Figure 1.
Vsak čas se bo med slovenskimi revijami pojavila Zaveza, ki bo na svoji identifikacijski strani, ne brez upravičene samozavesti, razkazovala številko 100. Da je revija dosegla na svoji merilni letvi tako visoko zarezo, je treba pripisati pripravljenosti tisti od prihajajočih generacij, ki je, potem ko ji je bilo sporočeno, da tudi nam čas že nekaj let izstavlja vljudne, a zato nič manj nedvoumne namige, da ima tudi on to v sebi, da beži, prevzela nalogo na svoja ramena. Ob tem opominu je samo po sebi umevno, da smo šli vase in prosili sedanjo generacijo, da vzame Zavezo iz naših utrujenih rok in jo s svojimi, še svežimi pelje naprej.
Druga prijaznost, ki je tej sledila in bila nekolikanj pričakovana, pa je bil predlog aktualnega urednika Zaveze, da nekaj od nekdanjih bralcev, zlasti pa nekaj od njenih dotedanjih izdelovalcev ob njeni 100letnici kaj pove o svojem času in o tem, kako so ga preko nje doživljali in razumeli tudi sami. Se pravi, kako smo se motali skozi postboljševiški čas.
Zgodili sta se ob tem dve stvari; prvič smo v urednikovem predlogu videli nekakšno priznanje, poleg tega in predvsem pa smo mi sami v Zavezi, razumljivo, videli nekaj, kar je bilo na poseben način naše: Zaveza je bila glasilo NSZ in zato bolj naša, kot bi bilo to mogoče povedati v dveh vrsticah.
Čas, ki bi ga okvirno lahko imenovali slovensko 20. stoletje, je bil notranje tako različen, da mu vsaj nekoliko zadostimo, če ga opremimo z besedo protislovnost. Slovenija je kot del kraljevine Jugoslavije bila vpletena v svetovni spopad, ki je bil takšen, da mu ustreza izraz vojna; ko pa so v ta spopad posegli boljševiki, ki so v kompleksnosti zunanjega vojaškega napada videli možnost, da uresničijo svoje revolucionarne ideološke cilje, je ta vojna dobila značaj notranjega spopada ali revolucije. Tu imamo sedaj v času dvojnost, ki ji je bilo lastno to, da je bila hkrati osvobodilni boj, ki je bil bojevan v tradicionalnih nacionalnih kostumih, za cilj pa je imel – za poglavitni cilj seveda, ali bolje rečeno, za edini cilj – pa je ta boj imel pridobitev prevratnega terena. Torej je tudi tu potekal en boj ali boj za ene cilje, njegov avtentični namen pa je bila umestitev revolucije, v svoji enosmerni logiki, v nacionalni maskirni program, bila je torej zgolj strateške narave – šlo je torej v svoji enosmerni logiki za igro obraza in krinke. Tudi v Sloveniji se je uveljavila »komunistična orkestracija mas«, kot je temu rekel Charles Taylor.
Ko so na začetku oktobra 2001 v Varnostnem svetu hoteli sprejeti protiteroristično izjavo, se je izkazalo, da mednarodnopravne definicije terorizma še ni. Frankfurter allgemeine Zeitung (30. 10. 2001) je zato ponudil svojo varianto: »Kdor z grobo silo širi med civilnim prebivalstvom tesnobo in strah in ima pri tem [Stran 71]namen vladam in družbam vsiliti svojo religiozno in politično voljo, je po zahodnokrščanskem pojmovanju terorist (FAZ, oktober 2001).
Kdor to prebere, mu je na prvi pogled jasno, da so zgornji stavki tako rekoč nenapadljiv prikaz tega, kar se je dogajalo v Sloveniji. Prav to, o čemer se govori zgoraj, se je dogajalo križem po Sloveniji v letih 1941–1945. Tudi moralnopolitična podoba boljševiške gverile – v skladu z besedami, izrečenimi zgoraj – izhaja iz zgornjih, slikovitih besed.
