Po skoraj letu dni bivanja v Serviglianu so slovenske begunce spet selili. Konec julija 1946 so jih s kamioni prepeljali v taborišče v Senigaliji, ki je bilo od mesta Ancona oddaljeno približno tri kilometre. Taborišče, ki so ga zavezniške oblasti ob prihodu novih taboriščnikov preimenovale v No.9.D.P.R.S.C. Centre Senigallia, Slovenci pa so ga skrajšano poimenovali Senigalija št. 9, je lahko sprejelo okoli tri tisoč ljudi, postavljeno pa je bilo ob morju. Taborišče je obsegalo veliko zidano stavbo, v kateri je bilo nastanjeno taboriščno vodstvo, štiri manjša poslopja ter pločevinaste barake. Slovenci so se zelo razveselili dveh manjših dvoran, vendar jim je kasneje taboriščni vodja zelo omejeval njihovo uporabo. Tudi sicer je postalo življenje slovenskih beguncev v Senigaliji težje, saj se je povečeval pritisk zavezniške oblasti ter taboriščnega vodstva, da bi se vendarle odločili za vrnitev v domovino.
Ob prihodu v taborišče so Slovenci, ki so imeli svojce v taborišču na drugem koncu mesta, lahko zaprosili za premestitev. V taborišču Albergo Bagni oz. Senigaliji št. 7, kot so Slovenci poimenovali taborišče na drugem koncu mesta, je bilo ob njihovem prihodu okoli petsto Slovencev. Jedro je predstavljalo okoli dvesto ljudi, predvsem družin, ki so jih zaradi neugodnih razmer v Serviglianu sem preselili že konec septembra 1945, v taborišču Albergo Bagni pa je bilo tudi okoli 140 Slovencev, ki so prav tako prišli tja septembra 1945. Ker jim je taboriščna uprava omogočila združitev z domačimi ali sorodniki, so nekateri taboriščniki to možnost izkoristili, okoli tisoč Slovencev pa se je torej naselilo v Senigalijo št. 9 in so tako še naprej sestavljali najmočnejšo slovensko begunsko skupnost v taboriščih v Italiji. Tako kot v Serviglianu je bilo tudi to taborišče praktično v celoti slovensko, vodil pa ga je major Burnell, ki so ga slovenski taboriščniki prav tako že poznali.
Senigalija št. 9 ali pomembnejše taborišče od Senigalije št. 7
Ob prihodu so taboriščnike razporedili po posameznih barakah. Družine so nastanili skupaj, samske fante oz. moške ter dekleta in žene pa so nastanili ločeno, pri čemer so dekleta dobila slabši del taborišča, saj so bila vsa nastanjanja v kovinskih barakah. Kot so povedali nekdanji taboriščniki, se je za to odločitvijo ‘skrival’ taboriščni vodja, ki ni maral žensk. Posebne stanovanjske prostore so sprva namenili duhovnikom, ko pa so se razmere v taborišču zaostrile, pa so tudi te preselili v skupna bivališča. Taboriščniki so v barake znosili stvari, ki so jih smeli pripeljati iz prejšnjega taborišča (slamnjače, preproste postelje, nekaj kosov pohištva), opremili pa so tudi prostor za šolo in vrtec ter prostore, namenjene kulturni dejavnosti.
Že takoj ob prihodu jim je taboriščni vodja zagrozil, da ne bo trpel nobenega političnega aktivizma ali propagande proti komunizmu. Ob ‘pozdravnem’ nagovoru je taboriščnike tudi opomnil, da predstavljajo za Anglijo in zavezniško vojsko ogromen finančni zalogaj, saj morajo skrbeti za njihovo bivanje. Verjetno tudi zaradi učinka ustrahovanja ter posrednega prepričevanja za vrnitev v domovino je Burnell ob njihovem prihodu povečal število policijskega osebja, taborišče pa so stražili tudi vojaki, česar taboriščniki do tedaj niso bili vajeni.
