Jubilejno leto 25-letnice slovenske samostojnosti se je prevesilo v drugo polovico. Spominjamo se čudeža, da smo ne samo prešli iz komunističnega totalitarizma v demokracijo, ampak tudi dobili svojo državo. Seveda si nismo niti približno enotni, kako se je to sploh moglo zgoditi. Nekateri, ki se jim še vedno toži po nekdanjih »dobrih« časih, so prepričani, da brez njihovega »osvobodilnega« boja današnje samostojnosti sploh ne bi bilo, pri tem pa ne vidijo oziroma nočejo videti, da tisti »osvobodilni« boj ni bil boj za demokracijo, ampak krvava revolucija v znamenju rdeče zvezde ter srpa in kladiva. Rdeča zvezda je skoraj pol stoletja omadeževala našo zastavo in ob njenem vzponu leta 1945 je na tisoče slovenskih življenj ugasnilo v kraških jamah in opuščenih rudniških jaških; podobo našega »raja pod Triglavom« pa od tedaj zamegljujejo številna morišča in grobišča.
Pa še nekaj se nam dogaja v zadnjih mesecih. Ko mediji znova in znova postavljajo pred nas apokaliptične slike islamističnega terorizma v Franciji, Nemčiji in drugod, se nam v spomin vračajo že skoraj pozabljeni prizori iz poletja 1942, ko je pri nas divjala krvava revolucija, ko so gorele naše vasi in padale nove in nove žrtve, ko je Krimska jama, okrog katere so vidovski in begunjski otroci do tedaj pasli živino in se igrali, naenkrat postala kraj groze in smrti. Ni skrivnost, da je bila Krimska jama le eno od „vežbališč“ za povojne poboje, s katerimi je zmagovita revolucija hotela zagotoviti trajnost svoje oblasti, da je bila samo priprava ▶
Figure 1. Tone Drobnič govori ob blagoslovitvi ljubljanskih farnih spominskih plošč (FSP) na Žalah. [Stran 092]
Figure 2. Srečanje NSZ na Planini pri Šentjoštu. Z leve: prof. Pavle Kogej, dr. Tine Velikonja, prof. Justin Stanovnik, Jože Rigler, dekan Tone Masnik, akademik prof. Marjan Tršar, prof. Marjan Štefančič in Stane Štrbenk
na Kočevski rog, Hudo jamo, Hrastniški hrib itn. In o tem se skoraj pol stoletja ni smelo govoriti, kot da bi bila nova oblast jasnovidka in že tedaj vedela za čas in dogodke, ki bodo zasenčili spomin na revolucijo in njene krivice.
Ali ni čudno, da prav ta oblast kljub svoji jasnovidnosti ni predvidela padca berlinskega zidu, ni znala izračunati, da bodo železobetonske pregrade v Barbarinem rovu vzdržale komaj nekaj desetletij, ni si predstavljala, da se bo mogočna zgradba Sovjetske zveze sesula sama vase? Toda vse to se je zgodilo in 26. junija 1991 je ob slovesni razglasitvi samostojne slovenske države zaplapolala sredi Ljubljane nova slovenska zastava brez rdeče zvezde.
Konec leta 1990 je deset bivših domobrancev podpisalo akt o ustanovitvi društva Nova Slovenska zaveza in ga predložilo v registracijo Mestni občini Ljubljana. Celih šest mesecev je trajalo zavlačevanje registracije. G. Stane Štrbenk, ki je že pred ustanovitvijo opravljal tajniške posle društva, bi lahko povedal, koliko ponovnih utemeljitev je bilo potrebnih, kolikokrat so v pol leta čakanja trkali na vrata pristojnega urada, preden so končno dobili registracijo. Čeprav je to morda danes videti kot samo po sebi umevna in nebistvena formalnost, je prav, da jo ob 25-letnici vsaj omenimo.
