Jósef Tischner
Upanje je iz resnice. Poleg odločitve za biti iz resnice in se tem povezanega dostojanstva je še odločitev za zunanjo resnico, ki je resnica o svetu in ljudeh, predvsem pa resnico o zgodovini. Tudi ta resnica ima moralni pomen in je ozko povezana s človekovim občutkom za dostojanstvo. To dostojanstvo izhaja iz odgovora na vprašanje: Kje se je začel poraz in pri katerem izročilu je treba zastaviti delo za prihodnjo svobodo? Besedila narodove zgodovine imajo vzgojno nalogo. Tudi ta odločitev je začetek osvobojevanja. Prva odločitev teh, ki so v nesvobodi, je namreč odločitev za nadaljevanje zgodovine. Tudi ta odločitev prinaša dostojanstvo. Občutek dostojanstva se ne začenja na točki nič. Zatirani človek znova zadobi občutek dostojanstva takrat, ko se zave veličine tistih, katerih delo bo nadaljeval. Biti v resnici se izrazi predvsem v tej odločitvi.
Človek je edino bitje na zemlji, ki more spoznati resnico o svojem stanju in ki se z odločitvijo za to resnico lahko dvigne ne samo nad snovni svet, ampak tudi nad svet laži, ki ga usužnjuje. Zato je misleče upanje samo po sebi že osvobajajoče upanje. To upanje rešuje človeka iz obupa, ker mu govori o tem, kaj obup je. Rešuje ga iz ponižanosti, ker mu podeljuje pravico do udeleženosti na najvišji časti in dostojanstvu izročila. Preden pride svoboda, mora priti čut za dostojanstvo.
Gre za vzgojo novega človeka. Kaj ga predvsem odlikuje? Kar je zanj značilno in novo, je odnos do narodove skupnosti. Narod postane njegova domovina. Ima se za otroka domovine. Njegov odnos do domovine je obsežen v eni sami besedi Služenje.
[Stran 035]
Figure 1. UpanjeMirko Kambič