Pogovor z Meto Velikonja3
Meta Velikonja je prijazna sogovornica. Beseda ji teče umirjeno, tehtno in izdelano. Smisla za jezik ne more prikriti. A dobri geni niso opazni le tu, kot bo bralec ugotavljal skozi pogovor. Že takoj na začetku o svoji stari mami pove, da je pri hiši podpirala štiri vogale. In da bi se izognili brezkončnemu naštevanju, kaj vse je skozi četrt stoletja brez hrupa naredila za Novo Slovensko zavezo, lahko samo rečemo, da skupaj s sestro Zoro podpirata tri vogale te neprimerljivo večje hiše.
Polovično ste pravzaprav primorske krvi. Jo čutite? So žive kakšne povezave s Primorsko?
Na polovico smo res primorske krvi, ker je oče rojen na Primorskem, na robu Trnovskega gozda, v sedanji Predmeji pri Otlici. Bil je prvorojenec gozdarja v Predmeji in Marije Bevk, edinke, ki je bila ena od primorskih žena, ki so držale kar štiri vogale pri hiši. Z desetimi leti je odšel v gimnazijo v Gorico, kjer sta učitelj Černigoj in župnik Menaršič ugotovila, da je brihten fant, zato je šel študirat. Mama si je želela, da bi postal duhovnik, a se ji ta želja ni uresničila. V Gorici je bil v semenišču skupaj s Francetom Bevkom in z Jožem Lavrenčičem, prijateljeval pa je tudi z drugimi primorskimi kulturniki. Podobno je bilo na Dunaju, kjer je študiral pravo in se je prav tako vključeval v kulturni krog. S temi ljudmi je prijateljeval ves čas med obema vojnama. Zanj je bil leta 1933 usoden infarkt, zaradi katerega je bil dve leti nepomičen. Takrat je dr. Anton Brecelj priskrbel prevoz iz Ljubljane v Zagreb, kjer si je nekako opomogel. Ni pa bil več tak kot pred boleznijo.
Ko nekdo reče Narte Velikonja: če odmislite, da je vaš oče, kdo je bil to? V literaturi dobimo podatke, da je bil pisatelj, pripovednik, urednik, kritik, mentor, pravnik, uradnik, turistični delavec, soavtor gostinskega priročnika, navdušen delavec pri mnogih kulturnih in prosvetnih organizacijah, vsaj kot tajnik Koroščevega kabineta tudi politik, organizator zimske pomoči, oporečnik ne samo pod porajajočim se komunizmom, pač pa že pod šestojanuarsko diktaturo …
Res je bil izredno dejaven, le v politiki ni bil dolgo, ker se mu je zdela premalo poštena. Med šestojanuarsko diktaturo ni hotel voliti, zato je bil degradiran in odstavljen kot predstojnik tujskega prometa. Sicer pa po mojem občutku ni bil najprej pisatelj, pač pa uradnik in pravnik. Potem navdušen kulturni in prosvetni delavec, vmes pa je našel čas za pisanje. Več je pisal le v začetku, še pred poroko, čeprav je takrat zaradi uporabe psevdonimov nekaj zmede glede avtorstva, in v času, ko je bila družina še maloštevilna.
Kaj pa Narte – oče, kako se ga spominjate?
V mojem spominu je bil to že možakar, ki se je pri hoji opiral na palico, ki ga je vedno zeblo, ki pa je znal povzdigniti glas tudi doma, ko je bilo treba. Čeprav ni bil več mlad in je bil zelo zaposlen, je kljub bolezni tudi nam, mlajšim, hotel dati sebe. Spominjam se, kako nam je nekoč pripovedoval pravljico o metuljčku, ki je izgubil hlače, pa je naslednji dan ni znal ponoviti. Z nami se je igral medveda, nas pod mizo lovil in renčal. Čutil je naše težave. Na primer, ko smo se med vojno pogovarjali o žemljah, je mlajša Lenka vprašala, kaj pa to je. Potem nas je vzel s sabo v bife na čaj in na žemljo. Takrat ni bilo več belega kruha. Pri nas doma sploh ne. Nis-
Figure 1.
mo bili lačni, a belega kruha ni bilo. Oče je imel velik smisel za otroke in za otroške želje. Vendar je pri hiši vedno česa primanjkovalo, ni bilo toplih jopic, čevlji so puščali, zeblo je v noge. Samo lačni nismo bili. Pa tudi navzven naša revnost ni bila vidna. Oče jo je znal s svojo pojavnostjo in nastopom nekako nadomestiti.
Je bil zgovoren?
Spominjam se skupnih kosil. Bilo nas je dvanajst za mizo. Oče je sedel na koncu in je vedno nekaj pripovedoval, najraje anekdote, ki jih je tudi zbiral. In če niso bile dovolj smešne, da bi se smejali, je vedel, da jih mora popraviti. Ker je bil bolj bolehne sorte, mu je mama kdaj skuhala mehko kuhano jajce in on je vedno kateremu izmed nas nekaj pustil, da je pojedel do konca. Pri učenju je pomagal najstarejšim, nam mlajšim pa ne, saj so bili za to odgovorni starejši bratje in sestre.
Kako je bilo pa v tistem času z odločitvijo za tako veliko družino?
Bilo je bolj v smislu, kar bo Bogec dal, to bomo pa vzeli.
Kje se je družil s pisateljskimi kolegi?
S kulturniki so se družili v Unionski kleti in tam debatirali cel večer. Reševali so svet, smo mi rekli temu. Finžgar, Bevk, Jalen, Pregelj itd. Ko je odhajal mednje, je večkrat vprašal koga od nas, otrok, če imamo kaj drobiža, da je imel za deci vina. Ko je namreč prinesel plačo, je vse razdal. Ta denar je upravljala najprej mama, pa tudi mi smo prihajali z naročninami za razne liste: Lučka, Zamorček, Klasje in podobno.
Je tudi družinsko življenje kazalo na velikega moža?
Oče na primer ni dovolil, da bi s kosom kruha šli na dvorišče med druge otroke, ki so bili morda lačni. In ni prenesel tožarjenja. Če smo se tožarili, sta bila kaznovana oba. On tega ni dovolil. Sicer pa moji spomini sežejo bolj v čas vojne, ko ni bilo več nekdanje prešernosti.
Ko je bil sodelavec bana Natlačena, je kdaj kaj pripovedoval o dogodkih, kot je bil njegov umor?
Njegovih besed se ne spominjam, se pa spomnim napetosti in strahu ob takih dogodkih. Smrt Ehrlicha, Kiklja, Župca, Natlačena, padec Grahovega in podobno. Bili smo zelo prestrašeni. Ko so šli za zadnje silvestrovo leta 1944 starejši praznovat ven, me je bilo tako strah, da si nisem upala spustiti nog s klopi, ker sem se bala atentatorjev.
Katere njegove poteze so tudi med temi, ki nekaj vejo o njem, najbolj prezrte in bi jih poudarili? Kaj on s svojo osebnostjo in s svojim delom sporoča današnjemu času?
Tako poštenega človeka, kot je bil on, še nisem srečala. S to poštenostjo se ni napihoval, nikoli ni hodil v prvo klop. S svojim življenjem in s svojo osebnostjo sporoča, da s poštenostjo nisi nujno materialno uspešen, vseeno pa se splača biti pošten. Če si pošten, te bodo tisti, ki te poznajo, spoštovali tudi po smrti.
Škof Jeglič je po mamini strani vaš stari stric. V predvojnem času je morala biti to kar velika reč?
Sestra Zora pove, da je bila mama na to zelo ponosna. Sama sem bila premlada. V spominu imam le njegov pogreb poleti 1937. Se mi zdi pa zanimiv podatek, ki sem ga našla v maminem arhivu, da je takrat njen brat po telegramu obvestil očeta, ne nje, svoje sestre. Drugačni časi … Presenetilo me je tudi, da je bil telegram poleg latinice zapisan tudi v cirilici.
O mami v primerjavi z očetom vemo še veliko manj. Kako je zmogla ob tako dejavnem možu skrbeti za toliko družino?
Odkar vem zanjo, je imela sive lase. Bila je dobrodušna, vesela, nasmejana, navzven ni kazala skrbi za družino. Bila je pa izjemno dobra kuharica. Tudi ona je bila zelo aktivna v prosvetnih društvih. Kadar je prirejala kuharske tečaje, smo bili pred tem doma poskusni zajčki. Moj spomin sega v čas, ko je med vojno vsega primanjkovalo, a je ona kljub temu znala kaj »scoprati«. Bila je neverjetno pridna.
