Izkušamo ga le po drobcih, dojemamo ga razpršeno, mineva nam, kakor nam tečejo dežne kaplje po okenskem steklu v vetru. Tako nam mineva čas. Nepovezano in kakor brez celote. Kakor da se nikamor ne izteka, kakor da ni nikamor namenjen.
Vendar je namenjen. In v njem je mnogo razsežnosti, tudi takšne, da ga lahko imenujemo slovenski čas.
V slovenski čas so kot temeljna razsežnost vpisane ure duhovnega življenja naših prednikov, ure molitve, ure poslušanja božje besede, ure življenja iz zakramentov: to je čas verovanja, čas oznanila, čas ljudske pobožnosti in romanj, čas križevega pota in svetih stopnic, čas prošenj k Mariji in svetnikom, čas procesij s Svetim Rešnjim Telesom za blagoslov polja in vinskih goric, procesij za dobro vreme in pobožnosti proti epidemijam, čas cerkvenega leta in njegovih praznikov, kvatrnih postnih dni, prošnjih dnevov, čas cerkvene pesmi, romarske pesmi in marijanske pesmi – z eno besedo: čas vere in njene v stoletjih utrjene ljudske obrednosti, čas stika slovenskega človeka s krščansko skrivnostjo.
Čas tega stika je gotovo tisti slovenski čas, ki je slovensko kulturno substanco v teku stoletij najmočneje zgoščeval, ji dajal obliko, trdnost, svojstvenost, ji od znotraj podeljeval nosilnost, odpornost in trajnost v zgodovini.
Toda ta čas je obdajal in mimo njega je potekal še vse drugačen čas: tek zgodovinskih procesov, čas nastajanja držav in mest, čas vojn in pustošenj, čas draginje, ujm in suše, tisti, ki ga slovenske procesije imenujejo čas kuge, lakote in vojske.
Sredi zgodovinskega časa in znotraj duhovnega časa pa je potekal tisti slovenski čas, katerega odlomke in okruške vsakdo pozna iz svojega izkustva, iz svoje družine in rodu: čas človeške osebe, čas njenega življenja in dela, s katerim si v potu svojega obraza služi kruh, čas prizadevanj in truda na kmetijah in v delavnicah, čas razmaha in ustvarjanja, vsega tega, s čimer človek ne le poskrbi zase, marveč v tem prizadevanju sam sebe v pomembni meri soustvari.
V nemirnem prepletu teh treh razsežnosti je potekal slovenski čas skozi stoletja, v njem smo postajali in minevali, v njem smo prihajali do »svoje podobe«, kot je rekel Župančič, v njem smo dosegli svoj »stati inu obstati« v zgodovini. Ob tem je bilo veliko veselja in upa, še več solza in bede, mnogo tega, zaradi česar je nastala omenjena prošnja: »Kuge, lakote in vojske, reši nas, o Gospod.«
Potem pa se je zgodilo nekaj takega, česar prej v tisoč letih zgodovine Slovencev ni bilo. Prišli so ljudje, ki so naredili takšen zgodovinski čas, da je vnesel razpor, razcep med zgodovinski in duhovni čas Slovencev; hotel je celo popolnoma pretrgati osnovno prvino slovenskega časa: čas duhovnosti, izročilo vere in njenih ukazov v človeških srcih. Kdor je hotel nadaljevati izročilo desetih zapovedi in slovenske krščanske omike, to je, kdor je nadaljeval čas vere in njenih utrjenih postav, ta je naenkrat začel izkušati svoj človeški čas kot čas groze: doživel je čas nevarnosti, smrtne ogroženosti, čas nuje in stiske in skrajne samote, ko je bilo treba braniti sebe in svoje.
