V 108. številki Zaveze smo pod naslovom Dva svetilnika v viharju vojne in revolucije pisali o dveh duhovnikih: msgr. Francu Gabrovšku in msgr. Janezu Hladniku ter za ponazoritev razmer v času njunega delovanja navedli zgodbo o mornarjih, ki v temni noči bijejo boj s podivjano stihijo, pa do njih nenadoma prodre medla svetloba svetilnika in jim nakaže smer rešitve. Ko v teh dneh razmišljamo o rezultatih nedavnih parlamentarnih volitev, nam prihajajo na misel Župančičevi verzi: »mornar, ko je najvišji dan, izmeri daljo in nebeško stran«.
Da, čeprav se megla še ni razkadila in še vedno capljamo v polmraku, je nujno, da še in še razmišljamo, kje smo obtičali in kam hočemo. Vemo, kakšen razdor je v zadnjih 70 letih nastal med nami in poznamo njegove korenine, pa kljub temu še mislimo na njegovo premostitev, saj se zavedamo, da narod brez nje ne bo mogel »stati inu obstati«. Seveda pa s tem nikakor ni mišljena sprava, kakršno nam vsiljujejo od prve spominske slovesnosti v Kočevskem rogu, s katero naj bi priznali, da so bili domobranci in drugi naši protirevolucionarji izdajalci-kolaboranti, partizani pa kristalno čisti borci proti okupatorjem. Ali ni značilno, da se v povolilnih razmišljanjih omenja kot pozitivno, da se je kampanja dosledno izogibala temam o vzrokih našega medvojnega razdora, ki so mu sledili povojni poboji z vsemi tabuji in zarotami. Izgleda, da se je precej izpel tudi neštetokrat ponovljeni refren: Ne vračajmo se v preteklost, zazrimo se v prihodnost in poskrbimo za nujne reforme, ki nam bodo prinesle boljše življenje. Že zdavnaj namreč ni skrivnost, da marsikaterega našega politika oziroma javnega delavca zanima predvsem, koliko bo v času svojega mandata pridobil na svoj račun, ne pa delo za skupno dobro vseh. Pri sklepanju povolilne koalicije oziroma poizkusih sestavljanja nove vlade jih bolj skrbi, s kom ne bi sodelovali, kot pa zakaj je sodelovanje nujno in kako z njim koristijo naši mladi državi in težko preizkušenemu narodu.
Ena prvih in temeljnih nalog Nove Slovenske zaveze je od začetka bila identifikacija-ugotovitev krivično pomorjenih, povrnitev njihovega dobrega imena in omogočanje pravice do groba, ki velja za eno temeljnih človekovih pravic. Tudi revija Zaveza je pri tem po svojih močeh sodelovala in s članki in razpravami pomagala pri razkrivanju resnice in uveljavljanju tolikokrat zatrtega oziroma pohabljenega zgodovinskega spomina. To je naša zaveza tudi za naprej, saj smo prepričani, da zločini ne morejo biti temeljni kamen naše države in da nam je za njen normalni razvoj poleg gospodarskih in finančnih reform potrebna tudi moralna prenova.
Usodno poletje 1942
Od pomladi do jeseni 1942 se je zgodilo toliko važnih dogodkov, da jih ni mogoče opisati v nekaj odstavkih. Naša »že napisana zgodovina« je o njih veliko pisala, bistvenega pa največkrat ni povedala. Pravzaprav se je marsikaj bistvenega zgodilo že leta 1941: 15. avgusta ustanovitev VOS, septembra Odlok o zaščiti slovenskega naroda in septembra 1941 tudi prve »likvidacije«, ki jih je v Ljubljani izvedla VOS nad tistimi, ki naj bi prekršili omenjeni Odlok in se s tem uvrstili med »narodne izdajalce«, beri nasprotnike komunizma. Slovenska, Sokolska in Narodna legija, ki jih je kmalu po začetku okupacije ustanovila protirevolucionarna stran, so bile z Odlokom o zaščiti prepovedane in že samo članstvo v kateri od njih je lahko zadostovalo za »likvidacijo«. OF in KPS sta si uzurpirali pravico do osvobodilnega boja in s tem usodnim monopolom močno razdelili Slovence. Glavni cilj partije je bil od vsega začetka izvedba revolucije in vzpon na
Figure 1. Romanj treh Slovenij na Svete Višarje se vsa leta udeležujejo tudi mnogi člani NSZ Janez Rihar
oblast; eno od važnih sredstev za dosego tega je bilo odstranjevanje (»likvidacija«) resničnih ali potencialnih političnih nasprotnikov, ki so jih pred tem razglasili za izdajalce. Vsakomur so dostopni uradni podatki, koliko takih izdajalcev je VOS »likvidirala«. Nekaj deset že leta 1941, spomladi 1942 pa je začelo to število skokovito naraščati in je ob ustanovitvi prve vaške straže doseglo oziramo preseglo število 1000. In če bi k temu prišteli še postreljene talce ter vse tiste, ki so umrli na Rabu in po drugih taboriščih. Bi nasprotna stran še vztrajala, da so vaške straže nastale iz želje pomagati okupatorjem oziroma obdržati staro oblast? Vaške straže so nastale v samoobrambi za zaščito življenja in premoženja pred revolucijo, delno pa tudi pred Italijani. O upravičenosti in namenu vaških straž bi lahko veliko povedal profesor dr. Lambert Ehrlich, ki ga je komunistična VOS »likvidirala« 26. maja 1942 v Streliški ulici v Ljubljani. Dr. Ehrlich je 1. aprila 1942 poslal Italijanom spomenico, v kateri je ostro kritiziral ukrepe italijanske oblasti v Ljubljanski pokrajini in opozarjal na težek položaj prebivalstva, podvrženega hudemu nasilju VOS in OF, ki je izvajala umore po vsej Dolenjski in Notranjski pa tudi v glavnem mestu, kot tudi represalijam okupatorja. Prav ta spomenica je bila na Rožmanovem procesu grdo zlorabljena, saj so oblasti povzemale predvsem njen zaključek v katerem je Ehrlich zaradi komunističnega nasilja, ki se je prav tedaj še krepilo, prosil oblasti, naj dovolijo ustanovitev avtonomnih varnostnih služb v obliki »meščanske straže in splošne narodne straže po vaseh.« Povojna komunistična oblast je seveda
Figure 2. Lešnjakova domačija med Koreno in Samotorico, kjer je od septembra 1941 do začetka marca 1942 taborila Samotoriška četa.
»pozabila« povedati, da je spomenica v prvi vrsti ostra kritika italijanske okupacijske politike, v kateri je med drugim od Italijanov zahtevala, da zagotovijo najnujnejše pogoje za varno in mirno življenje ljudi, vrnitev Slovencev iz internacije in konfinacije, prenehanje požiganja vasi, že požgane pa naj okupacijska oblast obnovi in da večjo svobodo slovenskim časopisom (Zaveza, št. 15, str. 35).
Zgodba okrog Ehrlichove spomenice je lep primer, kako je nastajala naša »že napisana« zgodovina. Po letu 1945 so mnoge teme postale tabu in šele po dobrega pol stoletja se je o njih počasi spet začelo pisati in govoriti. Takoj po koncu vojne je v Kočevskem rogu, na Teharjah in na Hrastniškem hribu in po neznanih moriščih izginilo na tisoče nasprotnikov nove oblasti, ki bi lahko bili neposredni pričevalci mnogih medvojnih in povojnih dogodkov, toda nad njimi se je uresničila Balantičeva preroška napoved: »lep je molk s prstjo zasutih ust«. In tudi tisti, ki so pobite na omenjena morišča vodili in skrbeli, da se od tam nikoli niso vrnili, niso mogli govoriti, saj jih je k molku zavezovala zarota, ki marsikje velja še danes. Marsikateri svojec v Rogu in drugod pomorjenih, ki bi lahko vsaj nekaj povedal o njihovem življenju in tragični smrti, še danes, ko pogovor slučajno nanese na te dogodke, umolkne.