V tistem času smo živeli v kar precej prostornem stanovanju nasproti šentpetrskega župnišča. Mama je bila zelo dober organizator. Pospravljanje, likanje, drva. Ko smo bili majhni, smo imeli služkinjo, mama pa je šivala, saj bi bila šivilja prevelik izdatek. Kasneje so služkinjo zamenjali starejši otroci.
Kako je vojna sama po sebi posegla v življenje vaše družine?
Šestega aprila 1941 smo poslušali po radiu, da so Nemci bombardirali Beograd. Bil je velik strah. Na veliki petek smo kot vedno šli z
Figure 2.
mamo »božje grobe moliti«. Domov gredoč, smo šli mimo sanatorija Emona, kjer je nekdo trkal na vrata in prosil za civilno obleko, češ da prihajajo Italijani. Moja otroška reakcija je bila: a zdaj bomo morali pa italijansko govoriti? Očitno nam je ostal »primorski« strah, da če so Italijani, ne smemo več govoriti slovensko. Veliko noč smo še veselo praznovali. Skratka, nič posebnega se, glede na moj spomin, ni dogajalo, le italijanske vojake smo srečevali po mestu. Edino enkrat so Italijani po maši pobrali fante, jih odpeljali v Belgijsko vojašnico in takrat so preiskali tudi vse okoliške hiše. To so bile racije, ki so jih Italijani izvajali po celi Ljubljani in fante odvažali v Gonars.
Usode vaše družine ni toliko krojila vojna, pač pa boljševizem. Kdaj ste postali pozorni nanj? Ste si predstavljali, kakšno grožnjo prinaša?
Brali smo Ukrajina joka. Zora pripoveduje, da so igrali celo igro s tem naslovom, in sicer v šempetrski dvorani, v okviru prosvetnega društva, ki je takrat delovalo namesto prepovedanih Orlov. Sicer pa je bila pri hiši tudi druga literatura, ki je opozarjala na nevarnost komunizma, na primer besedila Ivana Ahčina ipd. Vsekakor je bila naša družina jasno opredeljena proti komunizmu. Ko so se začeli poboji in podobno, je prišla samo še potrditev.
Kako je bilo pri vas, ko se je bližal konec vojne?
S kapitulacijo Italije septembra 1943 je bila zaprta tudi ljubljanska univerza, se pravi da starejši trije niso mogli več študirati. Zato sta šli starejši dve, Mija in Ivanka, v Gorico, kjer sta ravnatelju gimnazije Jožu Lavrenčiču pomagali pri slovenskem šolstvu.
Je bil v ozadju teh odhodov oče, ker se je na Primorskem pojavila možnost za uveljavitev slovenskega jezika?
Seveda, bil je Primorec in prijatelj dr. Janka Kralja in mnogih drugih Primorcev. No, mene je, se spomnim, jezilo, da sta za njihove potrebe odnesli vse naše narodne noše, ki smo jih sicer imeli v naši družini vsi za praznike in procesije.
Po vojni se je vaša družina dokončno razletela. Zopet se obrnimo najprej k očetu. Vam je bilo žal, da se ni pridružil beguncem? Glede na njegovo siceršnjo dejavnost, se zdi, da bi se kljub posledicam zaradi kapi lahko umaknil v tujino …
V soboto, 5. maja, smo bili že vsi pripravljeni, da odidemo čez Ljubelj. Seveda vsi, razen teh dveh, ki sta bili na Primorskem, Tineta in Marjana, ki sta šla tri dni prej k domobrancem, in Jožeta, ki je bil primorski domobranec. Bila je velika nervoza in napetost, saj ni bilo nič organizirano. Ko je živahna Lenka prišla s potepanja domov, se je uprla in jokala, da ne bo odšla. Tako sta se starša odločila, da ostanemo. Odšle so potem samo Zina, Zora in Ančka, češ da prihajajo Rusi, ki posiljujejo dekleta.
Ste kdaj govorili o tem, da bi bilo bolje, če bi se vsi umaknili?
Z Zoro sva se velikokrat pogovarjali, da če bi imel oče prevoz, bi šel. Peš pa ne bi zmogel. Tudi pomanjkanje hrane in mraz v taboriščih bi bila velik problem. Je pa vprašanje, ali bi ostal živ v taboriščih, ker so vanja vdirali komunistični aktivisti …
Ostal je doma, sledijo aretacija, montiran proces in umor očeta …
O tistih dneh med 5. in 11. majem, ko so partizani prišli v Ljubljano, vem samo to, da je oče pospravljal in kuril neke papirje. Mama mu je pomagala. Bil je arhiv zimske pomoči, verjetno seznam donatorjev in podobno. Alenka ga je namreč vprašala, zakaj to dela, pa je odgovoril, da zato, da ne bi dobri ljudje nastradali. Medve s sestro sva brez smisla prenašali knjige iz knjižne omare na kup, pa nama starša nista ničesar rekla, kar kaže na povsem izredno stanje. Bilo je žalostno, hiša je bila kar naenkrat prazna. Mama je za silo skrbela za nas. V torek sta se prišla poslovit Tine in Marjan. V noči na sredo sem slišala, da oče vstaja in gleda skozi okno, ker se je slišal konjski peket. Takrat so se umikali domobranci iz strelskih jarkov na Orlah. Ugotovili so, da je škoda žrtev, ker ni več rešitve. V sredo zjutraj smo vstali, bilo je krasno sonce in na vseh oknih so bile rdeče zastave s srpom in kladivom in rdečimi zvezdami. Bila je tišina, nobenega praznovanja, vsaj v našem koncu Ljubljane ne. Spodnja soseda je obesila jugoslovansko zastavo, pa so jo terenci opozorili, da mora našiti rdečo zvezdo. Mama pa je rekla, da tega ne bo storila. Tisto sredo smo samo čakali, kaj bo. Ulice so bile prazne, še tramvaj ni vozil. Oče je v tem času uredil tudi mapo s svojimi črticami, ki jo je naslovil Ljudje in je kasneje izšla v Argentini.
10. maja je bila srebrna poroka vaših staršev …
V četrtek je bil vnebohod in srebrna poroka. Vem, da smo šli k maši, potem nama je oče naročil iti po rože. A cvetličarka nama je dala take, da je šlo očetu kar na jok, češ da takih rož pa mami ne more dati. Oče je šel potem sam ponje in čestital mami za srebrno poroko. Obletnico poroke je doma vedno praznovala cela družina. Tokrat pa sta ostala skoraj sama …
Ponoči me je zbudila luč, mama mi je povedala, da naj bom mirna in da so prišli po očeta. Mama je pripravila nekaj oblek, sama sem iskala nogavice, ki sem jih nekaj dni prej zakrpala, pa jih ni bilo, kjer bi morale biti. To me je tako zmedlo, da sem zamudila očetov odhod.
Se pravi, da sta se zadnjič videla dan prej?
Tako je. Kasneje sem prek arhiva izvedela, da so to noč odpeljali veliko ljudi iz šentpetrskega konca, da je bila to nekakšna šentjernejska noč. Takrat so odpeljali tudi sestro dr. Janeza Zdešarja Marino, ki je bila visoko noseča. Šli so peš in ona sama je povedala, da jo je naš oče po poti tolažil. Po tistem je bila doma tišina. Mama navzven ni kazala skrbi. Zelo naju je varovala, da ne bi trpeli. Enkrat naju je peljala celo na Šmarno goro. Tako nisva niti dojeli, kaj se dogaja z očetom: ni ga, nekje drugje spi.
Kaj pa proces?
Do procesa je trajalo še šest tednov. V tem času sva z Lenko veliko sami hodili naokrog. Vsak dan sva šli v stolnico k maši, največ pa sva se ukvarjali s tem, da sva bili vajenki pri šempetrskem mežnarju. Šole takrat še ni bilo. Potem so na hitro zaključili šolsko leto. 22. junija smo v časopisu prebrali, da bodo sodili vojnim zločincem. Oče je bil v skupini enajstih, edini vidnejši. Potlačili so ga med kulturbundovce, med črnorokce in podobno. Mama tiste dni ni šla iz hiše. Pred sodišče nismo šli, ker smo se bali linča naščuvane sodrge. Vstopa na sodišče pa mama tudi ni dobila.
V ponedeljek, 25. junija, ko je bila sodba potrjena, naju je mama odpeljala k gospe Remčevi, to so bili lastniki tovarne Stol, na Kersnikovo. In sva šli, ne da bi vedeli, zakaj. Zvečer smo se dobili v stolnici. Mama naju je pred križem prijela za roko, vsako za eno, in rekla: zdajle bodo pa našega papana ustrelili.
