Poletje se je prevesilo v jesen in listje, ki je imelo ponekod čudovite barve, je skoraj že odpadlo. Listopad je pri koncu in gruden nas bo kmalu opominjal na čas, »ko leta tek je dokončan, nazaj nam nikdar več ni dan,« kot poje stara cerkvena pesem. Toda, kdo bo v prihodnjih tednih ob burnem tempu potrošniškega vrveža še mislil na advent in minljivost časnega.
Naši, nekoč večinoma kmečki ljudje, so si pred prihodom zime, ko je bilo delo na polju v glavnem opravljeno, ko so bili sadovi celoletnega garanja, večkrat precej pičli, pospravljeni v shrambe, vzeli čas tudi za pokojne starše, sorodnike in znance na farnem pokopališču. Med cvetjem, s katerim je gospodinja posebej za ta praznik okrasila njihove grobove, je morda brlela tudi kaka voščena svečka, ni pa bilo nobene plastike, ki bi povzročala skrbi komunalnim službam, sicer jih pa niti ni bilo. Na dan vseh svetih popoldne se je na pokopališču ob grobovih zbrala vsa srenja in s svojim duhovnikom molila za njihov »večni mir in pokoj.« Marsikdo je priliko izkoristil za obisk ali vsaj razgovor, proti večeru pa so vsi odšli na domove in ob zvonjenju zvonov pri fari in podružnicah molili vse tri dele rožnega venca. Na vernih duš dan so šli v cerkev kot ob nedeljah, zvečer pa spet doma molili. Tako so praznovali praznik vseh svetih, ki je bil popoldne že namenjen spominu rajnih in molitvi zanje. Za otroke je seveda bila tista molitev dolga, toda ob zgledu staršev in drugih starejših članov družine so potrpeli in vztrajali.
Morda bo ob teh vrsticah ta ali oni bralec Zaveze godrnjal, češ da spadajo kvečjemu v Družino, Zaveza pa naj razpravlja o drugih prepotrebnih vprašanjih, kot na primer o zadnjih parlamentarnih ali občinskih volitvah. Popolnoma ga razumem, toda vsi skupaj ne smemo pozabiti, da se je Nova Slovenska zaveza pred skoraj tridesetimi leti odločila, da so njene prioritete: popis žrtev komunističnega nasilja, vrnitev njihovega dobrega imena, poprava krivic in postavitev farnih spominskih plošč. Da bi se mogla tem nalogam resnično posvetiti, se je odrekla strankarskemu delovanju. Najbrž ni treba dokazovati, koliko je bilo v tistih letih narejenega. Seveda so bile tedaj razmere bistveno drugačne: bilo je živih še veliko sorodnikov in prijateljev pomorjenih, skoraj vsak se jih je še spominjal in jih tudi pogrešal, nasprotniki pa pravzaprav še niso dobro vedeli, kako naj se v novih razmerah obnašajo. Nova Slovenska zaveza je imela pri svojem delu velike težave, vendar je bila ves čas povezana s sebi sorodnimi strankami in jih podpirala povsod, kjer je upala na prenovitev naše družbe. Samo po sebi je razumljivo, da to velja tudi danes, seveda se pa pri tem ne more odreči razmišljanju o svojem bodočem statusu in želi razumevanja in pomoči omenjenih strank.
Kaj ima Nova Slovenska zaveza skupnega s praznikom vseh svetnikov?
Lahko bi rekli, da veliko. Oba vabita k obisku grobov, predvsem pa k spominu na pokojne in molitvi zanje. Pomislimo, koliko spominskih slovesnosti se je v zadnjih desetletjih zvrstilo po raznih krajih. Seveda je razlika v tem, da v zadnjem času kraji spomina niso samo pokopališča, ampak tudi drugi kraji, kot Kočevski rog, Teharje, Hrastniški hrib in mnogi drugi, ki so bili morišča. Za večino tam umrlih oziroma pobitih še danes ne vemo, kje je njihov grob, ampak poznamo samo lokacijo morišča – grobišča, npr. Macesnova gorica, pa niti o tem nimamo pravih podatkov. Ko je nekoč pri hiši umirala mati, so bili ob njeni postelji zbrani sinovi, hčere in mož, če je bil še živ; njen sin pa je leta 1945 v Kočevskem rogu lačen, nag in pretepen stopal v vrsti sotrpinov
Figure 1. Novomašnik Srečko Huth leta 1931 – z mamo Mihaelo in sestro Nušo
mimo zevajočega brezna in čakal, kdaj ga bo vanj zrušil strel v tilnik. Ni bilo zvonjenja ne pogreba in sedmine, o pobojih se ni smelo niti govoriti. Ponekod je mati ali kdo drug iz družine o vrnitvi domobrancev s Koroškega in njihovem pokolu sicer kaj slišal, toda take govorice so imeli za lažnivo propagando in jim niso verjeli.
V narodu pa je bil leta 1945 praznik vseh svetnikov in z njim združen spomin na rajne tako zasidran, da se ga nova oblast ni upala prepovedati in prav tako ne obredov oziroma molitev na pokopališču, ki so jih ponekod imeli tudi za padle partizane. Oblast je potem dotedanje ime praznika spremenila v dan mrtvih in navajala ljudi, da bi na ta dan častili padle partizane in revolucionarje. Zgled naj bi vsem dali otroci osnovnih šol, ki so v pionirskih ruticah okrog vratu in kapah z rdečo zvezdo na glavi obiskovali grobove padlih partizanov. Kako mučni so bili taki obiski za domobranske otroke, ki so vedeli, kaj se je zgodilo z njihovimi očeti ali brati, in so o njih na uradnih komemoracijah govorili, da so bili izdajalci.
