Pogled Nove Slovenske zaveze na izjavo Slovenska sprava Slovenske akademije znanosti in umetnosti

P


Ob bližnji trideseti obletnici samostojne slovenske države je SAZU dne 15. marca 2021 objavila izjavo »Slovenska sprava«. Izjava se dotika najtežjih dogodkov in problemov iz časa druge svetovne vojne in po njej ter njihovega uničujočega vpliva na našo sedanjost in prihodnost. Izjava je opozorila na potrebo po prenovi ali reviziji ideološko napisane novejše zgodovine in postavila v ospredje potrebo po obsodbi storjenih zločinov z gledišča občečloveških etičnih vrednot. Verjamemo, da je izjava nastala z namenom, da bi prispevala k preseganju razdora, ki ga uvodoma poimenuje kot »razklan zgodovinski spomin« Slovencev. Zato je besedilo vzbudilo razmeroma veliko zanimanje slovenske javnosti: četudi so na samo vsebino izjave možni različni pogledi – glede tega podamo svoje misli v nadaljevanju –, je zelo pozitivno, da je SAZU, po zakonu najvišja slovenska znanstvena ustanova, odprla prostor širšega družbenega pogovora o ključnih temah, ki so v prostoru javnih institucij domala 30 let ostale nereflektirane in so zato nosile inertno težo fiksiranih predstav iz prejšnjega režima.

Na tem pozitivnem izhodišču – da izjava SAZU prispeva k nujno potrebni družbeni diskusiji o temah, vitalno pomembnih za narodov obstoj – podamo nekaj observacij, ki so do besedila same izjave deloma afirmativne, deloma kritične, v vsakem primeru pa naj nadaljnjo diskusijo spodbujajo, ne ustavljajo. Obstati zgolj pri sedanji izjavi bi pomenilo ponavljati napako iz leta 1990, ko je bila slovesnost v Kočevskem Rogu postavljena kot enkraten dogodek, ki naj preseka zgodovino in postavi stvari na pravo mesto. Tak pristop je le dodatno prispeval k delitvam in uničeval spravni proces, ki bi moral biti proces soočanja s celovito resnico, afirmacija dobrega in obsodba slabega, priznanje krivde, prošnja za odpuščanje in ustrezna restitucija, ki v družbeno zavest vgradi mehanizme proti relativizaciji zla in lažnim stereotipom. Zato je škoda, da SAZU ni kritično presodila tudi razlogov za dolgotrajno vrtenje v krogu, ki nas vedno znova vznemirja, namesto da bi nas pomirjala.

Novo Slovensko zavezo so ustanovili in jo še danes sestavljajo ljudje, ki so prestali največje strahote Teharij, Škofovih zavodov in drugih taborišč in morišč, in sorodniki teh, ki so bili tam pomorjeni; zaprti, preganjani in zatirani ljudje, ki so se reševali z begunstvom v tujino ali molčečim notranjim eksilom in so nosili največjo težo trpljenja v zgodovinski drami, ki je zadela slovenski narod. To temeljno dejstvo – povezanost s pobitimi in izkustvo trpljenja preživelih – zavezuje Novo Slovensko zavezo k resnemu preudarku vprašanj, ki jih je SAZU ob skrbi za slovenski zgodovinski spomin načela. Izjavo »Slovenska sprava« zato preudarjamo v treh njenih vidikih: 1. glede na vsebino same izjave, 2. glede na subjekt izjave in 3. glede na legitimnost izjavljanja.

1. obsega poleg nekaterih vprašljivih stavkov, ki jih tu ne moremo podrobno obravnavati, dve ključni pozitivni jedri, zaradi katerih upamo, da je v danih slovenskih okoliščinah izjava vendarle delovala pozitivno: »da sta bila polastitev narodnoosvobodilnega boja s strani komunistične partije in z njo povezani revolucionarni teror neupravičena« in »da je bil odpor proti temu terorju upravičen«. Nenavadno je, da je treba upravičenost

samoobrambe pred terorjem revolucije sploh zagovarjati; toda slovenska družbena klima je žal tako deformirana, da ta pravica mnogim ni evidentna. Slovesna izjava SAZU, da so se napadeni imeli pravico braniti, v tem pogledu predstavlja napredek. V navedenih dveh odlomkih je, menimo, tisti potencial izjave »Slovenska sprava«, ki je vzbudil največ zanimanja, povzročil premik v zavesti državljanov in omogoča nadaljnjo diskusijo – četudi mu manjka bistvena opredelitev, kako je treba ločevati med bojem proti okupatorju in revolucijo.