Tam smo ostale in jokale … Ne znam vam povedati, kaj sem takrat čutila, samo to vem, da je bila to ena groza. Potem smo šle domov. Mama je povedala, da je bila cel dan na sodišču, da je hodila od enega do drugega, da bi ji dovolili, da bi se z očetom srečala. In ko je nazadnje dobila dovoljenje, da ga lahko obišče, so rekli, so ga že odpeljali. Niso mu dovolili duhovnika, ni mogla oddati niti pisma zanj, niso ji dali mrtvega in niso ji povedali za njegov grob.
Za tem z Lenko nekaj časa mame nisva imeli. Zaprla se je vase in je šla k doktorju Mateju Justinu v Šentvid. Ni mogla svoje žalosti deliti z obiskovalci, ki so, čeprav dobronamerno, prihajali k nam. V tem času je tam napisala pismo bratrancu dr. Antonu Prešernu v Rim, v katerem je razložila, kako je. Pismo je objavljeno tudi v knjigi Temna stran meseca. No, mene je takrat povozil motor, kar je mamo nekako »butnilo« v življenje. Prišla je domov, da mi je stregla. Ni bila več nekdanja mama. Iskala je samoto in v obupu jokala. Ljudje so prihajali in marsikdo je tudi finančno pomagal. Tudi midve z Lenko sva dobili krasne nove čevlje, ker je neka trgovka ugotovila, da ji bodo vse vzeli.
In potem ste s še neko družino, ki so jo vrgli iz stanovanja, živeli sami, dokler se v začetku avgusta s Teharij nista vrnila Tine in Marjan?
Tako je, ona dva sta bila spuščena zato, ker sta bila mladoletna in ker sta bila samo tri dni pri domobrancih. Imela sta srečo, kajti mnoge mladoletne, menda okrog sto, so odpeljali v Dolino zvončkov in jih pobili. Bila sta pa živa okostnjaka, ki so ju žrle uši. Imela sta tifus, tako da je tudi dr. Justin zmajeval z glavo, češ da ne bosta preživela. Mama je pa vztrajala in skrbela za njiju. Naposled sta le okrevala. Nekaj časa so na Taboru zanju skrbele tudi sestre usmiljenke, ki so imele, tako sklepam, v oskrbi tudi Janeza Zdešarja, ki je takrat ušel s Teharij. So pa meni zelo malo povedali, da se ne bi kje zagovorila, tako da sem šele kasneje sestavljala stvari.
Ste kdaj pomislili, da bi lahko bil oče manj možat v svojih načelih in bi morda preživel?
Tu pa tam se je slišalo, da naj bi imeli dvom, ali naj ga res obsodijo na smrt. Potem je kot v nekakšen zagovor, da so ga obsodili, Ciril Kosmač v Slovenskem poročevalcu objavil del sestavka iz Malikovanja zločina, češ Velikonja si je sodbo pisal sam. Ko si otrok, si sebičen in si misliš, da se ne bi smel tako izpostaviti. Kot otrok težko občutiš, da nimaš očeta, da te grdo gledajo, da ti ga oponašajo kot zločinca. Potem sčasoma vidiš, koliko in za kaj je tvegal, in to potem v tebi zbudi veliko spoštovanje.
Sta bila cenzura njegovih del in izbris iz javnega spomina stoodstotna tudi v praksi ali pa je vsemogočna partija vendarle pomotoma kje kaj spregledala?
Kdaj se je pojavilo v kakem leksikonu njegovo ime s podatkom, da je bil tudi pisatelj, a ker je bil med vojno na nasprotni strani, je bil usmrčen.
Glede na neverjetno paleto usod, v katero se je razcepila vaša družina, predlagam, da jih kar po vrsti pogledamo. Zapor je okusila tudi mama. Kako je bilo s tem?
Omenjeno pismo, ki ga je poslala bratrancu Prešernu v Rim po očetovi smrti, je prišlo na cilj in bilo potem objavljeno v ameriški reviji Ave Marija. OZNA je to seveda našla in tako je bila obsojena, da ruši socialistični red. Ni bil pa nikjer objavljen bratrančev odgovor, ki ga imam. V njem ji daje priznanje, jo hrabri in bodri. Pošta je seveda potovala po osebnih poteh, s prikritimi naslovi in podobno.
Kdaj so jo aretirali?
Precej pozneje, malo pred božičem leta 1948.
Po treh letih? Do takrat se je vaša družina znova malo okrepila …
Figure 3.
Seveda, poleg naju s sestro sta bila doma Marjan in Tine pa tudi Zora pa Ančka sta spomladi 1947 že prišli s Koroške. Pa smo nekako živeli, bolj vegetirali. Mama se je nekoliko sprostila, da smo živeli za take razmere kolikor toliko normalno.
In ob božiču 1948 ste ostali sami …
Tako je, ostali smo brez mame, kar nas je zelo prizadelo. Nekaj napetosti je bilo tudi med nami, otroki, kdo bo v smislu glave družine nadomeščal mamo. No, po dveh mescih je prišla iz zapora najstarejša Mija in potem je vodstvo družine kot najstarejši samoumevno pripadlo njej, saj ga ji je poverjal že oče. Ta čas smo živeli v Guncljah, saj so bile vmes še prisilne selitve.
Aretacija je prišla tako rekoč z neba. Policija je prišla na vrata, češ da je preiskava. In na koncu so mamo odpeljali. V zaporu je preživela trinajst mesecev, večinoma v Rajhenburgu. Domov se je vrnila tako spremenjena, da je skoraj ni bilo mogoče spoznati. Ne vem, ali so ji kaj dajali v hrano, jo trpinčili, češ da nas ne bo več videla; tako spremenjena je prišla, da dolgo ni prišla k sebi.
Nekoliko razživela se je že, ko smo prišli v Gunclje in ko so jo ženske po poti ogovarjale.
Figure 4.
Sicer so terenci tudi tam poskrbeli, da so zvedeli o »zločinicih«, ljudje so pa videli, da hodimo v šolo, ne delamo zgage, še jabolk ne rabutamo, hodimo k maši, lepe rože imamo na oknih in podobno. Mama se je družila z gospo Justinovo, se pravi z ženo zdravnika Mateja Justina, ki je znan po pretresljivem avtobiografskem zapisu Ovadba opolnoči.
Kaj je v zaporih doživela mama?
Zora, ki je bila bolj zvedava, je povedala, da je bilo življenje tam zelo podobno temu, kar je zapisala Angela Vode v knjigi Skriti spomin. Vse je bila ena sama skrb uprave, da bi se imele zapornice čim slabše. Vsekakor je bilo najhuje v času zasliševanj. Ponoči so zasliševali, podnevi pa budno pazili, da ne bi zaspale. Tudi usesti ali nasloniti se niso smele na posteljo. Meni mama o tem, kaj je doživela v zaporu, ni nikdar pripovedovala.
Poglejmo najprej življenjsko pot prvorojenke.
Mija je najstarejša in tako se je tudi obnašala. Ona je doživela čas, ko je bil oče zdrav, ko je še drugače vodil družino, ko je bil, kot bi rekli zdaj, predsednik turistične zveze Slovenije, bil ugleden vaščan v Goričanah, tako da je bila tudi po obnašanju povsem drugačna. Med vojno se je nekoliko ukvarjala s politiko, bila je med stražarji. Znala je šivati in je imela, kot sem že omenila, komando pri hiši, delila je tudi kosilo. Konec vojne je, stara 23 let, dočakala v Gorici. Tretjega maja so jo skupaj s kolegico ustavili partizani in odpeljali. Po očetovi obsodbi so jo pripeljali v Ljubljano na sodišče. Takrat je šele mama izvedela, kje je. Kar hitro je bila obsojena na tri mesece prisilnega dela. Desetega avgusta, nekaj dni za Tinetom in Marjanom, je prišla domov. Bila je živahna, tako da v hiši ni manjkalo obiskovalcev, tudi Marjan Tršar je bil med njimi. Januarja 1946 so jo znova zaprli, češ da je članica neke zarotniške skupine, da je napisala neko sovražno pismo in ga poslala v tujino. Res pa je, da je prišel neki znanec s fakultete in jo nagovoril, naj popiše povojno stanje.
Provokator?
Skoraj gotovo. Bila je obsojena na tri leta, ki jih je preživela nekaj v Begunjah na Gorenjskem, nekaj v Brestanici in potem po treh letih prišla domov v Gunclje, ko pa mame ni bilo več tam. Hotela se je vpisati na univerzo oziroma nadaljevati študij, saj je bila že v tretjem letniku kemije, vendar ni mogla, ker je bila obsojena na odvzem državljanskih pravic. Tako se je 27 let stara zaposlila, spoznala moža in se potem vpisala na višjo šolo za fizioterapijo, ker je ugotovila, da je vpis tja možen brez državljanstva. Po dveh letih je študij končala in ostala na šoli vse do upokojitve kot predavateljica in priznana fizioterapevtka.
