Radames, glavni mošk …
Radames, glavni moški lik Verdijeve opere Aida, je junak, tragični junak: zmagoslaven egiptovski vojskovodja, ki kljub svoji plemenitosti propade zaradi ljubezni do hčerke premaganega etiopskega kralja, Aide. Je ena najbolj monumetalnih postav italijanskega opernega odra (vsaj med tistimi za t. i. »mladodramski« ali spinto tenor). Ko je pred leti neki kritik ocenjeval takratno postavitev v Metropolitanski operi, je o Radamesu zapisal, da mu ni česa očitati, ne po igralski ne po muzikalni plati, razen tega, da je zvenel otroško. Vse je torej bilo, kot mora biti po logiki režijske in glasbene stroke, rezultat pa je bil fantek v oklepu mogočnega vojščaka, ki je z deškim glasom pel: »Niti moje močne roke ne morejo odvaliti usodne skale!« (Pred grob, v katerega so Radamesa živega zaprli, so zavalili mogočno skalo.) Sam predstave nisem slišal, toda strupene besede kritika dobro opisujejo to, kar neredko doživljam ob sodobnih izvedbah oper: lepa prazna glasba, izvedna brez uvida v bistvo, ker ni vživetja v to, za kar v resnici gre. In zaradi tega je vse manj pravih glasov.
Podoben občutek me semtertja spreletava tudi kje drugje, v mnogo manj muzičnih sferah. Ena takšnih priložnosti je bilo odprto pismo Miru Cerarju in Janezu Janši, ki ga je lani septembra podpisala skupina javnih osebnosti različnih poklicev, generacij in kulturnih nazorov. In seveda tudi različno pomembnih karier: od ustanoviteljev države in bivših ministrov do univerzitetnih profesorjev, vrhunskih ekonomistov in strastnih, duhovitih tviterašev. Vse v pismu je pravzaprav res in lepo povedano, marsikaj je izrisano z izredno jasno potezo, razvidno argumentirano in predstavljeno z vso dolžno urgentnostjo. Težava je v tistem, česar tam ni, pa bi moralo biti, ker je odločilno: vpogleda v zgodovino. Ali bolje: ta je sumljivo kratek, sega zgolj dve desetletji nazaj: »Politična mešetarjenja zadnjih dveh desetletij so slovensko državo pripeljala v slepo ulico. Državljanke in državljani smo naveličani konstantnega preigravanja nepomembnih, umetno ustvarjenih in napihnjenih tem, ki ustvarjajo dimno zaveso politične neodgovornosti, za katero se skrivata nesposobnost in pohlep.« Saj ne, da to ne drži, toda trditev, da so se mešetarjenja in podobne nečednosti začele šele z nastankom samostojne slovenske države in nimajo zveze z živo socialistično preteklostjo, je tako nerealistična, da pravzaprav ne vemo, kaj naj si mislimo. In to tem bolj, ker so med pisci ne le ljudje, ki so zgodovino soustvarjali, temveč tudi takšni, ki jo odlično poznajo. Je mogoča tolikšna naivnost? Ali gre morda za »spravno« taktiko, za poskus, da bi slovenske težave prikazali kot zgolj nekakšno neresnost, nezrelost akterjev političnega življenja, da bi tako omilili ostrino konflikta? Ta konflikt je seveda realen in ima zgodovinske korenine: komunistična ideologija, ki je vsrkala in razpihala še starejše razprtije, ga je izostrila ad extremum. In strašno nasilje iz časa njenega zmagoslavja še zmeraj gospodari v deželi: z zloveščim molkom, s spačenimi prividi kulture, ki se posmehuje žrtvam in »umetno ustvarja in napihuje« svoje veličine, svoje teme, svoj kodirani jezik. Njegov otrok je globoka država, katere delovanje zna kateri od avtorjev pisma sicer zelo precizno opisati. Odkod torej tu tolikšna kratkovidnost ali, kar je navsezadnje isto, tako kratkovidna »spravna« dobrohotnost? Zastarela popevka o obračanju v prihodnost