Rubrika Kaj je treba vedeti, ki je bila prvič predstavljena v 100. številki Zaveze, je bila zelo dobro sprejeta in ocenjena kot nadvse potrebna. Zato se je uredništvo odločilo objavljati po nekaj pomembnih gesel tudi v prihodnjih številkah. Hkrati bodo ta besedila dostopna na spletni strani.
Uredništvo
Skupno pismo španskih škofov škofom vsega sveta zaradi vojne v Španiji
Skupno pismo španskih škofov škofom vsega sveta zaradi vojne v Španiji je eden od ključnih dokumentov o državljanski vojni v Španiji. Podpisala ga je velika večina španskih škofov (42) in zaradi vojnih razmer pet kapitularnih vikarjev; prvi podpisnik in pobudnik je bil kardinal Izidor Gomá y Tomás, nadškof Toleda, izdano je bilo dne 1. julija 1937. V Skupnem pismu so španski škofje povzeli strahote državljanske vojne leto dni po njenem začetku; upor generala Franca se je začel 17. in 18. julija 1936.
Z dejstvi in konkretnimi podrobnostmi je pismo o vojni ponudilo stvarno podobo, ob kateri se propaganda o t. i. republikanski strani ali vladi Ljudske fronte – v slovenskem kontekstu zlasti Kocbekov esej Premišljevanje o Španiji – izkaže kot povsem zavajajoča konstrukcija.
Skupno pismo opozarja, da so že v petletju pred vojno potekale močne priprave na komunistično revolucijo, ki jih socialistična vlada, izvoljena leta 1931, ni zmogla zaustaviti ali jih je deloma celo dopuščala. V petih letih do junija 1936 so člani raznih revolucionarnih skupin »porušili ali oskrunili 411 cerkva«, prišlo je do »okoli 3.–00–hudih napadov političnega in družbenega značaja – vse to je napovedovalo popolno zrušitev javne avtoritete«. Socialistična vlada »je ustvarila svoj politični stroj v boju z večino naroda. Primer za to imamo v zadnjih volitvah za državni zbor februarja 1936, ko so desničarske stranke z več kakor milijonom glasov presežka nad levičarskimi dobile 118 poslancev manj kakor Ljudska fronta, ker so samovoljno uničili volivne zapisnike iz celih pokrajin in tako v korenini okrnili zakonitosti parlamenta«. Po volitvah februarja 1936 so »od Madrida do najoddaljenejših vasi vojaško vežbali revolucionarno milico in jo izdatno oboroževali, tako da je ob začetku vojne štela 150.–00–mož za napad«. Po vsem tem ugotavljajo škofje, da so bile v letu 1936 dobrine reda, miru in španskega izročila v največji nevarnosti, revolucija je bila nared. Po petih letih stisk ni bilo več druge izbire, kakor podleči končnemu naskoku komunizma ali pa uporabiti silo proti njemu.
Upor državljansko-vojaških sil poleti 1936 je bil »po svojem izvoru narodno gibanje za obrambo osnovnih načel sleherne omikane družbe«, zato so škofje v osrednjem delu pisma poudarili, da je zmaga narodnega gibanja edino upanje za dosego pravičnosti in miru.
Škofje so opisali značilnosti komunističnega prevrata v več točkah: »Najzgovornejši dokaz za to, da je bilo rušenje svetišč in klanje duhovnikov v celoti nekaj premišljenega, je strahotno število … 20.000 cerkva in kapel, porušenih ali docela izropanih. Pobitih duhovnikov – in to zgolj svetnih ‒ bo kakih 6.000 … Ponajvečkrat so jih pobili brez sodbe, kar gredé, brez drugega razloga kakor zaradi njihovega družbenega poslanstva.