Toda boljševiki ne prenesejo kakršnekoli neposrednosti. Ne ruski in tudi ne naši. Prémost jezika boljševizmu ne ustreza.
Še enkrat nazaj k terorizmu! Ko smo kak teden po dogodkih v Bruslju gledali na ljubljanski TV pogovor o manifestacijah tamkajšnjih terorističnih nastopov, je bil v tistem pogovoru uporabljen ta izraz: da so to bila teroristična dejanja. Važno pa je, za Slovenijo, da udeleženci tega soočenja, čeprav smo Slovenci s konca prve polovice 20. stoletja, kadar je bila uporabljena beseda – v zasebnih pogovorih – teroristi ali terorizem, striktno mislili tudi ali predvsem na slovensko boljševiško gverilo, od ljudi na naši sceni te besede nismo slišali niti enkrat.
Slovenci čutimo, da bi ob tem morali pomisliti na naslednje: že nekaj časa – in vedno bolj disciplinirano misliti na stanje, na katero mislimo, kadar pravimo, »totalitarna poškodovanost«. To je tako, kakor da bi nam beseda stol vedno in povsod pomenjala samo to, kar si predstavljamo, kadar slišimo ali rabimo besedo miza. Toda kadar govorimo o »grmu« ali »drevesu«, pa dolgo ne bomo govorili o grmu, če bomo ob tem vztrajno kazali na »drevo«. Kmalu bomo ugotovili, »kaj je kaj«. Ko pa preidemo na NOB, vsi mislimo na svobodo ali prostost – naglas mislimo – potihoma pa mislimo, ko slišimo to isto besedo, tudi na revolucijo.
Včasih pa smo v še bolj nedvoumnem položaju. Ponovitev kakega dogodka ali ponovitev sklopa besed nas – po primerjavi – spomni na kake podobne besede ali na kako podobno dejanje, ki nam več pove o razliki med ljudmi, med njihovim mišljenjem, med njihovim jezikom in razumevanjem sveta, več kot tisoče besed še tako natančne deskripcije. Oglejmo si dve sceni (Kočevski rog, 8. 7. 1990). Ko je pred kakega pol stoletja Willy Brandt na obisku v Varšavi pokleknil pred spomenikom padlih v uporu v tamkajšnjem getu, je rekel naslednje: »Ob breznu nemške zgodovine in pod bremenom milijonov umorjenih sem naredil to, kar naredijo ljudje, ko jezik odpove.« Tu neizogibno pomislimo na to, da Milan Kučan 8. 7. 1990, ko je na Kočevskem rogu skupaj z nadškofom Šuštarjem iskal načinov, kako bi spoštljivo prisostvoval spominu na tisoče pobitih vojakov Slovenske narodne vojske, tako močnega sunka tamkajšnjega kraja, da bi na tako izjemen način kot Brandt, pokleknil, v sebi ni zaznal.