Hribernikov opis napada na postojanko vaške straže v Šentjoštu
Ko je nekdanji borec Dolomitskega odreda A. Kebe leta 1989 zaključeval svoj prispevek O nastanku bele garde v Šentjoštu in na Rovtarskem, ki ga je potem objavila revija Borec, ga je od ustanavljanja vaških straž, ki jih opisuje in je bil večkrat udeleženec napada na katero od njih, ločila časovna razdalja skoraj 50 let. Kljub temu ali morda tudi zato je včasih v zadregi zaradi kakega datuma ali drugega konkretnega podatka navadno pomagal s kakim klišejem iz Sajetovega Belogardizma ali Hribernikove knjige Dolomiti v NOB, ki ji je Kardelj izkazal s svojim uvodom posebno priznanje.
Hribernik v svoji knjigi precej obširno, vendar tudi sprevrženo in neresnično opisuje napad na komaj ustanovljeno postojanko vaške straže v Šentjoštu. Seveda pred bralca najprej postavi sliko Šentjošta kot klerikalne, zaostale hribovske kmečke občine, kamor so pred drugo svetovno vojno hodili utrjevat zaostalost jezuiti in Ernest Tomec s svojimi mladci, ob začetku okupacije pa se je tu poleg domačih znašlo še nekaj drugih bogoslovcev in kaplanov ter usmiljenk. Pisec pri tem niti neomeni, da je tedaj pribežalo v Ljubljansko pokrajino nekaj tisoč beguncev z Gorenjske in s Štajerske in del teh, zlasti Gorenjci, so našli zatočišče tudi v Šentjoštu. Ali ne bi bilo normalno, da partizani s Kebetom vred, ki so se menda borili proti okupatorju, sprejema beguncev, ki so bežali pred njim, Šentjoščanom ne bi šteli v zlo?
Naslednji odlomek Hribernikove knjige, s katerim bi radi seznanili bralce, je v knjigi na strani 202: »Belogardisti v Šentjoštu so stalno trdili, da so bili prisiljeni prijeti za orožje in braniti svoje življenje, ker da so partizani kar naprej ropali in morili. Zato je treba povedati, da do tedaj, ko je bila v Šentjoštu ustanovljena oborožena postojanka, niso partizani izvajali nobenih akcij ali kakršnegakoli pritiska na prebivalstvo v tej občini. Aretirali so samo organizatorje bele garde, ki pa so jih tudi kmalu izpustili. Nasprotno pa so za umor aktivistov učiteljice Nagodetove, Mivška, Vrhovca in Lebna krivi šentjoški belogardisti. Razen tega se v času belogardistične postojanke v Šentjoštu na tem prostoru niso partizani nikdar spopadli z italijansko vojsko, ki naj bi zaradi teh bojev vršila represalije in izvajala pritisk, kot je bil to primer v drugih krajih«. Avtor Hribernik je pri tem čisto ‘pozabil’ na okoliščine aretacije štirih aktivistov.
»Kljub vsem opozorilom so v Šentjoškem župnišču po navodilih ljubljanskega vodstva nadaljevali s svojim podtalnim delom in vse bolj javnim hujskanjem zoper partizane. V petek zvečer 19. junija 1942 so partizani takratnega 4. bataljona Notranjskega odreda na osnovi informacij in po navodilih vodstva v Horjulu aretirali skupino belogardističnih voditeljev iz Šentjošta in na njihovih domovih izvedli rekvizicijo. Aretirane voditelje so pripeljali v partizansko taborišče z namenom, da jim bodo sodili.
Temu pa se je odločno zoperstavil sekretar Okrožnega komiteja Vrhnika Stane Kavčič. Poveljstvo bataljona jih je na izrecno zahtevo bataljonskega štaba, kljub prepričanju, da so to voditelji bele garde, izpustilo in jim celo vrnilo del rekviriranih predmetov in hrane. Na zahtevo Okrožnega sekretarja, naj se ne vmešavajo več v zadeve Šentjošta, nekaj časa do ustanovitve bega v tem kraju niso več ukrepali. Sekretar se je medtem zanašal, da se Šentjoščani ne bodo odločili še za zadnji korak- za narodno izdajstvo.
Poveljstvo Dolomitskega odreda in politično vodstvo na terenu sta sklenila, da je treba šentjoško postojanko takoj napasti. Napad dveh bataljonov se je začel 24. julija 1942 ob enajstih ponoči. Kljub temu, da odred tedaj še ni imel izkušenj z napadanjem utrjenih postojank, je 1. bataljon po srditem dvournem boju uspel zavzeti hrib nad šolo in cerkvijo, zgradbo konzuma in šolo z vsemi bunkerji ter od tam pregnati belogardiste, ki so se umaknili v cerkev in v farovž (str. 203) in se tam utrdili. Cerkev in župnišče sta bila tudi obdana z bodečo žico. Od tod je posadka, ki je štela 70 dobro oboroženih mož, uspešno odbijala vse napade. Napad se je nadaljeval vse do 3. ure zjutraj, ko so se partizani umaknili, ker je vodstvo odreda spoznalo, da bi bile pri dnevnem napadanju žrtve prevelike. In bilo je malo verjetno, da bi zavzeli postojanko potem, ko je propadlo presenečenje. Enote tudi niso imele težkega orožja, in bale so se italijanske intervencije iz postojank v Horjulu, Polhovem Gradcu, v Rovtah in na Vrhniki. Kot se je kmalu pokazalo, pa je bil ta strah neupravičen, saj Italijani niso intervenirali kljub temu, da se jim je zdel rezultat boja za komaj ustanovljeno postojanko že od začetka negotov. To je bil tudi dokaz, koliko so belogardiste cenili in koliko so bili pripravljeni zanje žrtvovati. Kasneje se je tudi pokazalo, da je postojanka ostala skoraj brez municije, saj so beli drugi dan poslali neko žensko v Horjul k Italijanom, naj pošljejo municijo. Prinesla je samo nekaj sto kosov.«
Šele 30. julija, skoraj en teden po napadu, so Šentjošt obiskali črnosrajčniki iz Horjula s poveljnikom Giamminolo na čelu, ki je potem podal obširno poročilo, med drugim tudi o ženski, ki je prišla v Horjul po municijo in jo skozi vse zasede odnesla v Šentjošt.
Figure 3. Medvojna šentjoška šola ob telovski procesiji. Ob partizanskem napadu je skozi okna za kapelico vdrl Gas s svojimi jurišniki, vendar jih je bolj kot prazna šola mikala trgovina Kmetijske zadruge – levo spodaj.
Partizani so med napadom izpraznili konzum in odpeljali več voz hrane ter drugega blaga, poslopje pa požgali. Nameravali so požgati tudi Skvarčetovo domačijo, pa sta pogorela samo kozolec in hlev, hiše se pa ogenj ni prijel in s tem rešil več članov družine, ki so skriti v podstrešni sobi čakali, kaj bo. Požgali so tudi mežnarijo, drugih poslopij v vasi pa tedaj niso požgali in tudi živine niso reševali, kot piše Hribernik v knjigi.
Naj tukaj opozorimo še na nekaj neresnic Hribernikovega pisanja. V času napada ni bilo okrog cerkve in župnišča še nobenih žičnih ovir. Šele kasneje so jih Italijani nekaj postavili. Na napad je posadko opozorilo pismo, ki so ga 24. julija proti večeru prinesli otroci iz Rovt; Šentjoška patrola, ki je na pismeni poziv odhajala v Rovte, je otroke prestregla blizu Potoka na cesti Šentjošt-Smrečje. Takoj so se vrnili nazaj v postojanko, vendar je bila že skoraj tema in možnosti za dodatno utrjevanje ni bilo več. Strelski jarek od župnijskega hleva do šole je bil izkopan že prej. V naglici so naredili še skromen okop pri mežnariji, enega ali dva na zahodni strani šole in verjetno enega na severni strani župnišča s pogledom proti Brniku.