[Stran 103]
Revolucija je bila nadvse kruta. Oblike ubijanja so dobile značaj grozovitega divjaštva. V številkah: več ko 300.000 sodijo število civilnih prebivalcev, ki so postali žrtve ubijanja zgolj zaradi svojega političnega prepričanja, in še posebno zaradi verskega: v Madridu je bilo v prvih treh mesecih ubitih več ko 22.000 ljudi
… Kar se tiče mučenja, povemo, da so mnogim odsekali ude, ali pa so jih strahotno spačili, preden so jih ubili …
Prevrat je bil nečloveški. Niso spoštovali ženske sramežljivosti, niti pri ženskah, ki so bile po svojih obljubah posvečene Bogu. Skrunili so grobnice in pokopališča …
Prevrat je bil divjaški spričo dejstva, da je uničil delo stoletne omike. Uničil je na tisoče umetnin, med njimi del svetovnega slovesa … Prevrat je bil v bistvu protišpanski. Uničevalno delo so izvrševali ob krikih ‘Živela Rusija’, v senci mednarodne komunistične zastave …
A vrhu vsega je bil prevrat protikrščanski. Ne verjamemo, da bi se bilo v zgodovini krščanstva in v času nekaj tednov sovraštvo do Jezusa Kristusa in do njegove svete vere v vseh oblikah mišljenja, volje in občutja kdaj tako razgorelo … Mučencev štejemo na tisoče; njihovo pričevanje je up za našo ubogo domovino.«
Opisane podrobnosti so na moč podobne dejstvom komunistične revolucije in državljanske vojne na Slovenskem. Zaradi obilice konkretnih dejstev, zaradi razsodnega zagovora krščanskih načel in zaradi povsem očitne analogije z revolucijo na Slovenskem je Skupno pismo španskih škofov malo znan dokument, ki se ga levo usmerjeni zgodovinarji večkrat izogibajo in ga raje ne omenjajo. ■
Prve odporniške skupine proti okupatorju in Komunistična partija
Odpor zoper nasilje, krivico in preganjanje je človekova naravna in zato povsem legitimna reakcija. Kmalu po začetku okupacije na Slovenskem spomladi 1941 so se pričele organizirati ilegalne paravojaške skupine predvsem mladih, ki so se začele pripravljati na trenutek, ko jih bo jugoslovanska vlada pozvala k begunstvu v povezavi z zahodnimi zavezniki. Bile pa so tudi takšne, ki so delovale od nje bolj neodvisno (npr. TIGR). V krogih mladine, naklonjene SLS, se je organizirala Slovenska legija. Uradno je bila ustanovljena 29. maja 1941 na Miklošičevi cesti v Ljubljani. Na čelu organizatorjev je bil nekdanji poslanec Rudolf Smersu. Izdajati so pričeli list Svobodna Slovenija, širiti kurirsko mrežo na podeželje, zbirati orožje in za boj sposobne fante ipd. Najmanjša bojna enota je bila trojka, tri trojke je vodil desetar, nad več »desetkami« je stal vodnik, več vodov regije pa je sestavljalo četo. Čeprav so načrtovali delovanje na celotnem slovenskem ozemlju, so se uspeli organizirati samo na območju Ljubljanske pokrajine, kjer so zbrali več tisoč konspirativnemu delovanju zapriseženih članov.
Liberalci so oblikovanje Slovenske legije sprejeli z naklonjenostjo, a se nazadnje odločili za oblikovanje lastne odporniške mreže, ki se je imenovala Sokolska legija. Številčno je bila precej šibka, saj je premogla le nekaj sto članov, organiziranih po četah, ki jih je vodil »direktorij«, politično naklonjen JNS, preko Karla Novaka pa povezan z Mihailovićem.
Politične razlike in ostre delitve znotraj demokratičnega tabora (zlasti konservativno – liberalne) so dolgo preprečevale učinkovit skupni nastop zoper komunistično nevarnost. Poleg obeh omenjenih legij je v katoliškem taboru pomembno omeniti še Žensko legijo, ki so jo sestavljale članice SLS, manjšo Glavačevo skupino, Peršuhovo Prebujeno Slovenijo, ki se je kasneje pridružila Slovenski legiji ter nestrankarski konservativni Pobratim, kasneje pridružen »sredinski« Narodni legiji. ▶
[Stran 104]
V času snovanja naštetih legij in drugih odporniških skupin je KPS še vedno sodelovala z nacifašističnim režimom. Po 22. juniju 1941 so komunisti sicer razglasili boj proti nacifašistom, njihove vojaške akcije pa so bile bolj kot proti okupatorjem uperjene proti članom prej naštetih odporniških skupin, uglednim kmetom, vidnejšim politikom in drugim, ki so komunistom predstavljali oviro pri izvedbi revolucije. Komunisti, ki so se v letih pred vojno prekalili v konspirativnem delovanju, gverili in likvidiranju, so imeli v vojnem stanju veliko prednost v primerjavi z demokratičnimi meščanskimi skupinami.