Naslednji se je rodil Jože.
Ja, skoraj vsako leto je bilo rojstvo. Jože se je rodil leta 1923. Po maturi se je vpisal na geografijo v Ljubljani, leta 1943 prekinil študij, še prej je leto dni študiral tudi v Rimu, potem pa je šel pozno jeseni 1943 s prijateljem Marjanom Lavričem na Primorsko. To je svetoval oče, češ da treba je braniti Primorsko. Vemo, da je bil v Ajdovščini, sicer pa o svojem domobranstvu ni veliko govoril. Kdaj je namignil, da mu marsikaj tudi ni bilo všeč. Po vojni se je umaknil iz Vipavske doline čez Sočo, nekako prišel do Rima in tam poiskal strica Antona Prešerna. Njemu je namreč mama pisala, kateri otroci so se razbežali, in jih priporočila v pomoč. Jožetu je tako omogočil, da je študiral naprej. Mami v Ljubljani na univerzi zanj niso hoteli dati papirjev o opravljenem študiju. Vseeno je študij v Rimu končal in leta 1947 postal profesor zemljepisa v Trstu. Ni bil prav lepo sprejet, ker je bil domobranec. Mami je uspelo do njega spraviti očetove črtice z naslovom Ljudje, ki so potem izšle v Argentini. Jože se je ob razpisu za izselitev leta 1955, ko je bila razpuščena cona A, preselil v Ameriko. Tam je leto in pol delal v tovarni, da si je prihranil denar, saj je moral znova ponoviti študij, ker mu rimskega niso priznali. V Ameriki sta bili takrat tudi sestri Ivanka in Zina, ki jima je veliko pomagal. Imel je tri otroke. Veliko je raziskoval slovensko izseljenstvo, zato je bilo z njim zelo zanimivo potovati po Ameriki. Vse do upokojitve je bil profesor na univerzi Washington v Seattlu.
Umrl je leta 2015 in bil tudi velik dobrotnik Nove Slovenske zaveze. Kaj pa Ivanka?
Ivanka je bila ob koncu vojne v Gorici skupaj z Mijo. Na dan, ko so komunisti osvajali Gorico, je bila ranjena v nogo, zaradi česar ni bila z Mijo, ko so jo odpeljali partizani. Nekako so jo opozorili, naj gre čez Sočo, se pravi iz Jugoslavije. In je šla. Čisto brez vsega, da ne bi bila sumljiva. Tako je srečno prišla do taborišča Rimini. Tudi ona je prišla do Rima. Prišla je ponudba za študij v Španiji. Tam je končala pravo, se poročila s Slovencem, beguncem iz Prekmurja, in šla potem s tremi punčkami in četrtič noseča v Kanado. Vsega je imela trinajst otrok. Ko je bila devetič noseča, so se preselili v ZDA, v Pensilvanijo, kjer so možu dale učiteljsko službo neke redovnice, skupaj s posojilom za hišo. Ko so otroci nekoliko odrasli, je Ivanka opravila še bibliotekarski tečaj in je bila potem zaposlena v knjižnici, da si je zaslužila pokojnino. Vsi njeni otroci so akademsko izobraženi in uspešni. Od leta 1965 naprej je pošiljala svoje otroke v Ljubljano na počitnice. Sestra Ivanka se po možu piše Antolin, še živi in je v 94. letu starosti.
Tudi Zinina pot se je končala v Severni Ameriki …
Ko je bila Zina majhna, je imela težko angino, zaradi česar je zastala v rasti. To jo je zaznamovalo za celo življenje. Bila je pa zelo bistra in prijazna. Leta 1945 je imela veliko maturo in bežala skupaj s sestrama Zoro in Ančko. Bila je v Vetrinju, kjer je opravila maturo, potem pa je šla študirat v Gradec. Vpisala se je na medicino. Pripovedovala je, da je bila tako lačna, da se niti učiti ni mogla. Po dveh letih je prišla priložnost za odhod v Ameriko. Tam je končala študij na medicinskem kolidžu in je bila potem vodja krvne banke v clevelandski javni bolnišnici. Ker je bila majhne postave, je bila zapostavljena, tudi med slovenskimi izseljenci. Ker je bila izobražena, je poučevala na slovenski sobotni šoli v Clevelandu. Ko je v Ameriko prišel brat Jože, jo je malo »socializiral«. Naučil jo je voziti avto, da je lahko šla med ljudi.
Ali ni pri njej živela tudi mama?
Tako je, ko je mama leta 1962 prišla v Ameriko, jo je sprejela Zina. Ona ji je tudi uredila, da je dobila status gospodinjske pomočnice, s čimer je dobila dvesto dolarjev mesečno. Tako je mama prvič imela svoj lasten denar. Mamina pisma so izjemno zanimiva. Imela je krasno pisavo in zelo vesel stil pisanja. Zelo se je veselila, da so jo spoštovali tudi kot ženo Narteja Velikonje. Dokler ni za njo prišla vest, da je v zaporu izdajala. Ta etiketa, pred katero se niti braniti ni mogla, je bila cena, da so jo sploh pustili oditi iz Jugoslavije. Slovenska emigracija pa je bila kritična, saj ni doživela totalitarizma in njegovih zaporov, da bi vedeli, kako to je. Vseeno se je mama vživela v clevelandsko življenje, od leta 1969 pa je vsako leto prihajala tudi na obisk v Slovenijo. Živela je pri naju s sestro, bila je dobre volje, a tudi pri teh obiskih ni govorila o preteklosti. Tudi na pokopališče nismo hodili, vse dokler ni Zora imela majhnih otrok. Mame sva bili vsako leto zelo veseli. Bila je specialistka za ročna dela. Vedno je bila urejena, tudi pri desetih otrocih. Zadnjič je bila v Sloveniji leta 1981, za tem pa smo jo v Ameriki
Figure 5.
izmenično začeli obiskovati mi, otroci. Na obisku v Ameriki so me spraševali o dogajanju leta 1945, pa sem morala odkrito priznati, da meni ni nihče ničesar povedal. Takrat je mama potrdila, da res ni pripovedovala, ker se je bala, da bi se mi kaj zagovorilo, da pa sem ji bila v veliko oporo. To je bilo leta 1982. Verjetno pa je kaj pripovedovala Zini. Zadnji je bil na obisku pri mami Tine leta 1987, spomladi 1988 je pa umrla, stara 91 let. Zina se je po mamini smrti upokojila, nekajkrat je še prišla na obisk v Slovenijo, potem pa ne več. Umrla je leta 2005.
Kakšna je bila Zorina življenjska pot, če zdajle spustiva njeno delo pri Novi Slovenski zavezi?
Rojena je bila leta 1928 v Goričanah. Med vojno je obiskovala Krekovo gospodinjsko šolo. Ob begu po vojni je imela s seboj samo spričevalo za prvi letnik. Pot treh sester čez Ljubelj je bila sorazmerno ugodna. V Ljubljani so šle na vlak do Podnarta, tam so prenočile, potem pa odšle peš proti Jesenicam. Na brezjanskem klancu jih je srečala domobranska enota in povedala, da so na Jesenicah že partizani. Vzeli so jih s sabo in so prenočili v Kovorju. Tam so bile kaka dva dni, potem pa so jih peljali z vozom čez Ljubelj. V Vetrinju so živele v gradu, kar jim je uredil Jože Lekan, ki je bil pozneje v taborišču Peggetz vodja kuhinje. Čeprav je bila v gradu huda gneča, je bilo vseeno veliko bolje kot pa za glavnino, ki je bivala na travniku. Zato Zora nima hudih spominov na Vetrinj. Nepopisna groza pa je bila, ko se je izvedelo, da so komunistom vrnili domobransko vojsko. V Peggetzu je opravila peti in šesti razred gimnazije, spomni se predvsem hude lakote. Po maminem pismu so šle sestre domov, za kar je bilo Zori žal. Doma je šla najprej za služkinjo, potem pa v gostinsko šolo. Profesor Srakar jo je navdušil za knjigovodstvo, ki je bila njena poklicna pot vse do upokojitve. Poročila se je, živi v Ljubljani in ima tri otroke in pet vnukov.
Bralcem Zaveze je najbolj znan vaš brat Tine, prvi predsednik Nove Slovenske zaveze.