Ker je bilo taborišče ob prihodu zelo zanemarjeno (velika nadloga so bile miši in podgane), je bila prva skrb taboriščnikov, da ga kolikor mogoče uredijo, pri tem pa so se zopet izkazali različni obrtniki. Taboriščniki so se razveselili tudi novih oblek, čevljev in drugih pripomočkov za osebno higieno, ki jih je priskrbel Rdeči križ. Tako obleko kot hrano so izdajali na živilsko izkaznico, tako da nihče ni mogel dobiti več kosov, kot mu jih je bilo odmerjenih (en kos za vsakega, pri čemer so bili ti kosi lahko zelo različni, saj so bili nabrani z vseh koncev sveta, predvsem pa iz Amerike). Za vse taboriščnike so bili obvezni redni pregledi pri zobozdravniku, Slovencu dr. Omahnu, ki je prihajal iz taborišča v Jesiju. Tistemu, ki bi se pregledu izognil, je grozil odvzem jedilne karte, česar pa si ni nihče želel, saj je bila hrana še vedno zelo skromna. 12. avgusta 1946 sta svoja vrata odprli taboriščna trgovina in gostilna, ki ju je vodil taboriščni dobrodelni sklad, ki so ga Slovenci ustanovili že v Serviglianu. V trgovini je bilo mogoče poleg vsakodnevnih potrebščin kupiti sveže sadje in zelenjavo, v gostilni pa mrzle alkoholne in brezalkoholne pijače. V okviru dobrodelnega sklada sta v taborišču delovali še mizarska in čevljarska delavnica, taboriščniki pa so imeli na razpolago še brivca in frizerja ter celo urarja. Ker vodstvu taborišča ni bilo pretirano všeč, da so imeli taboriščniki svojo trgovino, s tem pa tudi svoj prihodek, je svojo trgovino in gostilno odprl še Rdeči križ, s čimer je želel zmanjšati promet v slovenski trgovini.
Prav ta finančna samostojnost, ki se je manifestirala skozi slovenski taboriščni dobrodelni sklad, je majorja Burnella še posebej motila. Če so imeli Slovenci do prihoda v Senigalijo dogovor, da mora vsak zaposleni taboriščnik v ta sklad mesečno prispevati 50 lir16, je tu major odločil, da prispevek ne sme biti več obvezen, temveč je odločitev o tem, ali bo del plače še vedno prispeval v skupni fond, stvar vsakega posameznika. Tej odločitvi vodstva so nekaterih taboriščniki sledili, zaradi česar so se sredstva v fondu zmanjšala, k manjšemu prilivu pa je prispevalo tudi zmanjšanje števila zaposlenih v taborišču.
Izgon duhovnikov, menjava vodstva in selitve
Kot že omenjeno, je bila slovenska taboriščna skupnost v Senigaliji pod vse večjim pritiskom taboriščne uprave. Že nekaj tednov po prihodu je v taborišče prišla zasliševalna komisija. Zasliševalci naj bi »izsiljevali od taboriščnikov take odgovore, kakršni so jim prijali, odnosno, kakršne so želeli, da bi jih lahko potem razglasili za ‘sive’. Tudi raznih groženj, kakor izgon iz taborišča ali celo vračanje v Titovino, ni manjkalo«.17 Na podlagi teh zasliševanj naj bi načrtovali izgon okoli tristo Slovencev, kar pa naj bi preprečil dr. Miha Krek, ki je bil predsednik Narodnega odbora Slovencev v Rimu. Dr. Krek je tudi sicer imel redne stike z zavezniškimi oblastmi. Zanimivo pri tem je, da je poveljnik zavezniških taborišč za skupino Ancona C. B. Findlay ob nekem razgovoru direktorico UNRRA za Italijo Helen Montgomery še posebej opozoril na dr. Kreka. Tako v zabeležki, ki jo je ob tem razgovoru naredila direktorica, piše: »Towards the end of the interview col. Findlay asked me if I knew Mr. Krek of the Yugoslav Welfare Society. I said that I did and then col. Findlay said to ‘look out for Mr. Krek. He was very smart and to be watched’.«18 Toda, če je dr. Krek preprečil izgon skoraj tretjine slovenskih beguncev, pa ni mogel spremeniti odločitve taboriščnega vodstva, da iz taborišča izženejo skoraj vse duhovnike. 10. septembra 1946 so namreč duhovniki dobili odredbo, da morajo v dveh urah zapustiti taborišče in oditi v Riccione. Do taboriščnikov je prišla celo informacija, da naj bi duhovnike poslali nazaj v domovino. V strahu, da se to ne bi res zgodilo, se je taboriščna skupnost zbrala pred glavno stavbo ter zahtevala zaščito za svoje dušne pastirje. Ker se
Figure 1. Pogled na taborišče Senigalija Lojze Erjavec
kljub pozivom vodstva taboriščniki niso hoteli raziti, je major Burnell poklical celo karabinjerje, da so pomagali narediti red. Ko je žena ravnatelja Prijatelja izvedela, da naj bi iz taborišča izgnali tudi msgr. Antona Oreharja, ki je zanje pomenil steber duhovne opore, se je takoj lotila zbiranja podpisov med begunci v podporo preklicu take odločitve.19
Ali so bile grožnje z repatriacijo resnične ali ne, ni mogoče trditi, vsekakor pa je po protestih taboriščno vodstvo Slovencem zagotovilo, da nihče ne bo vrnjen v domovino, temveč bodo duhovniki le razseljeni po različnih taboriščih po Italiji. Dovolili so celo, da so štirje duhovniki, med njimi tudi msgr. Orehar, še naprej ostali v tem taborišču. Ob tem je treba omeniti, da, čeprav jih je vse to dogajanje okoli izgona duhovnikov zelo vznemirilo, o vsem tem dogajanju niso ničesar zapisali v časopisu Zedinjena Slovenija, ki je sicer še vedno vsak dan izhajal. Iz tega lahko upravičeno sklepamo, da so se bali nejevolje taboriščnega vodstva ter morebitne prepovedi izdajanja časopisa, ki je bil zanje življenjskega pomena, saj je redno prinašal novice iz sveta, domovine in taborišča. Novico o tem so na kratko zapisali ob prvi obletnici njihovega izgona, pa še to le bežno.