Dejstvo je, da je bil zbor dobre stotnije podobno mislečih 12. maja 1991 v občinski dvorani na Viču, ko je bila razglašena ustanovitev Nove Slovenske zaveze, za njenega predsednika izvoljen dr. Tine Velikonja, Stane Štrbenk za tajnika in izvoljen tudi izvršni odbor – vrh prizadevanja veliko manjše skupine redkih preživelih domobrancev in njihovih somišljenikov. Marsikaj se je torej dogajalo že pred 12. majem 1991, kar nekaj večjih in manjših srečanj je bilo potrebno, da so se ljudje končno
[Stran 093]
Figure 3. Blagoslovitev FSP v Škocjanu na Dolenjskem 1998
opogumili in odločili za sodelovanje v novem društvu. Škoda, da o tem vemo le toliko, kolikor se je ohranilo v spominu posameznikov. Eno takih srečanj je bilo na Grdadolnikovem domu v Horjulu, drugo na vrtu gostilne na Rožniku v Ljubljani, tretje – v manjšem obsegu – piknik nekje nad Celjem, kjer je tedaj služboval prijatelj dr. Janez Vrhovec, in se je zaključilo z obiskom Teharij. Spomnimo se, da so nekateri sodelovali tudi v pripravah na prvo spominsko slovesnost v Kočevskem rogu leta 1990 in jih je nadškof dr. Alojzij Šuštar vprašal, kaj sploh hočejo, koga predstavljajo. V knjigi Padle maske se tistih priprav spominja tudi dr. Zdenko Roter in piše naslednje: “In že je prišla pobuda S. Hribar za spravno slovesnost v Kočevskem rogu, ki se je ob dogovorjenem državno-cerkvenem protokolu in skupnem nastopu M. Kučana kot predsednika in A. Šuštarja kot ljubljanskega nadškofa 8. julija 1990 pod Krenom res zgodila. V pripravah na ta dan so bila nerešena nekatera vprašanja: ali je koncept narodne sprave (Janez Stanovnik bi dejal državljanske pomiritve) za novo družbo sploh sprejemljiv in ne bi pomenil politične rehabilitacije domobranske kolaboracije z okupatorji; ali je primerno, da simbolno dejanje opravi država v partnerstvu s katoliško cerkvijo; ali naj se prireditev zgodi tudi ob sodelovanju z Novo Slovensko zavezo, civilno družbeno organizacijo nekdanjih domobrancev; kako naj nastopi predsednik države, saj s tem sprejme jasno politično breme in ga naloži na novo državo, čeprav se je pomor zgodil v zvezni državi Jugoslaviji? …“ Natančen bralec bo opazil, da smo to Roterjevo zapažanje že zapisali v 99. številki Zaveze, saj se nam zdi važno za razumevanje celotne zadeve. Roter še doda, da je v zvezi s tem sodeloval na nekaj zanimivih pogovorih in da je napisal svoj pogled na Kučanov nagovor. „Večinska odločitev je bila, da se koncept državno-cerkvene slovesnosti skupaj
[Stran 094]
Figure 4. Rovte 2003 10-letnica blagoslovitve FSP. Govori Stane Štrbenk.
z verskim obredom in obema govorcema sprejme, da pa sodelovanje Nove Slovenske zaveze niti prostorsko niti časovno ne more biti del slovesnosti. To je tik pred dogodkom spet postalo aktualno, saj naj bi bila (tako so rekli) S. Hribar privolila v povezanost.“ Kučan je želel, da bi ga Roter spremljal na prireditvi, vendar on tega ni mogel sprejeti, „saj ni imel nobene vloge v borčevski organizaciji, bil pa je pripadnik partizanske generacije, ki ima na svoji kolektivni duši, vsaj kot vojskujoča se stran v NOB, ta pomor, ki ga on ne želi sprejeti nase; po vojni je bil več kot desetletje v OZNI oziroma UDV, ki ji je očitano to dejanje. Kučan je odklonitev sprejel in izbral J. Kocijančiča, kot pripadnika svoje generacije.“ Roter in soproga sta potem slovesnost spremljala po televiziji in bilo jima je nerodno, ko je bilo videti J. Kocjančiča med obredom z roko v desnem žepu. (Zdenko Roter, Padle maske, str. 412–415)
Govorili smo o srečanjih pred formalno ustanovitvijo Nove Slovenske zaveze. Naj omenimo še srečanje v Suhem Dolu pri Šentjoštu, ki so se ga udeležili tudi predstavniki izseljencev: dr. Peter Urbanc, Franc Dejak, rešenec iz kočevskega brezna, in verjetno še kdo. V odmoru smo obiskali šentjoško podružnično cerkev sv. Andreja na Planini in pod vodstvom litijskega dekana g. Masnika je zadonela pesem Zmagala si, Devica slavna, s katero smo izpovedali odločno voljo, da „bomo šli v nove boje za prenovitev sveta“, za uresničenje programa, ki smo si ga zastavili z ustanovitvijo Nove Slovenske zaveze. Čeprav je bil cilj, ki smo ga tedaj videli pred seboj, blizu vsem, so se kmalu pojavile razlike v pogledih, kako priti do njega, kdo naj bo na strmi poti k njemu med prvimi in kdo bolj v ozadju. Seveda ni to prav nič nenavadnega in le malokdo je v začetku pomislil, ali morda na te razlike ne vplivajo in jih spodbujajo posebne sile, z namenom preprečiti
„spreminjanje zgodovine“. Ko Stane Štrbenk septembra 1992 v 6. številki Zaveze poroča o obisku izseljencev, zapiše tudi naslednje: „Sre-
[Stran 095]
čanja na Prežganju so se udeležili vodilni predstavniki Slovenskega ameriškega sveta in drugih emigrantskih organizacij. Precej časa smo namenili vprašanju sprave in našemu sodelovanju. Revija Zaveza naj bi postala skupno glasilo vseh nekdanjih protikomunističnih borcev.