Tine je bil sedmi otrok, rojen je bil v Ljubljani. Ob rojstvu je bil zelo slaboten, zato je v šolo hodil z Marjanom, ki smo mu rekli Jane. To sta bila fantiča, ki sta vedno kakšno ušpičila. Med vojno sta od nekod privlekla neko bombo in je potem oče zahteval, da jo odneseta, mulca sta jo naložila pa kar na neki voz pred hišo, da jo je odpeljal. Med vojno sta hodila na klasično gimnazijo, ki je bila takrat v Akademskem kolegiju. Tine je bil odličnjak, Marjan pa ne. Imela sta zelo veliko sošolcev, ki so hodili na naše dvorišče in smo se družili. Eden takih je bil France Buh, kasnejši misijonar na Madagaskarju. Nekoč so se igrali petelinji boj, Buh je bil zgoraj in je padel na kurnik sosedove gospe, ki je bila zelo natančna. Takoj je pritekla in nas kregala, kdo je podrl kurnik. Buh, Buh, smo vpili in jo dodatno razjarili: zdaj se še iz Boga norčujete!
Kako je bilo pa z njima ob koncu vojne?
Konec maja 1945, ko sta bila v peti gimnaziji, se je v šoli kakih sedem fantov spomnilo, da bodo šli med domobrance, seveda tudi Tine in Marjan. Oče se je strinjal, saj je po svoji izkušnji iz prve svetovne vojne verjel, da bo zanju bolje, če bosta vojaka kot civilista. Stara sta bila petnajst in šestnajst let! Prijavila sta se v Šiški, v Vodnikovi osnovni šoli. Osmega maja sta se prišla še poslovit in sta šla potem že ponoči iz Ljubljane proti Tržiču, čez Ljubelj. Tine je rad pripovedoval o zadnji bitki za most na Dravi, kako je Rupnikov bataljon nastopil kot suverena vojaška formacija in gladko zmagal. Potem so lahko prišli do Vetrinjskega polja, kjer sta bila predvsem lačna. Že po poti sta srečala tudi vse tri sestre, sicer pa sta se seveda držala svoje vojske. Šla sta na tovornjak, ki jih je zapeljal v Pliberk. Tam so jih naložili na vlak, od tam so šli do Dravograda in Slovenj Gradca, kjer so zapustili vlak in ločili oficirje. Tine je pripovedoval, da sta tam na travi zaspala in sta potem še tekla, da sta ujela druge. Šla sta skozi Hudo luknjo in potem spet z vlakom do Celja, kjer sta bila žrtvi vseh tistih maltretiranj. Ker sta bila majhna, sta jo sorazmerno dobro odnesla. Prišla sta v Teharje, v skupino A, ker sta bila šele tri dni pri domobrancih in ker sta bila mladoletna.
In dejansko so ju izpustili.
V začetku avgusta, ko je bila amnestija, sta prišla domov kot dva okostnjaka. S tifusom. Skrb zanju je mamo vrnila v življenje, saj bi brez njene skrbi umrla. Potem sta šla že jeseni v šolo, vendar sta bila kmalu izključena, ker sta bila kot domobranca v Teharjah. Tine je pozneje brskal po arhivih in našel dokument, da je tudi Taras Kermauner podpisal izjavo, naj bosta izključena. Mama potem ni vedela, kaj bi z njima, da ne bi postopala brez obveznosti. Tine je imel smisel za risanje, zato ga je Marjan
Figure 6.
Tršar vzel malo v šolo. Po kakem letu je mama dosegla, da sta se lahko znova vpisala v šolo. Po maturi je bil spet problem, kam iti. Tine bi bil denimo lahko dober slavist. Veliko je bral, bil je študijsko naravnan. Vendar smo vedeli, da moramo izbirati poklice, ki niso povezani s politiko. Tako se je Tine vpisal na medicino, Marjan pa na metalurgijo. Marjan je bil eden redkih študentov, ki so zelo hitro dokončali študij, Tine se je pa tudi neprestano učil in uspešno zaključil.
Potem je prišlo na vrsto služenje vojaškega roka.
Tine je služil vojaški rok kot zdravnik v Travniku, Marjan je bil na slabšem, ker je padel med politično nezanesljive in je imel težak rok. Zanimivo je, da sta se tam kot dobra športnika vendarle lahko tudi nekoliko uveljavila. Sledili sta poroki, za ženi sta oba izbrala sošolki. Tine je bil kot zdravnik najprej v novomeški bolnišnici. Kasneje je bil na Škofljici in si je zaradi mnogih obiskov pacientov potem prvi omislil fička. Marjan je šel v Ravne na Koroškem, kjer je bil vseskozi operativec v nočni izmeni, inženir procesa za elektro peč. Ni mogel napredovati. Tine se je potem usposobil za abdominalnega kirurga. Zaradi spora z Zemljaričem je potem prišel v Šiško, v Bolnišnico dr. Petra Deržaja. Operiral je tako rekoč pol Slovenije. Znan je bil kot neprijazen, a kvaliteten. Zanj in za nas je bilo najhuje, ko mu je že leta 1976 umrla prva žena Judita. Vendar se je kmalu znova poročil. Teplo ga je še marsikaj, saj mu je umrla tudi najmlajša hčerka Barbara.
Ali ni podobno kot oče tudi Tine nekoliko okusil politiko?
Tine je kot zdravnik prišel v stik z mnogimi, tudi pomembnimi ljudmi. Po osamosvojitvi se je nekoliko vključil tudi v Demosovo politiko in kandidiral za poslanca. Vendar ni bil diplomat kot tudi oče ne. Zelo hitro je ugotovil, da pomladna politika ni to, kar bi morala biti. Peterle se mu je zdel plehek, Janša takrat še ni tako nastopal kot danes, Hribarjevo pa je imel sploh za čudno in nedosledno.
Se pravi, da je osamosvojitveni čas doživljal zelo močno?
Bil je zelo zelo vesel in poln upanja, da bo bolje. Da lahko zdaj na glas povemo, kaj nas žuli. Čudno se mu je zdelo, zakaj po medijih neprestano jamrajo, da bomo zdaj jedli travo. Ali ne čutijo, da nam zdaj Srbi ne bodo več skakali po glavi in da je zdaj od nas odvisno, kako bomo živeli. Tako se je spraševal. Ljudje so podlegli propagandi in tako se je tudi Tine od te ožje politike umaknil.
Kar je obenem začetek Nove Slovenske zaveze?
Rad se je srečeval z nekaterimi nekdanjimi sošolci in preživelimi domobranci. In to je bil osnovni krog ljudi, ki so ustanovili Novo Slovensko zavezo. Takrat niti nisem vedela za to. Spomladi leta 1991 sem recimo šla k mami v Ameriko in mi je dal prvo številko Zaveze. V tistem času sem bila zelo deprimirana, ker mi je januarja tistega leta umrla sestra Alenka. Tako mi tista revija res ni veliko pomenila; niti se nisem zavedala, kaj je. Tu moram še omeniti, da so natis prvih številk Zaveze ustanovitelji plačali sami.
Zelo mi je bilo všeč to, da je Tine nekako uredil, da smo ob stoti obletnici očetovega rojstva lahko na njegovo rojstno hišo postavili spominsko ploščo. Na Primorskem niso bili za to in so precej nagajali. Na srečo je za idejo stalo takratno Društvo slovenskih pisateljev, tako da je stvar vseeno uspela.
Pa vendar ste že kmalu začeli pomagati na NSZ?
Ker sem bila takrat že v pokoju, me je Tine tam leta 1992 ali 1993 res povabil, da bi pri Zavezi kaj pomagala. Zora je bila vključena že prej, ker se je spoznala na finance, da je v tistih začetkih vzpostavila red. Stane Štrbenk pa je poskrbel, da je bilo kljub nasprotovanju društvo sploh registrirano. On je urejal ogromno stvari, kar sem videla šele pozneje, ko sem določene stvari sama prevzela. Poznal je tudi vso birokracijo, ki sem jo jaz sovražila.
Če se še za hip vrneva k začetku. Omenili ste, da so se Tine in nekdanji domobranci srečevali in da je iz tega nastala NSZ.
Figure 7.
Tako je in Tine je bil izvoljen za prvega predsednika. Takoj se je lotil dela in začel zbirati seznam žrtev po župnijah. Najprej so si člani glavnega odbora razdelili območja, ustanavljali so se farni odbori, stopili so v stik z duhovniki, da so pomagali pridobivati podatke iz krstnih knjig, in podobno. Kjer so farani sami kaj napravili, so z veseljem pomagali. S tem v zvezi se je dogajalo marsikaj. Recimo v Godešiču so borci dosegli, da mobiliziranci niso smeli biti napisani na plošči. Kmalu so se začela tudi letna srečanja NSZ, ki so bila najprej v kleti župnijske cerkve Svete Družine v Mostah. Tam sem začela spoznavati ljudi, ki so prihajali tja.
