Slika je slaba. Tako v tehničnem kot v vsebinskem pogledu. Oboje pa je tako ali tako povezano. Slika, ki jo imam v mislih, je nekakšna klinična slika družbenih in predvsem kulturnih razmer. »Zakaj predvsem kulturnih? In zakaj slaba? Po kakšnih merilih?« bo mogoče kdo vprašal. »In katero družbo s tem misliš?«
V današnjem času je družba na neki način »pogoltnila« kulturo: o slednji se v prevladujočem »resnem« (akademskem, znanstvenem) diskurzu govori skoraj samo še kot o družbeni funkciji, ne da bi se ji priznavala kakšna posebna vrednost, ki ni zgolj politično-ekonomska ali ideološka, kaj šele moč in legitimnost njenega (vzvratnega) vpliva na družbeno življenje. (Najbrž se komaj kdo še spomni, da je Jože Pučnik v svojih socioloških razpravah razvijal prav takšno teorijo kulture in se zavzemal za njeno živo moč v zgodovinski in politični resničnosti.) Kulture, ki bi omejevala in zavezovala družbo, pravzaprav ni nikjer več, razen v pogovornih frazah o družabnem življenju in (nelepem) vedenju. No, morda jo slišimo še v puhlicah političnih programov in v samoreklamiranju nevladnih (paravladnih?) organizacij.4 Vprašanje je torej predvsem, kako je s kulturo in zakaj je današnje stanje povezano predvsem z njo.
Slika pa je po mojem prepričanju slaba zato, ker to, kar je videti na njej, ni ugodno za svobodno družbeno življenje, še manj za kulturo, ki bi izražala celovito zanimanje za resničnost (od vnovičnega uvajanja političnega verbalnega delikta do različnih oblik moralne polucije v kulturi). Ob tem pa je tudi slabo izdelana, nejasna, a je kljub temu verodostojna: »stanje duha«, ki ga prikazuje, namreč ni videti slábo, ker bi bilo popačeno zaradi slabe izdelave, ampak se v resnici izraža tudi v takšni izdelavi. Kulturo pogosto razlagajo kot refleksijo družbe, kot podobo, ki jo ima družba o sami sebi; to se mi zdi sicer zelo nezadostna razlaga, a pove v našem primeru veliko. Premajhen format, zavajajoče perspektive, izpuščanje in vnašanje elementov, ki jih v upodobljeni družbeni resničnosti ni, delajo to sliko karseda nerealistično; toda številni gledalci ji verjamemo in se v svojem razumevanju družbe in življenja ravnajo po njej. Tako nastaja zanimiv pojav: ideološko popačena realnost na sliki (v kulturi) prek verjetja motivira popačeno, neustrezno družbeno ravnanje in družbeno realnost sicer nedvomno spreminja, vendar nikoli tako, da bi si jo lahko povsem priličila.
Če hočemo videti to dvojno pačenje (kako prikrajajoče odslikavanje resničnosti vodi prakso, ki prikraja resničnost tej podobi), moramo ne le ne verjeti sliki, temveč tudi stati nekje izven vsega tega dogajanja, nekje, od koder je širši razgled. Nova slovenska zaveza je vedno stala na takšni točki in je po svojih močeh posredovala dostop do nje tudi družbi v celoti. To točko je predstavljalo dvoje: zgodovinska dejstva revolucije, ki so bila sprva javno prikrivana (s pravnimi, družbenimi in kulturnimi sankcijami), kasneje mimizirana in bagatelizirana, pa končno revalorizirana; in resničnost življenja v t. i. novi stvarnosti socialistične države. Ne gre ji torej preprosto samo za to, da bi bila glas posameznikov in družbenih skupin, ki so bili žrtve revolucije, temveč poskuša celotni družbi odpreti možnost realnejšega pogleda na skupno zgodovino.
