Smo na kraju, ki ni zapisan v zgodovinskih knjigah in o katerem ne vemo veliko, pa vendar je bil ta kraj zapisan v srcih in mislih vseh osemstotih deklet, žen in mater ter njihovih družin, ki so se leta 1949 pod prisilo znašle tukaj. Zaradi njih se je ime in namen tega taborišča Ferdreng ohranilo vse do danes. Prvič sem slišala za to žensko taborišče od gospe Lidije Drobnič, ki je bila tu v internaciji kot mlado dekle leta 1949 in je tudi danes z nami.
Veliko lahko preberemo o tovrstnih taboriščih in zaporih po Sloveniji in svetu med drugo svetovno vojno in po njej. Vsa taborišča danes pričujejo o grozotah in zločinih, ki jih prinašata vojna in revolucija. Stojimo na kraju, ki je ostal neimenovan, izbrisan, potisnjen v pozabo, kakor tudi mnogi kraji po Sloveniji, v katerih ležijo neimenovani in izbrisani z obličja zemlje.
Kljub temu da smo ponosni na samostojno državo Slovenijo, pa še danes ne zmoremo, morda pa tudi nočemo spregovoriti o tem kraju in trpljenju žensk.
Kar nekaj let po 2. svetovni vojni, leta 1949, so želeli utišati napredne, izobražene in kmečke ženske, pa tudi redovnice, ki so živele za vero in Boga. Zapornice so morale opravljati prisilno delo, bile so deležne zaničevanja in vsakovrstnega mučenja. Brez sodnih postopkov, z upravnimi odločbami zoper javni red in mir so bile poslane na prisilno delo, ki je trajalo od 15 do 27 mesecev. Vsebina prekrškov je bila različna, npr. sodelovanje in stiki z ljudmi iz zahodnih demokratičnih držav, delomrznost, čeprav so mnoge aretirali na delovnih mestih, članstvo v Marijini družbi in podobno (tako je pred leti spomine zapisala gospa Lidija Drobnič).
Velika večina prebivalcev Slovenije, med njimi tudi prebivalci Kočevskega, pa niso vedeli niti še danes ne vedo za obstoj ženskega taborišča.
Vsa ženska združenja in nevladne organizacije, kot so 8. marec, Ženski lobi in še bi jih lahko naštevala, niso nikoli obsodile izkoriščanja in zatiranja žensk zaradi njihovega spola, narodnosti, verske ali politične pripadnosti v času komunizma.
Lahko rečem, da sem pripadnica mlajše generacije žensk. Nepredstavljivo se mi zdi prisilno delo, mučenje, zasliševanje, ustrahovanje in prisilna molčečnost. Komunizem pa je to početje upravičeval kot družbeno koristno delo.
Verjamem in naj na tem mestu povem in obljubim, da vaše trpljenje ni bilo zaman in da bo zgodovina morala o tem govoriti in pisati. Mladi rod mora vedeti za grozote, ki jih je zagrešil komunizem.
Ponosna sem na vse pokončne ženske, ki so preživele to gorje, zatiranje, poniževanje, prisilno delo. Ponosna sem tudi na gospo Lidijo Drobnič, ki jo resnica o teh dogodkih tu, v Ferdrengu zagotovo drži pokonci in ji vliva voljo in pogum, da o tem govori in piše.
Verjamem, da ko bomo v Sloveniji vsi spoštovali dostojanstvo človeka in se vsi zavzemali za svobodo, varnost in pravičnost, bomo lahko govorili tudi o dogajanjih po drugi svetovni vojni in jih postavili v pravilen zgodovinski okvir. To je naš dolg do vseh tukaj trpinčenih žensk, pa tudi do prihodnjih rodov, ki bodo ohranjali ta spomin. Naj vas spremlja Marijino varstvo!
[Stran 124]