Kako se spominjate prvih let dela?
Najprej smo imeli prostore na Gospodinjski ulici v Šiški. Pavle Kogej nam je potem uredil prostore na Resljevi ulici. Tam smo bili tako sredi mesta in se mi je zdelo škoda, da bi bili prostori še naprej odprti samo enkrat na teden popoldne, tako da sem potem uvedla vsakdanjo dežurno službo. Ker sem imela čas, sem bila tam vsak dan in sem bila vedno bolj vpeta v delo s seznami za farne plošče ali pa recimo leta 1995 za koncert Resurrecturis. Takrat sem celo karte za Cankarjev dom prodajala. Redno je izhajala Zaveza, tako da sem se priključila tudi pakiranju in kmalu prevzela tudi to organizacijo. Na srečo smo imeli že računalnik, da smo lahko vsaj nalepke tiskali, kar je bilo veliko olajšanje. Čeprav iz svojega poklica takšnega dela nisem poznala. V prvih letih je bilo vzdušje zelo delavno, neprestano se je nekaj dogajalo. Tine je bil že upokojen, čeprav je bil honorarno še vedno zaposlen, in je bil na terenu po celi Sloveniji, kadar je le mogel. Večkrat je vzel sabo Zoro, na odkritje farnih plošč pa tudi mene.
Obenem so se začeli prvi obiski morišč.
Spomnim se, ko smo šli prvič na Primorsko na Sveto Goro ter obiskovali brezna v Grgarju in na Trnovski planoti in vse do Črnega Vrha nad Idrijo. Bili smo kar s petimi avtobusi. Bilo je zelo lepo, čeprav smo se organizacijsko še malo lovili. To so bili obenem tudi čudoviti izleti po Sloveniji, po krajih, ki jih sicer ne bi nikoli videli. Nekateri veljaki niso hodili z nami z avtobusom, Tine pa je šel in vodil avtobuse, čeprav je včasih igral tudi klovna, da ni bilo na teh poteh samo črne teme. Marsikatero pot nam je odkril, ki je sami ne bi našli. Z veseljem je delal vse to in poznal je praktično vsa brezna.
Ste imeli tudi redne seje glavnega odbora?
Seje so bile v času njegovega predsedovanja bolj operativne narave in so bile vsak četrtek. Pogovorili so se, kaj in kako bodo delali, in seveda pokomentirali stanje v državi. Z Antonom Drobničem je bilo tega operativnega veliko manj. Več pa smo zvedeli o pravosodnih postopkih, o politiki ter kaj se dogaja v svetu in v Evropi. Pozno pa so bili k sodelovanju pritegnjeni mladi, pa še to ne prav posrečeno, saj so nekateri odšli. Verjetno so se premalo zavedali, da bodo stvari nekoč morali v roke prevzeti mladi.
Ne moremo mimo Tinetove smrti …
Žal je precenil svoje fizične sposobnosti. Tisto pomlad letna 2010 je šel v Ameriko obiskat hčerko Urško. Veliko so hodili naokrog, tako da je bil prepričan v svojo fizično usposobljenost. Ko so se potem poleti vrnili v Slovenijo, se je namenil na Triglav. Kot priprava na to je prišel usodni Prisank. Šla sta z zetom. V avtu sta pozabila mobitel, po poti pa je Tine izgubil tudi malico. Nazaj grede je slabel in je poslal zeta po pomoč. Ko je ta prišel na Vršič, je bila že trda tema, noč brez lune, zato so reševanje odložili na jutro, ko so Tineta našli mrtvega. Težko je bilo za nas vse.
Tine bi lahko še ogromno naredil. Bil je poln načrtov. Že takoj v nedeljo je imel program. Pa z Jožetom Kočarjem sta se menila, da bosta urejevala seznam za dodatne plošče na ljubljanskih Žalah itd. Ogromno je vedel, veliko je pa tudi fotografiral. Žena je njegov arhiv prinesla na Zavezo in v teh dokumentih so gotovo še zanimivi podatki.
Za Tinetom se je rodil Marjan leta 1930. O njem ste že marsikaj povedali, ker sta bila do konca študija zelo povezana. Kako je bilo z Marjanom potem?
Marjan je bil v Ravnah diskriminiran, čeprav je iznašel zmes za kvalitetnejše strjevanje v kokili. Je pa zaradi te inovacije dobil možnost, da gre v Nemčijo. Funkcionarji so mu takoj hoteli vzeti potni list, a jih je prehitel in se izmuznil. Seveda je bil to velik škandal za partijo. Doma je pusti ženo in dva otroka, kar je bilo zlasti zanje zelo težko. Leta 1962, po enem letu, so se mu potem pridružili v Nemčiji. Tam se je kot metalurg lepo uveljavil. Zanimivo je bilo, da najstarejši sin, ki je bil takrat star deset let, ni znal besede nemško, pa se je moral vpisati v šolo. V kratkem času je toliko obvladal nemščino, da je napravil sprejemni izpit in bil sprejet v šolo. Ko sem bila leta 1965 na obisku in sem Marjana prvič videla, me je povabil, naj pridem v Nemčijo, a me ni prav nič mikalo v tujino. Marjan živi v Nemčiji kot vdovec, saj mu je letos januarja umrla žena.
Sledi sestra Ančka.
Ančka je bila kot otrok precej zanemarjena. Bila je namreč stara dve leti in pol, ko je oče zbolel in sem poleg njega potem dobila jaz kot dojenček več pozornosti, in to se ji je poznalo vse življenje. Ona me je peljala v prvi razred. Skupaj z Zino in Zoro je šla v Vetrinj. Leta 1947, ko so begunci začeli odhajati v Argentino, jim je mama pisala, naj prideta domov, in tako sta marca istega leta precej prestrašeni res prišli. Mama je spet skrbela, da bi nadaljevali šolanje, in tako sta se vpisali na gostinsko šolo. Taboriščnega šolanja oblasti seveda niso priznale. Je šla pa zlasti Zori šola dobro od rok, saj je nekatere stvari ponavljala že tretjič. Šolo sta končali, potem pa je bila Ančka z dekretom dodeljena v Celje, kjer je spoznala svojega moža in odšla z njim v Osijek ter se kmalu s sinom vrnila nazaj domov. Zora ji je našla službo in je bila potem z nami v Guncljah; ko se je pridružil tudi mož, je bila kar gneča. Potem je dobila računovodsko službo v Mojstrani, potem v Mladinski knjigi in nazadnje v SCT-ju. Ančka je umrla je letos poleti.
Velikokrat omenjate mamino skrb za šolanje otrok. Ali ni bila to še dodatna obremenitev družine?
Doma je bilo res težko, ker smo bili brez stalnega dohodka. Ta je prišel šele, ko sta bila zaposlena Tine in Marjan, a onadva sta si takrat ustvarjala vsak svojo družino. Na srečo smo imeli štipendije, ki smo jih vedno dali mami. To je bil naš družinski budžet. Brez tega ne bi mogli študirat. Mami je marsikdo svetoval, naj gremo raje delat, a je vztrajala. Zadaj je bila očetova filozofija: premoženja nam ne moreta zapustiti, lahko pa nam omogočita boljše življenje s tem, da se šolamo. In imela sta prav.
Potem pridete na vrsto vi, čeprav vas že spotoma malo spoznavamo …
Po veliki maturi me je brat Marjan pregovoril, da sem se vpisala in končala študij metalurgije. Zaradi kadrovske štipendije sem šla za šest let v Sisak. To je bil nekakšen jugoslovanski Babilon, ker so potrebovali delovno silo zaradi valjarne brezšivnih cevi. Tam se nisem izpostavljala, tudi šikanirana nisem bila, a ko je bil sindikalni izlet v Italijo, mi niso potrdili potnega lista. Za mlado dekle tam ni bilo zdravega vzdušja, zato je bilo to zame kar kruto obdobje. Leta 1964 sem se vrnila v Slovenijo in se zaposlila v laboratoriju zavoda za varjenje. Veliko sem se morala še naučiti, a vseeno je bilo veliko laže. Imela sem lepo, samostojno delovno mesto.
Znate torej tudi variti?
Poskusila sem, a se ustrašim trenutka, ko se oblok prižge, in odmaknem roko.
Na inštitutu se dočakali upokojitev in začeli »kariero« na Zavezi, o čemer sva že govorila. Kaj pa najmlajša sestra Helena?