Med prvimi so udarili po duhovnikih in krščanskih učiteljicah
Obkoncu leta, ki smo ga omenili v razmišljanju o prazniku vseh svetnikov, se sprašujemo, ali še vztrajati pri Zavezini rubriki KAKO SE JE ZAČELO, ali ni že izpeta in se nekatere stvari kar preveč ponavljajo. Ali niso bralcu vsaj temeljne točke slovenske revolucije po tolikem ponavljanju vsaj za silo jasne? Ali se kaj bolj zavedamo, da je partija prišla na oblast preko množice zločinsko pomorjenih poštenih Slovencev? Nova Slovenska zaveza je nastala na razvalinah, ki jih je zapustila ta oblast. Kaj nam je pravzaprav zapustila? Štiriletna okupacija je bila leta 1945 končana, toda namesto nje smo za celega pol stoletja imeli komunistično dikt-
Figure 2. Skupina dolenjskih romov, nad katerimi so partizani leta 1942 naredili pravi genocid.
aturo, namesto obljubljenega demokratičnega družbenega reda smo dobili centralistično komunistično oblast. In kaj se je dogajalo v času druge svetovne vojne, ko je bila Slovenija razdeljena med tri okupatorje, kar je bil menda edini tak primer v okupirani Evropi? Ali ni od septembra 1941 do maja 1945 kljub okupaciji potekal spopad med tako imenovano osvobodilno partizansko vojsko in samoobrambnimi protirevolucionarnimi enotami? Kdo ga je začel in pri njem do konca vztrajal? Ali ni bila VOS usposobljena specifično za odstranjevanje političnih nasprotnikov? Koliko jih je s pomočjo partizanov in njihovih terencev ta »odstranila« in s tem omogočila partiji prevzem oblasti?
V nadaljevanju bomo navedli nekaj bolj ali manj znanih konkretnih primerov, ki naj bi potrdili našo trditev o metodah nasilnega prevzema oblasti.
Naj tukaj najprej omenimo nekdanjega šentviškega kateheta Srečka Hutha. Obširno o njem piše prof. Mirko Kambič v Zavezi št. 33. Omenjenega duhovnika je kmalu po okupaciji poslala ljubljanska škofija v Šentjošt, da bi od tam skrbel za ljudi sosednjih župnij, kjer so Nemci zaprli ali pregnali duhovnike. V začetku se je nastanil na podružnici na Planini, kasneje pa v Butajnovi, ki sta bili pod Italijani. Od tu je ilegalno hodil tudi na nemško zasedbeno področje previdevat bolnike, pokopavat umrle in opravljat druga duhovniška opravila. Pri tem je bil v stalni nevarnosti pred Nemci, še bolj pa pred partizani, katerim je bil kot duhovnik popolnoma odveč in so ves čas z nezaupanjem spremljali njegovo delo. Julijske noči 1942 so ga iskali v Butajnovi, vendar ga niso našli. Konec leta 1942 je odšel k materi v Podkoren in od tam začel delovati predvsem na jeseniškem in bohinjskem področju. Jeseniška VOS je to kmalu zvedela in že avgusta 1943 izdala ukaz, da je »organizatorja bele garde Hutha« treba odstraniti. 18. oktobra so ga na dušnopastirski poti prijeli v nemške uniforme
Figure 3. Marica Nartnik (prva z leve) s sošolkami pri uršulinkah v Škofji Loki
preoblečeni partizani in ga na Koprivniku po hudem mučenju umorili. Ohranjeni so nekateri dokumenti o tem. Baje so ga obesili na drevo in žgali z ognjem. Zakaj? Sovraštvo do duhovnika, služabnika vere, jim je pač narekovala ideologija. Lahko rečemo, da je Huth umrl mučeniške smrti zaradi sovraštva do vere – ODIUM FIDEI.
Kdo ne ve, kako zverinsko je komandir Gad s svojo patruljo v začetku julija 1942 umoril tri člane Mravljetove, po domače Birtove družine z Brezovice pri Ljubljani, najstarejšega sina Toneta pa so odpeljali s seboj na Ključ in ga tam ubili. Dva mlajša sinova sta bila študenta in člana Katoliške akcije in zlasti za Vinka velja, da je bil izredno talentiran.
Na deževno nedeljo 19. julija 1942 zgodaj zjutraj so partizani obkolili romsko naselje Kanižarica pri Črnomlju, odpeljali okoli 60 Romov in požgali njihove skromne domove. O tem piše tudi duhovnik Zdravko Bahor v knjigi Leta preizkušnje, str. 58. Zaveza opisuje ta zločin nad Romi v številkah 43 in 48. Tisto nedeljo so opazovali tragično pot Romov tudi Majerletovi, ki so imeli hišo na Doblički gori prav ob poti, po kateri so jih gnali na morišče. Dejstvo je, da je bilo v tej žalostni karavani tudi precej žena in mater z otroki. Na Mavrlenu so jih zaprli v klet velike zidanice, po dveh dneh pa so jih odgnali po cesti proti Koprivniku in jih tam v neki kotlini blizu kraja, kjer so malo prej mučili dragatuškega župnika Omahna, pobili. Pričevanja govorijo, da jih niso streljali, ampak pokončevali na druge načine. Radko Polič piše o tem v knjigi Belokranjski odred sledeče: »Vse odvedene pripadnike ciganskega naselja so po najkrajšem postopku obsodili na smrt in jih tudi usmrtili. Toda ne kaže niti danes niti pozneje brskati po zaceljeni rani in ugotavljati, kdo je bil za to grdo zadevo odgovoren. To bi sicer zadostilo zgodovinski resnici in pravici, zapustilo pa bi pri vseh njenih poglavitnih izvajalcih neizbrisljiv madež za izpeljavo bridke stvari, ki so jo opravili v najboljši, čeprav pretirani veri in prizadevnosti za zaščito temeljne varnosti osvobodilnega boja in njegovih udeležencev.«
Te Poličeve besede veliko povejo tudi za današnji čas. V zadnjem času nam še posebej da misliti sporočilo Dežmanove komisije, da je MOL Ljubljana zavrnila njen predlog, da bi na ljubljanskih Žalah pokopali posmrtne ostanke 53 Romov, ki jih je komisija nedavno izkopala v Iški.