V Šentjoštu tedaj ni bilo 70 branilcev, ampak je takih, ki so aktivno sodelovali v obrambi bilo komaj trideset. S tako majhnim številom branilcev zasedba položajev, kot jo navaja Hribernik, sploh ni bila možna. Na hribu Brinovec – nad šolo oziroma Skvarčetovo gostilno ni bilo ne bunkerja in ne branilcev, zato ni bil tam potreben noben juriš. Isto velja za hrib Kogelč nad cerkvijo, ki je od začetka bil čisto prazen. V šolo je pred napadom res šlo nekaj branilcev, ki naj bi bili bolj opazovalci kot branilci. V začetku napada so potem nekaj časa streljali skozi neutrjeno okno, ko pa so na vzhodni strani zaslišali lomljenje okenskih stekel, so na drugi strani poskakali ven in se umaknili po omenjenem jarku v župnišče. Cerkev sploh ni bila spremenjena v trdnjavo in iz nje ves čas napada nihče ni streljal, sta se pa že zvečer dva starejša moža povzpela v zvonik, da bi od tam opazovala okolico in v slučaju nevarnosti dala dogovorjen znak branilcem v župnišču. Tako se je tudi zgodilo in izvidnika sta se potem spustila na kor ter tam čakala razvoja dogodkov. Vrata zvonika so bila celo noč odklenjena, ker sta jih izvidnika ob vstopu pozabila zakleniti, pa vendar kljub vsem »silnim jurišem« noben partizan ni skušal vstopiti. Očitno so se striktno držali prepovedi obiskovanja cerkve. Mežnarjevi: 80-letna stara mati, njena hči Gabrijela ter 10-letna otroka Albinca in Rafko pa seveda take prepovedi niso imeli. Celo noč so napeto čakali, kdaj jih bodo obiskali napadalci. Oče Tine Malavašič, cerkovnik, organist in občinski tajnik v eni osebi ter sin Lojze sta bila med branilci, starejšega sina Alfonza, ki je študiral v Ljubljani, pa tisto noč ni bilo doma. Ko so torej stara mati, hči in otroka slišali, da se pri stranskem vhodu v mežnarijo nekaj dogaja, so skočili ven in kolikor mogoče hitro pretekli tistih deset ali nekaj več metrov do zvonika. Komaj so stopili v lopo, že so njihovo hišico, ki je bila še krita s slamo, zajeli ognjeni zublji. Potem so oni in oba moža izvidnika napeto prisluškovali, kaj se dogaja zunaj in tiste noči kar ni hotelo biti konec. Šele ko so zjutraj zaslišali pred cerkvijo znane glasove domačih vaških stražarjev, se jim je od srca odvalil kamen, saj so vedeli, da so rešeni.
Čeprav Hribernik v zvezi z vaško stražo v Šentjoštu selektivno našteje tudi nekaj podatkov, ki jim ne bomo oporekali, je celotna slika napadu neresnična, izkrivljena. Šentjoščani so za partizane, ki večinoma tedaj še niso nastopali pod tem imenom, zvedeli že septembra 1941, ko se je v Lesu – med vasema Samotoria
Figure 4. »Otroka«, ki sta pred 70-timi leti prinesla iz Rovt opozorilno pismo, pričujeta na spominski slovesnosti v Šentjoštu leta 2012.
in Korena, naselila bivša Rašiška četa. To vedenje se je v času »poljanske vstaje«, ko je z one strani meje pribežalo v Šentjošt nekaj mož in fantov, da bi se rešili vstajniške mobilizacije, nekoliko poglobilo, vendar se je vse dogajalo onkraj meje, v nemški zasedbeni coni, kjer je bil od začetka strožji režim, so bila razna preganjanja, ki jih v italijanski coni ni bilo. Seveda so nekateri posamezniki vedeli, da za vsem tem preži nesreča, ki lahko doleti tudi naše ljudi tostran meje. Med temi ljudmi je bil Jakob Žakelj, ki se je tedaj vrnil z družino iz izgnanstva v Srbiji in morda je zato celo šel na kak razgovor v Ljubljano. Na praznik sv. treh kraljev l. 1942 sta z Vrhnike oziroma z Verda v Šentjošt prišla znani zadružnik Furlan in dr. Janko Grampovčan, da bi ustanovila podružnico vrhniške Zdravstvene zadruge. Sestanek je organizirala šola, saj je med učitelji bila tudi
Figure 5. Sprejem novomašnika Mirka Gogale leta 1944 ob razvalinah nekdanjega Zadružno-prosvetnega doma
Betka Nagode, tako rekoč soseda Furlanovih v Verdu. Sestanek ni uspel, verjetno po Žakljevi zaslugi, ker je odklonil ponudeno predsedniško mesto v Zadrugi, saj je v njej videl trojanskega konja OF. Februarja 1942 je fara dobila kaplana g. Jožeta Cvelbarja, ki naj bi pomagal bolehnemu in ostarelemu župniku Nagodetu. Nagode je že aprila 1942 umrl in Cvelbar je bil imenovan za župnega upravitelja. Hribernik mu pripisuje zasluge za nastanek bele garde – vaške straže v Šentjoštu. Toda kaj je Cvelbar mogel narediti v dveh mesecih? Lahko je imel kako pridigo o nevarnosti komunizma, lahko bi o tem s kom govoril, pa ljudi sploh še ni poznal. Kljub temu so partizani 20. aprila, pozno zvečer prišli ponj in ga odpeljali na sestanek v gostilno k Skvarčetu, na katerega so na hitro zbobnali celo vas in nekaj ljudi iz okolice. Obtožili so ga, da rovari proti OF, mu grozili in govorili, da ne sme nadaljevati s takimi pridigami itn. Jakoba Žaklja so uklenjenega prignali od pol ure oddaljenega doma, ga posadili za posebno mizo poleg Cvelbarja in obtožili zbiranja orožja, organiziranja be-ga ter okoriščanja v zadrugi. Zanj se je postavila 16-letna Zofka Maček in partizanskemu tožilcu odločno povedala, da obtožbe niso resnične. Na koncu so še ponovili, da so sedaj oni oblast, zagrozili s smrtjo vsakemu, ki bi nasprotoval OF in partizanom, potem pa nagnali kaplana domov, Žaklja pa ponovno zvezali in odgnali s seboj. V gozdu so ga spet zasliševali in mu grozili s smrtjo. Zjutraj so ga vendarle izpustili. Govorilo se je, da se je zanj zavzel vpliven sorodnik njegove žene in ga rešil smrti.
Tisti, ki so jih odpeljali 19. junija 1942, morda res niso bili voditelji bele garde. Ne vemo, ali je Kavčič to vedel, vsekakor pa so bili Šentjoščani njihove vrnitve veseli, saj so bili enotni in se niso delili na gruntarje in bajtarje, na bogate in revne, kot je ugotovil že dr. Cene Logar. K ustanovitvi šentjoške vaške straže je gotovo pripomogel kruti umor horjulskega župana Janeza Bastiča in njegove žene in divjanje
Figure 6. Nova maša Romana Malavašiča 1941; z desne: Albina Malavašič, mati Marija Malavašič, novomašnik, Marjanca Malavašič, por. Šubic in Jakob Šubic
komandirja Gada po Brezovici, Drenovem Griču in Polhovem Gradcu. K težki odločitvi so pripomogle tudi italijanske represalije v Veliki Ligojni, Ljubgojni in drugod. Nikjer ni bilo zapisano, zakaj in kdaj se vas ali občina lahko upre komunističnemu nasilju. Ali ni bil upor upravičen tudi zato, da bi pred »osvoboditelji« in okupatorji rešili domačo vas? Ali ni bilo to reševanje bolj smiselno, dokler je bila vas še cela, prej kot bi »osvoboditelji« pobili župana in njegove odbornike?!
