Helena Jaklitsch
Ravno tiste dni, ko sem pisala uvodnik, je do mene prišla novica, da je v Angliji umrl John Corsellis. Zdelo se mi je prav, da svoj uvodnik zaradi tega nekoliko spremenim, saj si ta izjemen, čeprav zelo skromen gospod to zasluži. Marsikateri Slovenec pozna njegovo ime. Sama sem si z njim v krajših ali daljših intervalih dopisovala, ko sem raziskovala življenje slovenskih beguncev po drugi svetovnih vojni. Mnogi begunci, ki so se po vojni znašli v taboriščih na Koroškem, so se ga spominjali z veliko hvaležnostjo, saj jih je takrat, tistega maja 1945, na Vetrinjskem polju sprejel kot ljudi ter se po svojih močeh trudil, da bi jim vsaj nekoliko olajšal taboriščno življenje. Tudi ko se je njihova taboriščna pot končala in so šli v svet, je Corsellis z mnogimi med njimi ohranil stike. V hvaležnosti pa tudi želji, da se odkupi vsaj na osebni ravni, če tega že ni (bila) sposobna narediti njegova domovina, za soodgovornost za smrt toliko nedolžnih fantov, čeprav sam pri tem ni imel nič, je napisal knjigo z naslovom Slovenija 1945 : Smrt in preživetje po drugi svetovni vojni.
V pogovoru, objavljenem leta 2005 v Mladini (vem, skoraj neverjetno, da so mu tudi tam dali besedo), je povedal, da ga je, ko je spremljal slovenske begunce, najbolj presenetila izredna morala celotne skupnosti, njena izjemna trdnost, da navkljub poskusom oteževanja taboriščnega življenja z vseh strani vztraja pri svojih številnih dejavnostih, ki jih je začela v taboriščih. Fascinirala ga je kakovost življenja, h kateri so Slovenci težili, in namesto da bi bili po treh letih težkega begunskega življenja obupani, so »polno živeli kot avtonomna skupnost«. Svoje takratno razmišljanje je zaključil z besedami: »Po naravi sem optimist, ampak moj optimizem ni segel tako daleč, da bi v begunčkih z vetrinjskih polj videl kardinale, prefekte in predsednike vlad.«
Ob novici o njegovi smrti me je spreletela misel o odhajanju še zadnjih pričevalcev tistega usodnega časa. O odhajanju tistih, ki so iz »prvih vrst« doživljali vso bedo vojne, bratomornega obračunavanja, povojnih grozot in neštetih krivic, ki jih je prinesla »svoboda po svobodi«. O odhajanju tistih, ki so šele v samostojni Sloveniji dobili pravico do svobode govora in javne besede (čeprav bi jim jo nekateri radi spet vzeli). Odhajajo taki, ki so znali in zmogli kritično gledati svet okoli sebe in opominjati, da socialistični raj ni bil tako rožnat, kot bi danes radi nekateri prikazali. Od zadnje številke Zaveze smo tako pokopali dva velika Slovenca, ki sta vsak na svoj način, skozi svoja občutenja in spoznanja ocenjevala in razkrivala našo zaznamovanost ali poškodovanost zaradi preteklega režima: Alojza Rebulo in Andreja Capudra, zapustili pa so nas tudi nekateri Možinovi pričevalci.
Pričevalci torej odhajajo, polje zgodovine pa se znova (ali še vedno) bolj odpira manipulacijam, potvarjanjem in izkrivljanjem. Saj je enako tudi drugod po svetu, v vseh časih in v vseh sistemih, toda pri nas je občutljivost za to manipulacijo in zlorabo še večja, saj nam ni uspelo obračunati s preteklim totalitarnim režimom niti do njega vzpostaviti kritične distance, kot bi jo morali in kot bi si kot narod zaslužili. Komunistična interpretacija realnosti, servirana iz vseh strani in na vse mogoče načine, se je pač dodobra zasidrala v naš miselni svet.
