[Stran 071]
Pred sedemdesetimi leti, aprila leta 1944, je slovenski človek na Gorenjskem preživljal težke čase. Teklo je že tretje leto nemške okupacije, ki je povzročila številne težave in veliko trpljenja. Okupator je postopal skrajno surovo in tako ustrahoval ljudi. Duhovnike so skoraj vse pregnali, cerkve so bile zaprte. Redki duhovniki, ki so ostali, so smeli maševati samo v svoji fari in tiste maše smo lovili, kolikor in kakor smo jih mogli. Učitelje in druge izobražence so prav tako pregnali, šole so bile nemške, uradni jezik je bil nemški, slovenskih časopisov ni bilo, dobivali smo le »Karawanken Bote« z le tu pa tam kakšnim člankom v slovenščini. Številni fantje so morali v nemško vojsko in vsakega toliko časa so domači prejeli sporočilo, da je njihov sin padel na kateri od svetovnih front, kjer se je moral boriti za tiste, ki so njegove domače zatirali in preganjali.
Te težke razmere je še poslabšala pojava v gozdovih t. i.»gošarjev«, ki so nastopali kot borci za osvoboditev slovenskega naroda izpod osovraženih okupatorjev. V začetku so jim ljudje verjeli in jih podpirali. Kmalu pa je postalo vidno, da gošarji bolj kot nemškega okupatorja napadajo domače ljudi. Vse bolj je postajalo vidno, da imajo pri tem gibanju glavno besedo ljudje, ki so bili znani kot komunisti in so vsakega, ki ni slepo verjel njihovim navodilom, označili kot izdajalca in ga ubili. Ljudi je prevzemala groza, ko so v gozdovih vse pogosteje odkrivali plitvo zagrebena trupla z znaki brutalnega mučenja. Redki napadi na Nemce in nepomembna sabotažna dejanja so dala tem samo povod za še hujše zatiranje Slovencev. Pričelo se je požiganje vasi, prisilno preseljevanje ljudi v Nemčijo, aretacije nedolžnih ljudi in streljanje talcev. Na vse prošnje pametnih ljudi pri gošarjih, naj prenehajo s tem brezplodnim izzivanjem okupatorjev, so od njih dobivali le ciničen odgovor: «Žrtve morajo biti«. Ljudje so se znašli v strašnem primežu nacističnega in komunističnega terorja, ponoči so bili na udaru partizanske komunistične VOS, podnevi pa nacističnega gestapa.
Ta čas je bilo prav v okolici Škofje Loke najtežje. Ker so se ljudje izmikali partizanski mobilizaciji in stalnim rekvizicijam hrane, so mnogi hribovski kmetje začeli zapuščati domačije in se preseljevati v Škofjo Loko k sorodnikom in znancem. Partizani so se nad njimi kruto maščevali; samo v okolici mesta so pobili več kot 20 takih ubežnikov. Ko so načrtovali uboj Dolenčevega Franceljna, se je atentator nepredvidoma srečal z nemškim policistom in ga ubil. Nemci so kot povračilo ustrelili 9. februarja 1944 v Kamnitniku 50 nedolžnih talcev, med njimi več uglednih in znanih ljudi, kot na primer priljubljenega loškega zdravnika dr. Kocjančiča in mesarja Keka. (V zelo podrobnem in natančnem zapisu na spletni strani »Partizanske enote in borbe v Selški dolini 1943/45« avtor le-te, Ciril Zupanc, tega dogodka sploh ne omenja. Tipičen primer pisanja partizanske zgodovine.) Zavoljo nekaj strelov, oddanih na policijsko patrolo, so Nemci požgali tri domačije v vasi Pevno. Ljudje so trpeli zaradi ponočnih nasilnih obiskov partizanov, ki so dostikrat izropali obiskano hišo, večkrat pa tudi ubili koga od domačih, če niso dovolj hitro ustregli njihovim zahtevam. Številne posameznike so tudi odpeljali v gozd, od koder se mnogi niso nikoli več vrnili. Gozdovi, nekdaj zavetje in vir blagostanja, so postali grozljiv prostor, iz katerega so pogosto odmevali obupni kriki strašno mučenih žrtev, ki so v njihovih grapah našle zadnji dom. Podnevi pa so pridrveli Nemci in zasliševali ljudi o nočnih obiskih partizanov, aretirali, kogar se jim je zljubilo, požigali vasi, selili cele družine, včasih streljali talce kar na mestu. Kako prav je imel ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, ko je zapisal: »V teku 14 stoletij naš narod ni pretrpel na tej zemlji kaj hujšega.« Domačin iz teh krajev, Vencelj Dolenc, je v glasilu Tabor (Buenos Aires, štev. 5, leto 1964) zapisal: «Ne samo te nedolžne žrtve, tudi pretežna večina vseh drugih Gorenjcev je brez moči pred komunističnim nasiljem čakala na nekaj, kar bi v tej stiski moralo priti! Pa ni, kot da v tem razdobju Gorenjci nenadoma niso bili več del slovenske skupnosti, kot da niso bili samo okupirani, ampak resnično odrezani od skupnosti slovenskega narodnega telesa. Pa so vendar nekoč imeli kopico voditeljev. Preveč! V tej največji stiski pa jih nenadoma niso imeli več. Ali kje so bili? Spričo komunističnega nasilja Gorenjci niso vedeli, kaj storiti, na koga se obrniti; zaman so čakali jasnih, odločnih navodil svojih voditeljev, ki pa jih, žal, ni bilo … Gorenjska duša je bila osamljena v svoji stiski.«