Pismo Lidije Šentjurc Edvardu Kardelju, 6. avgusta 1942
Ko sem pred kratkim brskal po prvih zvezkih zbirke Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, sem imel pred očmi, da so omenjeni dokumenti nastajali prav v času, ko je v Šentjoštu nastopila vaška straža. Kako so torej vodilni slovenski komunisti in revolucionarji razmišljali o tem, kar se je tedaj dogajalo? Marsikaj o tem že vemo, vedno pa ta ali ona posebnost ostane neopažena, morda celo namerno porinjena v ozadje. Mojo pozornost je takoj pritegnil dokument št. 24 iz 3. knjige omenjene zbirke. Gre za pismo Lidije Šentjurc, članice poverjeništva CK KPS za Ljubljano od 6. 8. 1942, Edvardu Kardelju. Zame je seveda važno že to, da je v pismu omenjen Sv. Jošt, čeprav v nekoliko drugačni zvezi, kot sem pričakoval. Sledeči povzetek je skrajšan: »Pri Sv. Joštu je baje prišlo do spopada med partizani in zaščito, kar seveda bela garda izkorišča v svoje podle namene. (V vasi so partizani zahtevali, da zatrpajo cesto. Ko pa so Italijani potem začeli divjati po vasi, so se partizani potuhnili, kar je prebivalstvo ogorčilo. Ko so partizani naslednji dan pri Sv. Joštu zahtevali od zaščite, da ceste zatrpa, so ti izjavili, da le v slučaju, če jih bodo pred Italijani branili. Na izjavo češ da če so partizani brez strehe, naj bo pa še prebivalstvo, zaščita povelja ni izvršila in Italijani potem represalij res niso izvajali. Po odhodu Italijanov so partizani
Figure 7. Poletje 1942 – šentjoški otroci, ki so jim pomorili oba starša; z desne: pet Bradeškovih, Marjanca in France Šubic, Ludvik Jesenovec in Ivan ter Tone Šubic; manjka Julka Jesenovac
zahtevali od zaščite orožje, čemur se je le ta uprla, nakar je prišlo do spopadov. Opis je menda avtentičen, mi pa zadeve še nismo uspeli kontrolirati.)«
»Karabinjerji so nekaj atletov odvedli v Italijo in tam nastopajo, naši slikarji pa na vse svinjarije molčijo in bodo šli razstavljat športne motive. V odgovor na to mislimo izdelati slikarsko mapo s komentarjem v verzih in motivi grozodejstev okupatorjevega terorja – brez kulturnikov.« V opombi 20 na strani 46 še piše: »Brošura V Kristusovem imenu je izšla šele leto kasneje, avgusta 1943. Izdala jo je Okrožna tehnika KPS Ljubljana, izdelal pa Vlasto Kopač v takratni tiskarni železniške direkcije«; na prvi pogled se zdi ta odstavek v pismu samo eno od vprašanj, ki jih Šentjurčeva sporoča Kardelju, po razmisleku pa pridemo do zaključka, da ni tako, saj se brošura V imenu Kristusovem ne tiče samo peščice kulturnikov, ampak ima širši pomen.
Hribernikova knjiga Dolomiti v NOB je izšla leta 1974, torej 32 let po dogodkih v Šentjoštu oziroma po citiranem pismu Lidije Šentjurc Edvardu Kardelju. Za primerjavo knjige s pismom samo nekaj odlomkov: »Spremenjene razmere v Dolomitih so političnemu vodstvu na terenu in poveljstvu odreda narekovale vrsto novih ukrepov. Predvsem je bilo treba razviti bolj intenzivno politično delo na terenu in v enotah odreda, vzporedno s tem pa vojaško okrepiti odred in narodno zaščito. Velik problem je pomenila obramba osvobojenega ozemlja pred vse večjo sovražnikovo agresivnostjo. Vedno težje je bilo tudi preskrbovati odred, zaledne ustanove in pobegle partizanske družine. Pri vsem tem pa so odredne enote stalno izvajale akcije. Po napadu na Šentjošt je štab odreda točno določil prostor delovanja 1. in 2. bataljona za sodelovanje v rajonu. Za Šentjošt pa je bila posebej določena udarna četa, ki naj bi se stalno gibala v bližini postojanke, napadala ter uničevala njene patru-
Figure 8. Sorodnice in sosede so obiskale Bradeškove, da bi pomagale teti Mici in sirotam, vendar staršev in doma jim ne morejo vrniti
lje in jim na ta način preprečevala vsakršno aktivnost.« (Dolomiti v NOB, str. 225)
»Malodušje se je začelo tudi v vrstah narodne zaščite. Štab Dolomitskega odreda o tem piše glavnemu poveljstvu slovenskih partizanskih čet sledeče: Dne 25. 8. so Italijani na Dobrovi poklicali 40 domačinov, naj se javijo v določenem roku. Med temi pozvanci je bil tudi komandant NZ in se tudi javil. Ravno danes smo dobili sporočilo, da se bodo pozivu odzvali tudi odbori NZ v Žažarju in Podlipi, če jih bodo Italijani poklicali. Mi jih resno svarimo, toda oni se bojijo in izgovarjajo, da jim bodo v nasprotnem slučaju požgali domačije in odpeljali roditelje.« (Dolomiti v NOB, str. 224)
»Bela garda je imela na razpolago vsa propagandna sredstva, predvsem pa prižnico. Sedaj je že sama aretirala simpatizerje OF, jim sodila in jih obsojala na ustrelitev, zapor in internacijo. Rekvirirala je njihovo imovino in požigala domove. Vse svoje akcije je izvajala v imenu Kristusa Kralja; ljudi je zapirala z besedami: »Aretiran si v imenu Kristusovem!« (Dolomiti v NOB, str. 223)
Pomudimo se še nekoliko pri pravkar obravnavanem pismu Lidije Šentjurc oziroma Hribernikovi knjigi Dolomiti v NOB. V pismu nam je nenavadno že to, da poroča o narodni zaščiti pri Sv. Joštu, ki je po našem skromnem vedenju nikoli ni bilo. Avtorica pisma ne pozabi dodati, da vest o sporu šentjoške zaščite s partizani ni preverjena. Kaj pa če je bil ta dogodek v Žažarju, o katerem imamo v zvezi z narodno zaščito cel kup podatkov, ki jih nameravamo podrobneje osvetliti v posebnem poglavju. »Sv. Jošt« je bil avgusta 1942 toliko znan, da ne bi bilo posebno čudno, če bi mu pripisali tudi kak ne-njegov dogodek. O tistem glavnem v Šentjoštu so Kardelju gotovo že poročali drugi, zato ga morda Šentjurčeva z nepopolno in nepreverjeno informacijo niti ni hotela obremenjevati. Hribernik je glede tega
Figure 9. Dobrovski rojak kardinal dr. Alojzij Ambrožič in Franček Zorec ob nekem obisku domovine
jasen: Nova postojanka vaške straže v Šentjoštu je partizanom povzročila marsikatero težavo in zahtevala nekatere nove ukrepe, kot na primer ustanovitev posebne udarne čete, ki naj bi se stalno gibala v bližini postojanke, napadala njene patrulje in omejevala njihove aktivnosti.
Le kakšnih patrulj se je bilo treba bati Gadovi četi iz postojanke, kjer je trideset preprostih kmetov vzdržalo napad najmanj dvestoglave organizirane enote Dolomitskega odreda, ki so ji bili pridruženi tudi posamezniki ali enote narodne zaščite iz doline, uporabni vsaj za dostavo streliva oziroma odvoz in odgon nabranega »bojnega plena«?