V Sloveniji je angleški pisatelj Evelyn Waugh znan po nekaterih od svojih romanov, med njimi tudi po trilogiji Sword of Honour, zlasti po njenem zadnjem delu Brezpogojna vdaja, ki se dogaja deloma v Jugoslaviji, večji del v Hercegovini, s krajem Topusko. S pisateljem je bil kot šef britanske delegacije pri komunistih tudi Churchillov sin Randolph Churchill. Katoličan Waugh je očitno s skepso spremljal britansko in ameriško odmikanje od Mihailovića in počasno pridruževanje Titu in njegovi vojski. Kakor poznejšemu izdelovalcu televizijske adaptacije filma o britanskih bojih za Kreto – ki so jo, kakor sodimo po adaptaciji tega filma, ki jo je za TV priredil William Boyd – Britanci prepustili Nemcem na podoben način, kot so pozneje Jugoslavijo prepustili komunistom. V Times Litterary Supplement 6. 1.2001 preberemo režiserjevo pripombo, »da se ta zgodba z naraščajočim patosom premika od bitke za Kreto k ponižujoči kapitulaciji Zahoda pred Titom«. Za nas, ki se posvečamo tem vprašanjem, je razumljivo pomembna zadnja vrstica tega sporočila, ki pa je – kako značilno! – slovenski kulturni prostor ne omenja. Razumljivo tudi za nas, saj zadeva del razvejane britanske izdaje Slovenske narodne vojske. [Stran 72]Če bi hoteli na zgoščen način povedati, kaj je bilo tisto, kar je Slovence zadelo v 20. stoletju, bi se lahko odločili in rekli, da smo bili izgnani iz zgodovine. Ljudje, ki so to dejanje vzeli nase, da ga zunaj zgodovine uresničijo, so bili boljševiki. To nam ne bi povedalo nič, ko ti ljudje ne bi bili take vrste, da so se že v prvih desetletjih svojega obstoja odločili, da se predstavijo tako, da so prizadeti ljudje kmalu začutili, da jih izganjajo iz zgodovine in da jim, vsaj za nekaj časa, ne bo več mogoče prebivati v civilnem pristanu zgodovine. Boljševiki so napovedali radikalen boj dvema nosilcema civilizacije. Eden od njih je bilo pravo. Ko so leta 1989, ob koncu hladne vojne, poslovodje raznih evropskih boljševiških politej začutili, da so prišli do konca in da se bo treba vrniti v demokratične modele političnega prebivanja, so že v prvih izkušnjah njihovega novega obstajanja prišli do spoznanja, ki ga je litovski politik Vytautas Landbergis takole označil: »Najšibkejša točka v vseh tranzicijskih procesih in dosežkih je pravno področje.« Druga točka, ki se je v tem pogledu kar naprej omenjala, je bila Cerkev. Tam, kjer ima poglavitno besedo centralni komite, tam ni prostora za Boga.
Nekatere postboljševiške variante, zlasti tiste, ki so se uveljavile v Srednji in Vzhodni Evropi, so se počasi prebile do realiziranih demokracij, zvečine pa ne, ker je bila čista pluralnost sistema formalno in vsebinsko prizadeta spričo ambicij nekdanjih partij, da si tudi v novi politiki v praksi zagotovijo trajno mesto. V vseh postboljševiških politejah je nekje obstajal neki otok, na katerem so nekdanji boljševiki gradili svoje naselbine in postavljali še druge osebno in družbeno koristne naredbe. To pa je bil ne samo hud udarec demokratski politični estetiki, ampak dejansko ovira za delovanje nove države v njenih pluralnih demokratičnih vzgonskih ustanovah. A boljševiki so vztrajali na pridobljenih novih pozicijah, ki so se jih oklepali v utvari, da eksodusa, h kateremu so bili prisiljeni v 90. letih, ni treba jemati resno.
Ko je Slovenija leta 1991 z očitno Demosovo zmago statutarno vpeljala demokracijo, je partija končno dosegla stopnjo ene od novih demokratskih strank: »In vse je ostalo, kakor je bilo.« Vse, kar je bremenilo staro državo, tudi vsakovrstni zločini in ropanje starodavnih človekovih pravic, je z njo vred izginilo. Nova pa ni imela toliko ovedenosti, da bi se v skladu z dednostnimi pogodbami spominjala na Rog in druge pogodbe, ki so stale v tistih papirjih. Postboljševiški politični derivati pa so seveda razpolagali s poenostavitvami, ki so jih imeli še od stare politične spojine. Ko je bila Slovenija za časa ene prvih levičarskih vlad po letu 1991 povabljena od Višegrajske skupine, naj se ji pridruži, je v tem zaslutila nevarnost in povabilo odklonila. Ko pa je, potem ko so se razmere čez dobrih 10 let zaostrile, za vstop v nekdaj odklonjeno skupino sama zaprosila – mislim da je to bilo leta 2013 – je ta skupina na posebno zahtevo Slovaške republike trkanje na vrata preslišala.