Poglavje zase so bili slovenski fantje, mobilizirani v nemško vojsko. Po nemškem porazu pri Stalingradu v začetku leta 1943 so se razmere na vzhodni fronti stalno slabšale. Vedno [Stran 072]več je bilo padlih in ranjenih, dopusti so bili vse redkejši. Vojaki slovenskega rodu so dobili dovoljenje za dopust največ na področju Koroške, vstop v Slovenijo jim je bil prepovedan zavoljo možnosti, da prebegnejo k partizanom. Mnogi so bili pripravljeni iti kamorkoli, samo da bi se rešili vrnitve na vzhodno fronto. Tisti, ki so se bili pridružili partizanom, so kmalu uvideli, da niso dosti na boljšem. Mnogi so bili razočarani nad nesposobnostjo in naravnost zločinskim obnašanjem partizanskih komandirjev in politkomisarjev. Na vodstvenih mestih so bili samo komunisti, ne glede na njih sposobnost. Za vojake, navajene reda in discipline v nemški vojski, je bilo to stanje porazno. Kmalu so se pričeli vse pogostejši pobegi od partizanov. Večina se je skrila v bližini svojega doma v dobro zakritih bunkerjih; postali so skrivači. Po nekaterih virih je bilo septembra 1943 v škofjeloški okolici okrog 300 skrivačev. Partizani so tudi te iskali in jim grozili s smrtjo, če se jim ne javijo. Do najhujšega zločina je prišlo 14. marca 1944, dober mesec po strašni tragediji streljanja 50 talcev v Kamnitniku. V hišo, ki je stala v predmestju Škofje Loke, kjer se je po domače reklo pri Bičku, se je zateklo šest mož in fantov, ki so se umaknili iz svojih domačij pred partizansko mobilizacijo. V mraku tega dne je morilska partizanska VOS-ovska trojka vdrla v hišo in vseh šest postrelila. Nato so odšli še v hišo po domače pri Čiku, kjer so pobili še štiri osebe, rešil se je samo Janez Čik, ki se je, čeprav že ranjen, branil z majhno 6,35 mm pištolo in pognal morilce v beg. Tako je bilo tisti večer pobitih deset slovenskih ljudi, ki niso storili nič drugega kot to, da so se skušali umakniti komunističnemu nasilju. To so bili: trije Pustovrhovi: (Janez, žena Ivana in šestletni sin Janez), Matevž Erbežnik – Šink in Janez Erbežnik, po domače Staniškov, Janez Pušar – Biček in žena Ivanka, Franc Lavtar – Brojan iz Sv. Barbare, Krmelov Jaka in Burjovčev Lipe. Ta zločin komunističnih partizanov bo zapisan kot sramotni žig in za vedno v zgodovino partizanstva v Škofji Loki in okolici, ker je bil zadnja kaplja, ki je šla čez rob polne kupe trpljenja slovenskega človeka, ki ga je povzročil brat po krvi, a tujec po mišljenju.
V tistem obupnem položaju, ko je šlo za golo preživetje, so se ljudje po naravnem pravu in po splošno priznanih zakonih o človekovih pravicah smeli braniti, kakor so vedeli in znali. Še kar naprej je bilo ozračje napolnjeno z grozo, ki jo je povzročil pomor s streljanjem 50 talcev, ki so jih zavoljo partizanskega izzivanja pobili Nemci pred dobrim mesecem, sedaj pa še 10 nedolžnih žrtev vosovskega terorja. Pred njimi sta bili za izhod iz te more možni samo dve poti: čakati, da jih pobijejo, kot so to storili z njihovimi prijatelji, sovaščani in znanci, ali pa stopiti v samoobrambo, kot se za pokončnega in odločnega človeka spodobi. V obrambi lastnega in svojih dragih življenja so odpadli vsi rasni in politični pomisleki, iskali so pomoč kjerkoli, bilo »prilično ali neprilično«. V obupu in grozi pred trupli desetih nedolžnih žrtev se je sedem preživelih njihovih sodrugov odpravilo na težko pot po pomoč – na gestapo, tedanjo oblast. Šli so: dva Sušenkova, Janez in Lovre, Muretov Peter, Šeferski Pavle, Cibrov Tone, Jošk Stanonik – »od ta starega« – in Jože Stanonik – »od ta mladega«. Obrnili so se na domačina Rudolfa Humerja, bivšega jugoslovanskega aktivnega oficirja in učitelja, ki je imel lažji dostop do Nemcev. Humer je, v njihovem imenu, na gestapu razložil njih položaj in zaprosil za pomoč v orožju, da se bodo lahko branili, preden jih zadene podobna usoda kot njihove sovaščane. Spričo negibnih, v nasilni smrti spačenih trupel nedolžnih gorenjskih trpinov so prosili pomoč za obrambo edinega, kar jim je še preostajalo: lastnega življenja. Sami so naredili ta korak, nihče jih ni k temu napotil, nihče jim ni ponudil druge rešitve. Čeprav z grenkobo v srcu so vzeli v roke tuje orožje, da se branijo. Ko so 18. marca pokopavali deset pobitih žrtev, so bili ti možje in fantje ob njih pokopu kot častna straža že v uniformah in oboroženi. Čeprav je bilo oboje tuje, niso v sramu povešali oči, ampak ponosno dvignili glave in pokazali, da so se pripravljeni boriti proti krvavi komunistični sramoti, za obrambo svojih življenj, za svoje domače, za svoje prepričanje, za Boga, za Narod in Domovino.
