Bila je sobota, 23. maja 2020. Čudno, skozi park sem šla proti samostanski cerkvi, a nikjer žive duše. Virus, ki je spravil ves svet v »vojno stanje«, tudi Koroški ni prizanesel. Vse se je ustavilo, meje so bile spet zaprte, Karavanke nepremagljive. Spominske maše ob 75. obletnici prihoda beguncev na Vetrinjsko polje ta dan ni bilo. V cerkvi sem stala sama, a naenkrat so vhodna vrata »glasno zaječala«, prišel je gospod župnik Koschat in skupaj sva se v molitvi spomnila vseh, ki so na Vetrinjskem polju v majskih dnevih leta 1945 preživljali težke dneve in tedne.
Zakaj to pišem? Bilo mi je rečemo: Marija, napiši nekaj o Vetrinju! Postavilo se mi je vprašanje, kako se stvari lotiti, saj nisem zgodovinarka. Vetrinj in Vetrinjsko polje sta mi nekoč bistrila pogled. S stricem Francetom Ciganom sva se velikokrat sprehajala med polji in drevesi Vetrinjskega polja, ki v tistih poznih petdesetih in v začetku šestdesetih let še ni bilo pozidano. Pripovedoval mi je o znancih in prijateljih, ki so skupaj z njim delili usodo begunstva. Takrat so bila samo imena, sčasoma sem te njegove sotrpine tudi osebno spoznala.
Pred leti, leta 2011 (in leta 2012 druga, razširjena in dopolnjena izdaja) je pri celovški Mohorjevi založbi izšla knjiga Floriana Thomasa Rulitza Die Tragödie von Bleiburg und Viktring – Partisanengewalt in Kärnten am Beispiel der antikommunistischen Flüchtlinge im Mai 1945/Vetrinjska in bleiburška tragedija – Nasilje partizanskih enot nad begunci v maju 1945 na avstrijskem Koroškem. Skušala sem se prebiti skozi obilico podatkov o sestankih in srečanjih med angleško zasedbeno armado na Koroškem (5. Korps) in 3. jugoslovansko armado. Mislila sem, da najdem na svoje večno vprašanje, zakaj je moralo toliko mladih v smrt, končno pravi odgovor. Rulitz omenja spomine Nigela Nicolsona, ki piše, da je bilo vračanje beguncev, pogojeno z odhodom jugoslovanske armade iz Avstrije, »kravja kupčija«.
Pričujoči dokumenti, kratkih zapisi o pogovorih 19. in 20. maja 1945 so objavljeni v nemški, razširjeni izdaji, v slovenskem prevodu jih ni.
skeni: Dokument 2: Zapis o sestanku 19. maja 1945 med predstavniki 3. jugoslovanske armade in predstavniki poveljstva angleške armade na Koroškem. (Prevod dokumenta: Izročitev jugoslovanskih državljanov. 5. Korps bo vse Jugoslovane, ki so na njihovem zasedbenem območju in so se borili v uniformah kot zavezniki Nemcev: ustaše, domobrance, četnike, belogardiste, skupno okrog 18.585, od teh je bilo 3010 že predanih 4. jugoslovanski armadi. Nadaljnji transporti: 10.000 kot že dogovorjeno 4. jugoslovanski armadi prek Podrožce. Približno 5000 3. jugoslovanski armadi prek Pliberka in Laboda, kot je bilo prek povezovalnega oficirja napovedano županu mesta Dravograd 20. maja ob 12.30.)
Dokument 4: Celovške točke dogovora, 20. maja 1945 med 5. Korpsom in 3. jugoslovansko armado. (Prevod dokumenta: Polkovnik Ivanovitsch, namestnik komandanta 3. jugoslovanske armade, obišče zvečer centralo in se sledeče dogovori: 1. 14. jugoslovanska divizija bo 21. maja do 19.00 umaknila vse vojne čete na južno stran jugoslovansko avstrijske meje. 2. 14. jugoslovanska divizija bo a) vso prisilno prilaščeno privatno lastnino vrnila in b) prenehala s prisilnim prilaščanjem. 3. Povelje za odhod jugoslovanskih županov in okrajnih vodij v Avstriji bo 3. armada zahtevala pri glavnem poveljstvu jugoslovanske armade. 4. Vsi jugoslovanski državljani Korpsa, ki so sodelovali z Nemci, bodo prepeljani s taboriščnimi priklopniki v Jugoslavijo.)