Poleg teh pozitivnih jeder vsebuje izjava več poudarkov, ki so notranje nerazčiščeni in bi potrebovali izdatno nadaljnjo osvetlitev. Nerazčiščen je denimo poudarek izjave, »da je bil upor proti okupatorjem upravičen«. Ni namreč vsak upor proti okupatorju a priori upravičen in moralno legitimen: še zlasti niso legitimne napadalne akcije partizanov proti okupatorjem, ki so bile v naseljih ali v bližini vasi namenoma izvedene tako, da so povzročile strahovite represalije okupatorja, internacijo v taborišča, streljanje talcev in požige celih vasi. Takšen upor ni upravičen nikoli! Vse evropske rezistence, od češke do italijanske in francoske, so se mu zelo izogibale. Slovenski partizani pa so tak »upor« izvajali, ker so jih vodili komunisti in so imeli pri tem posebne namene.

Del izjave SAZU, ki ima v obliki, kot je zapisan, zelo zavajajoč pomen, je tudi trditev, da je bila ob sicer legitimnem uporu proti terorju revolucije »oborožena kolaboracija z okupatorjem neupravičena«, to pomeni, vredna obsodbe in zavržena. Ta trditev je etično sporna: trditev sicer afirmira upor proti revoluciji, toda ne z orožjem, sprejetim od okupatorja – pri tem pa ne pove, katero drugo možnost naj bi naši napadeni ljudje po vaseh še imeli na voljo. Ta del izjave v praktični konsekvenci zanika pravico do samoobrambe na edini način, ki je bil napadenim na voljo, zato je neetičen. Poudarjamo, da je tradicionalni slovenski človek skupaj s svojimi voditelji okupacijo in zavojevalce zavračal, zato je nepošteno govoriti o kolaboraciji na njegov račun – še zlasti glede na ideološko vsebino, ki jo ta izraz po desetletjih totalitarnega enoumja evocira. Da ne govorimo o tem, da je povsem spregledano vprašanje kolaboracije na komunistični strani. V mednarodnopravni študiji (2005) je Dieter Blumenwitz ocenil, da organizirana samozaščita pred vojnimi zločini partizanov »svoje upravičenosti ni izgubila niti ob okoliščini, da so jo okupacijske oblasti dopuščale ali podpirale« (str. 172). Nediferencirano, pavšalno govorjenje o upravičenem »uporu« in neupravičeni »kolaboraciji« sta značilna ostanka ideologije bivšega totalitarnega režima. Problematično pa je, če se takšna nerazlikovalna govorica povzpne v izjavo SAZU. Če SAZU stereotipa o »kolaborantih« ne demontira, temveč ga posredno utrjuje, ravna družbeno nevarno: poskusi legitimizacije povojnih pobojev se napajajo zlasti iz lažnega stereotipa o kolektivni kolaboraciji. Zato je neprimerno, da se SAZU izogne vsebinski opredelitvi tega, kdo je kolaboriral, ker je podpiral cilje okupatorja, in kdo se je legitimno upiral revoluciji.

Med nesprejemljivimi stavki izjave SAZU je tudi eden, ki žal nadaljuje revolucionarni razdor, prav v nasprotju z namenom izjave, ki naj bi razdor presegala. To je stavek, da naj bi bil »narodnoosvobodilni upor […] navdihujoče dejanje in eden od temeljev naše državnosti«. Pri takšnem govorjenju se žal vse neha; to ni več znanstvena, temveč politična izjava. Tu se vzdržimo upravičene kritike in spomnimo le, da je bilo v SFRJ skrajno nevarno le omeniti samostojno Slovenijo in da so nas v šolah 45 let učili, da je »revolucionarna« in

»partizanska« borba vzpostavila državo SFRJ – totalitarno državo, ki je hudo kršila človekove pravice in smo se iz nje rešili z vojaško podprto osamosvojitvijo Slovenije. Partizanska OF in država Slovenija sta v nezdružljivem zgodovinskem nasprotju.