Pritisk na begunce je predstavljal tudi samovoljni odpoklic članov slovenskega taboriščnega odbora s strani taboriščnega vodstva. Vse od Moniga so slovenski begunci s tajnimi volitvami odločali o tem, kdo jih bo zastopal v slovenskem taboriščnem odboru, sedaj pa je bila ta ‘tradicija’ prekinjena. Burnell je namreč sam, brez posvetovanja z begunci, imenoval nov odbor. Predsednik je postal Franjo Maršič, člana pa dr. Franc Mihelič in Stanko
Figure 2. Gradnja nadomestne kapele Lojze Erjavec
Palčič. Za referenta za cerkvene zadeve je imenoval msgr. Oreharja, za šolstvo ravnatelja Ivana Prijatelja, za vodjo taboriščnega fonda Franca Klemenčiča ter za kantino Ludvika Hrena.20 Razrešitev starega odbora in imenovanje novega mimo vseh dotedanjih (nenapisanih) pravil je med taboriščniki povzročila nemir in nejevoljo, čeprav odboru kot takemu niso nasprotovali, kar je bil verjetno eden od namenov Burnella, da bi tako ‘spodbudil’ taboriščnike za odhod domov. Eden takih ukrepov je bila tudi ustanovitev revizijske komisije, ki naj bi pregledala poslovanje in delo dotedanjega slovenskega taboriščnega odbora, s čimer naj bi med taboriščniki zbudili sum, da prejšnji odbor ni delal pošteno, vendar je bil poskus neuspešen, saj revizija ni pokazala nobenih nepravilnosti.
Da bi se ljudje bolj množično odločali za vrnitev v domovino, je Burnell sprejel še nekaj dodatnih ukrepov. Zmanjšal je število zaposlenih taboriščnikov znotraj taborišča, poostril je policijsko uro ter dodatno omejil gibanje zunaj taborišča. Da bi po nepotrebnem ne vznemirjali vodstva, je slovenski taboriščni odbor večkrat pozival taboriščnike, naj kolikor je le mogoče, upoštevajo poveljnikove odredbe ter naj se čim več zadržujejo v samem taborišču.
Slovenske taboriščnike je v Senigaliji pestila še ena nadloga. Če jih je okoliško prebivalstvo v Serviglianu zelo lepo sprejelo, pa je župan v tem mestu pripadal komunistični stranki, zaradi česar odnosi med lokalnim prebivalstvom in taboriščniki niso bili prav topli, dodatno pa so se zaostrili ob smrti italijanskega stražnika,
Figure 3. Otroški obrazi v pričakovanju Miklavža Lojze Erjavec
za katerega so obdolžili dva slovenska begunca, ki sta bila nekaj časa celo zaprta, zoper njiju pa je v Anconi potekal sodni proces. Oba sta bila na koncu obsojena na tri leta zaporne kazni, nizka kazen pa kaže na to, da pravzaprav niti sodišče ni verjelo, da bi obtožena Slovenca res napadla in ubila italijanskega stražnika. Tožilec je namreč zanju zahteval smrtno kazen. Slovenski taboriščni odbor je napad sicer ostro obsodil ter pozval slovenske begunce, da naj ne nasedajo »lažnivi propagandi in raznim neumnim čvekarijam, ker s tem samo nevede služite svojemu sovražniku«,21 kasneje pa se je tudi izkazalo, da so bili za tem incidentom simpatizerji komunistične Jugoslavije, ki so hoteli na ta način pri lokalnem prebivalstvu še dodatno očrniti slovenske begunce.