Meščanske odporniške skupine so realno ocenjevale svojo in okupatorjevo vojaško moč, zato so odlašale z oboroženim odporom, saj so se zavedale, da bi le-ta izzval okupatorjeve represalije zoper civiliste. Komunisti se na civilne žrtve niso ozirali. Še več: okupatorjev teror zoper civilno prebivalstvo je bil del njihovega revolucionarnega načrta in način mobilizacije brezdomcev in pregnancev.11 Kaotično vojno stanje je bilo po Leninovih navodilih idealni trenutek za komunistični prevzem oblasti. Poleg tega so imeli boljšo oborožitev, čvrstejšo in v frakcijskih bojih prekaljeno organizacijo ter jasno revolucionarno vizijo. Na vojne razmere slabo pripravljene odporniške skupine demokratičnega tabora so se znašle med kladivom in nakovalom: na eni strani okupator, ki jih je pričel tudi s pomočjo komunistov razkrinkavati (npr. komunistična izdaja okoli 500 jugoslovanskih častnikov in podčastnikov fašistom), na drugi strani pa vedno nevarnejša struktura komunistične OF. Teror slednje je po zimi 1941/42 presegel okupatorjevega in odporniške skupine so zato poleg odpora proti okupatorju pričele krepiti odpor proti partizanskemu gibanju. Ta usmeritev je sčasoma stopila v ospredje pri skoraj vseh odporniških skupinah demokratičnega tabora – v skladu s tem, da je od komunističnih pobud prihajala hujša in neposrednejša grožnja. ■
Odloki, sprejeti 16. septembra 1941
Od vsega začetka je bilo jasno, da je bilo komunistom prizadevanje za izključno oblast pomembnejše od vsakega boja proti okupatorju. Ključni dokumenti, na katerih so začeli graditi svojo oblast, so bili odloki, sprejeti 16. septembra 1941 na III. zasedanju Vrhovnega plenuma OF v Ljubljani. To so bili: „Sklep Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte slovenskega naroda, da se konstituira v Slovenski narodni osvobodilni odbor“, „Odlok Slovenskega narodno osvobodilnega odbora o vključenju slovenskih partizanskih čet v narodno-osvobodilne partizanske oddelke Jugoslavije”, „Odlok Slovenskega narodnega osvobodilnega odbora o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev” (kratko »zaščitni odlok«) ter „Odlok SNOO o narodnem davku” in „Posojilo svobode”. Posebnega in daljnosežnega pomena so bili predvsem prvi trije odloki.
Vrhovni plenum OF je najprej sprejel sklep o preimenovanju v Slovenski narodni osvobodilni odbor (SNOO). Sklep je obsegal tri člene, posebno usoden je bil drugi člen, s katerim so komunisti utemeljevali monopol in vrhovno oblast, ne da bi za to imeli pooblastilo slovenskega naroda – v vojnem času namreč sploh ni bilo mogoče izvesti volitev ali referendumov. Edini, ki so imeli pooblastila volivcev, so bili predstavniki predvojnih zakonitih strank, ki pa v OF niso bile zastopane. Komunistična
[Stran 105]
partija je bila ilegalna stranka in je bila prepovedana leta 1921 po atentatu na notranjega ministra Milorada Draškoviča. Z odlokom o monopolizaciji upora so komunisti, ki so vodili OF, močno ovirali odpor tradicionalnih strank. Ni jim šlo toliko za odpor proti okupatorjem, ampak predvsem za to, da postavijo smernice za komunistično revolucijo.
Drugi pomemben odlok je bil „Odlok slovenskega narodnega osvobodilnega odbora o vključenju slovenskih partizanskih čet v narodno-osvobodilne partizanske oddelke Jugoslavije“. To je bil hkrati prvi „normativni akt“ SNOO po svojem konstituiranju. Določal je, da slovenske vojaške čete tvorijo slovenski vojaški zbor z lastnim poveljništvom. Ta vojaški zbor pa je vključeval v „Narodno-osvobodilne partizanske oddelke Jugoslavije“ pod poveljstvom Glavnega štaba.
Tretji odlok z dalekosežnimi posledicami je bil »zaščitni odlok«, ki je uvajal strog disciplinski in kazenski sistem. Bil je temelj t. i. „revolucionarnega sodstva“, in sicer vse do Uredbe Vrhovnega štaba NOV in POJ 24. maja 1944 o vojaških sodiščih. Uredba je pričela veljati konec avgusta 1944. Za komuniste je bil ta odlok formalna osnova za preganjanje državljanov, ki se niso podvrgli sklepom OF oz. KPS, legitimiral naj bi tudi „likvidacije”, torej umore Slovencev, ki niso sledili načelom, zapovedim in ukazom OF oz. KPS. S tem instrumentom je bilo neljube nasprotnike mogoče razglasiti za „izdajalce” ne glede na to, ali so dejansko sodelovali z okupatorjem ali pa so (čeprav izven OF in partizanski vrst) delovali proti okupatorju.
„Zaščitni odlok“ je predvidel posebna tajna sodišča, ni pa o tem navedel ničesar konkretnega. Določal je hiter, ustni in tajni postopek, obtoženec ni imel možnosti zagovora. Zoper razsodbo tudi ni bila možna pritožba. Nekaj vidnih obsodb je objavil ilegalni Slovenski poročevalec, dokler se ni izkazalo, da so take objave izredno negativno vplivale na ljudi. Iz objavljenih obsodb ni jasno, kdo, kje in kdaj je bila sodba izrečena. Imena žrtev je določilo vodstvo partije in ne izvršni odbor OF ali kakšno tajno sodišče. Včasih je partija določila krog ljudi, med katerimi je nato „Varnostno-obveščevalna služba“ kot partijski eksekutor izbrala primerne žrtve. Obtožbe so zelo splošne, s konkretnim dokazovanjem se sploh niso ukvarjali, narekovala jih je potreba revolucije. Namen »likvidacij« sploh ni bil kazen za neko konkretno dejanje, temveč odvračanje in zastraševanje drugih.