Že gornja primera sta zgovoren dokaz, da komunistična OF od vsega začetka ni vodila osvobodilnega boja, ampak boj za oblast. Slovenski poročevalec, ki je tedaj imel podnaslov Bilten osvobodilne fronte, je 8. februarja 1942 na primer pisal sledeče: »Slovenske narodne množice vneto pozdravljajo tolmačenje izvršnega odbora OF, ki napoveduje, da bo kaznovan s smrtjo vsak poskus organizirati na slovenskem ozemlju kakršnokoli formacijo izven partizanskih narodnoosvobodilnih čet in narodne zaščite. Zatrite do kraja vse protiljudske in protinarodne elemente, vse podpihovalce državljanske vojne, vso peto kolono – tako pravijo slovenski redoljubi.« Duhovniki, učitelji in razne verske organizacije, ki so pod italijansko okupacijo še nekako opravljali svoje poslanstvo med ljudstvom, so naenkrat postali skrajno sumljivi. Vemo, kako je duhovnik in kasneje zgodovinar dr. Mikuž zapisal o cerkveni pobožnosti prvih petkov, da iz meseca v mesec postaja določnejša propaganda za belo gardo in kontrarevolucijo. Ni čudno, če so bile v takem vzdušju tudi slovenske učiteljice obtožene, da so sodelavke bele garde in sodelovanja z okupatorjem. Čeprav je Zaveza o njih že pisala, bomo tukaj nekatere vsaj omenili.
Začnimo z učiteljico Marico Nartnik, ki je skrbno vodila manjšo Osnovno šolo v Rožnem Dolu pri Semiču v Beli krajini. Bila je članica učiteljske Katoliške akcije, v Rožnem Dolu pa je sama zbrala nekaj deklet in imela sestanke z njimi. V tej mali skupini je bila tudi Karolina
Figure 4. Karolina Jakša s Pribišja nad Semičem, zaposlena kot služkinja v Ljubljani. Kadar je bila doma, se je udeleževala sestankov KA, ki jih je vodila rožendolska učiteljica Marica Nartnik. Partizani so jo prijeli blizu doma in umorili.
Jakša s Pribišja, zaposlena v Ljubljani kot služkinja in že tam včlanjena v KA, kadar je pa bila doma, je prihajala na sestanke v Rožnem Dolu. Po Nartnikovo so prišli partizani na kresni dan zvečer, ko so dopoldne njeni učenci imeli prvo obhajilo in je bila z njimi v Semiču. Bil je to 24. junij 1942. Na vse načine se je branila, da ne bo šla z njimi v gozd in pri tem omedlela. Tako so jo pravzaprav odnesli od doma ter jo potem na Kleču pod Mirno Goro mučili in umorili. – Jakševo so prijeli v gozdu blizu doma, ko je grabila listje. Ni več prišla domov. Na partijski konferenci na Cinku, ki je bila malo kasneje, je belokranjski predstavnik Jože Borštnar poročal takole: »Edino organizacijsko povezanost bele garde je bilo zaznati v Rožnem Dolu, kjer smo prišli na sled organiziranim ženskam. Središče je bila učiteljica, ki je zbrala okrog sebe pet žensk – tudi kmečkih. Važna je bila neka služkinja, ki jo je iz Ljubljane poslala KA oziroma Poselska zveza. Čeprav je bila zapeljana, smo jo likvidirali.«
Figure 5. Ivanko Škrabec Novak, učiteljico v Sodražici, so umorili maja 1942.
Darinka Čebulj je bila učiteljica v Hinjah v Suhi krajini. Partizani so jo odpeljali maja 1942 zjutraj hkrati s kaplanom Henrikom Novakom. Zasliševali so ju in po nekaj dneh s prav sadističnim mučenjem umorili. Baje so se Novakovi kriki tisto noč slišali daleč naokrog. Kocbek je že 11. junija, ko je bil še pod vtisom novice o smrti dr. Ehrlicha v Ljubljani, zapisal, da je prebral zapisnik o njunem zaslišanju. Tiste dni sta imela s Kidričem dolge razgovore. Pričakovali bi, da bo Kocbek protestiral proti naraščajočemu pobijanju katoličanov, toda nikjer ne najdemo besedice o čem takem. Karavana enotnosti v OF je šla dalje in niti Dolomitska izjava dobrega pol leta kasneje je ni ustavila.