Kot da vse to še ni bilo dovolj, se je novembra 1946, le dobre tri mesece po prihodu, major odločil, da bo iz Senigalije št. 7 k njim preselil okoli 150 ljudi, česar so se tisti, ki so imeli znance v onem taborišču, verjetno razveselili. Toda namesto da bi prišli v Senigalijo št. 9, so jih preselili v taborišče v Barletti, ki je bilo daleč na jugu Italije. Samo štirinajst dni po tej selitvi je moralo Senigalijo št. 9 zapustiti štirideset družin, in sicer tiste, ki so imele otroke, stare pod šest ali nad 16 let. Te družine so nato naselili v taborišču Albergo Bagni, vendar le za tri mesece, saj so jih 16. februarja 1947 spet preselili v Senigalijo št. 9, selitev pa je potekala v zelo slabih vremenskih razmerah. Večkrat so taboriščnike selili tudi znotraj samega taborišča, s čimer so verjetno begunce hoteli spominjati na začasnost njihovega bivanja.
Razmere v taborišču so se začele spreminjati na bolje, ko je namesto majorja Burnella maja 1947 prišel major E. Ebsworth, ki je že takoj ob prihodu slovenske taboriščnike pohvalil zaradi urejenosti taborišča, češ da je »videl mnogo taborišč (vojaških, begunskih, taborišč za razseljene osebe itd.) v najrazličnejših delih sveta – Abesiniji, Somaliji, Južni Afriki, Rodeziji, Grčiji in Italiji – in lahko rečem, da je taborišče št. 9 v Senigaliji najlepše, kar sem jih videl«.22 V naslednjih mesecih se je življenje končno nekoliko umirilo vse do odhoda prve skupine, ki je taborišče zapustila 22. avgusta 1947. Po tistem se je taborišče praznilo, večina je odšla v začetku februarja 1948. Preselili so se v zbirno taborišče v Bagnoliju pri Neaplju, od koder jih je največ odšlo v Južno Ameriko, v Argentino. Nekatere so iz Bagnolija odpeljali celo na sever, v Nemčijo, tako da so odpluli iz nemških taborišč. Nekateri nekdanji taboriščniki se še danes spominjajo, kako težka je bila tista pot, saj niso bili prepričani, da ne gre zopet za kakšno pretvezo in da bodo namesto v Nemčiji pristali v domovini.
Taborišče Albergo Bagni ali Senigalija št. 7
O tem, kdo in koliko Slovencev so naselili v to taborišče, smo že napisali, morda bi bilo dobro še navesti starostno strukturo, da si bomo laže predstavljali, kdo vse je sestavljal to taboriščno ‘druščino’. Kot je razvidno iz evidenc UNRRA, je bilo v začetku februarja 1946 (torej slabih pet mesecev po prihodu) v taborišču 471 ljudi, od tega 467 Slovencev, dva Nemca in en Litvanec. Šestnajst otrok je bilo mlajših od enega leta, petdeset jih je bilo starih do šest let, petdeset pa do štirinajst let, 43 je bilo mladostnikov, starih med 15 in 18 let, 312 pa je bilo odraslih.23
Prvotno je bilo mišljeno, da naj bi ti ostali tu le čez zimo, vendar se je ta čas razpotegnil vse do odhoda v svet. Taborišče je bilo urejeno v nekdanjem hotelu Gran Albergo Bagni (od tod tudi ime), vendar od nekdanjega udobja ni ostalo prav dosti, saj je bil hotel med vojno v bombnem napadu delno poškodovan. V stavbi ni bilo nobene razsvetljave, nekatere sobe v prvem nadstropju niti niso imele stropa, delovala pa je zgolj ena vodovodna pipa. Tudi kasneje so imeli težave z redno dobavo vode, zaradi česar je bila raba vode strogo predpisana in omejena, strog pa je bil tudi red pri umivanju.