Po dobrem mesecu je škofjeloška domobranska postojanka štela že nekaj čez sto mož. Več kot 30 % škofjeloških domobrancev je bilo prebežnikov od partizanov. Vodil jih je Rudolf Humer, ki je bil kljub mnogim klevetam globoko v srcu zaveden Slovenec. Velike zamere pa so bili deležni tisti, ki so ob njegovem pokopu v Kranju njegovo krsto prekrili z nemško zastavo, potem ko se je 29. oktobra 1944 smrtno ponesrečil pred kranjsko gimnazijo. Nihče pa ni nikoli povedal, da je on predlagal in dosegel dovoljenje, da so gorenjski domobranci na uniformah lahko nosili grb s kranjskim orlom in slovenskimi barvami. Za to je moral dobiti odobrenje prav iz Berlina. V pošteni zgodovini bo ostalo zapisano, da je Rudolf Humer v tistem obupnem položaju prvi nudil roko v pomoč brezpravnemu slovenskemu človeku, ki je bil v grozni [Stran 073]
Figure 1. Kaj se je pojavilo v gozdovih? Tamino Petelinšek
stiski med dvema ognjema, med okupatorjem in komunističnimi morilci. Po ustanovitvi in nagli rasti škofjeloške postojanke so se tudi po drugih krajih ljudje zbirali in ustanavljali obrambne skupine in komunistični partizani niso več nekaznovano ropali in pobijali. Pri njihovih napadih se je vse bolj pogosto dogajalo, da so naleteli na odločen odpor, Koderkoli so se pojavljali, že so jih gorenjski domobranci pognali v beg. Kmalu se je v Škofji Loki ustanovila močna udarna četa, strah in trepet komunističnih partizanskih tolp, vodil jo je pogumni Jaka Klobovs.
V začetku marca 1944 so partizani v okolici Kranja ugrabili inž. Franca Erpiča, ki pa jim je potem srečno ušel in se rešil gotove smrti. Zasliševal ga je sin bivšega poštnega upravnika Slavca v Kranju, politični komisar je bil neki Matija, bivši Bučarjev pekovski pomočnik v Kranju. V tednu, ko je bil med njimi, je iz pogovorov med partizani izvedel, da so v tem času pobili 67 Gorenjcev. To in pa spoznanje, da odloča o življenju ljudi nekaj delomrznežev in kriminalcev, ga je tako prevzelo, da je trdno sklenil storiti vse, kar bo mogoče, da se to zverinsko početje, če že ne popolnoma prepreči, pa vsaj zmanjša. Pri prvi nepazljivosti stražarjev mu je uspelo, da jim je pobegnil. V sili se je javil na gestapo v Kranju in prosil za dovoljenje, da odide v Ljubljano k domobrancem. Podšef kranjske izpostave, Erich Dichtl (Oberscharführer), mu je svetoval, naj se za nekaj časa prikrije, ker da bo verjetno kmalu prišlo dovoljenje od glavne komande na Bledu, da se tudi na Gorenjskem organizira nekaj podobnega kot v Ljubljani.
Približno v istem času je bil Milan Amon uslužben na Okrožnem uradu v Kranju kot nadzornik bolnikov. Z motorjem je križaril po vsej Gorenjski in dobro poznal razmere. Že januarja mu je pristaš OF Žerjal v obraz rekel: »Če se ne poboljšaš in pridružiš nam, te bomo likvidirali.« Ker ni klonil, sta uslužbenca na Okrožnem uradu, omenjeni Žerjal in Kermavnerjeva žena, organizirala atentat nanj. Pravočasno je njuno namero odkril in zaprosil šefa dr. Paskolotija za premestitev na Koroško. Ta mu je to odobril in ga poslal na novo službeno mesto v Spittal na Dravi. Ni bil dolgo časa tam, kakor hitro je izvedel za dogodke v Škofji Loki in Erpičev pobeg od partizanov, se je vrnil v Kranj in stopil z njim v stik.
