Dragi Tone, draga Lidija in vsa Drobničeva družina, dragi pokojnikovi prijatelji!
Poslavljamo se od moža, ki je skoraj devetdeset let užival dar življenja. Poznali smo ga kot slovenskega domoljuba, krščanskega demokrata, antikomunista, odličnega pravnika, odgovornega javnega delavca in zanesljivega prijatelja.
Poslavljamo se od človeka, ki je doživel revolucijo, vojno in po njej nasilje nedemokratične oblasti z mučenjem in ječo vred.
Projektu demokratizacije in osamosvajanja se je dejavno priključil kot krščanski demokrat in pravni strokovnjak. Hotel je svobodo za vse, politiko brez nasilja, ki bo delala za skupno dobro, zgodovinarje in sodnike, ki bodo zavezani resnici.
Na predlog Demosove vlade je postal prvi demokratično izvoljeni generalni državni tožilec v Sloveniji. Hvaležen sem mu, da je bil pripravljen prevzeti eno od najtežjih nalog demokratične preobrazbe v samostojni Sloveniji. Lotiti se je moral tožilstva, ki je v času komunizma po diktatu Partije igralo bolj politično kot pravno vlogo.
Nasledil je sistem, ki v osnovi ni bil postavljen zaradi varstva državljanov, ampak za varstvo vladajočega razreda. V mnogočem sam in ob močnem nasprotovanju podedovanih, pa tudi dela novih struktur se je lotil umeščanja generalnega tožilstva v nov, demokratičen okvir z močno voljo, jasno govorico in ostro pravno logiko. Tožilstvo je hotel vrniti njegovemu temeljnemu namenu, v službo človeku in njegovi skupnosti, pravno stroko pa rešiti politične podrejenosti. Ne poznam para njegovemu smislu za razlikovanje, brez katerega pravo, politika in etika nujno končajo v megli.
Tisto, kar je delal, gre pod oznako pravne države. Očitek o ideološkosti se da razumeti samo v tem, da je njegovo delo zadelo ideologe nepravne države. Tik pred osamosvojitvijo je doživel celo gibanje za svojo odstavitev z več kot trideset tisoč podpisi, med katerimi ni manjkal podpis takratnega predsednika države. Razlog ni bila ideologija, ampak njegova trdna volja, da svobodna Slovenija uvede resnično pravno državo. V pravni državi imajo tudi mrtvi svoje dostojanstvo, jasno je razlikovanje med napako in zločinom, med kaznovanjem in maščevanjem.
Tone Drobnič se je trudil popraviti čim več krivic, zadanih ljudem v času komunističnega totalitarizma. V marsičem je uspel, v marsičem pa samo deloma, ker ga je zlasti pri težjih primerih sistemsko okolje blokiralo. Je pa na njegovo pobudo po številnih ovirah prišlo do razveljavitve montirane sodbe proti škofu Rožmanu. Drobničevo vztrajanje je tako pomagalo, da je padel vsaj del vsiljenega mita o izdajalcih in osvoboditeljih.
Toneta smo poznali po zavezanosti resnici in pravici. V tem je bil lahko tudi oster, trd, celo neizprosen, vendar nikoli na škodo resnice ali spoštovanja človekovega dostojanstva.
Kdor pa je z njim prijateljeval, je lahko začutil fina, srčna vlakna njegove osebnosti, ki so se hranila s transcendenco.
Poslavljamo se od ene zadnjih prič z izkušnjo revolucije in genocidnega bratomora. Priče, ki nam je iz prve roke in do konca jasne glave lahko povedala, kako je bilo in zakaj. Kar je Tone povedal in kar je izkusil, si je treba zapomniti. Kar pa je v različnih vlogah dobrega storil, je vredno spoštljivega priznanja in trajnega hvaležnega spomina.
Gospod ga je poklical v pokrajino, “ki je oko ni videlo in uho ne slišalo”. Pokrajino, ki ne pozna Roga, Teharij, ne Ferdrenga, ne zamolčanih in ne odkritih grobov, ne rovov s kitami mater in deklet. Pokrajino milosti, ki ji je tuje vsakršno sovraštvo in jo je namenil tistim, ki sledijo klicu njegove ljubezni. ▶
Draga Lidija, dragi svojci, Tone je preživel hud čas. Ni ga zaznamoval z grenkobo, ampak z vero v resnico in voljo, da ga spremeni. Zato je tudi on zaznamoval svoj čas. Ko vam izrekam krščansko sočutje in gotovost v božjo pravičnost, delim ob njegovi odlični osebnosti z vami ponos in hvaležnost, ki gre samo velikim ljudem.
Hvala, dragi Tone, in počivaj v miru. ■