Za 15.000 takšnih ljudi je tako res prišel čas muk in poslednjih vzdihov, čas nasilne ločitve iz časa, ko je zlo niča zavrtalo v slovenski čas svojih 15.000 smrtnih ran, padcev v brezno in zasutih ust …
Nova Slovenska zaveza je v maju 2021 dopolnila 30 let delovanja. Njeno delo je 30 let poglabljanja v resničen, mnogoplasten in usoden slovenski čas vojne in revolucije. Ko je izpolnjevala svojo zavezo, da ohrani spomin na naše
pokojne žrtve, da razišče njihove zgodbe in pričuje o veliki smrti, je v izpolnjevanju te zaveze hkrati prikazovala resnično udeleženost naših ljudi v večrazsežnem, konfliktnem slovenskem času. Kazala je avtentično podobo njihovih usod: kako je njihovo življenje navdajal in usmerjal duhovni čas vere in izročila prednikov, tisočletni čas stika s krščansko skrivnostjo, in kako je v njihove osebne človeške dni udarilo nasilje nihilističnega, z ničem navdanega zgodovinskega časa. Naši pokojni so želeli nadaljevati tisočletno izročilo slovenske krščanske omike in ji z lastnim življenjem kaj malega, dobrega dodati; sile, ki so usmerjale nihilistični zgodovinski čas, pa so hotele z vsem pretrgati, izničiti ves poprejšnji slovenski čas in postaviti svet iz nič, iz svoje volje. Utopičen svet brezmejnega nasilja.
Kakor so naši pokojni, ki jih je pobila revolucija, vedeli, kakšen svet in čas želijo nadaljevati, tako so tudi ustanovitelji Nove Slovenske zaveze vedeli, kakšni so ljudje, ki se jih hočejo spominjati in njihovo resnično podobo prenesti v naš, sedanji slovenski čas – da ne bo tako pretrgan in razcefran, kakor je čas nasilno postavila revolucija, marveč, da se bo navezoval na dolgo nit časa slovenskega izročila. Tako so postavili v spomin pobitim, kot priča knjiga Farne spominske plošče 3.255 farnih plošč z natančnimi podatki o 14.901 pobitih; skupno s pozneje postavljeno ploščo v Selcih jih je čez 15.000. V 120 številkah Zaveze so podrobneje, večkrat z dokumenti ali verodostojnimi pričevanji osvetljene mnoge njihove pretresljive usode. Nova Slovenska zaveza je s tem Slovencem pokazala, kaj pomeni stik z avtentično zgodovinsko realnostjo resničnih oseb in njihovega resničnega slovenskega časa. Ta avtentičen stik je, o tem smo prepričani, pomembno prispeval tudi k odločitvi za samostojno slovensko državo.
Kjer takšnega avtentičnega stika z realnostjo ni, tam ljudje postavijo potvorjeno podobo minulega časa. Tako nastanejo iluzije o socializmu in »nostalgija« po Jugoslaviji pri mladih, ki ju nikoli niso doživeli. Toda njihove iluzorne predstave (ki jih sicer izdelujejo ljudje s političnimi nameni, o čemer zdaj tu ne govorimo) ravno dokazujejo, da praktično nihče ne more živeti brez preteklosti, brez določene opore v zgodovinskem ozadju; in če ne najde resnične podobe, se bo zatekel k lažni. Iluzije mladih tako znova potrjujejo, da nihče ni otok, marveč del večje celote, in če ne bo našel ob pravem času avtentične podobe te celote, se bo pustil pritegnili privlačni sili slepila in utopije. Dejanja, ki izhajajo iz utopij, so v zadnji posledici lahko le nasilna. Sedanje lažne podobe zgodovinskega časa začenši z »jugonostalgijo« so namreč regresivne, vodijo v ciklično ponavljanje vedno istega, vodijo v čas »večnega vračanja« predzgodovinskih ljudstev, pa tudi njihove mitologije in nasilja.
Nasprotno s tem je slovenski čas, kakor so ga želeli nepretrganega nadaljevati naši pokojni in kakor o njem avtentično pričuje Nova Slovenska zaveza, poleg drugih gibal vedno vseboval tudi usmerjenost naprej, naprej in naposled v tisto obzorje, ki ga določajo krščanske poslednje stvari. To je bila notranja usmeritev slovenskega časa, ki so ga živeli in ohranjali naši pokojni – in ki se za njih ni pretrgal, kajti ohranili so ga in nadaljevali v večnem življenju. Njihovo pričevanje, ki mu prisluškuje in ga skuša s svojimi pričevanji vedno znova izraziti NSZ, nam govori, da če se zavedamo resnične naperjenosti človeškega časa k obzorju poslednjih stvari, bomo pristno in čvrsto stali tudi v svojem človeškem in slovenskem času – času slovenske države.