v tej priredbi in izvedbi ne zveni prav nič sveže: nekoč je bila učinkovita parola politične kontinuitete in njene medijsko-kulturne podpore; kaj pa je danes? Danes, ko so avtorji izvirnika odvrgli demokratične kostume in odkrito slavijo zgodovinsko polomijo socializma in zanosno napredujejo v preteklost? Danes, ko bi vendarle moralo biti že jasno, za kaj gre? In navsezadnje: pisci želijo prijeti za uho vodji največjih strank in ju posaditi za skupno mizo v – ne dvomim – pristni moralni skrbi za prihodnost Slovenije. Toda ali se jim res ni zastavilo nobeno vprašanje o nenavadni dinamiki nastajanja in ponikanja zmagovitih levih strank, o roku njihovega trajanja, o bežnosti novih obrazov v politiki? In če jih že ne skrbi jutrišnja reprezentativnost SMC-ja, so mogoče pomislili vsaj na to, da je bil za časa Cerarjeve vlade Janša pol leta v zdaj povsem uradno in očitno krivičnem (politično motiviranem) zaporu? Ali je odgovorno v takšnem primeru gojiti ekvidistanco in reči človeku po tolikšni krivici preprosto, naj za božjo voljo vendar ne bo zamerljivec? Ali nismo spet zaslišali dečka v junakovem oklepu?
Ena od večjih težav slovenske demokratične kulture je, da ima zelo malo zagovornikov, ki jih zanima globlja slika stvari. In ki imajo dovolj poguma, da vzdržijo pogled nanjo in neprijetne posledice, ki jih zadenejo, če o njej javno spregovorijo. Tudi med najodličnejšimi in najodločnejšimi ljudmi vseh generacij jih ni veliko, ki bi bili več kot samo[Page 008]
strokovnjaki, profesorji, iskrivi kozerji, vestni legalisti in zanesljivi akterji kulturne in akademske politike. Dobre manire in vera v moč tradicije so krasne odlike, a v nestalnih in prelomnih dobah, ko se vse spreminja, ne zadostujejo; kdor se opira le nanje, lahko pri vsej plemenitosti postane karikatura ali vsaj nostalgična senca boljših časov. Intelektualno življenje danes sicer velja za veliko vrednoto, a pod loščem znanstvenih oblik se skriva osupljivo duševno in duhovno osiromašenje. Umetnost je v tem pogledu še boljša izkaznica duha časa: blefiranje obstranstva in uporništva, ki ne prinaša nobenega tveganja, pač pa medijsko pozornost in nagrade, intelektualnemu siromaštvu dodaja še moralno. Mehki terorizem Kombinatk in talibanske umetniške akcije, kot je pisanje sovražnih grafitov po cerkvenih stavbah ali lepljenje krvavih vložkov na kipe slovenskih skladateljev, bi spodoben slovenski tradcionalist prejkone označil za nekorektnost, dejanje slabega okusa ali morda celo psihično problematično početje posameznic ali posameznikov. Varna, vzvišena pozicija, s katere se tako odziva, je varljiva: v resnici ne gre za ekscese, ampak za veliko širše dogajanje, ki ima svojo teorijo, svojo vero in seveda tudi svojo politično podporo in finančno oporo. Zato »ekscesi« ne ponehujejo, temveč se množijo; zato izginja meja med umetnikom in aktivistom; zato je samozavest »umetnika« v premem sorazmerju s primitvnostjo »umetnine«.
To dogajanje seveda ni samo stvar kulture v ožjem pomenu, temveč ima antropološke razsežnosti. Je politika, ki na njem jezdi, in je politika, ki ga še ne opaža. Pravo vprašanje pa je, kako v njem ohraniti človeka, slovenskega, evropskega, človeka nasploh z vso njegovo zapletenostjo in bogastvom. Tradicija sama ne zadostuje; tudi vse priseganje na strokovnost in mehanizme sodobne družbe je nično; brez temeljitega duhovnega soočenja se nam obeta le pot iz ene tehnično neoporečne zmote v drugo.