Globoko problematičen je tudi del izjave, kjer akademiki zapišejo: »Soodgovornost in krivdo [za bratomorni spopad med Slovenci] nosita obe strani.« Verjetno moramo javnost opozoriti, da pri teh stavkih ne gre za abstraktno akademsko razpravljanje. Ti stavki marveč ljudem, ki jim je komunistična revolucija prizadejala nepopisno trpljenje, materialno škodo in vseživljenjsko krivico – uničila pa je tudi cele družine in rodove – tem ljudem zdaj naprtijo še del krivde za to, da so bili napadeni in so se branili. Čeprav so navidez pravičniško izrečene, so to hude besede. Menimo, da ni dostojno, če SAZU slovenski javnosti daje vtis, da enači napadalca in tistega, ki se je branil, in da ignorira ogromno nesorazmerje glede števila in narave zločinov ene in druge strani. Zdi se, kot da avtorji izjave tu nekako »mediirajo« med obema stranema po načelu: vsakemu nekaj. Rezultat je lahko le ideološko postavljena trditev, zato je prispevek dokumenta za nadaljnjo diskusijo na takšnih mestih na moč vprašljiv. Na takšnih mestih se zdi, da prihaja do nekakšnega »kompromisa« med lažjo, utrjeno v prejšnjem sistemu, in resnico, ugotovljeno iz dejstev. Tovrstni stavki nimajo spoznavne vrednosti, saj ne posredujejo resnice, pač pa jih razumemo kot funkcionalne stavke: njihova vloga je, da besedilo izjave napravijo sprejemljivo v danih (resda zelo konfliktnih) razmerah, v kakršnih je Slovenija žal realno. Kljub temu menimo, da je SAZU dovolj avtonomna in bi ob takšni snovi, kot jo obravnava izjava »Slovenska sprava«, morala te ozire presegati.

. Ni dvoma, da je Slovenska akademija znanosti in umetnosti upravičena, da odpira diskusijo o nepremagani dediščini komunistične revolucije, z njo povezane državljanske vojne in na nji temelječe totalitarne države SFRJ. Mnogi Slovenci so to od SAZU pričakovali že prej, saj od vrhov znanosti pričakujemo, da po etičnih načelih presojajo pomembne pojave v družbi. V tem pogledu je torej SAZU nedvomno legitimen govorec ali subjekt izjave, kakršna je »Slovenska sprava«.

Nejasno pa ostaja vprašanje, ki se ga izjava sama ne dotika (čeprav ga ipso facto odpira): kako SAZU kot nosilka izjave razume svojo vlogo v kompleksnem in bolečem sklopu vprašanj, ki jih nekoliko nenatančno imenujemo slovenska sprava? Ali s to izjavo SAZU aktivno vstopa v to problematiko in bo sprožila nove dejavnosti za njeno nadaljnje reševanje? Ali pa, nasprotno, je to izjavo podala kot enkratno in dokončno dejanje, s katerim je postavila okvire, kako da je treba problem po njenem mnenju razumeti?

Tu se seveda odpre dejstvo, da SAZU ne živi v praznem prostoru zunaj časa, pač pa v dejanski slovenski družbi. Kako SAZU razume svoj odnos do tistih subjektov, ki so se s to problematiko resno ukvarjali že mnogo prej? Študijski center za narodno spravo intenzivno zbira, proučuje in znanstveno analizira zgodovinsko gradivo s tega področja že od leta 2008. Raziskovalci Študijskega centra so pripravili v teh letih množico razstav, predavanj, okroglih miz itn., najtesneje povezanih s problematiko slovenske sprave; predvsem pa so objavili vrsto monografij, v katerih je ta zgodovinska tematika podrobno znanstveno analizirana, kar je temelj za kompetentno odpiranje vprašanja o t.i. narodni spravi. Ne nazadnje je njihov ustanovitelj, Republika Slovenija, postavil problematiko narodne sprave v sr­

čiko poslanstva in v ime te ustanove. Toda pri oblikovanju izjave »Slovenska sprava« jim ni SAZU pripustila nikakršne vloge.