Ivanka Škrabec, sorodnica jezikoslovca, frančiškana patra Škrabca, je bila rojena v Hrovači pri Ribnici leta 1915. Jeseni 1939 je po končanem učiteljišču in nekaj službah prišla za učiteljico v Sodražico. V noči med božičem in sv. Štefanom leta 1940 je na Strmci nad Sodražico zgorel velik lesen križ, ki so ga farani postavili v spomin na evharističnih kongres leta 1935. Tedaj se je že govorilo o komunizmu in revoluciji. Kmalu po začetku okupacije so se v Travni gori pojavili oboroženi možje, ki so jim rekli četniki, dokler se sami niso preimenovali v partizane. Za Sodražane pa je bila tedaj predvsem zanimiva poroka učiteljice Ivanke Škrabec s profesorjem kemije Francem Novakom, ki zaradi Nemcev ni mogel več domov na Gorenjsko. Poročil ju je dr. Lambert Ehrlich in slovesnosti so se menda udeležili predvsem študirani Novakovi sošolci in prijatelji. Najprej sta stanovala v skromnem stanovanju pri Jurjevih, ki pa so kmalu dobili grozilno pismo, zakaj so vzeli pod streho »narodnega sovražnika«.
28. maja 1942 zgodaj zjutraj so Italijani odšli iz Sodražice in kmalu nato so v trg prišli partizani, ki jih je vodil komandir Daki. Razglasili so, da je Sodražica osvobojena in na vseh vhodih ter izhodih postavili straže. V hiši, kjer sta stanovala Novakova, sredi dopoldneva sploh še niso vedeli za prihod partizanov. Mlada zakonca sta prišla na dvorišče in se pogovarjala z gospodarjem, ki je tam nekaj urejal, ko je nenadoma do njih s kolesom pripeljal znan tržan in ves zadihan zaklical: »Gospod Novak, bežite, takoj bežite.« Novak je skočil v stanovanje vzet neke stvari, se kar spotoma poslovil od žene, zgrabil na dvorišču kolo in oddrvel proti Zamostecu. Le nekaj minut kasneje so prišli partizani in spraševali po njem.
Že popoldne je bilo na trgu v Sodražici zborovanje, katerega del je bilo tudi zasliševanje učiteljice Novakove. Pred zbrano množico so jo spraševali, kje je mož, zakaj nasprotuje OF, vmes pa jo zmerjali in sramotili. Nazadnje so jo spustili domov, toda naročili, naj se drži doma, ker jo bodo še potrebovali. Naslednji dan so pod Zapotokom ustavili dva voza Romov, ki so nič hudega sluteč prišli iz Ribnice. Sodnik Stante jih je po zasliševanju obsodil na smrt in še isti večer so jih pod Boncarjem postrelili – vseh šestnajst, brez izjeme, tudi žene, dekleta in dojenčke. Popoldne so odpeljali Kozinovega Franceta iz Zapotoka in tudi njegova pot se je končala pod Boncarjem. Enega naslednjih večerov so prišli h Kovačevim, kjer je stanovala učiteljica, jo najprej zasliševali v stanovanju, sredi noči pa odpeljali v gozd. Kljub visoki nosečnosti si je morala sama kopati grob. Zaman je prosila, da bi izvršitev obsodbe odložili do rojstva otroka. Pobili so jo brez strela in tako površno zagrebli, da je del plašča še gledal iz zemlje, potem pa razširili govorice, da čaka v taborišču na porod.
Ko so se v razdejano Sodražico vrnili Italijani, so prišli učiteljičini svojci, jo odkopali in odpeljali na pokopališče v Hrovačo. Pri odkopu so našli na pol strohnelo pismo, ki se je ohranilo na prsih pod obleko. To pismo je bilo kasneje objavljeno tudi v Argentini in v ZDA. E. Kocbek je na Cinku zbranim delegatom govoril o izredni humanosti komunistov. Le kje jo je videl, če so njihova dela dokazovala prav nasprotno?
Čeprav učiteljico Anico Drobničevo že poznamo, jo bomo tukaj na kratko predstavili. Rojena je bila v Hudem Vrhu na Blokah leta 1898 v isti hiši kot tri desetletja kasneje prvi generalni državni tožilec samostojne Slovenije in dolgoletni predsednik našega društva Anton Drobnič. Otroška leta je preživela v zavetju Bločanovega doma – tako so namreč po domače rekli Drobničevim – kjer so pozimi v hiši ropotale statve, ko je oče tkal platno. Od pomladi do jeseni so se Bločanovi znojili na njivah, ki so jih imeli onkraj Hudega Vrha na prostornem polju pod Bloščkom in Racno goro. Zaradi prve svetovne vojne je Anica razmeroma pozno šla v šole. Leta 1920 se je vpisala na uršulinsko učiteljišče v Škofji Loki. V času študija na učiteljišču je stanovala pri uršulinkah in imela dovolj priložnosti, da se je poleg obveznega dela na učiteljišču učila še orglanja, sodelovala pri pevskih zborih in tako izpopolnila od doma prinesene glasbene talente. Begunjski župnik Ježek, ki jo je poznal iz osnovne šole, se je spomnil nanjo, ko mu je organist ušel za boljšim zaslužkom v Ameriko. Njena učiteljska plača mu je dajala upanje, da ji orglanja in vodenja zbora ne bo treba posebej plačevati. Tako je Anica leta 1931 prišla v Begunje in takoj začela z delom v šoli. Poleg tega je do smrti brezplačno opravljala delo organista in vodila v Begunjah več cerkvenih pevskih zborov (mešanega, moškega in otroškega), ki so sodelovali tudi pri prosvetnem društvu. Pod taktirko Drobničeve vsako leto pripravili koncert za materinski dan, za praznik Brezmadežne itn.