Dokument 5: Celovške točke dogovora, 20. maja 1945 med 5. Korps in 4. jugoslovansko armado. (Prevod dokumenta: Poveljstvo 26 jugoslovanske divizije in predstavniki 4. jugoslovanske armade so obiskali centralo. Zedinili so se glede naslednjih točk: 1. vse vojne čete 26. jugoslovanske divizije se morajo do 21. maja ob 19.00 umakniti na južno stran jugoslovansko-avstrijske meje, kjer so potrebne za varovanje jugoslovanskih državljanov in naplenjenega blaga v Podrožci, Bistrici, Pogorju in Svetni vasi. 2. Straže se morajo do 23. maja ob 19.00 umakniti. 3. 21. maja ob 19.00 bo jugoslovansko-avstrijska meja vojaška meja med 5. Korpsom in 4. jugoslovansko armado. 4. Deset tisoč Hrvatov, skupno s pripadajočimi taboriščniki 13.000, bodo evakuirani prek Podrožce. 5. Jugoslovanske čete ne smejo prisilno zapleniti privatne lastnine. Privatno lastnino, ki bi jo jugoslovanske čete hotele prepeljati iz Avstrije, bodo angleške čete pridržale. Poveljstvo 26. jugoslovanske divizije bo v tej zadevi ponudila vso mogočo podporo, tudi če so soudeležene enote, ki ne spadajo pod njihovo poveljstvo. 6. Poveljstvo 26. jug. divizije sporoči 4. jug. armadi, da krajevni poveljniki v mestih niso dobili ukaza za odpoklic.)
Spet sem prebrala tudi knjigo Vetrinj, ki jo je izdala Nova Slovenska zaveza, in postalo mi je jasno: saj je vse povedano, a vendar, prek Vetrinja, Peggeza in Spittala je romalo toliko ljudi, ki jih poznaš, so tvoji prijatelji, raztreseni po vsem svetu. Res je, veliko jih je bilo, a že dolga leta me spremljajo kot angeli varuhi z nebesnih višin, samo še majhna peščica jih ostaja. Vendar ostajamo prijateljsko povezani tudi z naslednjimi generacijami. Zajeti zgodbe vseh, bi bilo preveč, zato bom ostala na Koroškem, kamor je tudi mene zanesla usoda, in predstavila nekaj tistih, ki so si upali ostati blizu domovine.
Po vojni je veliko gorja med Slovenci na Koroškem povzročil komunizem in s svojo propagando vnesel strah in nezaupanje do emigracije. Tako se je le malo Slovencev odločilo ostati na Koroškem. Med njimi so bili salezijanci, ki sem jih osebno poznala, a so v domovini Sloveniji skoraj neznani, in prav je, da se jih spomnimo.
Skoraj vsi salezijanci, ki so delovali med nami, na Koroškem, so se umaknili maja 1945 pred povojno komunistično vihro v nekdanji Jugoslaviji in začeli pot begunstva in izseljenstva na Vetrinjskem polju. Že prve dni bivanja na prostem, saj bivalnih prostorov na širnem Vetrinjskem polju niso imeli, so salezijanci začeli zbirati mlade. Z različnimi dejavnostmi so mladini lajšali težo begunstva. Z neverjetno podjetnostjo in »naglico« so nastali: vrtec, ljudska šola vse do gimnazije.
Močna skupina salezijancev je v tudi taboriščih Peggez in Spittal pomagala, da se je taboriščno življenje počasi organiziralo.
Sredi poletja so Angleži begunce premestili v Spittal in Peggetz. Begunska gimnazija se je »preselila« v Peggez. Profesorskemu zboru, ki ga je vodil ravnatelj dr. Marko Bajuk, so se pridružili Alojzij Luskar kot tesen Bajukov sodelavec in organizator, dr. Franc Mihelčič, Silvester Mihelič, Janko Mernik (leta 1949 je z zadnjo skupino beguncev odšel v Argentino in deloval med rojaki v Ramos Mejiji in San Justo velikega Buenos Airesa) in Franc Blatnik. V Spittal so prišli in delali z mladimi France Cigan – vodil je oratorij in pevski zbor, Janez Rovan, Mihael Brunec in Ivan Matko kot vodja mladinskega doma in upravitelj poklicne šole.
