Ostanite dobri kristjani in odgovorni državljani

O

Pred dobrimi tridesetimi leti smo se pripravljali na prvo slovesnost v Rogu. Ob neki priložnosti mi je takratni kočevski župnik Božidar Metelko zaupal, da je v nekdanjem taborišču Ferdreng že maševal v spomin na trpljenje deklet, žena in mater, ki so v njem opravljale tako imenovano družbeno koristno delo. Sveto mašo je nameraval darovati vsako leto. O tem dogodku in bodoči nameri smo se obveščale nekdanje taboriščnice od ust do ust in naslednje leto, pred tridesetimi leti, smo se prvič srečale svobodne v nekdanjem taborišču na zaprtem območju Kočevja. Tako vsako leto do danes.

Namen vsakoletnega srečanja ni toliko v kalvariji, ki so jo doživljale taboriščnice, kot nesmisel dela, ki so ga opravljale in naj bi bilo tako imenovano družbeno koristno delo. Predvsem pa, zakaj se je zgodil Ferdreng. To je bil čas po sporu s Sovjetsko zvezo in sprejema resolucije Informbiroja. Komunistični voditelji so spet iskali notranjega sovražnika. Našli so ga v delu prebivalstva, ki se ni strinjal s komunistično diktaturo, s tisoči pobojev in preganjanjem kristjanov, z neštetimi brezni, polnimi pobitih nasprotnikov. Kot piš je završalo čez vso Slovenijo in julija 1949 se je na zaprtem območju Kočevja, v kraju Ferdreng, znašla ženska populacija. Okrog osemsto po številu. V razna taborišča so odpeljali tudi na stotine fantov in mož.

Odpeljane smo bile s svojih domov z namenom družbene prevzgoje. Pričakovali bi delo, pomembno za družbo. V resnici je bilo delo, ki smo ga opravljale, prisilno delo. Bile smo za mrežo, v taborišču zaprtega tipa. Podnevi smo opravljale težka dela in se neštetokrat le s težavo premikale. Ponoči so nas napadale podgane, vsake pol ure so nas klicali v zbor, na povelje smo se morale uleči in dvigniti in to večkrat ponoviti. Starejše ženske tega niso zmogle, zato so bile tarča hujših pritiskov kot preostale. Vse trpljenje smo prestajale tiho, marsikatera solza je bila potočena na skrivaj. Vzeli so nam človeško dostojanstvo, niso pa nam vzeli vere v pravičnejšo družbo niti pričakovanja takšne družbe.

Ne dolgo nazaj je o času komunistične diktature pri nas spregovorila evropska poslanka Tanja Fajon: »Ne smemo privoliti v poskuse, da bi stanje v Sloveniji med letoma 1945 in 1990 prikazovali enako kot v Sovjetski zvezi, Romuniji in Vzhodni Nemčiji.« Kje pa so se slovenski partijski voditelji učili veščin vladanja, preganjanja in pobijanja kot prav v Sovjetski zvezi? Znano pa je, da je janičar hujši od Turka. Še vedno nas prepričujejo, da je bil komunistični režim tako blag, da ni treba sprejeti resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu, s katero je Evropski parlament obsodil fašizem, nacizem in komunizem. Naša država se je s to resolucijo le seznanila.

In kakšno je stanje v Sloveniji danes? Dobili smo vlado, ki nam zagotavlja spoštovanje demokracije, človekovih pravic in njegovega dostojanstva. Mnogi, premnogi še vedno občutijo strah in si ne upajo povedati, kaj vse so pretrpeli v času komunistične diktature. Ustava Republike Slovenije v preambuli med drugim določa, da je samostojna Republika Slovenija nastala tudi zato, ker so bile v prejšnji državi kršene človekove pravice. Odločba ustavnega sodišča št. U-I-109/10-11 o poimenovanju ene od ljubljanskih ulic po Titu v obrazložitvi navaja, da se je razvoj demokracije skupaj s spoštovanjem človekovih pravic začel s prelomom s prejšnjo diktatorsko ureditvijo.

V nobenem osamosvojitvenem dokumentu ne piše, da je temelj nastanka Republike Slovenije prejšnja komunistična ureditev ali NOB.

Opozicija, predvsem stranka Levica na vsakem koraku nasprotuje katerikoli odločitvi vlade, širi neresnice in pošilja v svet ideološke pamflete o zatiranju medijev in uvajanju diktature. Po ulicah se pode trume kolesarjev in se ne zmenijo za protikoronske ukrepe vlade. Vse delovanja levice je namenjeno spodkopavanju legalne demokratične vlade v strahu pred izgubo privilegijev in finančnih virov. Vlada, ki je svoje delo prevzela v težkih razmerah, v času širjenja koronavirusa, se bori za vse državljane, da bi jim olajšala življenje. Njena politika je politika združevanja, ne ločevanja, vodi jo velika ljubezen do domovine in do družine.

Kaj pa smo storili kot državljani? Se zavedamo, da nimamo samo pravic, ampak tudi dolžnosti? Naša temeljna dolžnost je podpirati tiste, ki zastopajo naše razmišljanje o državi, v kateri sta na prvem mestu vladavina prava in dostojanstvo človeka. Ne pa da se ob vsakih volitvah zapodimo za novimi imeni, ki nimajo niti stranke, ampak le listo posameznika, katere politične usmeritve skoraj nikoli ne poznamo.

Naučiti se moramo ljubiti domovino. Ne pozabimo, da so naši predniki skozi stoletja ohranjali vero in slovenski jezik in tako pomagali utemeljevati slovensko državnost, kulturo in moralno etična načela. Pomislimo, kakšno državo in sporočilo bomo zapustili našim naslednikom: deželo blaginje ali deželo, ki se bori za svoj življenjski prostor?

Ostanite dobri kristjani in odgovorni državljani! Bog z vami!

[Stran 122]

Avtor Lidija Drobnič