Imela je pravzaprav srečo, da ni bila med dekleti, ki so jih odpeljali v Krimsko jamo. Begunjčani se za partizane niso preveč zanimali, dokler niso umorili bratov Janeza in Franceta Hitija. Obema je Drobničeva govorila pri pogrebu. Ljudje so začutili, da OF uvršča v belo gardo marsikaj, kar je doslej spadalo k njihovemu normalnemu življenju, na primer obhajanje prvih petkov, ki se je v Begunjah močno prijelo, pa ga domačini nikakor niso razumeli kot dejavnost bele garde. Po padcu begunjske vaške straže, septembra 1943, so učiteljico Drobničevo hkrati z župnikom Turkom in nekaterimi drugimi odpeljali v kočevske zapore, na smrt pa jo je obsodilo vojaško sodišče v Ribnici; obsodba je bila izvršena v Jelendolu oktobra 1943. V začetku oktobra 1944 so ribniški domobranci v prisotnosti posebne komisije in številnih svojcev žrtev v jelendolskem gozdu izkopali trupla 119 žrtev – med tremi ženskami tudi Anico Drobnič. Prepeljali so jih v Hrovačo pri Ribnici in tam pokopali. Aničine posmrtne ostanke so po osamosvojitvi ponovno izkopali in končno je našla zadnji zemeljski dom na domačem pokopališču v Novi vasi.
Gornji primeri jasno kažejo, kako kruta je bila pri nas revolucija in kako nesmiselno se je izgovarjati, da je do nje pač moralo priti. Kako je Edvard Kocbek kljub temu mogel govoriti
Figure 6. Begunjski otroci z učiteljico Anico Drobnič in župnikom Viktorjem Turkom
o njeni humanosti. Tako je bilo leta 1942, v letu posebnih strahot nad ljudmi, ki so pravzaprav »organizirali« vaške straže za obrambo življenja in premoženja, kar pa je bilo šele uvod v vihar strahotnega zla, od katerega se še nismo – in bogve, če se bomo kdaj – opomogli. V drugi polovici leta 1943, po kapitulaciji Italije, ko je padel Turjak in so manjše postojanke vaških straž druga za drugo izobešale belo zastavo, se je razblinilo lažno upanje, da se bo vendarle dogovoriti s komunisti za skupen boj proti okupatorju. Tedaj se je zgodilo prav nasprotno. Revolucionarji so s pomočjo italijanskih topničarjev zrušili Turjak – slovenski Alcazar. Prikličimo si pred oči žalostno povorko več kot šeststo vaških stražarjev, v kateri je bil tudi velikolaški zdravnik dr. Kožuh. Njega so odtrgali od ranjencev, ki so jih naslednji dan postrelili. Povorka šeststo ujetnikov, privezanih na debele vrvi, ki so jo partizani in Italijani vodili v Velike Lašče, je nazorna slika tistih razmer. Še bolj nazorna bi bila, če bi ji dodali nesoglasja med poveljniki Turjaka. Turjaku in sramotilni povorki so sledili Jelendol, Mozelj, Bavdle in drugo, ki jim upravičeno lahko rečemo množična morišča.
Leta 1945 je bilo pomorjenih okrog 10.000 slovenskih domobrancev
Prišel je maj 1945, ko bi pričakovali, da bo tudi v Sloveniji kot marsikje drugod po svetu zavladal mir. Poglejmo, kako je bilo tedaj v Šentjoštu, kjer je bila ustanovljena prva legalna vaška straža in nato 43. četa slovenskega domobranstva. Ne, tu ni bilo miru. Domobranci in civili, ki so se odločili iti z njimi na Koroško, so zapustili vas že v nedeljo, 6. maja popoldne in le manjša enota domobrancev je tisto noč ostala v bližini vasi, zjutraj pa tudi ta odšla za glavnino. Že v soboto so se preko Šentjošta umikali rovtarski domobranci s civili in prav tako iz Hotedršice ter Ravnika. V Šentjoštu so z izjemo nekaj starejših moških ostale le ženske in otroci. Podobno je
Figure 7. Po novi maši šentjoškega rojaka Vinka Žaklja v Vetrinju, ki so se je udeležili štirje njegovi bratje – domobranci, sestra Anica in seveda drugi rojaki – begunci. Vsi štirje bratje, sestra in njen mož, domobranski poročnik, so bili v naslednjih dneh vrnjeni v domovino partizanom. Preživel je samo brat Pavle, ki mu je uspelo pobegniti iz Šentvida.
bilo po mnogih krajih Slovenije. V Šentjošt je kmalu prišel oddelek hercegovskih partizanov, ki pa niso povzročali težav. Pravo »osvoboditev« so izvedli partizani z Vrhnike, ki so največ pozornosti namenili trgovini Kmetijske zadruge. Ker so odšli tudi župnik in cerkovnik ter njegovi, se zvonovi pri fari niso oglašali, vsaj ne redno. Prav je, da tu omenimo dogodek, ki ga v Šentjoštu nekateri niso niti opazili. Konec maja ali v začetku junija je v farni cerkvi enkrat ali dvakrat maševal neki duhovnik iz Žažarja, menda se je pisal Šinkovec in je bil med vojno župnik nekje pod Ljubljano, dokler ga niso pregnali Nemci. Po »osvoboditvi« se je večinoma izdajal za hlapca in tudi v Šentjošt je tisto jutro prišel v oguljeni obleki ter gumijastih škornjih. Posebnost tistega jutra pa je bila njegova pridiga med mašo. Mogoče je nekaj slišal, da Angleži vračajo domobrance v Titovino in je hotel namigniti o tem tudi drugim. Že po naravi je imel močan glas, če pa ga je še povzdignil, je kar donelo po cerkvi. V cerkvi je bila popolna tišina, čeprav mnogi od navzočih pridige niso povsem razumeli. Natančno vsebino bi težko obnovili, nesporen pa je rek, ki ga je večkrat ponovil: »Dobro premisli, preden kaj storiš, in glej na konec!« Ta rek je znan iz latinske vadnice, posebno zadnje besede: … et respice finem. Po maši je, za nas nenavadni duhovnik v oguljeni obleki in gumijastih škornjih hitro odšel po razmočeni stezi proti Jurčkovemu grabnu in kmalu izginil v gozdu.
