Ko sem prvič zagledal spomenik Borisu Kidriču na mestu, kjer še vedno stoji, me je prevzela groza. Nekaj pošastnega je izžarevala ta človeška postava v prekomerni velikosti, a brez dvignjenega podstavka. Nekoliko razkoračena, z rokami uprtimi v bok na prav poseben način, usta pa odprta kot bi hotel izgovoriti glas »o«. Oblast? Ali kaj drugega? Ali si morete predstavljati kogarkoli drugega v tej pozi, na primer cerkvenega dostojanstvenika? Zdenko Kalin, ki je ustvaril ta kip, je bil zares velik umetnik.
Spomenik Edvardu Kardelju. V nasprotju s prejšnjim ta postava vsaj na prvi pogled na kaže kakega izrednega človeka. Bolj zanimivo je spremstvo: toliko postav, ki so komaj še človeške, saj so brez obrazov Za obraz pravijo, da je zrcalo duše, te postave pa nimajo ne obraza ne duše. Dušo so prodali ali poklonili svojemu voditelju. Odslej so samo poslušni roboti.
Zadnje čase se po časopisih vrstijo članki za in proti odstranitvi teh dveh spomenikov. Tisti, ki so za to, da ostaneta, imajo pač svoje razloge. Prepričanje vsakogar je treba spoštovati, dokler ne posega v pravico drugih. Zaradi mene naj spomenika stojita, kjer sta, v spomin ali opomin nam in našim potomcem. Zelo pa me moti nedoslednost, da ne rečem krivičnost zagovornikov Prav bi bilo, da bi sredi med njima postavili še tretjega, spomenik Ivanu Mačku – Matiji. Po krivici tone v pozabo človek, ki je z ostalima dvema tvoril triumvirat, kateri je nekaj časa imel v rokah usodo Slovenije in Slovencev. Idej, kako naj bi spomenik izgledal, ne manjka, morda bi se zgledovali po kakem detajlu Brueghelovega Triumfa smrti! Umetnik, ki je tako genialno upodobil Edvarda Kardelja, še živi in ustvarja, le da je zadnje čase, po lastni izjavi, prišel tako na psa, da ne more plačati niti najemnine za atelje. Dajmo kruha umetniku! Morda bi kazalo kasneje upodobiti še druge velikane revolucije, seveda strogo po hierarhični lestvici.