30. julija 1942 okrog poldneva je prišlo v šentjoško postojanko sporočilo, da so dopoldne partizani izropali Možinetovo domačijo v Potoku, s seboj pa odpeljali gospodarja Jakoba Šubica, njegovo ženo Marjanco, njeno sestro Albino ter deklo Francko, pa še dva hlapca in dva dninarja. Vzeli so jih kar od dela na njivi oziroma senožeti. Domači sin Roman Malavašič, ki je leta 1941 v Šentjoštu pel novo mašo in bogoslovec Rado Jerman, ki je bil tedaj pri Možinetovih na počitnicah, sta partizane še pravi čas opazila in pobegnila skozi mala vrata v gozd, nato pa k sosedu Pišku ob nemški meji. V postojanki so na hitro sestavili patruljo in pod vodstvom poveljnika Igorja odhiteli v Potok. Seveda so prišli prepozno, niso pa vedeli, da je tedaj partizanska patrulja s prijetimi v bližnjem gozdu čakala večera in šele potem odšla proti taborišču.
V četrtek, 31. julija, se je od zaselka Kogel že zgodaj zvečer slišal pasji lajež. V postojanki so bili prepričani, da se partizani pripravljajo za ponoven napad. Bili so v strogi pripravljenosti, vendar se cel večer ni nič zgodilo. Ko se je nad Koglom nenadoma pokazal sij požara, so vedeli, pri čem so, vendar so se še vedno bali napada. Na Koglu je tisto noč pogorelo šest domačij, večino živine pa so odgnali s seboj. Najhuje je bilo pri Bradeškovih, po domače Štefancovih in pri Jesenovčevih, po domače Cvekovih, saj so pri obeh hišah poleg požiga in ropa ubili tudi očeta in mater, dveletna Cvekova Ljudmila pa je zgorela v plamenih rojstnega doma.
V zgodnjem petkovem jutru je patrulja iz Šentjošta odšla na komaj četrt ure oddaljeni Kogel. Med njenimi člani je bil tudi Franček Zorec, najprej partizan na Dobrovi, nato vaški stražar in domobranec v Šentjoštu ter Rovtah, kasneje še četnik Kocelj in ilegalec, ki je spomladi 1946 skupaj s Pavlom Žakljem pomagal v Italijo Milanu Zajcu, rešencu iz kočevskega brezna. Zorec je pred nekaj leti umrl na svojem domu v Lome Hermosa v Buenos Airesu, kjer na steni verjetno še vedno visi konec palice z vrezanim napisom Šentjošt 1946. Po letu 1990 je večkrat obiskal Šentjošt in obudil spomine z Bradeškovimi, ki jih je tisto petkovo jutro prvič srečal na pogorišču njihovega doma ob ustreljenem in od požara ožganem očetu ter materi, ki so ji poleg strela namenili še rano z nožem. Menda je pred smrtjo držala v eni roki dober mesec starega sinčka v drugi pa hlebec kruha. Ona je priganjala, da se umaknejo v gozd, ko so videli in slišali, da se je pri sosedih začela apokalipsa. Oče, ki je bil v prvi svetovni vojni ujet v Rusiji, je nekaj vedel o revoluciji, pa se ni mogel odločiti. Ko je zaropotalo po vratih in so takoj nato padla s tečajev, je bilo prepozno. Kot divje zveri so planili v hišo in v nekaj minutah opravili krvavo rihto. Je bila mar mati z dojenčkom v naročju del belogardistične patrulje? Je bil oče zato belogardist, ker je dan za dnem, od jutra do večera garal na svojih strmih njivicah, da bi preživel mlado družino? Je morda ta krvava rihta odpravila kako socialno razliko? Je pripomogla k »osvoboditvi malega človeka«? Na kako pretresljive prizore so naleteli šentjoški fantje ob prihodu na pogorišče, ki je malo prej še bilo topel dom dobrih ljudi? Ob mrtvem očetu in materi skušata mlajši dve pomagati najmlajšemu in ne moreta razumeti, zakaj se mati ne zmeni zanj. Da bi ga zaščitili pred jutranjim hladom, ga pokrijeta z okrvavljeno materino ruto. Starejša dva – osemletni Pavle in šestletna Mici sta že začutila, da se je nekoč prijazen dom spremenil v kraj groze in bežala k sosedu. Zorca se je posebno dotaknil dogodek ob prihodu patrulje na pogorišče Bradeškove domačije: »Mali otroček se je stiskal k materi, ki je imela prerezana usta in je izkrvavela. Otroka sem pobral in nekaj časa držal v naročju. Do smrti tega ne bom pozabil«.
Cvekova hiša je bila večinoma lesena in krita s slamo, zato se je podtaknjeni ogenj bliskovito razširil. Nikoli se ne bo vedelo, zakaj je najmlajša ostala v hiši in morala umreti v plamenih. Morda materi niso niti pustili, da bi jo vzela s seboj ali pa je v strahu in grozi nanjo pozabila. Patrulja je očeta in mater našla mrtva
Figure 10. Oktober 1942 – 20-letna Marija Končan in Franc Končan na mrtvaškem odru v Šentjoštu (V znamenju OF, str. 90)
nekoliko stran od pogorišča, poleg njih pa sta hlipala sin Ludvik in hči Julijana. Ostanke najmlajše so hitro našli, ko so nekoliko pobrskali po ogorkih in pepelu na pogorišču. Tudi najbolj trdi fantje – stražarji so bili ob tistih prizorih solzni in pretreseni in so se jim neizbrisno vtisnili v spomin.
Še bi lahko naštevali primere, ko je šentjoška patrulja hitela na pomoč ljudem, ki so bili v stiski zaradi komunističnega nasilja. Tako so 10. avgusta dobili obvestilo iz Lavrovca, da so terenci skupaj s partizani ponoči ustrelili Guzeljevo, Marjančnikovo mater, hčerko Albino pa težko ranili. Guzeljevega očeta Franca in sina Jožeta so partizani odpeljali že 30. julija hkrati z drugimi Možinetovimi. So bili Guzeljevi zato na poti revoluciji, ker so hodili v dnino k velikemu kmetu? Konkurenti pri eventualni delitvi zemlje najbrž niso bili. Kako je bilo mogoče naenkrat spodbuditi med sosedi tako sovraštvo, da se jim niti 59-letna mati in šibko dekle nista smilili. Težko usodo Guzeljevih opisuje Marija Treven v pred kratkim izdani knjigi Grenki spomini z Vrha Sv. Treh Kraljev.
14. oktobra 1942 je patrulja iz Šentjošta hitela v Butajnovo. Končanovi, po domače Starkeževi, so bili že celo poletje v Šentjoštu, ker so se bali partizanov. Tisti dan pa so odšli domov, da bi izkopali nekaj krompirja. Ko so zagledali,
Figure 11. 7. november 1942 – prevoz žrtev iz gozda nad Kajndolom v blagoslovljeno zemljo (iz knjige Črne bukve, str.121)
da se njivi bližajo partizani, sta sin France in komaj 20-letna Marija bežala na eno stran, mati in starejša hči pa na drugo. France in Marija sta pritekla prav pred zasedo, stražar je streljal in oba smrtno zadel, hči Francka pa je bila samo ranjena.
Še eno šentjoško patruljo, ki je menda bila zadnja v letu 1942, bi radi omenili. Iz Šentjošta je po večjih pripravah odšla 7. novembra, njen cilj pa je bil gozd nad Kajndolom, kjer naj bi bil grob osmih Možinetovih in Janeza Kogovška iz Smrečja. Zato so s seboj vzeli devet preprostih lesenih krst. Šentjoškim pogrebcem se je s konji in vozom pridružila tudi Marjana Bradeško iz Hlevnega Vrha, da bi odpeljala posmrtne ostanke obeh Možinetovih hlapcev in obeh dninarjev na Vrh Sv. Treh Kraljev, kamor so dejansko spadali. Pet krst so odpeljali v Šentjošt, kjer so jih pokopali v blagoslovljeno zemljo. Roman Malavašič, ki se je 30. julija, ko so odpeljali osem Možinetovih, zadnji hip rešil, je sedaj že opravljal službo Rožmanovega tajnika in ni mogel priti na pogreb svojih sester Marjance ter Albine in svaka Jakoba.