Da bi čimprej uredili vse potrebno za življenje, so Slovenci že ob prihodu imenovali svoj taboriščni odbor, ki ga je vodil Rudolf Smersu, člani odbora pa so bili tudi Marijan Marolt, Alojzij Mehle, ing. Vojmir Bratina in France Žužek. Kasneje se je sestava odbora nekoliko spreminjala, vendar je predsedujoči ves čas ostajal Smersu. Tudi taboriščno vodstvo se je spreminjalo. Med drugim je bil nekaj časa vodja tudi mlad Anglež, stotnik Edmund Redeal, ki ga je usoda slovenskih beguncev tako pritegnila, da se je začel celo učiti slovenski jezik.24 Slovenci so bili z vodstvom taborišča zadovoljni vse do septembra 1946, ko je tudi Albergo Bagni prišel pod okrilje majorja Burnella, z njim pa se je položaj slovenske begunske skupnosti prav tako kot v Senigaliji Uporabnik2017-09-15T13:52:00.78UNote: Tu se je lektorici zdelo, da bi morala biti številka 9št. 7 poslabšal. Tako kot v Serviglianu so bili tudi tu (pa tudi v Senigaliji št. 9) podvrženi različnim zasliševalnim komisijam, ki so jih prav tako, kot taboriščno vodstvo, skušale prepričati, da naj se vrnejo v domovino, vendar so njihove spodbude bolj ali manj naletele na gluha ušesa.
Tako kot v drugih taboriščih so tudi tu morali taboriščniki del svojega časa nameniti delu za celotno taboriščno skupnost, zanimivo
Figure 4. Otroški vrtec Senigalija Lojze Erjavec
pa je morda to, da tu taboriščniku, ki je lahko plačal odkupnino, tega obveznega dela ni bilo treba opravljati. Namesto njega so potem to delo opravili prostovoljci, ki so bili iz naslova odkupnine tudi plačani. Pri tem je treba še povedati, da so morali obvezno delo opravljati vsi, ki so bili starejši od 16 let, oproščeni pa so bili vsi, ki so imeli redno zaposlitev znotraj ali zunaj taborišča, šolarji, ki so obiskovali taboriščno šolo, invalidi, bolniki, matere z otroki, mlajšimi od 15 mesecev.
Nekateri taboriščniki so v taborišču dobili tudi zaposlitev. Kasneje, ko so zaradi racionalizacije stroškov zmanjšali število zaposlitev, so se nekateri taboriščniki (predvsem samski) zaposlitvi odpovedali oz. jo odstopili predvsem tistim možem, ki so bili poročeni in so imeli več otrok, kar kaže na veliko solidarnost in povezanost med taboriščniki. S tem ko so odstopili mesto družinskim očetom, so družinam omogočili vsaj delno finančno preskrbljenost oz. možnost zboljšanja življenjskega standarda. Z zasluženim denarjem so namreč lahko v taboriščni trgovini kupili obleko za otroke ter morebitno dodatno hrano.
V taborišču so kmalu začele delovati različne obrtne delavnice, vzpostavili so ambulanto, v kateri je bilo urejenih tudi osem bolniških sob za težje bolnike. V okviru zdravstvene oskrbe so bili vsi taboriščniki cepljeni proti ošpicam in legarju, številni tudi proti tetanusu, otroci pa proti davici. V taboriščni šivalnici je dobilo delo petnajst deklet, ki so šivale obleke za taboriščnike. Za vse je veljala tudi policijska ura, vendar različna za moške in ženske.
In vendar se živi
Sedaj, ko smo na kratko spoznali življenje v obeh taboriščih v Senigaliji, v katerih so bili Slovenci, se vrnimo nazaj v taborišče Senigalija št. 9, kjer je bila, kot že povedano, najmočnejša in najbolj homogena slovenska skupnost. Vsem negativnim ukrepom taboriščnega vodstva navkljub so si prizadevali, da bi vseeno kolikor mogoče mirno živeli. Prva večja skrb je bila zagotovo priprava na zimo. Čeprav so bili ob morju, zime v tistih koncih niso bile prizanesljive; tisto leto pa je bila zima še posebej huda – domačini take zime niso pomnili že vsaj zadnjih dvajset let. V vsako barako so pripeljali pečko, pri čemer je bilo točno določeno, kdaj jo smejo prižgati. Da bi vsaj nekoliko pogreli notranjost prostorov (mraz je bil še posebej hud v neizoliranih kovinskih barakah), so v vsak prostor ‘natlačili’ čim več taboriščnikov. Da bi pomagali premagovati mraz, so januarja med taboriščnike razdelili zimske plašče. Zaradi hudega mraza so celo popokale cevi, zaradi česar v taborišču nekaj časa niso imeli tekoče vode.