Delova novinarka Vesna R. Marinčič išče svojega očeta
Na našo težko razumljivo razdeljenost je v 13. št. Zaveze na svojevrsten način opozorila Delova novinarka Vesna R. Marinčič. Kako je prišlo do tega? Marinčičeva je izšla iz liberalne družine na Viču v Ljubljani. Njen oče Rudolf Marinčič je bil med vodilnimi člani sokolskega društva, vendar se leta 1942 ni odločil za partizane, pač pa se je pridružil Sokolski legiji oziroma četnikom. Podobno je ravnal tudi Rudolfov mlajši brat Milko. Ob padcu Grčaric, septembra 1943, so partizani oba zajeli in z drugimi ujetniki odpeljali v Kočevje. Na znanem kočevskem procesu je bil potem Rudolf Marinčič obsojen na smrt, Milka pa so – tako kot mnogo drugih – umorili brez sodbe.
V 7. številki Zaveze – izšla je decembra 1992 – je bila kočevskemu procesu namenjena posebna rubrika, v kateri je bil poleg prispevkov prof. Stanovnika, zgodovinarja dr. Janeza Peršiča in pravnika Staneta Štrbenka objavljen tudi članek Delove novinarke Vesne R. Marinčič Iskanje izgubljenega očeta, ki je zbudil pozornost zaradi očitne avtoričine prizadetosti in neposrednosti. Marinčičeva se predstavi kot ena izmed dvainpetdesetih, ki jih je zbrala okrog sebe neumorna in požrtvovalna Jožica Titan. Da bi bili močnejši, so se kot pododbor Grčarice priključili Društvu za zamolčane grobove. Marinčičeva se ne spominja natanko, ▶
Figure 5. Obisk pri Guštinovih na Gornjem Mokrem Polju pri Šentjerneju; Janez Guštin je bil kot član Katoliške akcije med prvimi žrtvami komunističnega nasilja v šentjernejski fari. Z desne: Justin Stanovnik, Miha Guštin in Janko Maček [Stran 096]
Figure 6. Na šentjernejskem pokopališču, ko še ni bilo FSP
kdaj se je prepustila iskanju svojega očeta. Ko je v Delu objavila vprašanje Bojanu Polaku Stjenki o medvojnih pobojih, so jo spraševali glede odgovora. Seveda ji sploh ni odgovoril. Po drugem pismu v Delu so jo spraševali, ali je izvedela, kje oče leži: »Ne, nihče mi ne pove, kam so ga porinili in zasuli.« Domnevnega očetovega likvidatorja je menda spoznala prek njegove žene, „nekakšne afežejevke ali heroine“, h kateri so jo nekoč kot dežurno poslali v toplice, da bi o njej napisala kaj prazničnega. Ženska s tistim ni bila zadovoljna in se je pritožila pri uredniku. Ko je Marinčičeva imela težave z vrtcem za sina, najprej sploh ni pomislila, da je to v zvezi z njenim očetom. Vendar ga nikjer niso hoteli sprejeti in niti posredovanje urednika Mitje Gorjupa ni pomagalo. Šele ko ji je neka ravnateljica povedala: „Nobena si ga ni upala vzeti, ker smo imeli takšna navodila,“ se ji je nekoliko odprlo, da pri tem ne gre samo za triletnega otroka. In Marinčičeva nadaljuje takole: „Glede grobov. Oziroma tistih nekaj pedi zemlje, pod katero ležijo. Nihče noče povedati, kam so jih odgnali, da so jih postrelili in zakopali. Pa vendar sem našla kraj, kamor so menda zasuli mojega očeta. Davorin Žitnik, ki ni takšne sreče kot jaz (moj oče je bil obsojen na kočevskem procesu, zato je o tem, kdaj so ga usmrtili, vse dokumentirano) je spoznal Bogomirja Štefaniča in ta nam je potem ‘vse’ pokazal. Štefanič je zvedel od nekega Špeliča, ki je bil svoje dni partizan, pozneje pa postal duhovnik in avtor avtobiografske knjižice Vrnil se bom k Očetu; ta oče, če ga prav razumem, naj bi bil njegov bog.