[Stran 074]
Dogodki so se prehitevali. Ko je 14. marca prišlo do komunističnega zločina nad skrivači v Škofji Loki, je učitelj Rudolf Humer izposloval od tamkajšnjega šefa gestapa, Eugena Hitzlerja, orožje in opremo za sedem skrivačev, ki so k sreči preživeli. Inž. Erpič se je povezal z njimi in odšel za nekaj tednov v Škofjo Loko. Dichtl mu je dal imena in naslove Franca Šenka, posestnika s Suhe pri Kranju, in ravnatelja Kmetijske zadruge Alojza Lesjaka, ki da sta se že prej oglasila pri njem in povpraševala, če bi se smela tudi na Gorenjskem organizirati obramba pred partizanskimi tolpami, ki so vse bolj strahovale ljudi, zlasti po oddaljenih hribovskih vaseh. Po dobrih treh tednih se je inž. Erpič vrnil v Kranj, tam je navezal stike s Francem Šenkom, ravnateljem Alojzom Lesjakom in Milanom Amonom ter pričel razgovore z gestapom z namenom, da bi tudi v Kranju dovolili domobransko postojanko, tako kot se je zgodilo v Škofji Loki in še prej v Gorenji vasi in še nekaterih vaseh v Poljanski dolini. Erpič je bil obveščen, da so Nemci zato, da onemogočijo delovanje partizanov, sklenili požgati vse hribovske vasi in planinske koče, ljudi pa izseliti. Začel se je pogajati z Nemci, da bi to namero preprečil. Po posredovanju ravnatelja Alojza Lesjaka so Nemci končno to namero opustili, ni pa bilo več mogoče rešiti planinskih koč, ki so jih že požgali. O tem, kako je bil »poplačan« ravnatelj Lesjak, ko je rešil več slovenskih vasi požiga in desetine ljudi pred izselitvijo, poroča Milan Amon v svojem pismu inž. Erpiču 10. marca 1965 naslednje: »Ravnatelj Lesjak: Ta je tudi emigriral v Argentino. Videl sem ga pred leti in to samo enkrat. Z njim so (tam) tudi grdo ravnali. V Buenos Airesu imamo društvo Zedinjena Slovenija. Pred leti se je imenovalo Društvo Slovencev. Tja se je zatekel tudi takrat ravnatelj Lesjak in so ga tam zavrnili, ker da je bil gestapovec in da je z Nemci delal in tak človek nima kaj iskati v slovenski skupnosti. In mislim, da se je potem čisto odstranil od Slovencev in sedaj živi samo v nemškem okolju. Koliko je bil na nemško stran usmerjen, je bila njegova osebna stvar. Resnica pa je tudi, da je prav on veliko dobrega storil za gorenjskega kmeta, še prej pred okupacijo, med okupacijo sámo pa mogoče še več.« Nehvaležnost je plačilo tega sveta.
Na velikonočni ponedeljek, 10. aprila 1944, je bil v eni od barak na Zlatem polju pri Kranju sestanek, na katerem so položili temelje organizaciji Gorenjskega domobranstva. Navzoči so bili inž. France Erpič, ravnatelj Alojz Lesjak, Milan Amon, Albin Gaser in podšef gestapa v Kranju, Erich Dichtl. Glavno poveljstvo gestapa na Bledu (Alois Persterer – Obersturmbannführer) je obravnavo te zadeve naložilo šefu Gestapa v Kranju (Rudolf Messner – Obersturmführer), ta pa je razgovore zaupal podšefu Dichtlu. Na tem sestanku so predstavili Nemcem pogoje, pod katerimi naj se ustanovi Gorenjsko domobranstvo: 1.) Zaščiti naj se podeželsko ljudstvo, tako da se ne bodo več izvajale nad njimi represalije zaradi partizanskih napadov, kot so požigi, preseljevanje ljudi in streljanje talcev; 2.) domobranstvo se ustanovi na podlagi samouprave, tako vojaške kot civilne; 3.) ustanavljanje domobranskih postojank se določa po nujnosti in o tem odloča domobransko vodstvo po vsej Gorenjski, zasedeni po Nemcih. Podšef gestapa, Dichtl, je pogojno pristal na vse te predloge in zahteval, da se te zahteve zapišejo in take pošljejo na vrhovno poveljstvo na Bledu. To so še isti dan storili. Poveljnik Varnostne policije (SIPO in SD) za Gorenjsko, Alois Persterer, je odobril, kar mu je dopuščala njegova pristojnost, o zahtevi za civilno upravo pa je odgovoril, da mora to odobriti vrhovna oblast v Berlinu. Isti dan zvečer je bil še en razgovor na stanovanju Milana Amona. Prišla sta Albin Gaser in njegova soproga. Pri delu in naporih za slovensko samoupravo na Gorenjskem, ki je bila tik pred koncem vojne v precejšnji meri odobrena, je imel pokojni Albin Gaser največ zaslug. S svojimi nasveti je sodeloval tudi predvojni senator Janez Brodar.
Nemci so domobrancem dali na razpolago dve baraki na Zlatem polju; obe so domobranci takoj uredili in zavarovali. Iz Škofje Loke jim je Humer poslal 10 domobrancev, kmalu se je javilo več skrivačev iz okolice Suhe in zaživela je postojanka Gorenjskega domobranstva v Kranju, ki je kmalu postala središče odpora proti partizanskemu pa tudi okupatorjevemu terorju. Inž. Erpič je v svojem dopisu v Tabor (štev. 11, leto 1964) zapisal: »Prebral sem članek g. V. Dolenca o gorenjskih domobrancih. K njegovim izvajanjem bi pripomnil le toliko, da je bilo Gorenjsko domobranstvo s svojim centrom v Kranju organizirano prav v Kranju. Začetniki so bili res Škofljani, toda bili so le neke vrste vaške straže. Uradno pa smo organizirali Gorenjsko domobranstvo v Kranju v aprilu 1944. Začetniki smo bili trije: Milan Amon, Franc Šenk in moja malenkost.« To nikakor ni v nasprotju z zgoraj navedenim, ker sta se tako ravnatelj Alojz Lesjak kot tudi Albin Gaser po tem začetnem nastopu umaknila in nista aktivno sodelovala pri nadaljnem razvoju Gorenjskega domobranstva.
