Preplah in naivnost

P


Potencirani okopi in nenavadno soglasje
Nedavna zgodovina
Izzivanje konfliktov
Razkrinkajmo smrt

Razločevati, katera znamenja kličejo k skrajni pozornosti, katera pa zganjajo lažni preplah, je, kadar je na kocki prihodnost države ali celotne civilizacije, nadvse zahtevna naloga. Na svetu nikoli ni manjkalo ljudi, ki vidijo zaroto vsepovsod. Tudi danes je tako. A po drugi strani prav tako ne manjka ljudi, ki bodo zanikovali katastrofo, čeprav je ta že prestopila prag. Takšne primere lahko spremljamo v času pandemije, za katero strokovnjaki različnih področij menijo, da predstavlja v svetovnem merilu največji pretres po drugi svetovni vojni. Kljub očitnosti, ki je ustavila svet, ki polni bolnišnice in ki koplje neštete grobove, je modno zanikovati vse: virus, epidemijo in tudi bolezen samo. Neki infektolog je povedal, da nekateri, ki zanikajo virus, pri svojem mnenju vztrajajo celo še potem, ko so po zdravljenju odpuščeni iz bolnišnice.

Pred nekaj leti smo si predstavljali, da imamo razmeroma trden geopolitični kontekst, ki bo naši mladi državi nudil okvir za varno napredovanje, danes pa te relativne gotovosti ni več. Nekaj se je premaknilo in vsakdo, ki spremlja dogajanje, čuti, da svet v pomembnem delu ne teče več tako, kot smo bili vajeni. Kako potencirano utripa idejna dinamika in se razrašča v že zamejene delitve Slovenije, Evrope in sveta, lahko v zadnjih tednih opazujemo pri konfliktu med Izraelom in Palestino.

Konsenz, da smo na prelomu časa, je skoraj popoln. Kako je soglasje mogoče v situaciji, katere osrednja značilnost je družbena razklanost? To je razložljivo z znano logiko boljševizma: krade, kaže s prstom na druge in kriči: primite tatu! To je »resnica« ene strani. Žrtev in resnicoljubni očividci na drugi strani ne morejo, da se ne bi strinjali glede osnovnega dejstva: dogaja se kraja.

Kako se ta princip odraža v trenutni Sloveniji? V deželi vlada totalitarizem, kriči posttotalitarna stran in kaže na vladno koalicijo, dejansko pa sama po inerciji in s pomočjo globoke države povsem obvladuje glavnino uradništva, medijev, pravosodja, šolstva, gospodarstva itd. A soglasje, da je nekaj hudo narobe, stoji.

Razni analitiki običajno navajajo dva dogodka, ki naj bi pomenila ali vsaj naznanjala veliko spremembo v svetu. To je bil najprej referendum, ki je Veliko Britanijo popeljal iz Evropske zveze, potem pa še izvolitev Donalda Trumpa za ameriškega predsednika. Hitro bomo videli, da te analize nimajo podlage v stvareh niti ne prinašajo diagnoze, od katere bi bila kaka korist, pač pa so same del problema. Dejanski problem brexita je v tem, da letargične, od lagodja uspavane generacije nimajo več nobenega odnosa do zgodovine, nobenega odnosa do konstitutivnih temeljev Evrope, ki so države članice po stoletjih vojn pripeljali v obdobje miru in blaginje. Podobno kot za omenjene generacije velja tudi za evropsko administracijo, ki jo v smislu vrednotnega cilja zanimajo predvsem ekstrakti politične korektnosti v povezavi z dobro nagrajenim lagodnim življenjem. Od tu izhaja birokratizem, odtujenost od resničnih težav in zavzemanje za »vrednote«, ki spodkopavajo kakovostno evropsko sobivanje. Vse to pa navsezadnje res vpliva na mnoge ljudi, da take Evrope ne sprejemajo za svojo, in naposled lahko britanski referendum uspe.

