Ko se v mladi družin …
Ko se v mladi družini nekega prijatelja zberejo pri mizi k obedu vse tri generacije – otroci, starši in stari starši – se v zadnjem času večkrat zgodi, da pred jedjo ne le molijo, kakor običajno, ampak da stara starša ob tem vpričo mladih in otrok s posebno skrbjo, z vidnim strahom in iz globine srca molita za mir v Sloveniji.
Hudo mi je bilo zapisati ta stavek. Hudo je, da smo v takem stanju, da se nekaterim že zdi potrebna molitev za mir. Vendar je globoko res, kar čutijo nekateri starejši ljudje, ki so sami doživeli vojno, revolucijo in nasilje povojne oblasti: v nazadovanju demokratičnih procesov, v čedalje agresivnejšem javnem govoru, v izbruhih komajda prikritega sovraštva do katoličanov s strahom prepoznavajo nekaj, kar so pred desetletji že izkusili in kar se je tako slabo, tako hudo končalo.
Vsaj dvoje dogajanj v Sloveniji je takšnih, da vzbujata najgloblje skrbi in resnobo – in je v njima moč prepoznati znamenje časa. Prvo je rastoča agresivnost politične levice, zlasti ZL, do političnih in idejnih nasprotnikov, zlasti katoličanov. Ta trend je dosegel enega od vrhov agresivnosti z nedavno pobudo M. Hanžka, ki je vladi predlagal, naj zakonsko prepove shode političnih nasprotnikov, kjer širijo »sovražni govor«, v katerega je uvrstil tudi molitev (pred Ginekološko kliniko za splavljene otroke in njihove matere)! Ta izpad še malo ne spada med smešne stvari slovenske politike, ampak med zelo resna znamenja o tem, kaj je notranje gonilo politične levice in v kakšno totalitarno polastitev družbe lahko realno politiko potegnejo, če bo temu naklonjenih še več ljudi, nasprotovalo pa nas bo čedalje manj. Drugo, zelo podobno znamenje je to, kar bojevita levica govori in počne glede migrantov. Njihova agresivnost do stališč strank slovenske pomladi, še bolj pa do preprostih izrazov ljudskega nestrinjanja z načinom reševanja tega problema, kaže, da levičarskim aktivistom tu ne gre za migrante, ampak za nekaj drugega. Migrantski val je za njih predvsem idealna, sanjska priložnost, ko neki močni zunanji dogodki razbijejo ali vsaj poškodujejo dotlej utečeni družbeni red in se utrjene navade porušijo – red in navade, kako prečkamo državno mejo, kako se razdeljuje socialna pomoč, komu se dovoli gibanje po državi itn. Vse to je red, ki ga bojevita levica intimno zaničuje in z dejanji uničuje – ker to ni red, ki bi ga v celoti vzpostavila sama in ga z nasiljem vtisnila družbi, ampak red, ki je še ostal od duha slovenske državne osamosvojitve in evropskega pravnega reda.
Kaj je v teh dveh pojavih takega, da ju dela za znamenje časa? Agresivnost levice do idejnih nasprotnikov, zlasti do slovenskih katoličanov, se kot v bistvogledju razkrije s predlogom, ki ga je ZL poslala vladi in ki krščansko molitev uvršča v področje sovražnega govora. S tem je v najbolj jasni obliki povedano bistvo: govor ponižne molitve pred Bogom je za njih – govor sovraštva, to je, govor, ki ga oni sovražijo. V tem se kaže njihov upor proti duhovni biti slovenskega kristjana: upor proti biti krščanstva, nazadnje: proti biti sami, proti Bogu. Agresivnost, ki se izraža ob migrantski problematiki – ko vsakogar, ki izraža skrb za dom in domovino, nemoteno označujejo za fašista – pa kaže na njihov intimni, notranji upor proti redu prava in državne suverenosti, katerih edini namen bi moral biti, da podpirata suverenost slovenskega naroda. Tiste, ki danes z razumnimi predlogi in opozorili branijo suverenost naše narodne države, označujejo za hujskače in fašiste; v resnici se dogaja predvsem to, da s postopnim uvajanjem družbenega in še prej moralnega in duhovnega nereda vede ali nevede napadajo jedro slovenskega naroda in države. Nedavna pobuda ZL kaže tako predvsem upor proti krščanski biti slovenskih katoličanov, njihovo ravnanje glede migrantske situacije pa kaže predvsem njihov upor proti redu individualne biti slovenstva in njegove države. Pravzaprav je drugo le posledica prvega. Iz metafizičnega upora sledi upor proti redu socialne in narodne biti. Zato je v njem treba videti znamenje časa. Bralci Zaveze dobro vedo, kaj je tak upor pomenil v slovenski zgodovini nekoč, zato se z najglobljo resnobo strahoma branijo slutenj, kaj bi tak upor lahko pomenil v sedanjosti.
Mir je sad reda in pravičnosti, in ko si želimo ohraniti mir, si želimo učinkujočih sadov pravičnega sožitja v družbi, to je, med ljudmi. In za to bi pravzaprav morali vedno moliti, tudi v blagostanju. Tem bolj, ker nas Slovence od lanskega božiča spremlja še eno veliko, nadvse svetlo znamenje časa: čudoviti in skoraj neverjetni uspeh družinskega referenduma 20. decembra 2015. Morda smo na to že nekoliko pozabili, a ne bi smeli: sam trdno verjamem, da je bil za ta čudoviti izid potreben ob vseh prizadevanjih zagovornikov [Page 005]
[Page 006]družine tudi močan poseg Božje milosti v srca mnogih in skozi njih v potek človeških zadev, to je, v sodobno slovensko zgodovino. Celo ta in oni kristjan poreče, da pretiravam in da čisto človeškim dejavnikom pripisujem skrivnosten, nadnaraven izvor, češ, saj so tokrat tudi volivci levih strank volili proti uveljavitvi zakona in tako povečali rezultat. Toda zakaj so potem prav ti volivci, ki so doslej tolikokrat ravnali v skladu s prevladujočo medijsko ideologijo, ravno tokrat ravnali drugače – ravno tokrat, ko je bila medijska propaganda močnejša kot kdajkoli? Kdor ne verjame, da nadnaravni svet prežema naravnega, mu daje eksistenco in vanj po svoji volji posega, ta pač ne bo verjel. Toda eno ostaja, česar ne more nihče zanikati in kar vsebuje, po mojem mnenju, skriti temelj vsega uspeha referenduma: še nikoli vse od osamosvojitve Slovenije naprej nismo kristjani toliko in tako goreče molili za Božjo pomoč kakor prav tokrat. Še nikoli v našem času ni bilo v Sloveniji toliko molitve, toliko tihih prižganih sveč v oknih ob temnih decembrskih večerih kakor tokrat. In še nikoli nismo bili nagrajeni s tako plemenito čistim darom, kakor je bila ta zmaga stvarjenjskega reda. Zato mislim, da je bila ta poklonjena in izprošena zmaga – veliko znamenje časa. Morda bi smeli reči: če bodo še kakšne zmage, bodo porojene v tem znamenju. Ob resnobnih dogajanjih okrog nas bi se morali spomniti na to veliko znamenje: potrebna so vsa razumna politična prizadevanja, dejavno domoljubje in skrb za dobrino reda – toda ob tem nikakor ne smemo pozabiti na tisto, kar so ob decembrskih večerih povedale goreče sveče na oknih … V tem znamenju bo, verjamem, mogoče braniti in reševati dobrine družbenega reda in pravice. To čutijo mnogi, ki tako kot tista stara starša pred kosilom z otroki molijo – za mir v Sloveniji.