[Stran 075]
Figure 2. Težke odločitve Tamino Petelinšek
Razmerje z Nemci je bilo že od vsega začetka dokaj napeto, Vedeli so, da jim šef kranjskega gestapa Messner ni bil prav nič naklonjen in da je imel zelo dobre zveze s partizani. Tudi na glavni komandi na Bledu ni bilo vse v redu. Šef Alois Persterer in njegov sodelavec Helmuth Rozumek sta, več ali manj, igrala na partizanske karte. Domobranska protišpijonaža, ki jo je vodil France Šenk, je odkrila več sumljivih povezav, kar je seveda prizadete še bolj razburilo. Z edinim od gestapa, s katerim se je kolikor toliko dalo sodelovati, je bil Erich Dichtl, ki je z domobranci odkrito simpatiziral. Da bi razmerje z Nemci nekako pravno uredili, so jim čez nekaj časa predstavili nove pogoje, pod katerimi bi bilo možno sodelovanje z njimi. Predstavili so jim naslednje: 1.) da se dovoli gorenjskim domobrancem poveljevanje v slovenščini; 2.) da izpusti iz nemške vojske vse vojake z Gorenjskega in se taisti vključijo v Gorenjsko domobranstvo; 3.) da se bodoče enote Gorenjskega domobranstva smejo uporabljati samo na domačih tleh; 4.) da se na Gorenjskem uvede v šolah slovenščina kot učni jezik; 5.) da se pokličejo nazaj pregnani duhovniki in se dovolita služba božja in pridigovanje v slovenščini; 6.) da se preneha s streljanjem talcev in pobijanjem partizanov, zajetih v borbah; vsi ujetniki naj bodo izročeni v prvo zaslišanje domobrancem in v domobranstvo naj sme vstopiti vsak ujeti partizan ali prebežnik, za katerega jamčita najmanj dva domobranca iz njegovega kraja; da preneha požiganje poslopij, v katerih se skrivajo partizani proti volji gospodarja; 7.) da se izpustijo iz koncentracijskih taborišč vsi priporniki, ki so pripravljeni stopiti v enote gorenjskih domobrancev, ali pa tisti, za katere so vložene prošnje preko domobranske pisarne v Kranju. Pod točko 6. so še navedli, da naj se proti vsakemu prestopniku uvede kazenski postopek in se mu sodi po zakonu. Kmalu je od glavne komande gestapa prišel odgovor s sporočilom, da so vse točke razen 2. v načelu sprejete. Točki 4. in 5. pa sta omejeni samo na kraje, kjer bodo osnovane enote Gorenjskega domobranstva.
Gorenjski domobranci so se hitro organizirali. Vsak teden so nastajale nove domobranske postojanke po raznih krajih. Gorenjskim domobrancem se je priključevalo vedno [Stran 076]več gorenjskih mož in fantov. Inž. poročnik Franc Erpič je postal poveljnik Gorenjskega domobranstva in organizator ter komandant udarne čete s sedežem na Brdu pri Kranju, France Šenk je vodil domobransko protišpijonsko službo, Milan Amon pa je imel na skrbi stik z gestapom (v glavnem preko Dichtla), vso intendanco in kriminalistični oddelek. Center Gorenjskih domobrancev je bil vse od začetka v barakah na Zlatem polju, od tam so se 6. marca 1945 preselili v Križnarjevo hišo v Stražišču pri Kranju. Drugo najbolj aktivno središče je bilo v Škofji Loki, odkoder so ustanavljali nove postojanke po okoliških krajih. Tretje žarišče je bila domobranska postojanka v Domžalah in tudi postojanka na Brezjah, kjer je uspešno deloval domobranski stotnik Vidmar. Postojanke so se ustanavljale skoraj do maja 1945. Njihovo število je narastlo na 46 postojank z okoli 2500 domobranci, poleg tega sta obstojali dve udarni četi; v Škofji Loki, ki jo je vodil Jaka Klobovs, in Kranjska udarna četa pod poveljstvom inž. poročnika Franca Erpiča. Domobranci so pričeli z odkrivanjem partizanskih povezav, terencev, javk in potiskali njihove skupine vedno bolj od naseljenih krajev. Odkrili so večje število ugrabljenih in umorjenih partizanskih žrtev in jih prekopali v blagoslovljeno zemljo. Osebno se spomnim odkopavanja sorodnika, kranjskega domobranca Lovra Berčiča iz Bitenj pri Kranju. Tako imenovane hajke so bile zelo pogoste. Posebno obe udarni četi komunističnim partizanom nista dali miru. S stalnimi zasledovanji so jih vojaško onemogočili. Kranjska udarna četa pod vodstvom poročnika Franca Erpiča je bila še posebno uspešna. Za svoje junaštvo v boju je poročnik Erpič dobil nemško odlikovanje, železni križec. To visoko nemško vojaško odlikovanje je poleg njega na Gorenjskem dobil samo še pokojni Rudolf Humer. Če so le mogli, so domobranci te akcije proti partizanom opravljali sami, brez sodelovanja z Nemci. Ugotovili so namreč, da se je vse prevečkrat zgodilo, da je bil njihov napad na partizane izdan in zato neučinkovit ali pa celo z domobranskimi izgubami. Nemcem so vedno manj zaupali. Tako se je, zavoljo izdaje, zgodila največja nesreča Gorenjskih domobrancev, ko so 12. novembra 1944 partizani iz zasede pobili 10 domobrancev, ki so se s kolesi peljali na žegnanje na Trstenik pri Naklu.