To je bilo opaziti tudi ob obisku svetovno znanega kliničnega psihologa iz Kanade v Sloveniji. Jordan Peterson, ki mu je prepoznavnost prinesel njegov upor zoper zakonsko zahtevo, da mora posameznika nagovarjati kot ta sam želi, ne pa kot moškega ali žensko, je konec novembra pred nekaj manj kot dva tisoč obiskovalci svoj razmišljanje začel z opombo, da prvič nastopa v državi, ki je bila nekoč za železno zaveso. To je bil zgolj uvodni stavek, ki pa je še isti popoldan na družbenih omrežjih, kasneje pa še v nekaterih osrednjih medijih sprožil pravi vihar med zagovorniki levičarske ideologije, ki Petersona in njegove argumente bolj slabo prenesejo. Levičarji, ki se napajajo iz totalitarnega ‘vsevedenja’ in se imajo za edine legitimne razlagalce zgodovine, so začeli vehementno zatrjevati, da Jugoslavija, torej tudi Slovenija, nikoli ni bila za železno zaveso. Nič ni pomagalo navajanje besed Winstona Churchilla, ki je leta 1946 ta pojem prvič uporabil, ko je dejal, da se je »od Szczecina ob Baltskem morju do Trsta na Jadranu spustila čez celino železna zavesa« ter s tem tudi povedal, na kateri strani svobodnega sveta je Jugoslavija. Nič ni pomagalo spominjanje na to, da so v Sloveniji še konec osemdesetih let na meji streljali na tiste, ki so hoteli na drugo stran. V slednjem niso zmožni prepoznati očitnega paradoksa, ki se ponuja sam po sebi: zakaj bi nekdo žrtvoval svoje življenje, če pa naj bi naša prejšnja država, kot zatrjujejo, vsakomur omogočala prosto gibanje, torej tudi prehod čez mejo. Kot papige so ponavljali mantro o tem, da je bila Jugoslavija drugačna od preostalega vzhodnega sveta, ki je bil pod vplivom Sovjetske zveze. Jugoslavija, torej tudi Slovenija, je bila po njihovem svobodna država. Vsakdo je lahko šel, kamorkoli je hotel, meje so bile na široko odprte (pa smo spet pri zgoraj omenjenem paradoksu). Pri nas se je dobro živelo, vsak je dobil službo, vsak je lahko govoril, kar je želel; sistem ni nikogar omejeval niti nikomur nič jemal.
Res je. Pri nas smo imeli svobodo gibanja, pravico do izrekanja lastnega mnenja, pravico do proste izbire službe ali svobode do izražanja vere, če naštevanje skrčim le na nekaj najbolj pogosto navajanjih trditev. Vsaj na papirju. Toda ta svoboda gibanja je bila (skoraj do konca prejšnjega sistema) zelo navidezna, kot je bila navidezna pravica do izrekanja lastnega mnenja ali pravica do svobode izražanja vere. Seveda je vsak lahko povedal na glas, kaj misli, če je le bila ta misel v sozvočju z diktirano mislijo komunistične partije. Drugače je svojo »svobodno misel« zelo drago plačal. Prva leta po vojni s smrtjo, dolgoletno zaporno kaznijo, kasneje pa z raznimi administrativnimi kaznimi, tudi v obliki delovnih in prevzgojnih taborišč. No, pravzaprav je grožnja z večmesečnim »obiskom« katerega od slovenskih zaporov visela praktično vse do konca »novega sveta«. Tega se je zavedal čisto vsak, to je bilo zapisano v vsak atom vsakega državljana. Fizično in psihično ustrahovanje prvih nekaj povojnih let je imelo odlične rezultate. Dobro se je živelo s ‘prešvercano’ kavo, ‘prešvercanimi’ kavbojkami in pralnimi praški, boni za bencin ipd., medtem ko so bile police v trgovinah na naši strani meje bolj ali manj prazne ali vsaj zelo skopo založene. Vsak je dobil službo; tistim, ki so zaradi brezposelnosti kvarili to podobo, je država v 60. letih omogočila odhod na delo v tujino (na ta način pa je prišla še do deviz, ki jih je tako potrebovala), tistim, ki ji niso bili po volji, je radodarno ponudila slabše plačana delovna mesta. Pravica do svobodnega izražanja verske pripadnosti pa se je udejanjala v popisovanju teh, ki so obiskovali nedeljske maše, ter njihovem ‘nagrajevanju’ pri iskanju služb ali napredovanju. Še danes se ta ‘spoštljiv’ odnos odraža v pravici raznih umetnikov in dušebrižnikov do norčevanja iz vernih in žaljenja verskih simbolov, še posebej tistih, povezanih s krščanstvom.