Tako kot v drugih taboriščih, kjer so bili Slovenci, je tudi tu predstavljala temelj vsega globoka vera. Ob prihodu so tako najprej uredili kapelo, v kateri so glavni oltar posvetili brezjanski Materi božji, kapela pa je imela tudi dva stranska oltarja. Sliko Marije Pomagaj, ki je krasila glavni oltar, je vzela družina Prijatelj na svojo ‘romarsko’ pot že v Sloveniji, pred njo pa je v taborišču molil tudi mladi Karol Wojtiła, ki je kot študent v Rimu prišel v Senigalijo obiskat svoje rojake.25 Zvon za kapelo je podaril taboriščni vodja. Slovenske taboriščnike je kasneje zelo prizadela majorjeva odločitev, da morajo kapelo izprazniti, ker naj bi se vanjo naselile nove skupine beguncev. Ker jim ni dal na razpolago nobenega drugega prostora, so kapelo uredili kar na prostem, odločitev vodstva pa so doživeli kot veliko krivico, saj jim je s takim ravnanjem »hotel onemogočiti celo izvrševanje verskih dolžnosti«.26
Slovenska begunska skupnost je v tem času dobila tudi status samostojne župnije, župnik pa je postal msgr. Anton Orehar, ki je zaradi tega lahko v taborišču tudi krščeval in poročal. V taborišču se je tako poročilo vsaj šestnajst parov, krstili pa so vsaj štirinajst otrok. Tako kot doma so tudi tu praznovali verske praznike, množično so se udeleževali procesij, ki so jih pripravili v taborišču za praznike. Gojili so različne pobožnosti, za božič so postavili celo žive jaslice, pred vsakim večjim praznikom, pred pričetkom posta in adventa pa so imeli tudi duhovno obnovo.
Da ne bi bilo preveč kulture
V prejšnjih številkah je bilo predstavljeno bogato kulturno življenje slovenske taboriščne skupnosti. Prav kultura je poleg vere Slovence držala pokonci, jih plemenitila in jih delala tako zelo posebne v primerjavi z drugimi taboriščnimi skupnostim. Tega so se begunci zavedali, zaradi česar so vse napore vlagali v to, da so ohranjali pestrost ponudbe. Toda tudi to se je v Senigaliji spremenilo, saj je major Burnell kulturne dejavnosti zelo omejeval, nekatere pa celo prepovedal. Nič nenavadnega torej, da v Zedinjeni Sloveniji večkrat zasledimo napoved kakšnega kulturnega dogodka, ki pa ga v naslednjih številkah zaradi ‘tehničnih razlogov’ odpovedo, pri čemer se za tem skriva predvsem pomanjkanje soglasja za izvedbo kulturnega dogodka s strani vodstva. Toda ne glede na vse to je tudi v tem taborišču svoje delo nadaljeval tako Emigrantski pevski zbor Slovenija kot Slovenski emigrantski oder. V taborišču sta delovali celo dve igralski družini, pri čemer sta prvo nekaj časa vodila Alojzij Gerzinič in
Figure 5. Peščeni grad Lojze Erjavec
Niko Jeločnik, drugo pa Marjan Willenpart. Slovenski emigrantki oder je z izrednim uspehom 6. oktobra 1946 ponovil Shakespearovega Hamleta. Zaradi velikega zanimanja so oder postavili kar zunaj, da si je predstavo lahko ogledalo čim več ljudi. Zaradi omejitev (med drugim nekaj časa niso smeli uporabljati niti gledališke dvorane) so si lahko v naslednjih mesecih ogledali le še nekaj dramskih iger, med drugim Drabosnjakovo Božično pa Skopuha, Finžgarjevo Verigo ter igro Johna Steinbecka Mesec je zašel. V okviru gledališke skupine je delovala tudi dramska šola. Kasneje, ko se je zaradi odhoda zmanjšalo tudi število igralcev, so se lotevali predvsem po obsegu manjših predstav, kot so Shakespearova enodejanka Kar hočete, Cervantesov Čuječi stražar ter Labodji spev in Prisiljeni obupanec Antona Pavloviča Čehova.
Tudi Emigrantski pevski zbor Slovenija je še naprej navduševal poslušalce, čeprav je hud udarec doživel, ko je moral taborišče zapustiti njihov zborovodja, duhovnik Andrej Pogačnik. Vodstvo zbora je tako prevzel dr. Savelli, ki pa je bil kasneje prav tako izgnan, in sicer v Reggio Emilio. Čeprav se po številu izvedenih koncertov zbor ni mogel več primerjati s tistimi v Serviglianu, pa je kljub temu ostajal znan in so ga ljudje radi poslušali. Decembra 1947 je z naborom slovenskih božičnih pesmi zbor sodeloval celo na vatikanskem radiu.27
Figure 6. Gledališče – igra Hamlet Lojze Erjavec
Slovenski taboriščniki se tudi tu niso odpovedali pisani slovenski besedi. Poleg Zedinjene Slovenije je tudi tu še naprej izhajala leposlovna priloga Svet in dom, svoj časopis z naslovom Orač so začeli izdajati dijaki, spet je izšla Begunska lučka. V Senigaliji je izšlo celo nekaj številk ženskega lista z naslovom Lepa Vida, ki je prinašala modne nasvete. Tu je začela izhajati tudi mesečna revija Besede življenja, namenjena duhovnikom.
