Polmračen advent
V polmrakna zadnji list jesenske knjige napisala je pesem drobna zarja.Morjé pritisne nanj svoj solnat žig, svoj up rudarja.Ta vonj soli prastarega morjázbudi željópo tisti božji poti,ki s pravimi besedami ustvarjajesen dobroti.Po kiticah te biserne verigese raki s škarjami povzpnó na skalein želve zdrknejo morjú naproti.Nov dan bo vstal.
Moja mama
Žené so tudi božji umotvor! Ves svet od Eve tja do zadnjih krajev je prav zato za kak trenutek raj – pred zadnjim dnevom košček prve zore. In včasih noč iz urejenih sil sestavi s časom očarljivo bitje: potem je, kot da starodavni mit uspe in končno uresniči vilo.A moja mama bolj je čudovita!Sam Bog mi jo je dal in z njo življenje,in tisto prvo božjo vez – ljubezen.Pod gubamiso skrite ur zareze,pod belimi lasmispomin umit,pod srcem upna najino Vstajenje.
Dejanje nevidnega vetra
Ko svet se zdi neskončno siv, rjav do enoličnosti, polživ s spomini,ki veter grebe jih spod suhih vej, s stezá preraslih, z mrtvih mej ravnini pod Fudži, tihi,žalostni od cest,kjer ni vestio vigredi v daljavi;ko svet se zdaj prav tak, ves siv;na robu griča zaiskri pomlad se v travi.O, veter ve za daljni čas, ko Bog v Mariji se za nas je učlovečil.In veter pleše v mrak goráin poje (kakor veter zna) o naši sreči.Goré zadihajo v temóin mesec strese s skled zlatona rečne struje.K zastrtim oknom vetra dih se vrne, piska stih na stih – nihče ne čuje.O, veter ve za daljni čas, ko Bog v Mariji se za nas je učlovečil.In veter gre nazaj h gorám.Ker noče biti tokrat sam z boljó ob sreči.