Lenka smo ji rekli. Ona je bila najmlajša, rojena že po očetovi bolezni, leta 1936 in je bila naš »cartlček«. Bila je zelo bistra in živahna, tako da sva se kot otroka vedno malo ravsali.
Figure 8.
Ostali sva doma z mamo in očetom. Njej je bilo laže, imam občutek, saj je imela družbo in neločljive prijatelje. V šoli je bila pridna. Čeprav je tam našla še partizanske učiteljice, ki so jo prisilile, da je v razredu v prvi vrsti sedela sama, češ da je hči vojnega zločinca. To jo je zelo prizadelo. Pozneje se je hotela vpisati v višjo klasično gimnazijo, a ji vpisa niso dovolili, tako da se je vpisala na sedmo državno.
Pri referatu o nekem književniku je porabila očetovo kritiko, pa je učiteljica to opazila in ji rekla: ne bi ti bilo treba nič korigirati očeta, je kar dobro napisal … Kar pomeni, da so bila očetova besedila znana. Po veliki maturi je študirala in končala fiziko. Najprej je bila zaposlena v Iskri, potem pa je dobila službo na srednji gradbeni šoli, kjer je predavala fiziko in matematiko.
Se pravi delikatna izbira …
Kot šolnik je bila vsekakor bolj na udaru. Še zadnje leto, ko je razkrila, da v šoli za osebno korist goljufajo z denarjem in materialom, so ji vrgli v obraz, naj se ne vtika, ker je hči vojnega zločinca.
Imela je pa neverjeten smisel za svoje dijake. Takoj je razbrala tudi to ali ono stisko katerega izmed njih. Raje kot da bi za ljubi mir dala zadostno oceno, je kakega fanta sama dodatno inštruirala. To je bil tudi primer nečaka funkcionarja Staneta Kavčiča, ki si ga je upala oceniti z nezadostno. Pozneje se ji je prišel zahvalit, da ga je naučila. Ona je šla prva na obisk k mami v Ameriko, čez dve leti pa je mama prišla prvič na obisk. Lenka je kadila cigarete brez filtra in je umrla januarja leta 1991 zaradi raka na grlu. Za plebiscit bi morala biti v komisiji, pa je bila že v bolnici.
Vedve sta bili posebej povezani …
Medve sva skupaj živeli. Dobro sva se razumeli, obe sva bili samski. Ona me je podpirala tudi takrat, ko sem imela hčerko.
Nace je umrl štiri leta star, Milenca kmalu po rojstvu. Ali so bile te mlade smrti v tistem času za (velike) družine in starše manj tragične kot danes ali pa so le ostale v senci vidnejših katastrof?
Mama je rekla, da boli, ko ti odsekajo en prst, in boli, ko ti odsekajo celo roko. To vedno boli. Tako je razložila svoje počutje. Za Naceta so bili vsi zelo žalostni, ker je bil lušten štirileten fantič. Ravno so se selili iz Goričan v Ljubljano. Po dvorišču se je peljal vprežni voz. Veliki otroci so nanj skočili, njemu pa ni uspelo in si je pri kolesu zlomil nogo. Potem je v bolnišnici dobil pljučnico in umrl. Spomin nanj je bil vedno povezan z grenkim priokusom, češ Nace ne bi smel umreti, na Naceta nismo dovolj pazili. Milenca je bila rojena tik pred mano. Zastrupila se je skupaj z več novorojenčki že v porodnišnici. Po pol leta bolečin je v joku umrla mami na rokah. Še ena težka mamina izkušnja.
Ko gledamo življenjske stiske vaše mame in vaše družine: ali se vam ne zdi, da so neštete strašne materinske, dekliške in družinske usode iz vojnega in povojnega časa še bolj zapostavljene kot druge (poboji) in zato nekako še bolj tragične?
O vsem tem takrat takoj po vojni nismo veliko vedeli, vsaj z mojega otroškega vidika ne. So prišle mamine znanke in pripovedovale, da jih streljajo v Kočevju. Pa da tega ni, onega ni, tisti se ni vrnil. Zame je bilo to nekako oddaljeno. V resnici se mi je najbolj vtisnil v spomin Kočevski rog leta 1990, ko sem na slovesnosti videla sprevod samih črnih ženskih rut. Črno oblečene ženske s črnimi rutami so prišle v Kočevski rog. Takrat je bilo trideset tisoč ljudi in katera koli je bila še živa, tudi če je komaj šla, je prišla.
Od zgodovinske tragedije je minilo že več kot sedemdeset let. So stvari kaj jasnejše? Kako si razlagate vse to dogajanje? Vidite v vsem tem kak smisel?
Veste, človek sam ne ve, kaj in kako bi bilo, če ne bi prišlo do revolucije med vojno. Ko je okupator prišel v našo deželo, ga nihče ni maral. Ne Italijana ne Nemca. In tisti, ki so nekako šli okupatorju naproti, so želeli le očuvati življenja Slovencev, da bi bilo čim manj žrtev, čim manj škode, da bo čim manj maščevalen in podobno. A ni šlo, ker so začeli terenci pobijati ugledne vaščane, meščane, duhovnike, se pravi ljudi, ki jim je narod zaupal. Kdo je šel pa v partizane? Taki ljudje so šli v partizane, da takrat, ko so zapustili Ljubljano, v njej ni bilo ne ropa ne uboja. Tako je zapisal naš oče. Vsi lumpi so šli v gmajno, da so se lahko izživljali in ubijali brez kazni. Če ne bi bilo NOB, bi narod preživel okupatorja, manj bi bilo internacij, manj bi bilo pošiljanj v taborišča, talcev sploh. Ker ne bi bilo izzivanja. Bili bi le mobiliziranci v nemško vojsko.
»Grob« vašega očeta ni znan, s čimer na posebej izpostavljen način doživljate usodo tisočev Slovencev, ki ne vedo, kje ležijo njihovi dragi.
K mami so prihajali z različnimi novicami. Enkrat, da so očeta ubili na Turjaku, drugič spet, da so ga v Kamniški Bistrici. Po osamosvojitvi je arhiv sodišča izginil in nismo vedeli, kje iskati. Edino Alenka Puhar je ob stoletnici očetovega rojstva objavila članek o očetu in nato se je javil anonimnež, ki je povedal, da je bil navzoč pri usmrtitvi na strelišču na Dolenjski cesti. Od takrat verjamemo, da je bil ubit tam, ne vemo pa, kam so ga zagrebli. Po pravici povedano, morda smo se premalo zanimali. Bili smo pod vtisom, da ga itak ne bomo našli. Takrat je bilo ustreljenih enajst, pred njim tudi enajst. Rupnika so ustrelili tam, a so ga menda odpeljali. Kje bi ga našli? In tako smo obupali. Naj nam oče ne zameri. Napisali smo ga k mami na družinski grob. Potem smo hodili tja, čeprav smo vedeli, da nista tam pokopana.
Vaša družina je na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti dosegla oprostilno sodbo. Je v tem vendarle nekaj zadoščenja? Kaj bi bili po vajinem naslednji koraki k normalizaciji v zvezi z vajinim očetom?
Zadoščenje je bilo v tem, da sem lahko primorski žlahti dala črno na belem, da oče ni bil zločinec. Ker je imela vedno polna usta takih očitkov. Podobno je bilo z ljubljanskimi bratranci, vključno z Janezom Stanovnikom. Čeprav so dobro vedeli, kakšna je resnica. Mi pa še danes marsikdo s simpatijo izrazi veselje, da je oče oproščen, in potrdi, kakšna krivica se mu je dogajala.
Kako je tekel postopek?
Postopek je trajal devetnajst let. Gradivo je bilo uničeno, niti sodbe ni bilo v arhivih. Samo en dokument je bil najden nekje v Celju, neka odločba, nekakšen seznam v zvezi z zaplembo premoženja. Le tu je bila oznaka sodbe. Prvi odvetnik Mohorič, ki ga je najel brat Jože, je umrl, z drugim tudi ni šlo naprej, zato smo prosili, da zadevo prevzame Tone Drobnič. Pooblaščenec je bil pa Tine. Po njegovi smrti je za njim prevzela prvorojenka Katja, ki je pa za rakom umrla leta 2014, za njo pa sem bila sama. Nekoč mi je Drobnič sporočil, da je sodišče, ker ničesar ne najdejo, naložilo tožilstvu, naj ponovno sestavi obtožnico. Rekonstruirali so jo lahko iz časopisja, ki je o procesu poročalo. Potem me je nekega dne ustavil simpatizer Zaveze in me vprašal, če sem brala na spletnih straneh, kjer je bila objavljena kopija sodbe, da je oče oproščen. Seveda me je zanimalo, kaj so napisali. Notri piše, da to, kar je delal, ni bilo nikdar kaznivo dejanje. Idejno nasprotovanje in pomoč ljudem z zimsko pomočjo ni kriminal. Pa sploh njemu očitati fašizem, ki mu je Primorska toliko pomenila! Vsekakor sem vesela, da je oproščen takih nesmiselnih obtožb. Še bolj bi bila pa vesela, če bi to doživela mama. Ona je namreč toliko pretrpela, ker je bil po krivici ubit. Mama bi bila presrečna že, če bi doživela osamosvojitev.
