1 Pridiga v Vetrinju …
1 Pridiga v Vetrinju ob obletnici tragedije slovenskega naroda 13. maja 2023.
Vetrinj[1] je za Slovence in druge narode trnjeva krona vseh nedoumljivih krivic, povzročenih ljudem z vojno in revolucijo. Kot je dejal Justin Stanovnik, eden redkih, ki je kot žrtev preživel tragedijo slovenskega naroda – povojne poboje, človeštvo do tedaj še ni poznalo nič takega. »Ali bo že sodni dan,« je dekle v tej cerkvi v Vetrinju izkričalo svojo stisko, dojeto ob v nebo vpijoči krivici revolucionarjev in angleških diplomatskih spretnežev, ki so prodali zibelko slovenstva za cvet slovenskega naroda, ki so ga pahnili v smrt.
Vojne žal (še vedno) divjajo po svetu: v Ukrajini, Sudanu in drugod. Vedno ljudem vzamejo možnost za dostojno življenje in preživetje ter pravico do tega. Pri nas pa so poleg okupatorjev stisko naroda in boj za osvoboditev izkoristili še lastni ljudje. Zaradi nasilnega pohoda na oblast so demokratičnim rojakom naložili dodatno trpljenje, sejali smrt ter pahnili v begunstvo svoje rodne sestre in brate. Vetrinj je zgostitev vseh teh usodnih tragičnih krivic, ki so jih naložili predvsem vernim rodoljubnim ter drugim demokratom.
Letos obhajamo 130. obletnico rojstva požrtvovalnega goriškega duhovnika in rodoljuba Filipa Terčelja, simbol njih, ki so trpeli preganjanje in nasilje fašistov, zatiranje nacistov in končno še mučeniško smrt od komunistov. Kako dojeti, ovrednotiti in ohranjati spomin na te tragedije? Kdaj bodo naši rojaki lahko z nami vstali k novemu življenju svobode in upanja? Težko sprejemamo, da nas je tako kruto prizadel ta trojni totalitarizem. Ne moremo se sprijazniti, da se nam danes v preobleki svobode in drugih slepilnih manevrov vrača mehki levičarski totalitarizem, ki spet zavaja verne in druge demokrate. Verni, utrjeni v Božji besedi, smo prepričani, da nobena krivica ne bo pozabljena. Zato cenimo žrtev teh naših rojakov in vseh, ki so se uprli laži in zatiranju, umirali z molitvijo na ustnicah ter odpuščanjem v srcu, kot potrjujejo verska znamenja ob moriščih. Naša človeška in krščanska dolžnost ter zvestoba resnici in pravičnosti nam narekujejo hvaležnost za njihov dar Bogu, Cerkvi in narodu. Da pa ne bi zločinov ponavljali, ostajajmo zvesti resnici in odgovornosti! V iskrenem sodelovanju se ne vdajajmo slepi pokorščini! Poglejmo si iskreno v oči in ne dovolimo, da nas preslepita laž in zavajanje! Ne pozabimo: lažniki so delali zahrbtno in streljali v tilnik! Ker streljanje postaja spet aktualno, izbirajmo besede in zavračajmo laž. Poznavalec boljševizma Timothy Snyder je v Združenih narodih opozoril na laži in zavajanje ruskih napadalcev Ukrajine. Poziva k povezovanju, gojitvi domovinske ljubezni in ohranjanju spomina na žrtve resnice in pravičnosti. Ne pozabimo! Cankar je zapisal: »Taka krivica je kakor greh zoper svetega Duha: ne na tem ne na onem svetu ni odpuščena. Neizbrisljiva je, nepozabljiva.« Verni jo prepuščamo božji pravičnosti. Časi so resni; ne bomo gojili novega sovraštva, a tudi ne pozabili žrtev.