Tu se odpre še zadnje, posebej žgoče vprašanje: o kateri družbi govorim? Seveda, se razume, da o slovenski ali, kot je zdaj politično korektno reči, družbi na zgodovinskem prostoru sedanje Republike Slovenije. Zgodovina te, če še smemo tako reči, naše družbe ima svoje posebnosti, velike posebnosti, ki ne dovoljujejo nobene pavšalne razlage, nobene distancirane intepretacije na podlagi splošnih vzorcev, če jih hočemo res razumeti. Največja posebnost so prelomni dogodki sredi prejšnjega stoletja: revolucionarna sprememba narodnega značaja in kar dobesedna fizična sprememba prebivalstva z množičnimi poboji in prisilno emigracijo. Neposreden podaljšek in dopolnitev teh dogodkov je zaukazan molk, tako rekoč večdesetleten uradni neobstoj dogodkov tolikšnih razsežnosti: formativna dejstva so tako hkrati obstajala in ne obstajala; takšna dvojnost v odnosu do bistvenega je nedvomno zaznamovala vse nadaljnje družbeno in kulturno življenje. V luči tega se seveda na nov način odpirajo tudi vprašanja dotedanje slovenske zgodovine, družbe in kulture: v kolikšni meri so bila »semena razdora« (V. Blažič) zasejana že prej in od kdaj in v kolikšni jih je dosejal in pozoril aboslutni novum komunistične revolucije.
A družba ima še drugo, globalno razsežnost. Že v času druge svetovne vojne je bil boj za ohranitev stare, »demokratične« politeje (kakorkoli šepava je že ta bila), verjetno boj brez možnosti zmage, čeprav so po »logiki stvari« demokratično prepričani ljudje upravičeno verjeli vanjo in v podporo zahodnega sveta. Ne spuščam se v to, ali so bile vse glavne poteze protirevolucionarne strani in revoluciji nenaklonjenega dela družbe resnično pretehtane, dobre, se pravi politično smiselne in v tem smislu etične;5 ne vidim pa, kako bi se lahko s kakršnokoli potezo izognili zatonu demokracije in nastopu diktature. Ali bi lahko glavni akterji protirevolucionarne strani na kakršen koli način ublažili ples smrti in pohabljajočega molka, ki je sledil tem zatonu, je drugo vprašanje, vendar spet vidim zelo malo možnosti, da bi lahko odvrnili tisto, kar je bilo za uveljavitev komunistične oblasti teoretično nujno (revolucionarni teror) in se je izkazalo za praktično nepogrešljivo. Odločila je konstelacija velikih, svetovnih sil, ki je podobno usodo določila tudi drugim srednje- in vzhodnoevropskim družbam, katerih zgodovinska in politična situacija je bila veliko drugačna. V tem smislu je bila usoda družbene svobode in (nepopolne) demokracije vzhodne in srednje Evrope tragična. Tistih zgodovinskih družb in kultur, vključno s slovensko, ne gre idealizirati, to bi bilo zmotno. Toda prepovedovati vsako kritično refleksijo potez zmagovitega Zahoda, tako politično strateško kot etično, in jo kar počez razglašati za revizionizem ali celo fašizem, je nesprejemljivo. To nas vodi v bližino sodobne kulturne proizvodnje fašizma kot široko uporabne tehnike kulturne in družbene diskvalifikacije.
Marsikak bralec bi, če bi mu to pisanje zašlo v roke, že zdavnaj naveličano zamahnil z roko nad takšnim razočaranim pomladništvom in jalovo zagledanostjo v preteklost. To
Figure 1. Slaba slika Arhiv Zaveze
si zlahka predstavljam. Da je pomladna paradigma preživeta, ne mislijo le tisti, katerih oblast je neposredno ogrozila, torej pripadniki politične in kulturne kontinuitete, temveč tudi nekateri medijsko vidni pisci t. i. alternativne desnice. Po svoje imajo prav; zgodovinopisje pomladnega dogajanja še niti začelo ni čisto zares raziskovati. Toda kar zadeva zgornje vrstice: te niso niti idealiziranje preteklosti niti iluzija o neproblematični, vsekozi svetli slovenski pomladi. So kvečjemu opozorilo na tisto, kar je z njo bolj simbolno zažarelo kot družbeno zaživelo, na tiste cilje, ki so bili globok upanjski navdih pri nastajanju države, navdih, ki pa je pošel – ali bil celo udušen – pri ustanavljanju demokratične kulture. A to nikakor ni samo rezultat – personalne, strukturne, mentalitetne – navezanosti na socialistično preteklost.