Kmalu se je začelo izseljevanje beguncev, predvsem v Severno in Južno Ameriko. Mnogo duhovnikov, tudi salezijancev, se je odločilo, da bodo spremljali rojake v prekomorske dežele. Za vse je bilo spremstvo dušnih pastirjev velik blagoslov. Dediščina njihovega delovanja je povsod še danes prisotna. Duhovniki, tudi sami brezdomci, so jim pomagali ohranjati vero, ljubezen do daljne domovine in do jezika. Tako se vera in slovenski jezik ohranjata še danes pod južnim križem, posebej v Argentini, in v Severni Ameriki.
Tisti salezijanci, ki so ostali med koroškimi Slovenci, so se kmalu vključili v delo po farah. Na začetku so sodelovali kot pridigarji na ljudskih misijonih, nato kot duhovni pomočniki. Med temi sta bila gotovo Anton Cvetko, dolga leta župnijski upravitelj v Medgorjah, cenjen ljudski misijonar in pridigar ter skupaj z Ivanom Matkom začetnik akcije v podporo misijonskih bogoslovcev, in Alojzij Nemec, človek širokega umskega in duhovnega obzorja; beseda, s katero je oznanjal, je bila prepričevalna.
Gospod Alojzij Luskar, obdarovan z mnogimi sposobnostmi in neizmerno zagnanostjo. Pomagal je mladim, da so laže preživljali čas negotovosti in čakanja za odhod v neznano.
Z mladimi je pripravljal izlete, družabne igre, nastope v gledališki dvorani in kulturne prireditve. Na begunski gimnaziji je poučeval več predmetov. Ob njegovi smrti je nekdanji dijak gimnazije v Peggetzu V. (Vinko) Rode zapisal: »Bil je vzgojitelj izrednih talentov in duhovnik, ki se je s srcem in dušo posvetil mladini. Bil je skromen, nesebičen, vedrega značaja, vedno pristen, nič naučen, nič pridigarski, vedno oseben, kar prijateljski.«
Še v taborišču je ustanovil misijonski krožek, Katoliško akcijo in skupino skavtov. Podpiral je delovanje pevskih zborov in se zavzel, da je bila razmnožena begunska pesmarica Slovenske narodne pesmi v dveh zvezkih, in ji napisal lepo, jedrnato spremno besedo. Pesmarica je bila slovenskim beguncem dragocen pripomoček za ohranjanje narodne zavesti in za gojenje družabnosti. Razpošiljali so jo po svetu tja, kjer so se naseljevali begunci.
Slovenski salezijanci so dobili leta 1947 v upravljanje zapuščeno župnišče na Kamnu in z gospodom Luskarjem kot predstojnikom salezijanske skupnosti je nastal dom ne samo za salezijance, ampak tudi hiša srečanj za vse, ki v času komunizma niso mogli v domovino, ampak so se s sorodniki iz Slovenije srečevali na Kamnu. Alojzij Luskar je bil na Kamnu vse: duhovnik, župnijski upravitelj, predstojnik, vzgojitelj in tudi kmet. Takega smo poznali: delavnega, načelnega in vsega gorečega za mlade.
Ne ve se, a gotovo je bila ideja za ustanovitev orglarske šole leta 1952 Luskarjeva. Bil je njen ravnatelj in poučeval glasbeno zgodovino, liturgijo in praktično delo organista. Kot glasbena pedagoga sta mu stala ob strani sobrata Silvester Mihelič, ki je poučeval harmonij, orgle, solfeggio in kontrapunkt, ter France Cigan s poučevanjem klavirja, harmonije, solopetja in zborovskega petja. Na žalost je bilo delovanje orglarske šole kratko, saj je France Cigan prevzel v Celovcu nove obveznosti kot profesor glasbe na novoustanovljeni Slovenski gimnaziji in vodstvo dijaškega doma v Mohorjevi hiši in pozneje v Haimlingerju. France Cigan je bil z mladimi mlad. Kot vzgojitelj in profesor je bil korekten, prijazen, potrpežljiv, tudi šaljiv, zahteven, a nikoli ni obupal nad svojimi gojenci.