Če z istih predpostavk pogledamo še predzadnje volitve v Ameriki, vidimo, da je bila izvolitev Trumpa v resnici dogodek, ki gre v nasprotno smer kot brexit. Ne glede na videz, ki ga daje slogan »Najprej Amerika«, in ne

glede na to, kaj v mnogih zbuja osebnost takrat izvoljenega predsednika. Brexit kot nekaj, kar se požvižga na trud, ki je po strašnih izkušnjah želel vzpostaviti mirno sožitje evropskih narodov, si kot negativni fenomen roko podaja šele z zadnjimi ameriškimi volitvami, s katerimi se je v dobršni meri etabliral levičarski svet, ki je po cestah vladal s terorjem.

Jasno je, da izvolitev Bidna in brexit tudi po tem uvidu nista identična pojava, še posebej zato, ker v oči bode dejstvo, katera stran je v Britaniji (tudi na račun suicidnih politik EZ!) zagovarjala odhod iz Evrope, a globlje silnice pod »levo­desnim« površjem gredo v isto smer. Predvsem pa ta dva dogodka ne naznanjujeta eksplozije nekega fantomskega populizma, kot poudarjajo na začetku omenjeni analitiki in ki naj bi predstavljal grozeč zgodovinski prelom.

Ni dvoma, da se na takih in podobnih dogodkih (lahko) lomi zgodovina, a nekje na drugih vzporednikih. V Ameriki je bil to besen odziv na republikansko zmago, pri nas pa podobna reakcija na sestavljanje idejno mešane koalicije.

Svet se, splošneje gledano, šibi pod vse večjo strahovlado politične korektnosti in ima dva obraza: prvi so lepo zveneče besede, drugi pa nasilnost, če se kdo s tem tokom ne strinja. V Sloveniji so politične sile, ki smo jim pred tridesetimi leti dali slovo, tako močne, da besnijo, lažejo in izvajajo nasilje brez slehernega zadržka, če se primeri, da nimajo totalne oblasti. O njihovem scenariju, v katerem se povezujeta svetovni in slovenski nivo, na naslednjih straneh piše France Cukjati.

Tendenca modrega človeka, ki mu je ta mračnjaški svet levičarstva tuj, je, da bi nejeverno zamahnil z roko in šel naprej. A zmožnost modrega človeka je tudi to, da v vsem tem vidi realen diabolični potencial in pogleda, ali je le mogoče kaj postoriti, da se prepreči najhujše. K temu ga mora še posebej napeljevati dejstvo, da ta zgodovinska izkušnja že obstaja. In da takratne ljudi celo obtožujemo, da so bili naivni in da niso bili zmožni spoprijeti se s tovrstnim sovražnikom. Zato v tej številki objavljamo zahtevnejši članek Justina Stanovnika, ki motri boljševiško revolucijo. Za to besedilo je zgodovinar dr. Janez Zdešar dejal, da sodi v sam svetovni vrh tovrstnih analiz.

Milan Komar je v nekem predavanju razmišljal o tem, kako je sploh mogoč neznosen fenomen Hitler: kako je mogoče, da se je v Nemčiji tako zlahka povzpel na oblast. Trdi, da je bila kriva pasivnost; da bi mnogi lahko kaj storili, pa ni nihče ničesar storil. Odpor so izkazovale le redke tradicionalne manjšine. Pričakovalo se je, da se bodo nemški škofje oglasili jasno in glasno, a je bil njihov glas brezbarven in medel. Pričakovalo se je, da bodo reagirali Judje, a niso verjeli neposrednim napovedim genocida in so ostali pasivni. Pričakovalo se je, da se bo uprlo liberalistično meščanstvo, pa se ni. Pričakovalo se je, da se bodo uprli industrialci, a so začeli sklepati kompromise. Pričakovalo se je, da se bo uprla socialdemokracija, a ni ukrenila ničesar. Pričakovalo se je, da se bodo uprle liberalne stranke, pa se niso. In nastopilo je trpljenje, nastopila je smrt.

Avtor Lenart Rihar