Domobranci so bili prava rešitev za mnoge mobilizirance v nemško vojsko. Fantje so dobivali dovoljenja, da preživijo redni dopust le na Koroškem, v Slovenijo niso smeli vstopiti, ker je bila označena kot »banditsko območje«. Amon je s pomočjo spretnih tehnikov pripravljal osebne dokumente s ponarejenim podpisom podšefa kranjskega Gestapa, Dichtla, in z njimi hodil na Koroško iskat mobilizirance na dopustu in jih z vlakom vozil v Kranj. Na ta način je prišlo k gorenjskim domobrancem okrog 350 fantov. Pod lažnimi imeni so bili vključeni v domobranske vrste. Od teh jih je nekaj odšlo v Ljubljansko pokrajino in v Gorenjski četniški odred, ki ga je vodil poročnik Milko Pirih. Šef gestapa v Kranju, Rudolf Messner, je po svojih zvezah kmalu zasumil, da nekaj ni v redu z vedno večjim številom mladih fantov pri domobrancih. Nekoč je na kranjski postojanki postrojil nekaj fantov in jim dal povelje, da stopijo v korak. Korak je bil seveda takšen, kot so se ga naučili v nemški vojski, a osebni dokumenti se niso strinjali s podatki, s katerimi je Messner razpolagal, pa tudi številne brzostrelke v rokah odločnih fantov so napravile svoje. Umaknil se je, še prej pa zagrozil Amonu, da bo s svojo glavo plačal, če najde med domobranci kakšnega dezerterja iz nemške vojske.
Ta nagel razvoj gorenjskega domobranstva je zahteval ustrezno oskrbo z opremo in orožjem. Inž. Erpič je bil stalno na poti, ko je v svoji funkciji obiskoval vedno številnejše postojanke, poleg tega je organiziral tudi udarno četo na Brdu pri Kranju. Amon je imel z intendanco in vodstvom kriminalnega oddelka čez glavo dela, Šenk je bil prav tako z organizacijo in izpopolnjevanjem obveščevalne mreže na robu svojih zmogljivosti. V zgodnji jeseni 1944 se je Šenk odpravil v Ljubljano na razgovore o podpori ljubljanskega domobranskega vodstva Gorenjskemu domobranstvu v obliki propagandistov in izkušenih oficirjev. Zadeva ni bila tako enostavna; poleg težav v Ljubljani so bile še težave z gestapom na Gorenjskem. V novembru 1944 je končno prispela v Kranj večja skupina pomočnikov iz Ljubljane, med drugimi: Ernest Hirschegger, Slavko Krek, Marjan Fludernik, Peter Obad, Božidar Murnik in Jože Bernik. Ustanovil se je Center Gorenjskega domobranstva v Kranju, katerega vodstvo je prevzel poročnik Slavko Krek, nečak ministra dr. Miha Kreka, nekaj časa zaposlen v tajništvu generala Leona Rupnika. Kmalu je postalo jasno, da je bila med glavnimi cilji teh pomočnikov izgradnja politične mreže, ki bi Gorenjsko domobranstvo obvladovala. Začeli so sklicevati tajne sestanke. Imeli pa so smolo, da so nanje vabili tudi človeka, ki je bil trojni agent: partizanov, gestapa in domobrancev. [Stran 077](Rajko Marenčič iz Križ, predvojni član SLS.) Tako je po nekem takem sestanku sredi februarja 1945 v Slavčevi vili v Kranju, še pred Krekom, pridrvel na domobransko postojanko šef kranjskega gestapa, Rudolf Messner, in tam dobil Erpiča, Šenka in Amona in jim na mizo vrgel seznam udeležencev na sestanku v Slavčevi vili, za katerega pa ti trije sploh niso vedeli. Situacija je postajala vse bolj zapletena in napetost med gestapom in Centrom vedno večja. Slavko Krek se je po nekaj dneh skrivanja umaknil v Ljubljano. Po njegovem odhodu so Nemci proti koncu februarja 1945 poiskali še ostale ljubljanske sodelavce Centra in jih odpeljali nazaj v Ljubljansko pokrajino.