“ (France Špelič je bil rojen leta 1927 v Šmavru v Suhi krajini. Komaj 15-leten je maja 1942 šel k partizanom in bil dve leti kasneje sprejet v komunistično partijo. Po vojni je bil najprej navaden miličnik, nato pa opravil šolo in dobil čin. Kasneje je popolnoma spremenil svoje življenje, študiral teologijo, postal najprej stalni diakon, po smrti žene pa bil leta 1993 posvečen v duhovnika. Pri Mohorjevi družbi je leta 1993 izšla njegova avtobiografska knjiga Vrnil se bom k Očetu. (Op. J. M.)
In Marinčičeva nadaljuje takole: „Ne morem reči, da sem bila srečna, ko so mi našli kraj, kjer bi lahko bil očetov grob. Zdelo se mi je pač, naredila si, kar je bilo treba narediti, hči
[Stran 097]
takšne stvari o svojem očetu mora vedeti. Njegovo ženo, mojo mamo, so nekako preveč utrudili, da bi se trudila in iskala nekaj, česar naj ne bi bilo. Zato je skupaj s svojimi in očetovimi bližnjimi sklenila, da bo hodila na njegov grob na viško pokopališče. In tako je tudi bilo. Pri nas doma o očetu nihče ni govoril. Nekaj več sem vedela o njegovih bratih. Razen dveh so vsi pravočasno odšli v tujino. Najmlajši Milko, ki je bil prav tako v Grčaricah, verjetno leži … ne vem še zagotovo, kje. Od bratranca sem pred kratkim slišala, da smo na Viču, v Marinčičevi hiši, kot jo imenujemo še danes, imeli skrito tiskarno, kjer smo tiskali časopis. Smešno, kako se izražam, smo imeli. No, ko sem začela hoditi v šolo, sem si ustvarila tole zgodbo: mojega očeta so ustrelili kot talca, zato nihče ne govori o njem, in ker ni pobegnil, je junak. Ali drugače povedano: talec je oseba, ki jo ustrelijo, ker noče misliti tako, kot mislijo drugi, torej je bil moj oče junak, saj se je raje dal ustreliti, kot da bi spremenil svoje mnenje. Tako preprosto na življenje in smrt gledajo pač samo otroci.
Ta Polak, imenovan Stjenka, mi je usojen. Toliko njemu podobnih je, toda prav nanj sem postala pozorna pred leti, ko je nastopil na neki okrogli mizi, kjer so prvič javno spregovorili o povojnih zločinih. Da se me po tistem ,pozivu’, naj pove, kako je bilo pa s poboji med vojno (če je že na tiste po vojni pozabil) boji, lahko razumem. Prav tako kot tudi ne verjamem, da je ljudem, ki sem jih zaradi njega dobila na vrat, on dal povelje, utišajte jo. Ne, njegovi ljudje jemljejo svojega nekdanjega vodjo v zaščito samoiniciativno, ker s tem sami sebi dokazujejo, da pri tem niso nič imeli. Sami sebe prepričujejo, da so ravnali prav, kajti za nič na svetu ne bi hoteli priznati, da si jih je nekdo, tepčke in naivneže, sposodil. Najhuje je spoznati, kako neumen si. In to potem, ko si v imenu te neumnosti na primer postrelil nekaj ljudi. Najbrž gre tukaj tudi za Boga. Nanj se sicer ne spoznam, ampak po pismih vidim, da so se ga ljudje začeli bati, da mu hočejo pravočasno dopovedati, da niso vedeli, kaj so delali.