Ko je Tito 26. maja 1945 z balkona ljubljanske univerze nagovoril evforične Ljubljančane, je bilo vreme deževno in turobno. On ni svaril pred nepremišljenimi dejanji, ampak grozeče napovedal, da »izdajalci kmalu ne bodo več gledali lepih slovenskih planin!« Kdo je ob tej napovedi pomislil, da bo tako kmalu in tako
Figure 8. Pustova domačija v Brnici, kamor so vozili domobrance s Teharij. Pri kozolcu so se slačili in nato bosi vzpenjali na Hrib, kjer so jih streljali.
grozno izvršena? Zamislimo se v grozote, ki so se v tistih junijskih dneh in še bolj nočeh dogajale v Kočevskem rogu, na Hrastniškem hribu, v Barbarinem rovu in drugod. Mlade fante, ki so komaj začeli živeti, so s kamioni vozili tja in pobijali slabše kot klavno živino. Poboj deset tisoč slovenskih domobrancev je nekaj nezaslišanega, je nekaj, kar daleč presega domet normalne človeške pameti.
Takoj ko so se med pretepanjem spravili s kamionov, je sledilo sezuvanje in slačenje. Zakaj? Predvsem zato, da so jim vzeli še zadnji košček dostojanstva, da so jih do skrajne mere razčlovečili. Če bo prihodnje leto potekalo prekopavanje v Macesnovi gorici, bomo morda o tamkajšnjem pobijanju še kaj več zvedeli, tole razmišljanje pa je bolj fantazija kot realen prikaz dogodka, ko so gnali v smrt ljudi, ki so bili up mnogih družin, ki so bili bodočnost tako preizkušenega naroda, ki jim je z izmučenih obrazov sijala mladost in se lepo ujemala s pravkar ozelenelo naravo kraja, kjer naj bi za vedno izginili, ne samo fizično, ampak tudi njihovo ime, tudi spomin nanje. Kdor je bral knjigo dr. Zdenka Roterja Padle maske, ve, da v njej piše tudi o nezaslišani moriji v Rogu. Dr. Roter je odklonil vabilo predsednika Kučana, da bi ga spremljal 8. junija 1990 v Rog, ampak sta z ženo gledala slovesnost po televiziji na svojem vikendu v Svržakih. »Bilo jima je nerodno, ko je bilo videti J. Kocijančiča med potekom obredja z roko v desnem žepu. Čez dobro leto sta oba z ženo bila na partizanskem slavju na Gorjancih, kjer sta srečala tudi znanega partizanskega poveljnika, ki ga je On med vojno večkrat vodil kot kurir iz Štajerske na Dolenjsko in nasprotno prek takratne nemško-italijanske meje. V debati je odprto povedal, da je tudi on streljal pred breznom v Macesnovi gorici, in to tako, da so mu kurirji podajali polne brzostrelke, da je lahko ubijal nepretrgano. Bil je vinjen, ko je to pripovedoval. Njega in njo je bilo groza, kako prostodušna je bila njegova govorica. Ko sta se vrnila domov, sta se še dolgo pogovarjala o smrtni grozi tako zlahka pobijanih, sicer nasprotnikov, a soljudi,
Figure 9. Družina Opeka v Buenos Airesu. Manjka ena od hčera.
in se nista počutila sproščeno in dobro« (Z. Roter, Padle maske, str. 412-415).
Kaj naj rečemo k izpovedi tega eksekutorja pri jami v Macesnovi gorici? Žal ne moremo drugega kot izreči pomislek, da je njegovo govorjenje bolj samohvala kot izpoved. Vendar prepustimo to Bogu, ki vidi v srce in ve za vse njegove skrivnosti. On mu ne bo naredil krivice, ampak bo vse povrnil po njegovih delih.
Pomudimo se sedaj še ob Hrastniškem hribu, drugem velikem morišču in grobišču domobrancev ter drugih naših ljudi oziroma pospremimo v duhu enega od tolikih kamionov, ki so v nočnih urah vozili ujetnike iz Teharij v Brnico, morda tudi v Hudo jamo, razložili svoj tovor in se vrnili po novega. Noč za nočjo so jih v prvi polovici junija 1945 v nočnih urah najprej po imenu klicali s tistega šodra in zvezane naložili na kamion. Odloženi v Brnici so se morali pri Pustovem kozolcu sleči in potem so gole in bose gonili po strmi poti na pobočje hriba, od koder se je slišalo streljanje. Alojz Opeka, domobranec iz Begunj pri Cerknici, ki je edini od treh rešencev s tega morišča živ dočakal slovensko osamosvojitev, je leta 1993 po mnogih letih spet prišel na Hrastniški hrib, vendar se kar ni mogel znajti, ker se je v 45 letih toliko spremenilo. Alojzu je uspelo pobegniti z morišča v svobodo, v begunskem taborišču v Italiji se je poročil z Marijo Marolt in si končno uredil družinsko ognjišče v Argentini. V družini se je rodilo sedem otrok in eden od njih je znani misijonar na Madagaskarju Pedro – Peter Opeka. Oče Alojz je v zahvalo in spomin na rešitev nameraval na hrastniškem hribu postaviti kapelico; ko je spoznal, kakšne težave bi si s tem nakopal, je misijonarju Petru dal primerno vsoto denarja in blizu glavnega mesta Atenanarive, kjer je po misijonarjevi zaslugi nastala tudi
Figure 10. Misijonar Peter Opeka mašuje na Hrastniškem hribu
vas Akamasoa, je zrasla cerkev Svete družine, kjer se ob raznih prilikah k bogoslužju zbere več tisoč Malgašev. Pri gradnji so seveda s prostovoljnim delom veliko pomagali tudi domačini.