Gospa Meta, v zapisu v 100. številki Zaveze navajate očeta, češ da bo potrebno, da preživijo tri generacije, da se bo v narodu odpravilo sovraštvo, ki ga je zasejalo nasilje med drugo svetovno vojno. Sliši se ogromno! Pa vendar on ni upošteval še dodatnih petdeset let nasilja, laži in razdvajanja. Koliko generacij bo, mislite, torej potrebnih?
Veste kaj, med vojno ljudje niso mogli verjeti, da so komunisti tako krvoločni. Še manj potem po vojni. Saj ko so se domobranci vračali s Koroške, saj si niso mogli misliti, da jih bodo vse pobili! Niso si mogli zamisliti tolikšne morije! In da lahko obstaja tolika hudobija. In podpihovanja te hudobije po terenu. Da so celo materam otroke nasilno jemali in jih dajali v domove. Da so matere morale same obdelovati kmetije, kolikor so jim pustili. Bile so vdove, imele so otroke, ki so jim morale preživeti in ki so jim mnogokrat onemogočali šolanje ali pa jih tam maltretirali. Krščanski človek si ne more misliti, da je nekdo sposoben biti tako hudoben, da je sposoben tako lagati, tožariti, krasti, ubijati. Včasih je bil kak posameznik, tu pa sistematično cele skupine. Sami so si privoščili pa privilegije. In zakaj vse to? Od kje jim to? Kocbeku se je zamerila Cerkev pa je šel na drugo stran. Ali naš stric Janez Stanovnik, bolje da ne povem, zakaj je šel h krščanskim socialistom: ker ga škof Jeglič ni podprl v tem, da bi kandidiral za župana. No, njegov sin pa še korak dlje. Morda je to najhujše, da so bili tisti, ki so storili toliko hudega, potem za to poplačani s privilegiji in vodilnih položajih. Tudi po osamosvojitvi. Žlahta, sinovi, vnuki so ostali na položajih. Morda niso čisto dobro vedeli, zakaj, ker jim dedek ni povedal resnice, kaj je počel med vojno in po njej. Saj ne da bi jim bil človek nevoščljiv, še malo ne, ampak ker je to tako narobe. Tudi oče je med vojno kljub vsemu pričakoval, da bo zločin po sodni poti kaznovan, da bo vzpostavljena nekakšna pravičnost.
Za sklep še en vaš navedek: »Kdo bo njegovim [Velikonjevim] otrokom omogočil izpolnitev poklicnih ambicij, ki so bile zaradi krivične sodbe onemogočene? Nihče! Tega ne potrebujemo! Potrebujemo spoštovanje do našega očeta, priznanje, da je bil pošten in zaveden Slovenec, ki je v času narodove stiske ljudem pomagal in opozarjal na nevarnost komunizma, na nevarnost anarhije in nasilja.« Bi danes še kaj dodali, če očeta vzamemo tudi kot simbol celotne demokratične strani, ki se je uprla boljševizmu?
Veliko sem razmišljala o tem. Kaj bi morali napraviti v Sloveniji na splošno, ne samo zaradi mojega očeta. Kaj bi pomenilo začetek sprave? Država bi se morala žrtvam opravičiti. Priznati krivdo. Priznati, da je bil NOB krivičen sistem, ki je povzročil in omogočil vse te žrtve. Komunizem kot tak je treba obsoditi. Ne samo politika, tudi sodstvo. Tudi v šolstvo morajo priti te stvari. Priznati je treba in ljudem povedati. Potem bo mir.
Oče je sedel na koncu in je vedno nekaj pripovedoval, najraje anekdote, ki jih je tudi zbiral. In če niso bile dovolj smešne, da bi se smejali, je vedel, da jih mora popraviti.
Ko so šli za zadnje silvestrovo leta 1944 starejši praznovat ven, me je bilo tako strah, da si nisem upala spustiti nog s klopi, ker sem se bala atentatorjev.
Tako poštenega človeka, kot je bil oče, še nisem srečala. S to poštenostjo se ni napihoval, nikoli ni hodil v prvo klop. S svojim življenjem in s svojo osebnostjo sporoča, da s poštenostjo nisi nujno materialno uspešen, vseeno pa se splača biti pošten.
Mama je povedala, da je bila cel dan na sodišču, da je hodila od enega do drugega, da bi ji dovolili, da bi se z očetom srečala. In ko je nazadnje dobila dovoljenje, da ga lahko obišče, so rekli, so ga že odpeljali. Niso mu dovolili duhovnika, ni mogla oddati niti pisma zanj, niso ji dali mrtvega in niso ji povedali za njegov grob.
Zvečer smo se dobili v stolnici. Mama naju je pred križem prijela za roko, vsako za eno, in rekla: zdajle bodo pa našega papana ustrelili. – – – Tam smo ostale in jokale … Ne znam vam povedati, kaj sem takrat čutila, samo to vem, da je bila to ena groza.
Kot otrok težko občutiš, da nimaš očeta, da te grdo gledajo, da ti ga oponašajo kot zločinca. Potem sčasoma vidiš, koliko in za kaj je tvegal in to potem v tebi zbudi veliko spoštovanje.
Po osamosvojitvi se je Tine nekoliko vključil tudi v Demosovo politiko in tudi kandidiral za poslanca. Vendar ni bil diplomat kot tudi oče ne. Zelo hitro je ugotovil, da pomladna politika ni to, kar bi morala biti. Peterle se mu je zdel plehek, Janša takrat še ni nastopal tako kot danes, Hribarjevo je imel pa sploh za čudno in nedosledno.
Zadaj je bila očetova filozofija: premoženja nam ne moreta zapustiti, lahko pa nam omogočita boljše življenje s tem, da se šolamo. In imela sta prav.
Kaj bi pomenilo začetek sprave? Država bi se morala žrtvam opravičiti. Priznati krivdo. Priznati, da je bil NOB krivičen sistem, ki je povzročil in omogočil vse te žrtve. Če ne bi bilo NOB, bi narod preživel okupatorja, manj bi bilo internacij, manj bi bilo pošiljanj v taborišča, talcev sploh. Ker ne bi bilo izzivanja. Bili bi le mobiliziranci v nemško vojsko.
Zadoščenje je bilo v tem, da sem lahko primorski žlahti dala črno na belem, da oče ni bil zločinec. Ker je imela vedno polna usta takih očitkov. Podobno je bilo z ljubljanskimi bratranci, vključno z Janezom Stanovnikom. Čeprav so dobro vedeli, kakšna je resnica.
Komunizem kot tak je treba obsoditi. Ne samo politika, tudi sodstvo. Tudi v šolstvo morajo priti te stvari. Priznati je treba in ljudem povedati. Potem bo mir.
Ko je okupator prišel v našo deželo, ga nihče ni maral. Ne Italijana ne Nemca. In tisti, ki so nekako šli okupatorju naproti, so želeli le očuvati življenja Slovencev, da bi bilo čim manj žrtev, čim manj škode, da bo čim manj maščevalen in podobno.
Kdo je šel pa v partizane? Taki ljudje so šli v partizane, da takrat, ko so zapustili Ljubljano, v njej ni bilo ne ropa ne uboja. Tako je zapisal naš oče. Vsi lumpi so šli v gmajno, da so se lahko izživljali in ubijali brez kazni.
Veste kaj, med vojno ljudje niso mogli verjeti, da so komunisti tako krvoločni. Še manj potem po vojni. Saj ko so se domobranci vračali s Koroške, saj si niso mogli misliti, da jih bodo vse pobili! Niso si mogli zamisliti tolikšne morije! In da lahko obstaja tolika hudobija.
In na koncu so mamo odpeljali. V zaporu je preživela trinajst mesecev, večinoma v Rajhenburgu. Domov se je vrnila tako spremenjena, da je skoraj ni bilo za spoznat.
V začetku avgusta, ko je bila amnestija, sta Tine in Marjan prišla domov kot dva okostnjaka. S tifusom. Skrb zanju je mamo vrnilo v življenje, saj bi brez njene skrbi umrla. Potem sta šla že jeseni v šolo, vendar sta bila kmalu izključena, ker sta bila domobranca.