Če po tem – upamo, da ne predolgem – razmišljanju še enkrat premislimo Hribernikov stavek o nalogi Gadove čete: stalno gibanje v bližini šentjoške postojanke in oviranje ter uničevanje njenih patrulj, ugotovimo, da to sploh ne drži. Pravzaprav Gad ni imel nobenega opravka s šentjoškimi patruljami, ampak s požiganjem preprostih domačij ter pobijanjem njihovih prebivalcev. Njegove naloge niso bile prav nič vojaške, ampak izrazito teroristične. Kaj mora imeti v prsih človek, da prestrašeni in obupani materi iztrga iz rok dojenčka, nje se pa vpričo ostalih otrok loti kar z nožem?! Sicer se je pa zelo hitro izkazalo, da take zverinske krutosti ne prenese niti najbolj krvava revolu-
Figure 12. Pogreb žrtev v Šentjoštu 7. novembra 1942. Spredaj stojijo črni krsti Jakoba in Marjance Šubic in beli Albine Malavašič in Francke Kavčič. Posebej je krsta očeta desetih otrok Šelovsa. Pokopavata duhovnika Jože Cvelbar in Vilko Pipp iz Žažarja.
cija. Ko so v Šentjoštu pokopavali Možinetove in očeta Kogovška-Šelovsa, je Gad že nekaj časa počival v skrbno prikritem grobu nekje pri Žibršah. Na smrt so ga obsodili njegovi prijatelji in večletni sodelavci, pa ne zaradi tega, kar je počel v Šentjoštu in okolici, ampak ker je postal nevaren tudi njim samim. Rovtarski rojak Karel Leskovec, kasneje partizanski komandant in avtor knjige Križpotja, ki je prvo obdobje svojega partizanstva leta 1942 preživel s komandirjem Gadom v udarnem vodu in bil navzoč tudi ob njegovi smrt, se je spominja takole: »Mate se je oprezno potegnil izpod odeje, vzel puško tovarišu, ki je spal tam blizu, se počasi približal spečemu Gadu in čisto od blizu pomeril. Strel je votlo zagrmel po taborišču. Ni se nam zdelo preveč po partizansko, vendarle tu ni bilo pomoči: vsi smo se ga bali. Zakopali smo ga nedaleč od taborišča, med dvema velikima skalama. Bila je že pozna jesen. Mokra in mrzla megla se je leno motovilila med golimi drevesi. Vse je kazalo, da ni več daleč čas, ko nas obiščeta mraz in sneg. Dežela se je odela v mir« (Križpotja 1, str. 202).
O žažarski narodni zaščiti
Za dobro razumevanje polhograjske in vrhniške polpretekle zgodovine je koristno poznati spomine Janeza Raztresena iz Žažarja, zato nekaj stavkov o njegovem življenju in delu. Ob devetdesetem rojstnem dnevu je namreč ing. Janez Raztresen na več kot sto tipkanih straneh za sorodnike in prijatelje pripravil razmnoženino pod naslovom Janez Raztresen Spomini 1916-2006. Škoda, da ti Spomini do sedaj niso izšli v knjižni obliki.
Janezov oče Pavel je bil rojen leta 1885 na
Figure 13. Srečanje vaških stražarjev v Šentjoštu 1943 – z desne: Jakob Žakelj, dva neznana, Janez Raztresen iz Žažarja, Pavel Žakelj, kurat Franc Kunstelj, Franc Kogovšek iz Rovt, Franc Grdadolnik in Janez Maček; spredaj Lojze Bastič, Ludvik Sedej in Franc Kompare – Igor.
Planini (v šentjoški župniji), kjer so Raztresenovi tedaj opravljali cerkovniško službo. Kasneje so se preselili v Hlevni Vrh, saj je stari oče tam prevzel mežnarijo, bil pa je tudi krojač. Okoli leta 1910 je sin Pavel kupil Kofojevo bajto v Žažarju; tedaj se je tudi poročil, vendar mu je prva žena kmalu umrla, zato je bil Janez rojen leta 1916 iz drugega zakona. Vas Žažar je tedaj spadala pod občino Vrhnika, po cerkveni ureditvi pa s podružnico Sv. Ane pod faro Podlipa. Pavletov brat Janez je tedaj v Ljubljani študiral bogoslovje in pel novo mašo leta 1919; nazadnje je bil župnik na Suhorju v Beli Krajini, kjer so ga poleti 1942 ubili komunisti.
Pavletov sin Janez se je kljub slabim gmotnim razmeram domače hiše po končani osnovni šoli vpisal na realno gimnazijo v Ljubljani in se nekaj let tja vozil z vlakom; vsak dan je zato zjutraj moral prepešačiti iz Žažarja na Vrhniko in popoldne z Vrhnike v Žažar. Ko je dobil sobico v Blatni Brezovici, je postala pot v Ljubljano nekoliko znosnejša in leta 1937 je maturiral. Menda mu je oče tedaj rekel: »No jaz sem pri tebi svoje opravil, saj veš, da je lemenat zastonj!« Da, toda sina je mikala tehnika.
O svojem gimnazijskem šolanju je Raztresen zapisal sledeče: »Vseh osem razredov gimnazije sem bil gmotno med najrevnejšimi sošolci. Oče je sicer prispeval vsak mesec sto dinarjev za stanovanje, ostalo je pa bilo prosjačenje: kosilo in večerjo sem dobival sedem let na porti pri uršulinkah brezplačno; brezplačen je bil tudi zajtrk – skodelica mleka v mlekarni nasproti stolnice in en ali dva dni star kruh v pekarni poleg trgovine Šumi. Pri uršulinkah so se takrat hranili tudi trije bratje Korošec, med njimi Ladko, poznejši operni pevec« (Spomini, str. 24).
Kljub drugačni želji staršev se je Janez jeseni 1939 vpisal na Tehnično fakulteto. Sam pravi, da ni imel pojma, kakšne težave si je s tem nakopal, s kakšnimi stroški je povezan študij na Tehnični fakulteti. Januarja 1940 je dobi vpoklic na služenje vojaškega roka. Odločil se je za šolo letalskih tehničnih oficirjev in dobršen del svojega roka odslužil na letališču v Pančevu. Po enem letu, torej tik pred začetkom okupacije, se je že vrnil domov v Žažar.
»Kraljevina Jugoslavija je nepričakovano hitro razpadla. Nekih človeških žrtev med vaščani ni bilo. Po vojni sem izvedel, da so trije žažarski kmetje na skrivaj šli v 12 km oddaljene Žiri prosit Nemce, da bi zasedli tudi Žažar. Lokalna civilna oblast se ni menjala. V občini Horjul je ostal še naprej župan Bastič in ravno tako občinski tajnik. V Horjulu se je nastanila italijanska vojaška posadka, med njimi tudi fašisti bataljona ‘M’« (Spomini, str. 33).
Čeprav je Janez vmes skoraj za dve leti prekinil študij, se je pod Italijani spet lahko vpisal na tehniko. Tudi dovoljenje za potovanje v Ljubljano je še dobil. Ko se je tako nekoč mimo Andrejkove (Logarjeve) hiše vračal domov, so ga znaki z roko in trkanje na okno zvabili v hišo. Sprejel ga je univerzitetni profesor in trojni doktor čiste filozofije Cene Logar, ki je tedaj že organiziral OF in partijo v dolini. K sodelovanju je povabil tudi njega in mu izročil izvod Slovenskega poročevalca, da ga pokaže tudi drugim, zaupanja vrednim.
