Več kakor desetletje po razsulu Sovjetske zveze in pol stoletja po Stalinovi smrti nas razkritja o razsežnosti, silovitosti in človeški ceni terorja boljševiške države še vedno pretresejo. Aleksander N. Jakovljev, nekdanji pomembni ideološki birokrat (nekakšen partijski razumnik) in eden od idejnih voditeljev v revolucionarnih spremembah perestrojke in glasnosti pod Mihailom Gorbačovom, je zdaj z mučnim naporom zavrgel ideale, ki jih je nekoč negoval. Knjiga Stoletje nasilja v sovjetski Rusiji je tako osebna izpoved razočaranja kakor tudi obtožba zločinske narave boljševizma.
Jakovljev, rojen l. 1923 v kmečki družini, se je bojeval in bil ranjen v drugi svetovni vojni. Po vojni je bil med protikozmopolitsko kampanjo in čistkami zvest aparatčik. Tistim, ki so pozneje pripadali krogu Gorbačova, so se odprle oči ob travmi, ko je Hruščov na 20. partijskem kongresu februarja l. 1956 napadel Stalinov mit. Ob zatrtju praške pomladi v avgustu l. 1968 se je Jakovljev globoko zavedel nerazrešljivih protislovij birokratskega samodrštva.
V 70. letih je bil kot vodja propagandnega oddelka centralnega komiteja priča preobražanju leninizma v ksenofobno ideologijo. Nasprotoval je temu trendu, izgubil svoj položaj in bil poslan za ambasadorja v Kanado. Pozneje se je pod Jurijem Andropovom vrnil v Moskvo in bil imenovan za načelnika pomembne svetovalne službe, nato pa je postal tesen sodelavec Gorbačova, ko je bil ta izvoljen za generalnega sekretarja. Jakovljev je v zadnjem letu perestrojke (1990-91) po odhodu iz politbiroja služboval na čelu partijskega aparata. Tisti čas je bil Jakovljev zagovornik zmerne liberalizacije, ne pa heretik. V tem pogledu se očitno razlikuje od Milovana Djilasa, jugoslovanskega komunističnega intelektualca, ki je izgubil svoj visoki položaj v partiji in v državi ter prestajal dolgo zaporno kazen zavoljo svojega pogumnega kljubovanja Titovi različici leninizma. Povedano preprosto, Jakovljev pooseblja spreobrnitev aparatčika v ‘odpadnika’ v zadnji fazi boljševizma. Za njegovo knjigo je značilno, da pove le malo o izkušnjah revizionističnih, humanističnih marksistov, ki so drago plačali svojo vero v to, da je mogoč »socializem s človeškim obrazom«.
Stališče Jakovljeva v tej knjigi je torej prej stališče jeznega obtoževalca kakor pa analitičnega razlagalca. Njegovo delo se razlikuje od drugih kritičnih analiz sovjetizma, od nič manj strastnih, vendar konceptualno bolj prepričljivih prikazov takih avtorjev, kakor so Boris Souvarine, Richard Pipes, Adam Ulam, Robert C. Tucker, Martin Malia in Robert Conquest. Poenostavljeno so obravnavane hude posledice boljševizma, grozote, za katere je odgovoren marksizem: Jakovljev prinaša obilo pričevanj o kultu nasilja, ki so ga povzročili boljševiki in o njihovem preganjanju drugih socialističnih strank, ne dopušča pa prav nič prostora za možnost, da bi obstajala legitimna levo usmerjena opozicija leninizmu, ki bi vključevala manjševike, anarhiste in luksemburgiste31. V tej teleološki shemi je leninizem dovršeni marksizem in stalinizem nič drugega kakor izpopolnjeni leninizem.
Najboljša poglavja v knjigi raziskujejo uničevanje inteligence, okrutno zatrtje kronštadtskega upora v marcu l. 1921, iztrebljanje kmetov v kolektivizacijski gonji v zgodnjih 30. letih, Stalinov morbidni antisemitizem in preganjanje Borisa Pasternaka potem, ko je na Zahodu izšel Doktor Živago. Jakovljev je imel kot vodja Komisije za rehabilitacijo žrtev stalinizma privilegiran dostop do dolgo prikrivanih dokumentov in te vire odlično uporablja.
Ta temeljito dokumentirana knjiga je kljub svojim pomanjkljivostim pošteno, prepričljivo in nepogrešljivo pričevanje o grozotni preteklosti leninizma. Njeni izsledki so uničujoči za sistem, kateremu je Jakovljev nekoč zvesto služil. Spodnji odstavek zajema vso razsežnost te katastrofe:
»Leta mojih lastnih izkušenj v državni službi za rehabilitacijo žrtev politične strahovlade mi dopuščajo trditev, da znaša število ljudi, ki so bili v Sovjetski zvezi iz političnih razlogov pobiti ali pa so umrli v zaporih in taboriščih v celotnem obdobju sovjetske oblasti, v končnem seštevku od 20 do 30 milijonov. Nedvomno pa je treba prišteti tudi tiste, ki so pomrli od lakote med državljansko vojno – več kakor 5 milijonov in pol – in več kakor 5 milijonov v 30. letih 20. stoletja.«
(Prevedla Katarina Gradišnik)
Figure 1.