Danes je usoda slovenske družbe še bolj globalizirana kot kadarkoli. Preprosta opozcija med socialistično preteklostjo in Vzhodom na eni ter svobodnim Zahodom, svetom prostega trga in prihodnosti, na drugi je sama postala preteklost. Kaj je danes Zahod, ki je dosegel veliko zgodovinsko zmago (gotovo podprto tudi z obstojem vojaške sile, a ne da bi jo uporabil)? Ta zmaga je bila nedvomno ekonomska. Ali je bila tudi kulturna, je že bolj zapleteno vprašanje. Vzorci demokratične kulture so politično nedvomno preživeli vzorce monopartijskega socializma. Toda stvari se skozi čas nenehoma spreminjajo in danes na obzorju zahodne kulture žarijo misli in pojavi, ki smo se jih v nekaj spremenjeni obliki nagledali v svoji (neprostovoljni) socialistični preteklosti. Kolikšen je obseg tega in kako globoko ti intelektualni in kulturni pojavi določajo celotno življenje Zahoda? Kakšne so njihove politične posledice? O tem je težko soditi, a bojim se, da vse to dogajanje, čeprav zagotovo ne zadeva neposrednih oblik politične tehnike (parlamentarne demokracije), ni postranski pojav ali »kulturniški eksces«. In kaj to pomeni? Da se stvari radikalno obračajo? Ex Oriente lux? Ne, tolikšne naivnosti, kot jo kažejo nekatere desničarske politike in celo posamezni katoliški misleci, ki gledajo odrešenika v Putinu, si nikakor ne sme privoščiti, kdor bi rad ostal zgodovinsko, družbeno in kulturno priseben. A to pomeni samo, da je sedanje stanje izredno zapleteno in da je slika slaba. Če je tisto, kar si želimo, slovenska demokratična kultura, seveda.
Osupljiv znanstveni in tehnični napredek je v največji meri sad zahodnjaškega življenja in pojmovanja resničnosti: in seveda nekaj, čemur bi se bilo neodgovorno, celo neetično odreči. Toda tak način življenja je navdihovala in v veliki meri omogočila predstava o človeku, ki stoji nad zgodovino in zunaj nje; ki vidi v tradiciji spono in svojo etično dolžnost v tem, da jo preseže in odpravi. Njene korenine pa »nadzgodovinski« človek odkriva globoko, tako rekoč v molekularnih razsežnostih življenja. Odtod inspiracija za drobljenje vseh tradicionalnih oblik v kulturi, umetnosti, družbi, medosebnih odnosih. Nekateri menijo, da so to samo pretiravanja in da so za vse krivi družboslovci; da bo vse v redu, ko bodo več moči pridobili inženirji. Sam menim, da je pretiravanje ravno slednje in da takšno poenostavljanje diši po magiji. In da predvsem izpričuje slabo razumevanje danes prevladujočih oblik razumevanja resničnosti in njihovih posledic. Toda zares: je mogoče ohraniti veliki zagon preoblikovanja sveta moderne dobe in obenem pripoznati svojo neločljivo človeško povezanost z njim, svojo odvisnost od njega, ki jo izpričujejo med drugim tudi številne oblike tradicije? Kje najti mero za to? In predvsem: kako v tej epohalni zgodbi biti resničen, kako ohraniti samega sebe, priznati svojo omejenost in nemoč in dati dihati svojemu hrepenenju po večnosti? Kajti kaj pomaga človeku, če ves svet pridobi, samega sebe pa izgubi (prim. Mt, 16,25)? Pravi motor velikih dilem, družbenih, zgodovinskih in kulturnih, se skriva v tem vprašanju, čeprav ga na kulturni sliki naše resničnosti ni več mogoče najti.