Po sili razmer je prišel med koroške Slovence. Ljubil je svojo ožjo domovino Slovensko krajino, a druga domovina mu je postala Koroška; Korošci in koroška pesem sta bili njegova posebna ljubezen. Z neizmernim navdušenjem je prehodil koroške vasi od vzhoda do zahoda, do severne jezikovne meje spraševal, snemal in zbiral ljudske pesmi. Nešteto jih je tako iztrgal izgubi.
Mladine pa ni navduševal samo za glasbo in petje, za kulturo nasploh, zavedal se je, da sta tudi šport in politično udejstvovanje pomembna za rast mladih. Pod njegovim mentorstvom je nastala Koroška dijaška zveza in med športnimi dejavnostmi sta prednjačila nogomet in namizni tenis.
Ivan Olip je ob trideseti obletnici smrti Franceta Cigana zapisal: »Bil je pravi don Boscov učenec – salezijanec v najboljšem pomenu besede. … Zato mu kot pedagogu, duhovniku, profesorju in prijatelju mladih izrekam iskren Bog lonaj za vse, kar nam je bil in pomenil.«
Njegov kolega na orglarski šoli je bil Silvester Mihelič, velik glasbeni strokovnjak. Glasbo je poučeval že na begunski gimnaziji v Peggetzu in Spittalu ter vodil zbore.
Zborovsko delo je nadaljeval na koroških župnijah, najprej v Selah, nato v Pliberku in v Tinjah. Prof. Mihelič je spoznal in razumel koroški značaj. Bil znan po svoji strogosti, natančnosti in veliki doslednosti, a prav zaradi tega je z zbori, ki jih je vodil, dosegal lepe uspehe – zborovodja in pevci so postali eno.
Iz Spittala se je leta 1950 Ivan Matko vključil v pastoralno delo med koroškimi Slovenci. Dobro leto je bil v Tinjah. Januarja 1952 je prišel v Sele in med Selani ostal dolgih 34 let. Sadovi njegovega delovanja so vidni tudi danes. S svojim organizacijskim talentom in s salezijansko zavzetostjo za mlade je pripravljal predavanja, sestanke, različne shode in srečanja ter kulturne prireditve. Znal je povezati ljudi in tako utrjeval njihovo vero in narodno identiteto. Dosledno je spremljal društveno delo, društvenike podpiral in bodril, s pevskimi, folklornimi in gledališkimi skupinami (sam je bil dober režiser) organiziral poleg nastopov na domačem odru gostovanja v Sloveniji, med Slovenci na Primorskem in v Nemčiji. S tesnim sodelovanjem župnije in kulturnega društva jim je uspelo zgraditi novo župnijsko cerkev in župnijski kulturni dom. Matko je znal pritegniti številne mlade, ki so postali njegovi tesni sodelavci.
Ivan Matko je Selane in Korošce nasploh navdušil za misijone. Organiziral je zbiranje sredstev za misijonske bogoslovce. S filmi, predavanji in s srečanji z misijonarji je ozaveščal farane za potrebe tretjega sveta. Župljani Sel so se s podporo bogoslovcev posebej izkazali, kar je bila gotovo Matkova zasluga.
Mladi so s trikraljevsko akcijo vsako leto zbirali sredstva za svoje vrstnike v deželah, kjer delujejo slovenski misijonarji.
Ob delu v župniji, na kulturnem področju in za misijone je dal tudi športu pravo mesto.
Pomembno vlogo za misijone na Koroškem in tudi v Avstriji je odigral Janez Rovan. Kot kaplan v Žvabeku je leta 1946 dal pobudo za trikraljevsko misijonsko akcijo. S skupino ministrantov je hodil od hiše do hiše, blagoslavljal, skupaj so peli in pokadili domove družin. Denarne darove so poslali misijonarjem v Indijo. Trikraljevska akcija se je na Koroškem razširila najprej v župnijah, kjer so delovali salezijanci, in kmalu tudi po vsej Avstriji.
Skupaj s Francetom Ciganom je postal vzgojitelj v Mohorjevem dijaškem domu. Ljubil je delo z mladimi. Ustanovil je Marijino kongregacijo in bil članom kongregacije dolga leta skrben duhovni vodja. Na Tržaškem se je navdušil za skavtsko gibanje in uspešno ga je presadil med koroško mladino.
Janezu Rovanu je bilo pomembno ohranjanje in poživljanje narodne zavesti. Mlade je navduševal za gledališke predstave in ljudsko pesem.