Toda mi se moramo, ne glede na vse drugo, zadržati pri sedanji državi Sloveniji. Njen specifični politični morbus je takšne narave, da je bitno povezan z njenim nastankom in njeno naravo. Ker njena struktura ni čista, ji manjka to, kar državo dela državo. To je aktivna sovisnost njenih upravnih in drugih družbenih sestavin.
Država Slovenija je tako prizadeta, da ne omogoča človeka državljana – da ne omogoča državljanov. Saj je res, mar ne, da kaj hujšega o njej ne bi mogli povedati. Če tvoj sosed, tvoj ranocelnik, tvoj odvetnik, pa tudi tvoj krojač in tvoj čevljar; če katerikoli od teh ljudi ni to, kar bi ti želel, da bi bil – da bi bil to, kar si ti sam – se pravi državljan, ti tvoje državljanstvo ne bo nič pomagalo. Državljan je esencialno vezan na državljane. Država, ki ljudem ne omogoča, da bi bili državljani, ni država. Če pa država ni država, potem za vas obstajata dve možnosti: ali bi bilo najbolje, da tega nikoli ne izveste, ali pa, da sebe postavite v stanje prebujenosti, v katerem boste začutili, da lahko nekaj naredite. Da boste posvetili vso svojo pozornost klicu, ki [Stran 73]ga je prvi oblikoval Cicero v enem od svojih govorov »proti Catilini«. In se glasi: »Concursus omnium bonorum«, »Shod vseh dobrih ljudi«. Tu je bilo prvič povedano, kako se rešujejo države: tako, da se čutijo poklicane vsi dobri ljudje; da vstanejo vsi dobri ljudje in se odpravijo v eno smer – vsi za glasom, ki jih kliče na forum, da tam izberejo načrt za veliko prenovo in so potem spet v heraklitski skupni prebujenosti. CONCURSUS OMNIUM BONORUM! Državo, ki ni več država, lahko rešijo samo vsi ljudje. Država, katere izvorna zgodovinska elita je bila uničena – to se je zgodilo Slovencem – mora poklicati hôi polloi – osnovne enote vsake delujoče demokratske družbe.
Kot pravi Kenneth Clark in kakor je v znameniti pesmi Prihod barbarov napisal Konstantinos Petrou Kavafis:
– Kaj čakamo vsi skupaj zbrani na trgu? Barbari naj bi prispeli danes.– Zakaj takšna nedejavnost v senatu?Zakaj senatorji sedijo in ne sprejemajo zakonov?Ker danes pridejo barbari.Zakaj bi senatorji še sprejemali zakone?Barbari bodo postavljali zakone, ko pridejo.– Zakaj je naš cesar tako zgodaj vstalin sedi zgoraj na prestolu pri glavnih mestnih vratihves svečan s krono na glavi?Zato ker danes pridejo barbari.In cesar čaka, da sprejme njihovega poveljnika.Posebej je pripravljen, da mu izroči pergament.Tja je zanj napisal mnogo častnih naslovov in imenovanj.– Zakaj so naša dva konzula in pretorjiprišli na cesto v škrlatno izvezenih togah?Zakaj nosijo zapestnice s tolikimi ametistiin prstane s sijajnimi, bleščečimi smaragdi?Zakaj v rokah držijo danes dragocene palice,s čudovitim srebrnim in zlatim okrasom?Ker danes pridejo barbari;in takšne reči očarajo barbare.– In zakaj naši zaslužni govorniki ne pridejo kot zmeraj,da bi držali svoje govore in povedali, kar mislijo?Zato ker danes pridejo barbari;in njim gredo na živce leporečje in govorance.Zakaj pa kar naenkrat ta nemirin zmeda? (Kako resni so postali obrazi.)Zakaj se hitro praznijo ulice in trgiin se vsi vračajo domov tako zaskrbljeni?Ker se je znočilo in barbari niso prišli.In nekaj ljudi je prispelo z mejein povedalo, da barbarov sploh ni več.Kaj bomo sedaj počeli brez barbarov?Ti ljudje so bili nekakšna rešitev.
(Prevedla Ksenja Geister)
[Stran 74]