Za osvetlitev takratnih odnosov med domobranci in gestapom naj velja tale epizoda, ki jo navajata tako inž. Erpič kot Milan Amon v svojih zapisih: «Nekega popoldneva, v začetku marca 1945, je na domobranski postojanki v Kranju zapel telefon. S poveljstva gestapa so naročili, naj Amon in Erpič nemudoma prideta k njim, ker da hoče Dichtl govoriti z njima. Res sta se skoraj v mraku zglasila na sedežu gestapa v kranjskem župnišču. Tam sta ju na dvorišču, sedeča v avtu, že čakala Dichtl in gestapovec Perko, Slovenec. Dichtl je povabil Amona in Erpiča, da se jima pridružita, ker da gredo z avtom proti Naklu. Perko pa je še prej v prtljažnik avtomobila spravil manjši kramp in lopato, kar sta Amon in Erpič opazila, a se nista izdala. Erpič je imel v rokah brzostrelko, Amon pa v žepu revolver. Dichtl je pognal avto in zavil proti Naklu, Perko pa je sedel poleg njega. V avtu je vladal leden molk. Mrak je legal na zemljo in avto je po samotni betonirani cesti drvel proti Naklu. Erpič in Amon sta se spogledala in takoj ugotovila, da je položaj zelo resen, vedoč, da gre za življenje. Roki sta še trdneje stisnili pripravljeno orožje. Takoj pa sta ocenila, da je Dichtl vede ali nevede naredil kapitalno napako, da ju je posedel v avtomobilu na zadnja sedeža in jima pustil orožje. Prepričana sta tudi bila, da Dichtl to dela po naročilu svojega šefa Messnerja, ki je Slovence in domobrance odkrito sovražil. Tudi za Perka ni bilo čisto gotovo, s kom bi potegnil v slučaju spopada. Grobno tišino so presekale Dichtlove besede – edine, ki jih je znal po slovensko: »Mat kurja, gremo nazaj.« Avto je znižal hitrost in obrnil proti Kranju. Bil je že mrak, ko so prišli na postojanko in stražar jih je začudeno pogledal, kako da so se v tej uri sami vozili brez spremstva. Šli so v Amonovo pisarno, domobranec je prinesel na mizo kruha in klobas in steklenico domačega žganja. Pogovor je stekel o strogo vojaških zadevah in Dichtla je moral Perko že pozno ponoči peljati na gestapo, ker mu je žganje tako šlo v glavo, da ni mogel voziti. Niti Amon niti Erpič od tega dne dalje nista šla nikdar več na komando gestapa. Domobranci so še bolj vneto raziskovali Messnerjeve zveze s partizani in ga tako nekako držali v šahu.
Gonja OF proti Erpiču, Amonu in Šenku se je z nezmanjšano silo nadaljevala. Obkladali so jih z vsemogočimi psovkami, jim grozili in jim stregli po življenju. Hoteli so jih zastrupiti, grozili so domačim, pošiljali nadnje atentatorje, denuncirali so jih pri gestapu itd. Tej gonji so, žal, nasedli tudi nekateri iz »višjih« krogov v Ljubljani. Tako v Vetrinju ne Erpič ne Amon nista bila sprejeta v Slovensko narodno vojsko. Iz zasebnega pisma inž. Franca Erpiča Milanu Amonu 24. januarja 1965 navajam »… Kot pišeš, si imel precej burne čase na Koroškem. Jaz sem se skoro vsem neprijetnostim nevedoma umaknil …So bili pač čudni in zmedeni časi. Meni se je očitalo, da sem gestapovec, kolaboracionist in kaj vem kaj še vse. Slučajno sem se seznanil z nekim Židom iz Zagreba. Čakal je na potno dovoljenje in zaradi tega je hodil pogosto na zavezniško komando v Celovec; povedal mi je, da je zvedel, da bomo vsi, kolikor nas je v Vetrinju, vrnjeni. Ko sem mu povedal, kaj sem bil med vojsko, mi je svetoval, naj zberem kakih 60 do 70 fantov in on bo izposloval, da bomo sprejeti kot pomožni vojaki v angleško vojsko; seveda sem z veseljem zagrabil za ponujeno priliko. Takoj sem začel zbirati fante. Toda, čim se je malo razvedelo, so me že napadli »naši«, češ, prej je kolaboriral z Nemci, sedaj pa z Angleži. Zaradi groženj sem potem stvar pustil v miru. V taborišču sem bil precej osamljen. V Slovensko narodno vojsko nisem bil sprejet, govorilo se je, da bom postavljen pred vojaško sodišče. V tem je bila moja sreča, da nisem bil vrnjen z ostalimi domobranci. Po nesrečni predaji, katere je po mojem mnenju kriv edinole Narodni odbor s svojim popolnoma nerealnim gledanjem na položaj, sem se z nekaj fanti vrnil za dobra dva tedna na Gorenjsko. Ko gledam danes nazaj, se mi res čudno zdi, kako je bilo mogoče, da smo se lahko brez vsakih težav dobro oborožili v taborišču v Vetrinju. Sam sem imel že precej časa v svojem šotoru mitraljez in brzostrelko, zaradi osebne varnosti, ker so mi nekateri naši grozili.« Inž. Erpič je potem odšel čez mejo v Italijo, živel nekaj let v Rimu in nato emigriral v Avstralijo, kjer je umrl 15. julija 2007.