Vedno in povsod je bil duhovnik. Rad je pomagal koroškim župnikom ob dnevih češčenja, za duhovne obnove, spovedovanja in nadomeščanja. Po tej poti je spoznal mnoge koroške cerkvene skupnosti.
Do konca življenja je bil tesno povezan mnogimi rojaki, ki jih je spoznal v težkih časih begunstva.
Leta 1969 se je vzgojiteljem pridružil Mihael Brunec, ki je iz Peggeza leta 1946 odšel v svet. Ravnice Slovenske krajine so mu širile obzorja. Študiral je v Rimu in bil profesor Svetega pisma najprej v Madridu, nato v Lizboni; kot profesor bil zelo priljubljen. Prek Opčin je prišel kot vzgojitelj v Celovec. Mladim je pomagal oblikovati svetovni nazor, jih navduševal za učenje jezikov in jih bodril, da so soustvarjali v domačih kulturnih društvih.
Po postavi Miško Brunec ni bil velikan, a njegov izraz na obrazu je izžareval neverjetno modrost, bistroumnost, a ves je bil don Boscov učenec: Delaj dobro in pusti vrabčke čivkati!
Med duhovniki ne moremo mimo svetovnega popotnika Vinka Zaletela, ki je bil pomembna vez med izseljenci in koroškimi Slovenci. S svojimi diapozitivi in slikami je med izseljenci tešil domotožje po izgubljeni domovini in Korošcem predstavil življenje in delo ljudi v zdomstvu.
Med laiki ne moremo mimo dveh, ki sta se prek Vetrinja vključila v življenje koroških Slovencev in bila dostikrat tudi sopotnika, bodisi pri sodelovanju v cerkvenih ustanovah – s Katoliško akcijo pri koroški sinodi, bodisi kot zvesta in angažirana sodelavca pri Nedelji, Družini in domu ter pri Mohorjevem koledarju. To sta učiteljica Marinka Ziherl, na Koroškem znana kot Marija Inzko, in dr. France Vrbinc.
V vigrednih dnevih leta 1945 se je z dvema prijateljema odločil, da se s kolesi za kak mesec umaknejo, da se zadeve umirijo. Poslovil se je od mame in ni slutil, da bo trajalo dobrih deset let, ko se bosta spet videla. Ta fant, star 21 let, je postal priča tragedije, ki se bo kot črn madež za vedno zapisala v zgodovino slovenskega naroda. Gimnazijo, ki je v vojni vihri ni mogel končati v Ljubljani, je zaključi na begunski gimnaziji z ravnateljem Markom Bajukom na čelu v Peggezu pri Lienzu, kjer je dijak France Vrbinc maturiral leta 1947 v tretji maturitetni skupini. Po študiju filozofije v Gradcu se je vrnil na Koroško, ki mu je postala druga domovina. V oddaji Pričevalci je povedal tudi: »Moram Boga do komolca zahvaliti, da me je pot zanesla na Koroško.« Poklicno pot je začel pri Mohorjevi družbi. A dve instituciji sta določili njegovo nadaljnjo pot. Pri Katoliški akciji je bil prvi laik, ki ga je za slovensko centralo nastavila koroška Cerkev. V vlogi tajnika Katoliškega delovnega odbora je bil neposredno prisoten pri pomembnem mejniku koroške povojne zgodovine. Ko so padale ob cestah krajevne table, so delegati koroške škofijske sinode (1971–1973) v dvorani delavske zbornice pripravljali dokument, ki je začrtal smer, ki mu je politika sledila šele desetletja pozneje. Kar je zapisano o sožitju med Nemci in Slovenci črno na belem, je bilo treba skrbno pripraviti, ponekod je šlo za vsako črko. Treba je bilo piliti, preoblikovati, strukturirati, spraviti v obliko in najpozneje tu se je izkazalo, da je imel Vinko Zwitter pri zaposlitvi doktorja Vrbinca zlato roko.
Leta 1973 je doktor Vrbinc postal urednik slovenskih oddaj in tega novega izziva se je lotil z njemu lastno vestnostjo in vnemo. Slovenskemu oddelku avstrijskega radia je ostal zvest do upokojitve leta 1985. A upokojenec je bila ena redkih besed, ki jih gospod doktor ni poznal. Bil je lektor, prevajalec, urednik in neutruden natančen soustvarjalec mnogih publikacij Krščanske kulturne zveze in Narodopisnega inštituta Urban Jarnik.