Ta časopis (verjetno misli na Zavezo) mi je ponudil priložnost, da razmišljam, in to zdaj s pridom izkoriščam. Postaja mi laže pri srcu. Sama sem presenečena, v kakšni tesni zvezi je vse skupaj z mojim poklicem. Pri delu pri Delu v resnici nikdar, kadar sem jo skupila, nisem občutila, da sem hči svojega očeta. Kar naredim (‘narobe’), naredim iz srca, ker sem prepričana, da imam prav. Pa četudi nihče ne misli tako kot jaz. R je za Rudolf, tako je ime mojemu očetu.“ (Zaveza št. 7, str. 36–41)
Gornjim stavkom, ki jih je zapisala Vesna R Marinčič sama, dodajmo še nekaj suhoparnih podatkov in potem bomo nadaljevali poročilo o anketi v 13. številki Zaveze. Dolgoletna novinarka Dela Vesna Marinčič je bila rojena leta ▶
Figure 7. Stari trg ob Kolpi 2003; predstavnika NSZ in župnik Jože Pavlakovič pred kapelico, kjer so zdaj FSP [Stran 098]
1940 v Ljubljani. V svojem poklicnem delu se je največ posvečala filmu, prav v letih okrog naše osamosvojitve pa je bila tudi pronicljiva kritičarka politike kontinuitete in soustvarjalka revije Mag. Umrla je decembra 1998, stara komaj 58 let. Ko je torej revija Zaveza sredi leta 1994 objavila anketo Ali bodo kamni govorili, je bil med redkimi odgovori tudi prispevek Vesne R. Marinčič.
Anketa revije Zaveza
Ali bodo kamni govorili
Urednik Zaveze prof. Justin Stanovnik v uvodu k anketi piše, da ne more razumeti, zakaj slovenski holokavst – povojni poboj 12.–00–slovenskih domobrancev, ki brez dvoma štrli iz
Figure 8. Predstavnika NSZ z župnikom Ivanom Potrebuješem, Fara (Kostel) pri Kočevju
slovenske zgodovine in povzroča etične, kulturne ter moralne probleme, ni prebudil ne romanopisca ne poeta ne komponista ne teologa ne filozofa, da bi si zastavil vprašanje, kaj ta dogodek pomeni? Kakšni razlogi so za to krivi? Čeprav je bilo odgovorov na anketo več, bomo tukaj navedli samo dva. Akademik dr. Kajetan Gantar piše, da ga to vprašanje že dolgo vznemirja, saj je nekaj časa po koncu druge svetovne vojne preživel v emigraciji, večinoma v begunskem taborišču Peggetz v Avstriji, kjer je imel priliko slišati o tej tragediji neposredno od udeležencev, med katerimi je bil tudi dr. Janez Zdešar: „Vprašanja in odgovore sem si skušal zastavljati brez čustvenega naboja. Majhen narod smo, za vsako slovensko dušo nam gre – tam pa se v enem samem tednu pobije skoraj en odstotek slovenske populacije v najlepšem cvetu mladosti. Noben okupator ni v tako rekordnem času izvedel tako množičnega genocida nad slovenskim narodom. Zato je treba to ogabno zadevo posuti z naftalinom molka, zato se o tem ne sme pisati v učbenikih za osnovne in srednje šole, pa tudi odrasli naj se s tem rajši ne ukvarjajo. Celo poklicni zgodovinarji se temu v velikem loku izogibljejo, večinoma s frazami: ,Ne izkopavajmo kosti, ne praskajmo po preteklosti, rajši uprimo pogled v prihodnost! To, kar so imeli naši očetje med sabo, se nas ne tiče’. O, pa še kako se nas tiče! Brez očiščenja preteklosti ni moralne obnove, ni narodove moralne hrbtenice, ni perspektive za njegov nadaljnji obstoj. Kako drugače je o podobnih vprašanjih razmišljal rimski pesnik Horacij: ,Očetov grehe moral boš oprati, četudi sam brez krivde si, Rimljan!’