Slovenci so pripravili tudi dve zelo odmevni razstavi, na katerih so predstavili izdelke različnih obrtnikov pa tudi otrok in drugih taboriščnikov. Ob odprtju razstave za božič 1946 je predsednik taboriščnega odbora Maršič nemalo ponosen nagovoril udeležence: »Z občudovanja vredno pridnostjo in natančnostjo, ki je svojska našemu slovenskemu narodu, in s skrbno zasnovano pripravljenostjo smo pripravili razstavo, tako da sme biti naše taborišče ponosno, da je moglo v tako kratkem času in ob tako skromnih sredstvih pokazati toliko narodno silo in sposobnosti, kljub velikemu duševnemu trpljenju, ki ga junaško prenaša izven domovine.«28 Za njihove izdelke so se zanimali vsi, taboriščno vodstvo, ki je številne izdelke tudi samo odkupilo, pa je najlepše tudi denarno nagradilo. Burnell je bil nad izdelki celo tako navdušen, da je prosil šolske otroke, da so mu izdelali božična darila.
Tudi na šolo so mislili
Ker je največja slovenska skupnost odšla v Senigalijo št. 9, ni bilo nič nenavadnega, da je prav tu svoje delo nadaljevala slovenska begunska gimnazija pod vodstvom Ivana Prijatelja, ki si je skupaj z učiteljskim zborom še naprej prizadeval ohranjati in zagotavljati ustrezen nivo. Delo učiteljskega zbora je sicer zaznamoval izgon duhovnikov, saj so nekateri med njimi na gimnaziji tudi poučevali. Prijatelj, ki je moral kasneje tudi sam zapustiti taborišče, ni obupal, temveč je med taboriščniki poiskal ljudi, ki sicer morda niso imeli ustreznega pedagoškega znanja, so pa k poučevanju pristopili z vso odgovornostjo in resnostjo, poleg tega pa so imeli večinoma ustrezno strokovno znanje na področjih, ki so jih prevzemali. Delo gimnazije je oteževala tudi odločitev majorja, da se gimnazijskih učiteljev ne more prišteti med delovno silo taborišča, in sicer z obrazložitvijo, da ni naloga zavezniške uprave, da skrbi za tovrstno šolanje taboriščne mladine. Zaradi take odločitve učitelji niso prejemali niti najmanjšega plačila, kar je predstavljal dodaten pritisk nanje, vendar zaradi tega ukrepa nihče ni opustil svojega učiteljskega dela.
V taborišču je deloval tudi otroški vrtec, ki je bil pod rednim nadzorom učiteljskega zbora ljudske šole, upraviteljica ljudske šole pa je vzgojiteljicam dala tudi navodila, kako delati z otroki: »Vsi otroci naj delajo istočasno. Če bi kdo zaostal, naj mu pomaga učiteljica. Nihče naj ne prehiteva. Pri delu naj molče. Ko pa pride čas za oponašanje žvižga vlaka in piska avtomobila, naj store to vsi naenkrat. Ko zgotovijo eno reč, naj imajo kratek odmor ali memorirajo eno ali dve kitici o vlaku ali kaj podobnega in potem naj izvrše kaj malega po navodilih učiteljice. Ako otroci sami postavljajo kar hočejo, se takoj naveličajo, ker nadarjeni hitro izvrše, slabi učenci pa ne znajo. Do tega sploh ne sme priti, da se otrok noče več igrati. Ravno obratno. Otroku se mora še hoteti po igri, ko misli učitelj končati.«29Seveda ni šlo brez ljudske šole, vendar je zaradi prostorske stiske pouk moral potekati izmensko. Otroci so vsak dan dobili domačo nalogo, ki pa je bila zaradi pomanjkanja papirja po obsegu omejena. Sploh sta se s pomanjkanjem šolskih potrebščin in papirja, tako kot drugod, soočali tako ljudska šola kot gimnazija. Šolsko leto so zaključili s proslavo ter z navodilom učencem in dijakom, da morajo kolikor je le mogoče koristno preživeti šolske počitnice. V poletnem času so otroci prosti čas preživljali predvsem na obali, kjer so zanje organizirali različne vodne in druge igre, vadili pa so se tudi v plavanju.