Bil je človek besede. Beseda mu je bila vedno zvesta spremljevalka: v domačih pesmih, v odrski govorici, med knjižnimi platnicami, na časopisnih straneh, prek radijskih valov. Beseda, ki tudi nam pravi, da smo vsi romarji na poti in da je naša prava domovina v nebesih.
Desetletja je sooblikoval družbeno življenje koroških Slovencev.
Ob njegovi smrti v aprilu 2016 sem se od njega v tedniku Nedelja poslovila z besedami: »Pred več kot petdesetimi leti sva se prvič srečala tudi midva. Kot je bil stric France za vas gospod doktor, ste to bili in ostanete zame Vi. V začetku smo se srečevali le na akademijah Slovenske gimnazije. Kmalu po smrti strica Franceta sem prišla v Celovec in tudi meni je postala Koroška druga domovina. Z vam edinstveno dobrohotnostjo ste me sprejeli. Srečevali smo se na Gallusovih pevskih vajah, kjer sta vidva z gospo Sonjo prepevala že nekaj let, skupaj smo peli ne samo na Koroškem, ampak tudi Slovencem v Ameriki, Parizu in Stuttgartu …
Pa ne samo petje, bili ste mi svetilnik v lepoto naše materinščine. Zadnjih petnajst let sva se vedno znova srečevala ob nastajanju različnih knjig Krščanske kulturne zveze. Marija Makarovič je urejala zbirko knjig Tako smo živeli in jaz sem ji lahko kot »vajenka« (pri zadnjih treh) pomagala. Vmes so se vrstile biografije o Milki Hartman, Lovro Kaslju, bratih Mirku in Kristu Srienc … Vse, kar je nastajalo v najinih računalnikih, ste vi skrbno predelali. Ob vaših razlagah in opombah sva se, to lahko mirno trdim za obe, izpolnjevali v slovenščini.
Pri vseh rdečih znakih, ki ste nama jih »narisali«, pa ni bilo nikoli nobenega profesorsko dvignjenega prsta. Bila vas je ena sama očetovska dobrota. Kako lepo je bilo, če ste prišli v pisarno in še pred vrati sem slišala: Mariček, pozdravljen! Ne vem, kje ste vzeli to ime, a bilo je in mi bo ostalo drago. V vseh teh letih sem vedela: vedno, če je bilo kaj nejasnega, sem lahko poklicala gospoda doktorja, ki je rad pomagal. Za vse vaše delo in trud, ki smo vam ga »povzročali« z našo slovenščino, bi se Vam še enkrat rada zahvalila z velikim Bog lonej!
Vsi vemo, da je naša zemeljska pot različno dolga in se moramo prej ali slej posloviti. Topli pomladni vetrovi so nam Vas odnesli v večne višave. Tiho, neopazno, takega kot smo vas poznali, ste nas zapustili. Sedaj, ko se veselite v Gospodu, ne pozabite na nas tukaj v Mohorjevi hiši in se včasih dobrohotno nasmehnite ob naših jezikovnih pregrehah.
Ko se bosta srečala s stricem Francetom ali kot ste mu rekli vi, gospodom doktorjem, pa le kdaj pa kdaj prosita Gospoda za nas, še tukaj bivajoče v dolinah Podjune, Roža in Zilje, saj sta tudi vidva to čudovito deželo srčno ljubila.«
Zavedam se, da je moja pripoved o beguncih, ki so ostali med koroškimi Slovenci in z njimi bili boj za ohranitev materinščine, nepopolna, saj bi vsi, ki so se maja leta 1945 prvič srečali na Vetrinjskem polju in si prek Spittala in Peggeza gradili novo življenje v zdomstvu ali zamejstvu, zaslužili, da jih spoznamo tudi v Sloveniji, v domovini, ki so jo tako neizmerno ljubili in to ljubezen posredovali tudi svojim potomcem.
Vendar krog še ni zaključen. Veliko jih je, ki so bili v Vetrinju še otroci, odšli s starši ali drugimi sorodniki čez veliko lužo in tam ustvarjali Slovenijo v svetu, dom brez mej …
[Stran 107]