Spoštovani vsi, zbra …
Spoštovani vsi, zbrani na tem svetem kraju. Pozdravljeni rojaki iz Rovt, Šentjernejčani, dragi duhovniki, predstavniki Nove Slovenske zaveze, ki že vrsto let pripravljajo spominsko mašo na tem kraju. In hvala vam, da smo danes tukaj.
Tole razmišljanje bom pričel s pesnikom Balantičem, ki pravi v svoji pesmi Zasuta usta:
Nekje pokopališče je na hribu,
brez križev, rož, grobovi sami
in prek razpadlega zidu rumena trta,
ki išče luč z ugaslimi rokami.
Ležim v globini tiho, tiho,
v dolini mrzel je večer in pust.
Pri meni noč je in mi sveti.
Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust!
Pesem sem vzel za moto zato, ker je bil tudi pesnik žrtev komunističnega nasilja, ki je besnel z vso silo – pred in med vojno ter po njej. Pa tudi sam sem človek, ki je plačal davek komunizmu s smrtjo očeta Matevža, ki so ga ustrelili sicer Italijani kot talca, a po naročilu revolucionarjev.
Za svoje novomašno geslo sem si pred 50 leti izbral Balantičev verz: Ponižno za ljubezen se zahvalim, za odrešenja tvojo bolečino.
Včasih kar ne morem dojeti, da je še danes tako močna komunistična miselnost, ki preprečuje svobodo duha in dela. Včasih bi rekel tem ljudem, da bi morali doživeti komunizem leta 1950 in še kakšno leto po tem, da bi sprevideli in si ne bi nikoli več želeli teh časov. Ko sem želel prebirati Balantičevo poezijo v bogoslovju, sem z velikim strahom knjižico njegove poezije iz tujine. In to z velikim prešvercal tveganjem, ker sicer bi jo zaplenili in mene kaznovali. To je bila za tisti čas zelo osovražena literatura.
V teh dneh smo slišali: nikoli več vojne – nacizma, fašizma. Nismo pa slišali: nikoli več – komunizma. Zato smo danes tukaj, da izrečemo pokojnim spodobno zahvalo s sveto daritvijo. Kajti tudi maše se niso smele darovati za te pobite ljudi v času komunizma. Tudi sedanji čas drvi v to smer in se ne meni za vrednote življenja, za spoštovanje in dostojanstvo umrlih. Zato smo se mi zbrali tukaj, na tem mestu, kjer snivajo naši rojaki pod zasutimi plastmi zemlje in odpadkov.
Sveti papež Janez Pavel II. je leta 1999 zapisal: »Koliko mučencev 2. svetovne vojne, prav tako pa tudi med diktaturo totalitarnega komunizma! Trpeli so in darovali življenje v koncentracijskih, iztrebljevalnih taboriščih, tako hitlerjevskih kot komunističnih. Zato je prišel čas, da se spomnimo in počastimo tudi vse te žrtve.«
Sprava, o kateri velikokrat le govoričimo in si jo srčno želimo, se še ne kaže na obzorju. Papež Benedikt XVI. je v svoji okrožnici Spe salvi zapisal: »Bog je pravičen in ustvarja pravičnost. To je naša tolažba in upanje. A v svoji pravičnosti je hkrati milost. To vemo s pogledom na križanega in vstalega Kristusa. Oboje – pravičnost in milost je treba gledati v pravilni notranji povezanosti. Milost ne naredi krivice za pravico. Milost ni groba, ki vse pobriše, tako da na koncu postane vse enako veljavno, kar je kdo na zemlji storil. Zoper takšen način nebes in milosti je na primer Dostojevski po pravici protestiral v svojih Bratih Karamazovih. Hudodelci na koncu ne sedijo poleg za mizo večne gostije, kakor da se ne bi nič zgodilo.«
Danes teden bomo praznovali dan državnosti. To je naš praznik, na katerega bi morali biti ponosni in ga praznovati z srčnostjo in ponosom. Pa žal tega ni. Sodobni oblastniki na vsak način hočejo zmanjšati vrednost in pomen naše osamosvojitve in povzdigniti uničujočo revolucijo, povezano z OF.
Kam plujeta naš planet in naša domovina, se sprašujemo ob vseh modernih pobudah od našega lepega naravnega bivanja, do tiste temeljne resnice o smislu življenja. Na vsak način hočejo vsiliti tezo o svobodnem sodelovanju pri samomoru kot humanem dejanju za človeka v stiski. Namesto da bi pomagali človeku, ki trpi, in ga tolažili, ga preprosto odstranimo z umorom. In to celo s potrditvijo zdravniške stroke. Kam pluje naša domovina, se upravičeno sprašujemo.
Alojz Rebula, preminuli zamejski in slovenski pisatelj, je zapisal: »Če izginjamo in bomo izginili, bomo izginjali in izginili iz ključno po svoji lastni krivdi, po svoji lastni smrtni izbiri.«
Ne glede na situacijo, se naše srce veseli naše lepe domovine. Zanjo prosimo Boga, da jo ohranja polno življenja, da ji prebudi novih duhovniških, redovniških in misijonarskih poklicev.
Leta 1973 nas je bilo 61 slovenskih novomašnikov, letos samo trije. Kljub temu ne smemo obupati. Naši fantje in možje, ki počivajo na tej naši zemlji, so naši priprošnjiki. O tem smo lahko prepričani. Zaupajmo.
Bodi zdrava moja domovina! Bog te blagoslovi!
Dodatek – citat
Zgodovinar navadno najprej išče pisne vire in šele če teh ni, prisluhne tudi preprostemu pričevalcu. Tu bi še dodal, da sem pri svojem delu srečal čudovite in spoštovanja vredne ljudi. Ko sem poslušal in zapisal njihova pričevanja, sem z njimi ostal na nek način povezan. Čutim, da nas veže posebna vez, podobna prijateljstvu, kar pomeni, da je bila med nami prisotna iskrenost. Vem, da moje delo ne more biti vsem všeč. Predvsem skušam biti čim bolj objektiven. Hudim besedam se izogibljem, ker sem prepričan, da se vse lahko pove z normalnimi in mirnimi besedami. Seveda pa je zaradi resnice treba povedati tudi kaj težkega, na primer, da je tista mati v Šentjoštu ležala pred hišnim pragom s prerezanim vratom, ob njej pa so jokali trije otroci. Večkrat se poslužim tudi partizanske literature, včasih je skoraj nujno soočiti opise z različnih zornih kotov. Gotovo bi bilo dobro, če bi bila preprosta pričevanja podprta tudi z arhivskimi dokumenti, kar pa marsikdaj iz tega ali onega razloga ni mogoče.
JANKO MAČEK
[Page 109]