Tudi skrb za intelektualni razcvet drugih taboriščnikov ni umanjkal, čeprav se je zaradi sedaj že znanih razlogov tudi število kulturnih in izobraževalnih dejavnosti znatno znižalo, svoje je k zmanjšanju prispeval tudi postopen odhod taboriščnikov. Še vedno so organizirali različne tečaje, od jezikovnih in šoferskih do plavalnih in šahovskih ter šiviljskih. Ustanovili so tudi strokovno obrtno nadaljevalno šolo, znotraj katere so želeli fante in dekleta izučiti krojaške, čevljarske, mizarske, kleparske in drugih obrti.
Kulturno in prosvetno življenje v Albergo Bagni
Tudi tu so skrbeli za kulturni vsakdan slovenskega begunca. Tega sta oblikovala v taborišču ustanovljena mešani pevski zbor ter kulturni krožek, ki je med drugim pripravljal različne gledališke igre. V taborišču sta večkrat gostovala tudi pevski zbor in emigrantski gledališki oder iz Senigalije št. 9, brezplačni koncert za taboriščnike pa je imel tudi italijanski prvak v harmoniki. Veliko pozornost so namenjali različnim športom, s katerim so želeli dodatno zaposliti mladino, ki je sicer obiskovala taboriščno šolo, ki so jo ob prihodu ustanovili slovenski begunci. Tako kot drugod je začel kaj kmalu delovati otroški vrtec, ki se mu je pridružila ljudska šola, ki jo je najprej vodila Francka Opeka, nato pa sta to vlogo prevzeli sprva Lojzka Verbič, nato pa še Gizela Šušteršič.
Skoraj neznano je, da je znotraj slovenske begunske skupnosti poleg slovenske begunske gimnazije v Peggetzu/Špitalu ter slovenske begunske gimnazije v Serviglianu/Senigaliji št. 9 delovala še tretja popolna gimnazija, in sicer prav v tem taborišču. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi v Albergo Bagni delovala zgolj nižja gimnazija, toda njenemu ravnatelju dr. Antonu Stoparju je skupaj z Rudolfom Smersujem uspelo zavezniško upravo prepričati, da so potrdili popolno gimnazijo, ki pa je bila po obsegu vendarle manjša kot tista v Senigaliji št. 9. Ker tudi tej niso podelili javnega priznanja, kot je to uspelo Bajuku na Koroškem, so morali dijaki maturo opravljati najprej na slovenski begunski gimnaziji, nekatere predmete pa še pred italijansko komisijo na italijanski šoli. Ob opravljanju prve take mature najdemo zapis v Zedinjeni Sloveniji: »Na splošno lahko rečemo, da so vsi zadovoljni. Italijanski šolniki, ki so v nekaterih predmetih bili presenečeni nad znanjem naših dijakov, naši profe-
Figure 7. Razposajenost ob koncu šolskega leta Lojze Erjavec
Figure 8. Telovadni nastop Lojze Erjavec
sorji, ki jih dijaki niso osramotili, in dijaki, ki so se nasprotno dobro držali. Starši in odbor pa sta hvaležna zlasti prof. Suzziju in ravnatelju dr. Stoparju, da sta vso težko zadevo tako lepo izpeljala.«30
Tudi tu ni šlo brez neformalnega izobraževanja. Med taboriščniki so bili posebej priljubljeni prosvetni večeri, namenjeni recitalom, predavanjem, glasbeno pevskim točkam, pri katerih so neredko sodelovali tudi otroci. Zanimivi so naslovi nekaterih predavanj, ki so bila vedno množično obiskana. Med drugim so razmišljali o načinu politične borbe pred prvo svetovno vojno v dunajskem parlamentu ter v graškem in ljubljanskem deželnem zboru, o značajih nekdanjih političnih voditeljev (Šuštaršiča, Tavčarja in Hribarja), o organizaciji jugoslovanske diplomatske in tiskovne službe ter o slovenski zgodovini. Ker so bili v taborišču tudi poljski vojaki, so tudi zanje pripravili več prosvetnih večerov, v katere so vključili poljsko zgodovino in poljska literarna dela. Vsaj prve mesece so dvakrat tedensko organizirali politično-socialni tečaj, ki sta ga vodila Rudolf Smersu in Alojzij Breznik, tečaja pa se je redno udeleževalo okoli šestdeset tečajnikov. Pripravili so več različnih tečajev, svoje društvo so v taborišču ustanovili tudi študentje, glavno poslanstvo društva pa je bilo predvsem v tem, da vsem svojim članom omogoči nadaljevanje študija na italijanskih fakultetah.