[Stran 078]
Franc Šenk se je 9. maja 1945 umaknil s svojo družino na Koroško in bil v taborišču v Vetrinju. Tudi on je dobil pečat kolaboracionista z Nemci in ni bil sprejet v Slovensko narodno vojsko. Tudi njega je to rešilo, da ni bil vrnjen v Titovino, čeprav so po Kranju takrat govorili, da so med vrnjenimi domobranci tudi Šenk, Amon in Erpič in določen so imeli celo datum, ko jih bodo na glavnem trgu v Kranju obesili. Šenk je preživel dobra tri leta v taboriščih v Peggetzu pri Lienzu in potem v kraju Spittal na Dravi in leta 1948 emigriral v Argentino. Zaposlil se je v gradbeni stroki in si ustanovil dom v sosedstvu z Amonom. Sodelovanje in trpljenje v revoluciji ju je povezalo v trajno prijateljstvo. Šenk je umrl 26. maja 1997 na svojem domu.
Milanu Amonu je podpolkovnik Bitenc v Vetrinju izjavil, da bo zaradi kolaboriranja z Nemci postavljen pred vojaško sodišče in da ga ne sprejme v Slovensko narodno vojsko. V njegovo obrambo je nastopil nadporočnik Milko Pirih, ki je dobro poznal Amonovo delovanje med vojsko v Kranju. Nesprejetje v Slovensko narodno vojsko je tudi Amona rešilo, da ni bil vrnjen z ostalimi domobranci v Titovino. Z družino je odšel v taborišče Peggetz pri Lienzu, kjer se je zaposlil pri angleški taboriščni upravi kot šofer. Večkrat se je na svojih vožnjah po Koroški srečal s sumljivimi ljudmi iz Slovenije in se jim vedno srečno izmaknil. OZNA pa ni mirovala; dosegla je, da so ga dali na listo iskanih vojnih zločincev. Večkratnim racijam v taborišču se je srečno izmikal … Ko je postalo v taborišču že preveč nevarno, se je odločil za umik v ameriško zasedbeno cono. Na vlaku pa ga je malo pred ciljem aretirala avstrijska policija in ga izročila Angležem. Vedno je imel grenek občutek, da je bil izdan. Poslali so ga v zloglasni »373 Detention Camp« v Wolfsbergu, kjer so zapirali Angleži vsemogoče vrste ljudi, ki so jih komunistične vlade iz vzhodne Evrope zahtevale kot vojne zločince. Poleg Amona so bili takrat v tistem taborišču še dr. Stanko Kociper in dr. Jože Basaj in še kakšnih 15 drugih Slovencev. Večino so čez nekaj časa in po zasliševanjih izpustili, medtem ko so pa nekega Kovačiča izročili titovcem. Amon je bil izpuščen 10. aprila 1948, ko mu angleške oblasti niso mogle dokazati nobenega od zločinov, za katere so ga dolžili slovenski komunisti. Kljub nagajanju slovenskih taboriščnih oblasti mu je uspelo, da je z vso družino emigriral v Argentino, kjer se je zaposlil v gradbeni stroki in umrl 29. maja 1967, natanko 24 let po ugrabitvi svojega svaka Jožeta Loboda, znanega katoliškega in javnega delavca iz Dola pri Ljubljani, ki so ga komunisti ugrabili 29. maja 1943 in neznano kje ubili. Ta zločin komunističnih partizanov je v veliki meri usmeril Milana Amona v tako odločen odpor proti komunistični OF.
O gorenjskih domobrancih še zdaleč ni napisana nepristranska zgodovina. Po odpravi lažne komunistične partizanske literature, njihovih zgodbic in »resnic« in njihovega zgodovinopisja upam, da bo tudi ta, resnična zgodovinska pripoved prišla na vrsto. Naj bo teh nekaj vrstic delen prispevek k pravi podobi gorenjskih domobranskih junakov ob sedemdesetletnici njihovega nastopa v obrambo takrat od okupatorjev in komunističnih partizanov stiskanega slovenskega človeka. Upajmo, da za tem slovenskim velikim petkom skoro pride tudi vstajenje velike noči.
Viri
1. Zasebna korespondenca med inž. Francem Erpičem in Milanom Amonom 21. aprila 1964, 24. januarja 1956 in 10. marca 1965 – originale ima Marjan Amon, Buenos Aires.
2. Osebno pričevanje Milana Amona – zapiski in tonski posnetki – Marjan Amon, Buenos Aires.
3. Slovenski eksodus leta 1945 – dr. Jože Rant, Buenos Aires 2007.
4. Kako se je začelo domobranstvo na Gorenjskem – inž. Franc Erpič – Vestnik, glasilo domobrancev in drugih protikomunističnih borcev, Leto IX (1958), štev. 3, str. 40–43 – Buenos Aires.
5. Kako je bilo na Gorenjskem – Vencelj Dolenc – Vestnik slovenskih protikomunističnih borcev, Leto XI (1960), štev.12, str.280–281.
6. Začetki domobranstva na Gorenjskem – Vencelj Dolenc – Tabor štev.5, leto 1964, str. 69–72.
7. Različni pogledi – pisma bralcev – Franc Erpič – bivši poveljnik gorenjskih domobracev – Tabor štev.11, leto 1964, str. 235.
8. Škofja Loka se upre komunistični strahovladi – Janko Maček – Zaveza št. 72, julij 2011.
9. Odstrte zavese – Ivan Jan – Ljubljana 1994.