Tvoja dežela

Dežela, ki se blodnim nogam sna izmika,kjer tečejo spominov reke in daljavezvezdnato cveto, kjer ni besede prave:molče skoz solze se nebo svetlika.Dežela tvoja – v vetru ziblje se obljubakot sadež v čistih slepih urah nespoznanja,a v tebi glas njen nepreklicno že oznanja:’Odrečem srečo ti za slast poljuba.’Le sebi viden v svojem temnem trepetanjuse bližaš ji, kot stopal bi med: ‘Si.’ in ‘Nisi.’in ne verjameš v to, po čemer hrepeniš.Dežela ta – vsaksebi, daleč, kakor v spanjuse kličejo ljudje; kar je, so le obrisi,in večnost nema in vprašanje: ‘Čemu živiš?’[Stran 033]Figure 1. Kjer tečejo spominov rekeMirko Kambič