Ob vsem tem me tolaži misel, da obstajajo tudi neke metafizične razsežnosti zgodovinskega dogajanja. Ali kot je zapisal Ivan Cankar: Nobena solza, nobena kaplja krvi ni bila prelita zastonj. Kdo ve, morda je ravno teh dvanajst tisoč pobitih vojakov na mrtvi straži v breznih Kočevskega roga in Toškega čela izvojevalo odločilno bitko v junijski vojni? Zgodil se je čudež – čudež rojstva slovenske države, o
[Stran 099]
kateri so sanjali tudi mnogi med pobitimi; in čudeži se ne dogajajo brez posega metafizičnih sil.« (Zaveza št. 13, str. 46)
Vesna R. Marinčič, priznana novinarka Dela, ki smo jo v 7. številki Zaveze spoznali kot brezkompromisno iskalko očetovega groba, se torej v 13. številki pojavi z odgovorom na anketo Ali bodo kamni govorili – o povojnem poboju 12.–00–slovenskih domobrancev in nenavadnem molku slovenske kulture ob tem zločinu – in takoj na začetku opozarja, da sama s tem dogodkom sploh ni obremenjena, pač pa zgolj s smrtjo dveh ljudi, ki sta bila vojaka plavogardista in so ju ubili med vojno. Zdi se, da se zaveda nenavadnosti svojega odgovora, zato zapiše, da bo „prijetno presenečena, če bo njen zapis objavljen“. Ne vemo, kako je bilo s presenečenjem, vemo pa, da je bilo njeno razmišljanje z vsemi očitki vred objavljeno. Zdi se nam prav, da navedemo vsaj del njenega teksta: „Sprašujete (sebe in nas), zakaj vse, kar je bilo izrečenega o poboju 12.–00–slovenskih domobrancev, ostaja na obrobju oziroma zakaj noče nihče (ne pisatelji ne filozofi ali teologi) razmišljati, kaj ta dogodek pomeni. Lahko vam torej povem, kaj o tem mislim jaz, ki nisem ,obremenjena’ s pobojem 12.000 ljudi, ampak s smrtjo zgolj dveh. ,Dogodek’, o katerem govorite, ste ločili od ostalih ,dogodkov’, si ga prisvojili in zdaj sprašujete (mislim na vse vas, združene v Zavezi), kako to, da razen vas nihče ne razmišlja o njem. Še več, v imenu ,svojih’ 12.000 ljudi ste hoteli odločati tudi o tistih, ki sem niso všteti. In vaš argument, češ da se zavzemate za poenotenje na področju spominskih obeležij, je bil tipično samoupravljalski, da ne rečem kaj bolj obremenjujočega …
Ali je v naravi tega dogodka (poboja 12.000 domobrancev) kaj, kar brani misli, da bi stopila vanj? Je. Domobranci. Za neobremenjene beseda pomeni nekoga, ki brani domovino, za Slovence pa tistega, ki je bil sovražnik, izdajalec domovine, okupatorjev sodelavec, kolaboracionist. In kar je najbolj učinkovito: ▶
Figure 9. Teharje 1991 – z leve: prof. Justin Stanovnik, Tone Drobnič, ing. Jože Perhavec, Jožica Titan, Vinko Udovč, Stane Štrbenk, Jože Rigler in Tine Velikonja [Stran 100]
domobranci so prisegli Hitlerju! Prisega in Hitler skupaj imata pošastni učinek. Prisega je dejanje in Hitler ni sovražnik, okupator ali rasistični norec, ampak Hitler!
Človek se boji zase in za svoje najbližje. Poboj 12.000 domobrancev je kot ,tajni strah’, kodiran v dveh besedah: Kočevski rog. In to je odgovor na prisego Hitlerju. Zakaj bi o tem poboju po vsem, kar je bilo že povedanega, še govorili? Zdaj bi potrebovali Spielberga, da posname Mačkov, Ribičičev ali Polakov seznam. Film, s katerim bi se Slovenija brez strahu (kajti film bi bil dober) predstavila Evropi in Ameriki. Če bi doma Združena lista skupaj z borci protestirala, bi bilo to obrobnega pomena.
O Kočevskem rogu, kot pravite, nihče noče ali pa si ne upa razmišljati. Iz prakse, ki jo imam kot novinarka, približno vem, kaj brezčutno, nezainteresirano in naveličano javnost in (posledično) oblast vznemiri. Majhne, a zelo konkretne stvari. Začnite akcijo »hočemo mrliške liste«. Zakaj ravno mrliške liste? Zato, ker jih zahtevajo tudi drugi (pa se za to nihče ne zmeni) in zato, ker je to papir, ki ima podobno moralno težo kot beseda prisega.“ Tako Vesna R. Marinčič v odgovoru na Zavezino anketo Ali bodo kamni govorili.