Veliko bi lahko še povedali o misijonarju Petru Opeki in njegovem izrednem delu, vendar se bomo vrnili še malo na Hrastniškem hribu. Ker so streljali pri jamah, kjer se je že začelo drevje, torej na robu travnika, po katerem mi sedaj hodimo k oltarju in križu, so tam v bližini na vejah dreves visele prižgane rudarske svetilke. Dr. Tine Velikonja, ki je največ raziskoval Hrastniški hrib, meni, da naj bi tam bilo okrog 4.000 slovenskih žrtev – večinoma slovenskih domobrancev; skoraj z gotovostjo lahko rečemo, da je bilo med temi precej Notranjcev, bili pa so tudi drugi, saj vemo, da so prav Šentjernejčani na hribčku postavili prvi križ in nekajkrat prišli k slovesnosti skupaj s svojim dekanom Antonom Trpinom in cerkvenim pevskim zborom. Od treh domobrancev, ki so uspeli pobegniti s tega morišča, je osamosvojitev in padec komunističnega režima dočakal živ samo Alojz Opeka; Ozimek iz Roženpelja ter Petkovšek iz Rovt sta prej umrla. Opeka je ušel že na poti na morišče, druga dva pa sta padla v jamo neranjena, počakala, da so morilci odšli proč in se potem splazila z nevarnega kraja. Zanimiva je Opekova pripoved, kako je žalostna procesija, ki se je vzpenjala na morišče na hrib, molila. So pač vedeli, da bije njihova zadnja ura. Opeka pa pravi: »Tudi jaz sem molil, obenem pa mislil, kako bi ušel, vendar ni in ni bilo prilike. Šele blizu strelišča sem dregnil sotrpina, ki je bil zvezan z menoj: ‘Jože, beživa!’ Skušali so me vreči na tla, pa sem se jim iztrgal, streljali so za menoj, jaz pa sem kolikor mogoče sklonjen tekel in ni me zadelo.« Za konec pa samo še tole: Koliko potencialnih očetov, kot je bil Alojz Opeka, je izginilo na tem hribu! Pa ne samo očetov, med njimi so bile tudi matere, da, tudi matere, ki so tedaj nosile otroka pod srcem, pa jim vendar niso prizanesli! Koliko bi vsi ti lahko še naredili za Slovenijo, ki so jo imeli radi. Kako strašna je bila ideologija, ki je gnala morilce k tem zločinskim dejanjem. Seveda to ne velja samo za Hrastnik, ampak tudi za druga morišča, s katerimi je posejana naša dežela.
Končajmo tole, brez dvoma pomanjkljivo primerjavo nekdanjega praznovanja praznika vseh svetih na posvečenih pokopališčih ob cerkvah z današnjimi razmerami na krajih, kot so Kočevski rog, Hrastniški hrib, Barbarin rov, kjer je mučeniške smrti umrlo tisoče naših ljudi in večinoma tam še trohnijo njihove kosti. Imamo občutek, da še nimajo primernega zapisa v zavesti Slovencev, v spominu naših ljudi, večkrat celo ne v spominu sorodnikov in znancev. Nič čudnega, če pa so bili več kot pol stoletja zamolčani in marsikdo sploh ni vedel, kaj se je zgodilo z njimi. Ali k temu vprašanju ne spada tudi nekdanje domobransko pokopališče na Ljubljanskem gradu, konkretno na Orlovem vrhu, kamor so še pred nedavnim ob obletni slovesnosti priromali Šentjernejčani s svojim pevskih zborom? Naj ponovimo, da tukaj ne mislimo toliko na delo komisije za grobišča, kot na splošno zavest ljudi, tudi članov Nove Slovenske zaveze.
Če ob gornjih nekaj primerih žrtev komunističnega nasilja pri nas naredimo kratek pregled, lahko rečemo, da so bile leta 1942 žrtve v glavnem pomorjene doma ali pokopane na domačih pokopališčih. Jelendol, Mozelj, Bavdle in še nekatera množična grobišča so bila leta 1944 večinoma prekopana in dobršen del tamkajšnjih posmrtnih ostankov je pokopan na pokopališču v Hrovači. Največji del žrtev, več kot pol stoletja zamolčanih, pa spada v čas po 9. maju 1945. Kosti teh trohnijo po breznih, opuščenih rudniških jaških, kot je Barbarin rov, Hrastniški hrib itn. Vprašanje je, koliko so ti še v naši zavesti, koliko se jih na primer ob prazniku vseh svetih še spomnimo.