Janez Raztresen je po tem srečanju veliko razmišljal in prišel do zaključka, da so Logarjevi načrti nevarni za ljudi, saj se bodo okupatorji za vsak napad nanje maščevali. Gorele bodo vasi in streljali bodo nedolžne ljudi. In zakaj vse to? Da bi pomagali Rusom! Vsako popoldne je poslušal London, kjer je dr. Kuhar stalno opozarjal, da se je treba vzdržati nepremišljenih akcij proti okupatorju. Sklenil je, da ne bo sledil dr. Logarju, da pa tudi brata Petra, ki se je že povezal z OF na sosednjem Vrzdencu, ne bo oviral.
Proti koncu aprila 1942 so partizani v Zaklancu ustrelili malega trgovca Erbežnika, ki ga je Raztresen komaj poznal. Čeprav je bil sam prepričan o njegovi nedolžnosti, je za mnenje vprašal dr. Logarja. Ta pa je razmišljal drugače: »To je revolucija in žrtve morajo biti. Erbežnik je bil izdajalec!« Logar je Raztresenu še naročil, naj mu prinese seznam tistih, ki bi v Žažarju utegnili ovirati revolucijo. Nekaj mescev zatem so partizani umorili horjulskga župana Bastiča in njegovo ženo. Približno tedaj je bil umorjen na Zaplani župnik Jože Geoheli, na Suhorju v Beli Krajini pa Raztresenov stric župnik Janez Raztresen.
Sestanki OF po vaseh so se nadaljevali. V Žažar je iz Borovnice prišel tudi Stane Kavčič. V splošnem pa je žažarsko organizacijo vodil delavec Nace Šinkovec, ki je pogosto prihajal k Janezovemu bratu Petru in prinašal Poročevalca. Peter je bil določen za politkomisarja žažarske zaščite, komandir je pa bil Stanko Mlakar, brat kasnejše Janezove žene. V začetku julija 1942 se je v Žažarju oziroma v bližnjem taborišču ustavila Druga grupa odredov, ki jo je vodil znan španski borec Stane Rozman in je bila na pohodu z Dolenjske na Gorenjsko in Štajersko. Po odhodu Druge grupe so bili Žažarčani stalno v strahu, kdaj bodo prišli Italijani in izvedli represalijo zaradi zadrževanja partizanov. Vedeli so, da v Šentjoštu vaška straža skrbi za red in mir in tako tudi Italijani ne nadlegujejo vasi. Konec avgusta je žažarska delegacija, med njimi tudi Janez Raztresen, odšla v Šentjošt na posvet glede samozaščite. Dogovorili so se, da šentjoška patrulja pride v Žažar in mobilizira može in fante.
Konec decembra 1942 je Raztresen, ki ga je kapetan Vidmar že prej povišal v podporočnika, zvedel, da je v Žažarju ustanovljena samostojna postojanka, on pa določen za poveljnika. 6. januarja 1943 so fantje prišli v Žažar in se utrdili v šoli. Dodeljenih jim je bilo tudi 15 fantov iz Podlipe in Vrzdenca. 2. februarja 1943 zvečer so partizani napadli Žažar. Marsikdo je tedaj pričakoval, da se nekateri stražarji sploh ne bodo upirali partizanom. Partizani so klicali imena svojih obveščevalcev v postojanki, naj pridejo ven in se jim pridružijo, pa niti eden ni prišel. Ob zori so se napadalci nepričakovano umaknili. Če bi napad trajal še kako uro, bi v postojanki zmanjkalo municije. Pozneje se je govorilo, da je na Ključu pri Dobrovi, kamor so se partizani po napadu umaknili, na ujetnike iz Žažarja čakal sam Kidrič. Med stražarji ni bilo ne mrtvih in ne ranjenih.
Ob kapitulaciji Italije se je žažarska vaška straža razšla. Poveljnik Raztresen je odšel domov k staršem, fantje pa večinoma v Šentjošt oziroma na Vrhniko. V Žažar so tedaj prihajali domači partizani, kasnejši oznovci, vendar se jim je Raztresen spretno izogibal. Ko je obiskal Ljubljano in ugotovil, da študij na Tehnični fakulteti zaenkrat ni mogoč, je tudi na željo staršev odšel v Horjul in se prijavil k domobrancem. Sprejel ga je Alojz Bastič, ki pa ni skrival nezadovoljstva zaradi brata Petra, ki je ves čas sodeloval s partizani. Po nekako dveh mesecih je Janez odšel za nadomestnega poveljnika domobrancev v Polhov Gradec, kjer je potem ostal do konca vojne. V začetku leta 1945 je reševal angleškega pilota, ki je v bližini Polhovega Gradca odskočil iz angleškega lovskega letala. Raztresen bi ga moral izročiti poveljstvu v Polhovem Gradcu, dejansko pa ga je skrivaj odpeljal na samotno Zalaznikovo kmetijo med Vrzdencem in Žažarjem in ga tam skril. Ob koncu vojne, maja 1945, je Raztresenov oče odpeljal pilota na Vrhniko in ga predal polkovniku OZNE Francu Popitu, ki pa ga je strpal v Postojni v samico kot vohuna. Po petih tednih zapora so pilota vendarle poslali v Trst, kjer so ga z veseljem sprejeli njegovi tovariši.
Maja 1945 Janez Raztresen ni šel z domobranci na Koroško, ampak domov v Žažar, od koder so ga domači oznovci, ves čas povezani z bratom Petrom, odpeljali v zapor na Vrhniko, nato v Šentvid nad Ljubljano, kjer je bil sicer obsojen na 12 let prisilnega dela, vendar že avgusta 1945 pomiloščen. Komaj verjetno se sliši, da je že aprila 1952 diplomiral in bil potem večino svojega delovnega veka, več kot 38 let, zaposlen pri Metalni Maribor, kjer je kot strokovnjak za cevovode projektiral in bil odgovoren za izvedbo nekaterih največjih projektov tako doma kot v tujini. Kljub temu pa ga je vse do upokojitve spremljala senca njegove domobranske preteklosti.
Ob prehodu Druge grupe je bil doma v Žažarju, spremljal je vse takratne dogodke, vključno z italijanskimi represalijami in jih v Spominih tudi popisal: »8. julija je neka manjša skupina partizanov podžagala nepomemben lesen mostiček na cesti med Vrhniko in Ligojno, zatem pa na tej cesti iz zasede nad vasjo napadla italijansko vojaško kolono. Ni mi znano, če so Italijani imeli kaj izgub, toda njihovo maščevanje je bilo izredno. Iz Ljubljane je kmalu po napadu prišla specialna enota fašistov, ki so najprej postrelili nekaj ligojnskih kmetov, potem pa požgali celo vas z okoli sto gospodarskimi poslopji z živino vred. Črn dim se je valil vse do Ljubljane. Pred napadom so domači kmetje prosili partizane, naj ne napadajo Italijanov, toda vse prošnje so bile zaman.
Ko sem še isti dan proti večeru od daleč opazoval požgano vas in se seznanil s celotnim dogajanjem tega dne, sem prišel do prepričanja, da je bil namen napada predvsem prestrašiti vaščane in jih narediti brezdomce, ki se ne bodo več mogli oklepati svojih domov in bodo prisiljeni iti v partizane. Neke večje škode taki napadi okupatorju niso mogli napraviti. Tako je takrat ocenila to akcijo večina prebivalcev bližnjih vasi. Neprizadeti partizanski somišljeniki so verjetno sklepali, da se je šele sedaj začel pravi boj proti okupatorju. Ceno za ta boj plačujejo predvsem nedolžni – po načelu: žrtve morajo biti. Seveda se prebivalci s tem načelom niso strinjali in to je bil glavni vzrok, da se je protipartizansko razpoloženje začelo hitro širiti. Ni bilo temu vzrok neko idejno versko prepričanje ali vpliv duhovščine, kot se je to pozneje razlagalo.