Zaključek
Čeprav ne poznamo vseh podrobnosti v zvezi s pisanjem novinarke Marinčičeve, si dovoljujemo pripombo, da so očitki glede neprimernega odnosa Nove Slovenske zaveze do „plavogardistov“, blago rečeno, pretirani. Zavzemanje za neki red pri postavljanju spominskih plošč, ki se je takoj po osamosvojitvi močno razmahnilo zlasti na Dolenjskem in Notranjskem, kjer je bilo največ članov NSZ, je bilo ne samo potrebno, ampak naravnost nujno. Večina domobrancev – pri tem mislimo predvsem na poveljniški kader – je sodelovala s četniki in jih podpirala; ni dvoma, da se je ta odnos prenesel tudi na NSZ, lahko pa, da je kje prišlo do kakih nenamernih nerodnosti. Ko so se začele obletne spominske slovesnosti, se je zgodilo, da je slovesnost v Mozlju nekajkrat padla na isto nedeljo v septembru kot slovesnost pri Krimski jami, vendar so se predstavniki NSZ kljub temu vedno dopoldne udeležili slovesnosti v Mozlju, potem pa se potrudili, da so pravočasno prišli še h Krimski jami.
Tudi sami se večkrat sprašujemo, ali je smiselno spet in spet ponavljati že znane stvari, toda ker druga stran in mediji na primer ob vsaki priliki ponavljajo zgodbo o domobranski prisegi, nam ne preostane drugega, kot da tudi mi „trobimo“, da ne bi bilo niti vaških straž niti domobrancev in njihove prisege, ki seveda ni bila prisega Hitlerju, če leta 1941 in 1942 ne bi bilo vosovskih in partizanskih pobojev. Kot filmska strokovnjakinja Marinčičeva pozna Spielberga, prezre pa dejstvo, da bi v Sloveniji težko posnel sezname pobitih, ker so bili prezgodaj spremenjeni v pepel. Ali ne bi bila še bolj učinkovita mumificirana trupla v Barbarinem rovu? Pa tudi zaradi njih slovenska javnost sploh ni bila tako šokirana, kot bi pričakovali. Marinčičeva po lastni izkušnji sodi, da brezčutno in nezainteresirano javnost lahko vznemirijo le majhne, a zelo konkretne stvari, zato svetuje akcijo „hočemo mrliške liste“.
Nova Slovenska zaveza je tako rekoč od začetka mislila na mrliške liste, vendar kakega vidnega uspeha na tem področju še dolgo ni bilo. Tako so v posebni Izjavi, decembra 1993, ki jo je v svoji 11. številki objavila tudi revija Zaveza, zapisali med drugim naslednje: „Še vedno ne vemo, kam so po vojni zmetali kosti dr. Ehrlicha in dr. Natlačena, ki so jih izkopali iz njunih grobov; še vedno niso izdali mrliških listov za slovenske domobrance, ki so jih pobili v povojnem holocidu; na Orlovem vrhu, gozdnem podaljšku ljubljanske akropole, je medvojno domobransko pokopališče še vedno onečaščeno in opustošeno“.
Vsi tisti, ki so v maju in juniju 1945 prestopili prag večnosti po raznih moriščih širom Slovenije, med njimi iz Vetrinja vrnjeni do-
[Stran 101]
mobranci, so ostali nepokopani in še danes njihove kosti trohnijo po znanih in neznanih grobiščih; o njihovi smrti ni bil izdan noben dokument, zato niso bili vpisani v mrliške knjige in njihovi mrliški listi so še danes problem.