Zaključek
»Prva spominska slovesnost za pomorjeno domobransko vojsko je bila v Kočevskem rogu 8. julija 1990«, je zapisal takratni urednik revije Zaveza prof. Justin Stanovnik v številki 69. Tu so bile predstavljene priprave, to je razgovori in dopisovanje z nadškofom dr. Šuštarjem glede slovesnosti. V pismu dr. Šuštarju z dne 20. maja 1990 piše med drugim tudi naslednje: »Ni nam treba posebej praviti, da to ne bo spravna prireditev in celo ne spravna maša. Pokop je samo eno od potrebnih dejanj, morda prvo na dolgi poti k spravi. Sprava ni versko dejanje, temveč politično in kulturno. Sprava je tudi bolj proces in ne enkratni dogodek, pričakujemo jo na koncu dolgega kulturnega dialoga v narodu in je bistveno odvisna od etične in strokovne izostrenosti komunikativnega polja … Tista sprava, da je kdo upravičen iti k pogrebni maši, se je v nas že zdavnaj zgodila. V naših ljudeh že dolgo ni nobene maščevalnosti, v veliki večini je pravzaprav nikoli ni bilo … Pogreb torej lah-
Figure 11. Metropolit dr. Alojzij Šuštar na pogrebni slovesnosti za pobite domobrance 8. julija 1990 v Kočevskem Rogu
ko opravimo takoj, na spravo pa bo treba počakati … O tem govorimo zato, ker ne bi radi, da se mešata dve tako različni stvari, kot sta pogreb in sprava.« Torej ne more biti res, da je bila sprava sklenjena že leta 1990 v Kočevskem rogu, čeprav se to stalno ponavlja. Slovesnost iz Roga je tedaj prenašala nacionalna televizija, prenos pa je vodil Mariborčan Franček Jauk. Naj navedemo začetne besede njegovega uvoda v prenos: »Danes se oglašamo iz Kočevskega roga, kjer se bo brala črna maša za Slovenci, pobitimi v dneh krvavega zmagoslavja po koncu druge svetovne vojne. Žalostni dan. Sem na to jaso, ob kateri so se pred 45 leti uro za uro, dan za dnem, ustavljali kamioni z obsojenimi na krvavi konec, tudi samo zato, ker so si svobodo slovenske zemlje zamišljali drugače kot komunisti, tu na tej planjavi, ob štirih jamah slovenske groze, stoji danes oltar s križem. Tu se jih bomo spomnili in tu bomo poizkušali ves tisti čas na novo premisliti … Takrat so tu pobijali po vojni, ob koncu maja in v začetku junija; pobijali so Slovence, ki so jih zajeli na begu, na Koroškem in tisoče drugih. V imenu česa in v imenu koga so pobijali? Odgovor danes spoznavamo, toda vprašanje si postavljamo vedno znova, da bi ne pozabili odgovorov. Povojna zgodovina Slovenije se je začela z zločinom in s tem pogledom v preteklost bomo skupno s petnajst tisoč ljudmi sledili maši nadškofa dr. Alojzija Šuštarja s pogrebnim obredom.« Po pogrebu je televizijski voditelj med drugim rekel: »Tu v Kočevskem rogu je človek zanikal samega sebe. Tu je bila meja, ki bi je ne smel prestopiti, a jo je. Zato sprava ni nekaj, kar bi lahko prepustili ideologiji ali politiki. Je izjemno moralno dejanje, ki smo ga sposobni le v primeru, če smo pripravljeni in če zares želimo poprej spoznati tudi resnico. Ta odnos do resnice, ki je skupna in ena, lahko za mrtvimi spravi tudi žive.«
Na obletni slovesnosti v Kočevskem rogu v jubilejnem letu 2000 so razglasili dvesto osemnajst slovenskih pričevalcev za vero. Slovesnosti so se udeležili vsi slovenski škofje in z njimi mnogo duhovnikov ter množica vernikov. Somaševanje je vodil kardinal dr. Franc Rode, ki je v pridigi povedal tudi sledeče: »Prebrali bomo imena pričevalcev za vero, ki jih je komisija za mučence izbrala po naročilu svetega očeta. Tu je ime škofa Vovka, duhovnikov, bogoslovcev, redovnikov in redovnic, mož in žena, fantov in deklet, ki so bili umorjeni zaradi vere, ali so umrli zaradi posledic mučenja v letih revolucije in po njej. Poleg navedenih je še dolga vrsta drugih, ki so dali svoje življenje za Kristusa. Za vsakim imenom, ki bo zazvenelo v tišino kočevskih gozdov, stoji človek s svojo tragično usodo, pošten in plemenit, ki je ljubil svojo domovino, in ostal zvest Kristusu do smrti. V smrt so šli skozi strahotne stiske, z vprašanji brez odgovora. Samo v veri so zmogli izgovarjati ime Jezusa in Marije in celo moliti za svoje krvnike.
Za nas je njihovo pričevanje zgled, zgled neomajne zvestobe v hoji za Kristusom. V svojem življenju in smrti so se ravnali po Gospodovi besedi: ‘Če kdo hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil. Kdor pa svoje življenje izgubi zaradi mene, ga bo našel.’« Tako slovenski kardinal.
Ko bomo v adventnih dneh slišali pesem Vi oblaki ga rosite in bomo ob tem gotovo pomislili na temo in brezizhodnost našega časa, se spomnimo, da imamo v naših mučencih čuteče priprošnjike. Obračajmo se k njim v trenutkih negotovosti in nemoči. Naj nas trdno upanje v Božjo pomoč spremlja tudi v prihajajočih praznikih in vse dni novega leta 2019.
Figure 12.