Podoben primer bi se kmalu zgodil z vasjo Žažar. Skupina nekaj partizanov je »vpoklicala« žažarsko vaško zaščito, verjetno z namenom, da bi skupaj iz gozda Hrastje napadli italijansko kolono, ki se je bližala iz smeri Velike Ligojne. V tej zasedi je bil tudi brat moje žene Stanko Mlakar kot komandir zaščite. Člani zaščite so takoj spoznali namen akcije: izzvati Italijane, da bi po partizanskem napadu uničili vas. Po ločenem posvetu so se zaščitniki odločili, da maloštevilnim partizanom vzamejo puške, dokler ne mine italijanska nevarnost, po odhodu Italijanov pa se orožje vrne. Toda pri vračanju orožja je bil Mlakar s strani partizanov aretiran in grozila mu je smrt. Samo sreči se je treba zahvaliti, da se je tik pred likvidacijo pojavil Stane Kavčič-Đuro, ki je razsodil, da to ni sabotaža, ampak nenamerna mladeniška nepremišljenost. Za ta dogodek sem izvedel šele po vojni in priče še živijo.
Še drug podoben primer. Nad Ligojno, na najvišjem predelu ceste Vrhnika-Horjul je križišče Razpotje, kjer se tudi odcepi pot za Žažar. Poleti 1942 so partizani na tem križišču naredili slabo zamaskirano zasedo, v katero je bila vključena tudi žažarska zaščita. Tudi to zasedo je vodil že omenjeni Stanko Mlakar. Partizani, ki so sodelovali v zasedi, so bili skriti nekoliko višje v gozdu. Italijani so se pripeljali na odprtem tovornjaku. Ko je Mlakar videl, da so na tovornjaku tudi civilisti in celo ženske, ni dal povelja za napad. Čim so se Italijani odpeljali, so partizani Mlakarja aretirali in obsodili na smrt. Pri sojenju je bil tudi dr. Logar in zahteval likvidacijo po hitrem postopku. In tudi tokrat ga je rešil Stane Kavčič.
Vojaško nepomembni napad na italijansko kolono na cesti Horjul-Vrzdenec je imel za posledico požig vasi Ljubgojna. Vas leži en kilometer zahodno od Horjula. Tudi za to zasedo so partizani vpoklicali zaščitnike iz sosednjih vasi, med drugimi tudi iz Žažarja. Skriti malo višje v gozdičku, okoli dvesto metrov zahodno od Ljubgojne, so streljali na kolono, ki se je počasi pomikala proti Vrzdencu. Italijani so se ustavili in takoj zaradi te akcije izropali ter požgali vas, med ostalimi tudi hišo župana Bastiča, čeprav so njega skupaj z ženo nekaj tednov prej umorili partizani kot izdajalca.« (Spomini, str. 38-39) V knjižici županove hčerke Marice Bastič Ljubgojna, draga vas domača, ki je pri nas izšla po osamosvojitvi, je sicer napad opisan nekoliko drugače, je pa napad vsekakor bil in sledila mu je italijanska represalija.
Zaključek
Ponovno smo razmišljali o usodnih dogodkih revolucionarnega leta 1942. Nekatere med njimi smo že obravnavali v tej rubriki. Ob izvajanju Odloka o zaščiti slovenskega naroda je padlo mnogo slovenskih rodoljubov, ki naj bi se zaradi sodelovanja z okupatorjem sami izločili iz narodne skupnosti, medtem ko se je ta borila proti okupatorju. Kdo pa je tedaj bil narod? Kaj so zagrešili katoličani s Cerkvijo vred, da jih je ta skupina, ki je odkrila drug temelj za bodočnost na popolnoma drugi ideologiji, o kateri je zmotno verjela, da je blizu sodobnemu človeku in da ji lahko neomejeno zaupa, onemogočila. To zaupanje je bilo tako močno, da se niso ustavljali niti pred umori sonarodnjakov. In kdo je začel z umori? Prva vaška straža je bila ustanovljena 17. julija 1942 v Šentjoštu zaradi samoobrambe. In že prve tedne po njenem nastanku so morali pretrpeti Šentjoščani kruto kazen.
Kocbek je po umoru dr. Lamberta Ehrlicha zapisal sledeče: »Nekdo, ki je odgovoren za kolektivno usodo, ima pravico biti neusmiljen, sme vzeti življenje posamezniku in odkloniti ozire na osebne kvalitete in namere.« Kdo je tako odgovornost naložil VOS-u oziroma mu dal pooblastila? Edini ustanovitelj VOS-a je bil Edvard Kardelj, »zavezniki«, tudi Kocbek in njegovi katoličani v OF, niso bili niti vprašani in kasneje niso imeli kakršnekoli pravice vplivati na VOS, saj je bil ta neposredno podrejen CK. Po aretaciji hinjskega kaplana Henrika Novaka in učiteljice Darinke Čebulj s strani partizanov, ki so ju potem poniževalno in kruto zasliševali, nazadnje pa umorili, je bil Kocbek poslan v Hinje, da bi domačinom govoril po nedeljski maši. Z ostalimi izvršniki je bil tedaj že na Tisju nad Dobrepoljem. Kocbek je že pred začetkom govora začutil, da bo težko vzpostavil stik s poslušalci, čeprav se je med govorom na vse načine prizadeval, da bi do tega prišlo, a očitno mu ni uspelo. Sam pri sebi je našel opravičilo, da so njihovi nedostopnosti krivi kmečka zaostalost in negativni vplivi kaplana in učiteljice. Kasneje, ko je bila že znana njuna kruta usoda, je v dolgem pogovoru s Kidričem razjasnil pomisleke in potrdil pravilnost svoje poti.
Hribernik v svoji knjigi kot eno od posledic ustanovitve šentjoške vaške straže omenja malodušje narodne zaščite. J. Raztresen je že na primeru Ligojne spoznal, da ljudje v napadu na Italijane v bližini njihove vasi ne vidijo kakih splošnih koristi, ampak le nepopisno škodo za vas. To se je zgodilo kljub prošnji, naj tam ne napadajo Italijanov. Nekoliko kasneje ob priliki žažarske zasede so to sprevideli že zaščitniki sami in tistih nekaj partizanov, ki so bili z njimi, razorožili. Tako ni prišlo do napada.
Večkrat smo že zapisali, da so bili Krimska jama, Mihčevo brezno, jama Kozlovka in tudi gozd nad Kajndolom le priprava na Rog, Teharje, Hrastniški hrib in druge podobne kraje, ki so dobili svoj strašni pomen po koncu vojne – junija 1945. Jame, ki smo jih našteli v začetku, so pomagale k uresničitvi prvega cilja: priti na oblast. Kasneje našteti kraji naj bi omogočili doseči še drugi cilj: ostati na oblasti in uresničiti nov družbeni red.
Ko se je maršal Tito v viharnem dopoldnevu 26. maja 1945 pojavil na balkonu ljubljanske univerze, da bi pozdravil evforično razpoložene Ljubljančane, je med drugim povedal, da izdajalci in sodelavci okupatorja kmalu ne bodo več gledali lepih slovenskih planin. Na koga je pri tem mislil, ni treba izgubljati besed.
In potem so jih cele kompozicije živinskih vagonov vozile v roška brezna, jih noč za nočjo gole, bose in pretepene gonili po tisti strmi poti od Pustovega znamenja v opuščene jaške Hrastniškega hriba. Mnogi so pomrli po drugih moriščih in spet drugi leta in leta hirali po raznih zaporih. O vsem tem se ni smelo govoriti in še manj pisati, vnos emigrantske literature pa je bil strogo prepovedan. Kdo temu času, ki je trajal do leta 1990 in se v nekem smislu spet vrača, lahko reče zlati čas, čas svobode?
Miserere nobis, Domine!