Če je NSZ hotela začeti delo za uresničitev programa, ki si ga je zastavila ob ustanovitvi, ji ni preostalo drugega, kot da ne čaka mrliških listov, ampak sama poskrbi za popis pomorjenih, jih vsaj simbolno pokoplje in jim skuša vrniti dobro ime. Decembra 1993 je Zaveza objavila poročilo o dotedanjem delu za postavitev farnih spominskih plošč, kjer med drugim piše sledeče: „Hoja od hiše do hiše in trkanje na vrata, ki so jih pogosto odpirali nepoznani ljudje mrkih obrazov, ki niso skrivali, da bi radi mir in jim je bilo vsako nadlegovanje odveč, sestavljanje seznamov, pobiranje denarja enkrat, dvakrat, trikrat, včasih zaman, ni bilo lahko. Zahtevalo je ljudi, ki so znali prenašati žaljivke in očitke in niso vzkipeli, kadar so naleteli na brezbrižnost najbližjih svojcev, celo žena in otrok pomorjenih. Pa iskanje lokacij, letanje za dovoljenji, zahteve arhitektov in nadzor nad izvajalcem … Pa še nekaj o slovesnostih blagoslovitve plošč: Središčni dogodek je cerkveni del z mašo, simbolnim pogrebom in blagoslovitvijo plošč. Ob kulturnem delu moramo čutiti, da gre za pogreb. Vračajo se ljudje, o katerih se skoraj pol stoletja ni smelo govoriti. Pogrebna svečanost ne more biti strankarski shod ali miting, tudi ne javna tribuna za vsakogar, ki bi se želel oglasiti. Letos (leta 1993) so se slovesnosti vrstile ena za drugo, velikokrat vzporedno. Za naslednje leto prosimo odbore, da nam pravočasno sporočijo predvideni datum, da ga bomo skušali uskladiti z drugimi. Prav bi bilo, da je vsako nedeljo samo ena blagoslovitev.“ (Zaveza št. 11, str. 59 in 61)
Že v 1. številki Zaveze, spomladi 1991, so bile objavljene Programske smernice NSZ, katerih 11. točka se glasi takole: „NSZ bo v sodelovanju tudi z drugimi organizacijami ugotovila žrtve protikomunističnega odpora, tako iz oboroženih formacij kot tudi civilnih oseb, in skrbela, da se znamenja, ki so z njimi povezana, vzdržujejo v spomin in opomin sedanjim in prihodnjim rodovom, brez sovraštva do udeležencev nasprotne strani. Pri tem se bo zavzemala za skromnost in za uporabo enotnih kriterijev pri ureditvi grobov in grobišč.“ Kot je razvidno iz povedanega, NSZ od te usmeritve kljub vsem težavam v 25 letih ni odstopila. Ni dvoma, da je bilo njeno glavno delo prav popis žrtev in postavljanje farnih spominskih plošč. Kljub skromnim močem, pomanjkanju izkušenj in nasprotovanju nasprotne strani je naredila popis skoraj 15.–00–oseb; njihova imena so vklesana na farnih spominskih ploščah, ki so že desetletja izpostavljene kritičnim pogledom mimoidočih in celotne javnosti, pa skoraj ni bilo ugovorov proti pravilnosti podatkov. Izšle so tudi tri knjige farnih spominskih plošč. Prva leta 1995 je zajela 85 župnij s 7.171 imeni, druga leta 2000 71 župnij s 4.813 imeni in tretja leta 2012 68 župnij s 1.965 imeni; zadnja vsebuje tudi sezname s 652 imeni, pripravljene za postavitev spominskih plošč v 31 župnijah.
Pri pregledu 25-letnega dela NSZ pa tudi ne moremo prezreti vsakoletnih spominskih slovesnosti v Kočevskem rogu, na Teharjah, Hrastniškem hribu, pri ljubljanskih spominskih ploščah na Žalah in drugod ter številnih romanj, srečanj itn. Žal, v kratkem sestavku vsega ni mogoče našteti. Seveda to tudi ni bil naš namen. Kaj naj torej rečemo za zaključek teh utrinkov? Predvsem Bogu hvala za vse, hvala za 255 farnih spominskih plošč in za vse, kar je bilo z njimi doseženega! Zavedamo se, da nas in naše naslednike še čaka veliko dela in da bo pri tem potrebna pomoč od zgoraj, da bo potreben še kak čudež, ki pa se ne zgodi brez posega metafizičnih sil, kot je zapisal akademik dr. Gantar. Čisto na koncu pa še misel našega predsednika g. Petra Sušnika iz stote številke Zaveze: „Ostane nam moč resnice, ki nam z Božjo pomočjo daje upanje, da bodo naša prizadevanja obrodila dobre sadove v korist slovenskega naroda.“ ■
[Stran 102]