu, ne pa toliko nacionalsocializmu ali fašizmu, potem to že
[Page 13]
pomeni izkazovanje naklonjenosti slednjima. Toda tudi tu moramo biti odločni – če hočemo postaviti reči na svoje mesto, se pravi našo zgodovino na svoje mesto, potem moramo zagristi v tisto, kar jo je najbolj zaznamovalo, pa še vedno ni dobilo svojega epiloga. Ponavljam že tretjič. Prednostna obravnava komunizma ne pomeni zanikanja drugih dveh, temveč gre preprosto za to, da smo oba druga totalitarizma tako na svetovni kot na lokalni ravni že zelo jasno in odločno obsodili, česar pa ne moremo reči za komunizem. Da, seveda se strinjam, da mladi danes vse premalo vedo, kaj je fašizem naredil primorskemu človeku in kaj nacizem slovenskemu človeku in milijonom nedolžnih po svetu. Pravzaprav s tem, ko s tako lahkoto opletajo s tema besedama, jemljejo vse storjeno hudo in ga preprosto relativizirajo.
Če torej hočemo kot narod napredovati, se bomo morali pač posvetiti tisti grozoti, ki je najdlje trajala in v našem narodu pustila največjo rano. Saj veste – tudi zdravnik se bo najbolj ukvarjal s tisto boleznijo, ki človeku najbolj škodi, morda je zanj celo smrtno nevarna, in jo bo skušal pozdraviti. Tistih ran, ki so se že zacelile, čeprav so morda pustile sledi, ne bo odpiral, ker ve, da so že pozdravljene. Če pogledamo na naše bolezni in rane, je pač skorajda iz vesolja vidno, kje najbolj krvavimo oziroma kje imamo najbolj odprto rano. To je nedvoumno komunizem, pa če se temu kdo še tako upira. Je pač trajal najdlje, že med vojno terjal premnoge nedolžne žrtve, po vojni pa je v svojo malho odgovornosti naložil še dvanajst tisoč nedolžno pomorjenih fantov. Žal tudi deklet in celo mladostnikov. V tej malhi je tudi vse preganjanje v desetletjih do slovenske osamosvojitve in še daleč v sedanjost.
Ko danes spremljamo razne takšne in drugačne, ki v rokah nosijo prečrtan simbol nacionalsocializma, obenem pa s ponosom nosijo rdečo zvezdo na majici, vemo, da smo še daleč od tega, da bi se soočili z svojo preteklostjo, jo sprejeli in odločno obsodili. Ne le preteklost, povezano z nacizmom ali fašizmom, ki sta bila že ničkolikokrat obsojena, temveč tudi ali predvsem preteklost, povezano s komunizmom. Niti resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu do sedaj nismo bili sposobni sprejeti v državnem zboru. A ni to nekaj resnično neverjetnega?! Da ne zmoremo preprosto obsoditi vseh treh totalitarizmov, ki so pod svojo simboliko brisali ta ali drugi narod, to ali drugo družbeno skupino, ta ali drugi družbeni razred. Številke o umorjenih so jasne. Tako na mikro ravni, v domačem okolju, kot na makro ravni, kjer preštevamo vse žrtve v svetovnem merilu.
Vem, vem. Toliko drugih tem je, ki so danes pomembnejše, imajo večji vpliv na nas, na naše domače in naše okolje, kot je nek totalitarni in zločinski sistem, ki je imel to srečo, da se je obsodbi izognil, ker se je znal pravi čas postaviti na pravo stran zgodovine. In ta zgodovina mu zato gleda skozi prste in opravičuje njegove zločine, ki so šli v svoji krutosti prek vseh možnih predstav. Toda naj se še tako otepamo te teme, se ta znova in znova vrača v naš prostor in se je ne moremo znebiti, čeprav bi si tega še kako želeli. Pride na dan ob najbolj obskurnih in obrobnih temah, pa tudi ob tistih, ki so še kako pomembne za naš obstoj in razvoj. Zato nič ne pomaga in ne bo pomagalo niti v prihodnje, če se bomo sprenevedali, da nas rdeči totalitarizem ni zaznamoval. Dejstvo je, da ne glede na to, kam se obrnemo, pade med nas temna senca polpretekle zgodovine, ki nas je (raz)klala takrat in nas deli danes.
Kaj torej zdaj? Se nehati pogovarjati o zločinih rdeče totalitarne revolucije, češ da bo potem ljubi mir? Pustiti, da zanikovalci totalitarnega sistema ohranijo prevladujoč javni glas v medijskem in družbenem prostoru? Ne, to smo že izkusili, da ni prava pot. Odgovore moramo iskati vsi, k skupnemu delu pa vztrajno klicati posebej tiste, ki lahko kaj naredijo in spremenijo več. Verjamem, da pride čas, če parafraziram našega goriškega slavčka, ko bo svet za vse dovolj bogat, če bomo kruh resnice delili s srčnimi čutili.
[Page 14]