Ne nazadnje moramo, prilično ali neprilično, spomniti, da Nova Slovenska zaveza deluje na tem področju že od maja 1991. Ne bomo govorili , toda spoštovane akademike moramo v zvezi s »posvečenostjo mrtvih«, ki jo omenja izjava, vendarle spomniti na nekaj čisto temeljnega: kar danes vemo o več kot 14.000 slovenskih žrtvah komunistične revolucije – za vsako osebo njeno ime, podatke o rojstvu in smrti – vemo zato, ker so ustanovitelji Nove Slovenske zaveze v sebi nosili resnično zavezo do teh žrtev, zato so iskali kraje njihove nasilne smrti, poizvedovali, raziskovali in niso mirovali tako dolgo, da so bili podatki zbrani, preverjeni, urejeni in naposled zapisani v marmor skromno zasnovanih, toda pietetnih 255 farnih spominskih plošč s 14.901 imenom žrtev. Njihovih imen ni zbrala država Slovenija, ki bi bila to dolžna storiti kakor vsaka civilizirana država (pozneje je to storil Inštitut za novejšo zgodovino). Te ljudi je kot osebe z imeni in priimki, kot osebe z življenjem in smrtjo iz teme nasilne zgodovine dvignila Nova Slovenska zaveza.

SAZU je napovedala, da bo ob tridesetletnici samostojne slovenske države izšel zbornik njenega lanskega posveta z naslovom »Slovenska sprava«. Zanimiva informacija. Na posvet ni bil vabljen nihče, ki je na tem področju dolga leta kontinuirano deloval: ne Nova Slovenska zaveza ne Združeni ob lipi sprave ne Študijski center za narodno spravo ne predsednik Komisije vlade Republike Slovenije za vprašanja prikritih grobišč. Kakor da je o spravi možno in smiselno govoriti, ne da bi sploh slišali glas žrtev … Večkrat smo do tod zapisali, da nas veseli, da SAZU odpira pomembno diskusijo. Ali jo res?

Kaj ta dejanja povedo o samorazumevanju SAZU kot subjekta izrekanja o zapleteni, boleči in kompleksni tematiki slovenske sprave? Verjetno ima ta kontekst na izjavo »Slovenska sprava« dvojni učinek. Dikcija same izjave skuša biti demokratično korektna, v mnogih formulacijah je čutiti prizadevanje za pravičnost in soglasje. Toda pozicija, ki jo vzdržuje subjekt same izjave, je vendarle takšna, da izjavi daje pridih ekskluzivnosti in apriornosti.

. Legitimnost je etično fundiran pojem: legitimno je, kar je v danem položaju skladno z moralnimi normami ali vrednotami. Izjavo »Slovenska sprava« je sprejela skupščina akademikov kot najvišji organ SAZU z veliko večino glasov dne 25. februarja 2021 in v tem sociološkem pogledu njena legitimnost sploh ni vprašljiva.

Vprašanje o njeni legitimnosti se prevprašuje na drugi ravni: ali se univerzalne etične vrednote (ki jih izjava žal ne opredeli) in s tem povezana obsodba zločinov skladajo s tem, kar subjekt izjave dejansko je?