16. september 1941, dan, ko je SNOO razglasil prepoved delovanja vseh organizacij in odporniških skupin izven Osvobodilne fronte, je formalni začetek državljanske vojne in desetletja prikrivane krivde komunistov. ■
Domobranci
Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 in ob ustanovitvi operativne cone Jadransko primorje, ki je obsegala tudi Ljubljansko pokrajino, so Nemci območje vojaško prenovili in ustanovili nove pomožne policijske enote. Obenem je slovenski protirevolucionarni tabor po porazu vaških straž za ustavitev revolucionarnega nasilja sklenil osnovati vojsko, ki se bo borila proti partizanom in uveljavitvi komunizma. Z ustanovitvijo take formacije se je protirevolucionarni tabor tudi ognil mobilizaciji slovenskih fantov v nemško vojsko, kot se je to že zgodilo na Štajerskem in Gorenjskem. 24. septembra je bilo tako ustanovljeno Slovensko domobranstvo. Jedro so tvorile enote vaških straž z novomeškega območja, slovenski četniki in prostovoljci iz Ljubljane.
Domobranska zastava je bila slovenska trobojnica z orlom dežele Kranjske. Vodilo jih je geslo: »Za Boga, narod in domovino«. ▶
[Stran 106]
Pripadniki enot so na levem rokavu nad komolcem nosili grb modrega orla dežele Kranjske, ki je bil na beli podlagi. Na čeladi so imeli naslikan ščit v barvah slovenske trobojnice, na lahkem pokrivalu pa so nosili kokardo z orlom na trobojnici. Kasneje je protirevolucionarni tabor ustanovili še Gorenjsko samozaščito in na Primorskem Slovenski narodni varnostni zbor.
Organizacijski štab Slovenskega domobranstva so sestavljali polkovnik Franc Krener, podpolkovnik Milko Vizjak, podpolkovnik Ernest Peterlin in kapetan Ladislav Lah. Za poveljnika se je razglasil general nekdanje jugoslovanske vojske Leon Rupnik, ki pa so ga nemške oblasti odstavile, septembra 1944 pa so mu podelile naziv generalni inšpektor Slovenskega domobranstva. Leta 1945 se je po neuspelem poskusu prevzema poveljstva umaknil.
Vojaška taktika enot Slovenskega domobranstva je bila prednostno defenzivno usmerjena v varovanje krajev in postojank. Za ofenzivo so bili namenjeni udarni bataljoni, sprva poimenovani po smereh neba, nato številčno kot udarni bataljoni. Njihovo število se je s preimenovanji in prestrukturiranji gibalo med 4 in 6. Vidnejša in sposobnejša domobranska poveljnika sta bila Dušan Meničanin, poveljnik bataljona Ovest in 4. udarnega bataljona ter Vuk Rupnik, major, poveljnik 2. udarnega bataljona. Akcije udarnih bataljonov so se velikokrat končale z uspehom, medtem ko so statične postojanke večkrat utrpele hujše izgube.
Na višku dejavnosti je poleti 1944 Slovensko domobranstvo štelo 13.500 pripadnikov, Gorenjska samozaščita 2500, Slovenski narodni varnostni zbor pa slabih 2000.
Z napredovanjem sovjetske rdeče armade in slabljenjem moči Nemčije, predvsem pa z zavezniškim izkrcanjem v Normandiji in ne v Dalmaciji, kjer bi domobranci lažje prestopili na njihovo stran, enotam ni preostalo drugega, kot da so se začele z enako mislečimi civilisti umikati proti severu. Po preboju partizanske zapore pri Borovljah so jih razorožili Angleži in jih nastanili v zbirnem taborišču na Vetrinjskem polju. Od tam so jih pod pretvezo, da jih peljejo v Italijo, skupaj s civilisti izročili partizanom in jih odpeljali v Šentvid, Teharje in Škofjo Loko. S kamioni so jih nato prepeljali na morišča v Kočevskem rogu, v okolico Teharij in v okoliške gozdove Škofje Loke. Pobili so okrog 11.600 vrnjenih domobrancev, med njimi tudi nekaj civilistov. Pred pobojem so jih večinoma, še posebej na Štajerskem, dolgo mučili. Vrnitev in poboj 2000 civilistov z Vetrinjskega polja je v dogovoru s feldmaršalom Alexandrom uspel preprečiti primarij dr.Valentin Meršol. ■