Čas je za pogum in odločnost za resnico, kakor so se verni in vsi prisebni demokrati na strahovit in usodni poseg odzvali odločno in z vero, kakšno je imel Lambert Ehrlich. Milan Komar je v govoru 28. maja 1967 v Buenos Airesu – ob 25. obletnici Ehrlichovega umora – dejal, da je živel in deloval iz vere enako kot drugi katoličani, ki so v vsaki stiski vztrajali v resnici in se uprli krivicam: »Dr. Ehrlich je bil . Človek močne, neomahljive vere. Podoben je bil starozaveznemu predvsem človek vere preroku. Bilo je v njem nekaj trdega, kamenitega, nekaj abrahamskega. Njegova vera je bila kakor skala. Zaupanje v Boga je bilo brezmejno, zvestoba Cerkvi popolna in brez rezerve.« To je danes strogo aktualno, nadaljuje: »Dr. Ehrlich nas uči živeti iz vere. On, ki je bil velik molivec, velik romar, asket brez primere, revež, ki je zadnjo srajco dal ubožcu. Mrtvičil se je, da bi imel več življenja. In to je strogo aktualno,« pravi Komar, takrat in spet danes:
»Blagostanjska civilizacija s svojim vsesplošnim materialnim komfortom poraja brezbrižne » in brezciljne rodove, pri katerih so periodični čustveni … izbruhi nadomestki tihega močnega notranjega duhovnega življenja, ki ga ni.«
Predniki, ki se jih danes spominjamo, so živeli iz te vere ter zvesto branili napadenega in ogroženega človeka.
Kakor Komar sprašuje rojake v zdomstvu, se moramo spraševati mi, zbrani danes v tej cerkvi, kjer je ob novici o pobijanju rojakov v Sloveniji odmevala pritajena molitev, ki so jo zalivale solze. Enako pa velja spraševanje vesti vsem Slovencem in demokratom, ki nam je mar za prihodnost. »Dr. Ehrlich gleda s svojimi prodornimi ognjeviti očmi in nas prosi in roti … Izprašajmo si vest. Še molimo, kot smo takrat molili? Naš rod še raste, kot smo takrat govorili: ‚ob črnem kruhu in rožnem vencu‘ …? Je naša zvestoba Cerkvi še tista kot takrat, ko so papeški socialni nauk študirali v gorskih vasicah, kamor ga je ponesla naša prosvetna in orlovska organizacija?« Kako poskrbeti, da bodo mladi rasli v veri in odgovornosti ter kljubovati viharjem kljub sodob nim vabam in stranpotem, saj na narodovi duši leži greh staršev ali starih staršev in niti vse solze ga niso mogle izprati, kot pravi Ivan Cankar.
Komar zaključuje s prošnjo Ehrlichu in vsem mučencem. Čeprav je bil Komar iz mladčevskega kroga, govori to Ehrlichu in vabi vse, da se povežemo:
»Ta, ki tu govori, ni iz Vašega kroga, toda ko je potekel čas, je postalo jasno, da je to, kar nas je takrat morda ločilo, majhno in neznatno; to pa, kar nas druži, je veliko in močno in da ste Vi naš, da ste od nas vseh in smo mi vsi Vaši. Zato naj Vaš spomin in Vaš zgled vzbudita v nas vseh, ki se Vas spominjamo tukaj in drugod širom po svetu, novih energij, novih neugnanih energij za ogromno in čudovito delo, ki nas čaka.«
To naj bo, sestre in bratje, naša prošnja. Ehrlich in vsi drugi pričevalci so umrli za to, da bi tudi mi kljubovali. Oživljamo vero, da naši mučeniki živijo in nas zavezujejo spominu, molitvi in dejavni in odgovorni družbeni drži. Republiko zavezujejo, da jih dostojno pokoplje, zato to zahtevamo od oblastnikov. Ko se bo to zgodilo, bodo med nami sprava, mir in sreča, ker se bo njim in nam odprla večnost, kot poje pesnik:
Zato »ne plakaj, dragi, nad pepelom sanj! Vsa srečna sem v vrtovih svetlih dni, pri Bogu, ki nad zarjami bedi in z drobnimi je zvezdami obdan«.