Letopisi SAZU povojnega časa nam dolgo vrsto let izpričujejo, da sta bila kot častna člana Akademije izvoljena Josip Broz Tito (1948) in Edvard Kardelj (1949). Razumemo okoliščine v totalitarni SFRJ, ko je bila SAZU popolnoma podrejena politiki in je smela svoje člane le predlagati, partijska oblast pa jih je potrjevala. Ne moremo pa razumeti, da SAZU vseh 30 let delovanja v samostojni demokratični Sloveniji ni zbrala demokratične prisebnosti in etične premočrtnosti, da bi povedala, da teh dveh vodilnih oseb bivšega totalitarnega režima ne šteje več za svoja člana, da jima odreka svoje priznanje in da obsoja politično nasilje, ki ga je bila v tem času zaradi njiju sama deležna. Nerazumljivo je, kako je mogoče, da izmed članstva SAZU nikoli nista bila uradno izločena, četudi posthumno, funkcionarja,

ki sta odgovorna za to, da je Slovenija posejana z več kot 700 morišči: diktator Tito, ki je v maju 1945 z balkona ljubljanske univerze napovedal pokole političnih nasprotnikov ter jih ukazal, in Kardelj, ki je prav tako na najvišji ravni ukazoval, organiziral in priganjal glede hitrosti množičnega pobijanja ujetnikov.

Izjava »Slovenska sprava« se s primernimi izrazi etično opredeli do »poboja tisočev domobrancev in civilistov«. Hkrati pa SAZU kot subjekt te izjave ne zmore izločiti izmed svojega članstva dveh storilcev zločina na najvišji ravni. V dobri veri verjamemo, da se pisci izjave v času priprave besedila niso zavedali tega drastičnega nasprotja. Vendar to protislovje ostaja tako nepojmljivo in nesprejemljivo, da izjavi »Slovenska sprava« resno spodjeda etični temelj.

S te temeljne, etične ravni se vprašanje upravičeno vrne nazaj na sociološko raven: ali bi enako velika večina akademikov, kakor je glasovala za izjavo »Slovenska sprava«, glasovala tudi za to, da SAZU odreče častno članstvo komunističnima funkcionarjema, ki ju bremenijo najhujši zločini zoper človečnost?

Resnično vprašanje se torej glasi: kolikšno legitimnost ima izjava, katere nosilci resda obsojajo zločinska dejanja, ne zmorejo pa obsoditi zločincev vsaj s simbolno gesto izločitve? Z vsebino izjave obsojajo sicer posledice, ne zmorejo pa obsoditi storilca ter ga izločiti iz SAZU kot subjekta izjave? Vsebina izrekanja in subjekt izrekanja sta v protislovju ali vsaj v etičnem neskladju.

Zdi se, da tukaj z vso močjo prihaja na površje ena od velikih anomalij slovenske družbe: da sicer zmoremo obsoditi zlo dejanje na abstraktni ravni, ne moremo pa tega zla povezati s posamezno osebo, ki ga je zagrešila. Tako imamo v Sloveniji čez 700 prikritih množičnih morišč, imamo tisočere žrtve, nimamo pa niti enega odgovornega storilca. Ali je to skladno z najvišjimi etičnimi vrednotami, na katere se sklicuje SAZU?

Naj za sklep povemo, kaj po našem mnenju v izjavi najbolj manjka. Izostaja temeljna ugotovitev o središčnem pojavu 20. stoletja med Slovenci: da so komunisti sredi najhujše narodove nesreče, ko je bil slovenski narod okupiran, ponižan in razkosan, svoj narod napadli s komunistično revolucijo in do poletja 1942 pobili do tisoč svojih domnevnih ali resničnih političnih nasprotnikov. To, menimo, je središčno, gorostasno dejstvo, ki s svojo velikostjo določa vso nadaljnjo zgodovino Slovencev. To dokazujejo novejše znanstvene raziskave; in to smo člani Nove Slovenske zaveze vedeli že dolga desetletja, vse od pobojev in preganjanj samih: vse to smo vedeli, premišljevali in zapisovali iz neposredne . Zgodovinopisje danes ugotavlja, kar so naši starejši člani in njihovi pobiti bližnji empirično izkusili. To izkustvo je takšno, da s svojo moralno veličino dviguje naše pobite onkraj vsakršne ideologije, politike in tudi zgodovinopisja. Da, mislimo, da jih vzpostavlja kot neminljivo etično avtoriteto Slovencev.

dr. Matija Ogrin

Nova Slovenska zaveza, predsednik

Ljubljana, 9. maja 2021

Avtor Urednik