Na prsih vetra, ki jih sen razgalja, počivajo v ljubezni tvoje roke, telo in usta in srce: v globoke vodnjake biti ta te čas potaplja.Vse tišji: molk kraljevski te omamlja, kot bi z dlanjo mehkejšo bolečineti vračal v zvezde spremenjene, spomine temno cvetoče v težko slast pretaplja.Od onstran, zdi se, zreš škrlatne rane, ljubezni dar: ikone smrti, prste, ki pletli so nekoč vso tvojo srečo.In uro, ki si čuval jo drhtečovse dni, spustiš – in lastovk dolge vrste v svetlobo tonejo, neba pijane … [Stran 054]
Figure 1. V parku Vasilij Polenov
Tolažba vetra
Priljubljene kategorije