Vem, da sem o vsem tem že večkrat pisala, toda ob tako vehementnem zanikanju obstoja železne zavese v našem prostoru je več kot očitno, da je treba znova in znova ponavljati zgodovinska dejstva. Saj veste: da se ne bomo kar naenkrat zbudili v svet, v katerem bo obveljalo, da je bila povojna Jugoslavija prava Indija Koromandija za zahodni svet in da bile pravzaprav naše zahodne sosede tiste, ki so streljale na svoje ljudi, ker so hotele k nam.
Ampak da za to navidezno blaginjo in srečo ne bomo iskali primerov samo v preteklosti, se ozrimo še malo v današnjo slovensko
Figure 1. Navidezna resničnost Arhiv Zaveze
realnost, ki nam prav tako ponuja obilje tega. Verjetno ni med nami nikogar, ki ne bi slišal za poziv predsednika vlade podjetjem v državni lasti, da naj nehajo oglaševati v medijih, ki širijo nestrpnost in sovražni govor. Njegov navidezno nevtralen poziv je zbudil val ogorčenja v desno usmerjenih medijih in politikih ter pri ljudeh, ki izhajajo iz pomladnega političnega prostora, na drugi strani pa odobravajoče odzive levičarskih medijev in politikov ter zagovornikov levičarske ideologije in ideologije rdeče zvezde. Ti slednji so se z navidezno začudenostjo spraševali, zakaj so se »ta desni« tako zagnali v to izjavo predsednika, saj jih ta ni posebej omenjal – razen seveda, če se niso sami prepoznali med tistimi, ki Marjeta2018-12-03T09:17:00.56MNote: Sem prebrala Šarčevo sporočilo pa nisem našla navedenega v njegovem spisu, tako da ne more biti označeno kot citat. širijo nestrpnost in sovražni govor. Njihovo zgražanje dejansko kaže na vso njihovo pokvarjenost ali uničujoče posledice zatemnitve uma, če hočete. Čeprav predsednik vlade res ni omenjal nobenega medija, nobene politične opcije, je bilo čisto vsem, ampak res čisto vsem (tudi tistim, ki so se s takim začudenjem sprenevedali) jasno, katerim medijem je bil njegov poziv namenjen. Res, popolnoma jasno in nedvoumno, čeprav je bila njegova izjava, kot že omenjeno, navidezno popolnoma nevtralna. Nekdo, ki jo je bral od zunaj, ki ne pozna slovenskega prostora in njegove totalitarne poškodovanosti, se je lahko popolnoma upravičeno začudil ob odzivu demokratične strani, v smislu »saj se menda ne uvrščate med tiste, ki širijo sovražni govor in nestrpnost?!«. Nekdo, ki ne razume slovenske realnosti, ne more razumeti, da je za vladajočo nomenklaturo (z njenim stricem v ozadju, ki je zahtevo po uničenju medijskega prostora, ki misli drugače, oznanil na Ilovi Gori) sovražni govor in nestrpnost vsaka kritika zoper njo in njene poglede na svet.
Tako navidezno, kot je bila navidezno nevtralna izjava predsednika vlade, so bile nevtralne tudi objave, dokumenti, pravila, novice ipd., ki so nastajale v 60., 70. in 80. letih prejšnjega stoletja. Papir vse prenese, pravijo. Tudi takrat je. Realnost, ki se je skrivala za temi papirji, namenjenimi slepitvi mednarodne javnosti, pa je bila nekaj popolnoma drugega. Nič čudnega, da je bilo treba konec 80. let uničiti vse arhive in da še danes ne bi dali besede pričevalcem z druge strani. Tako prvi kot drugi bi namreč preveč zgovorno razkrivali velika nasprotja med zapisanimi črkami in resničnim življenjem posameznikov in skupin, ki niso hotele biti poslušne komunistični oblasti in ki v njenem izključujočem monopolu niso videle uresničitve stoletnih sanj slovenskega naroda. V tej luči je torej mogoče razumeti vse poskuse dedičev preteklega sistema, ki se s tako ihto oklepajo oblasti, da bi ljudje ostajali nevedni in nekritični. V tej luči je mogoče razumeti tudi rastoče navdušenje nad rdečo ikonografijo, ki jo ta ista oblast na vseh nivojih in v vseh družbenih podsistemih spodbuja in podpira. Bo že držalo, kar je rekel Peterson poslušalcem na Gospodarskem razstavišču: »Nostalgija za komunizmom je nostalgija za nevednostjo.«