Kdor se spominja, v …
Kdor se spominja, vase se povrača
v sam začetek, v prvo izhodišče
si skrbno pota sem in tja preišče,
smeri po igri vetra ne obrača.
Pokoj in sprava sta njegova plača,
v globini lastni najde zatočišče,
je slep za videz, za zunanje blišče,
požene korenine v tla domača.
Spomin je znak notranjega življenja;
zahteven je do sebe, zvest resnici;
je stroga mera in zalet hotenja.
Je nepremičen kakor mestna vrata,
je hiter kakor duh, podoben ptici,
spomin in bistrost sta najožja brata.
Milan Komar
Dragi prijatelji! Mi …
Dragi prijatelji!
Mislim, da se ob tem sonetu velikega slovenskega filozofa vsak izmed nas čuti nagovorjenega. Besede, kot spomin, resnica, zvestoba, sprava, so vedno prisotne na slovesnostih, kot je današnja, in dajejo smisel našemu vztrajnemu iskanju pravice.
Tukaj in v bližnji okolici je bilo po vojni pobitih in zmetanih v rudniške jame več kot štiri tisoč oseb – nikoli ne bodo izkopani – izgovorov je veliko. Nikoli ne bomo vedeli njihovih imen. Skratka, bili so izbrisani z obličja zemlje in iz uradnih evidenc. Pred kratkim je vlada Republike Slovenije izbrisala iz uradnega koledarja 17. maj kot nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. O nekih drugih „izbrisanih“, ki to niso bili in za katere se načrtuje spomenik v slovenski prestolnici, ni vredno izgubljati ne časa ne besed.
Vrnimo se k našim mučencem. Po skoraj osmih desetletjih se jih še vedno drži vzdevek „izdajalci“, čeprav so prav oni bili zvesti do konca. Zvesti Bogu, krščanski tradiciji, sloven skemu jeziku in narodni kulturi. Tak je bil slovenski narodni značaj, o katerem so se v OF na vrhovnem plenumu (november 1941) v Ljubljani odločili, da ga preoblikujejo. To je pomenilo, čeprav ni tam zapisano, da postane Slovenec marksist, leninist, revolucionar, materialist in ateist. Komunistična partija je podlo izkoristila stisko Slovencev pod tujo okupacijo in napadla lastni narod, ki je dolgo okleval, preden se je začel braniti.
Kar je sledilo, poznamo. V zmedi in trušču konca svetovne vojne je komunistični partiji uspelo prisvojiti si oblast in izvršiti veliki bratomor, zločin, ki ne zastara. Pol stoletja svobode, ki to ni bila, je bolj ali manj uspešno skrivala to sramoto. Ko smo si pred tremi desetletji izborili lastno državo, se je ob zlomu komunizma zdelo, da bomo zmogli razčistiti s preteklostjo, obsoditi zločin, se spraviti med seboj in s skupnimi močmi in dvignjeno glavo stopiti v nov demokratični čas. A preoblikovani narodni značaj in pohabljenost narodnega telesa to še danes preprečujeta. Posledice komunističnega socialnega inženiringa bodo še dolgo prisotne in okrevanje težavno, če bo sploh volja za okrevanje.
Zato sprave ni bilo. Danes se z visokih položajev oglašajo apologeti zločincev in negacionisti. Pravica pa nima samo zavezanih oči, ampak tudi zatisnjena ušesa in zaprta usta. A obstaja tudi svetla stran te zgodbe. Tisoči in tisoči Slovencev, katerih telesa trohnijo v breznih, jamah, jarkih in jaških, so iz tega sveta odhajali pripravljeni na smrt, z molitvijo na ustnicah, nekateri z odpuščanjem. Oni sprave ne potrebujejo.
Pod Peco ni Matjaževe vojske ne kralja Matjaža. Pod tem hribom pa spi množica slovenskih mučencev, ki so skupaj z vsemi drugimi raztresenimi po naši lepi domovini naši mogočni priprošnjiki pri Bogu, in verjamem, da
je tudi od tam prišla izdatna čudežna pomoč pri osamosvojitvi. Nanje se še vztrajno obračajmo!
Na začetku sem zajel iz studenca slovenske kulture in prebral pesem Milana Komarja. Za konec še kamenček iz mozaika evropske kulture. Klavdijev monolog iz Shakespearove tragedije Hamlet. Klavdij je kralj Danske. Krono, kraljico in oblast si je vzel potem, ko je skrivaj umoril lastnega brata, kralja Hamleta. To je pogled z druge strani, s perspektive morilca. Nekatere podobnosti s slovensko stvarnostjo so me spodbudile, da to preberem. Namenjeno je vsem, posebno pa tistim, ki zločina še danes niso sposobni obsoditi in ki verjetno tega ne bi želeli poslušati. Tako govori Klavdij, ko ostane sam na odru:
O gnila je žalitev moja, smrdí v nebo,
prvotno, prastaro prekletstvo ima na sebi
za brata umor.
Moliti ne morem,
čeprav sta želja in volja močni,
močnejša krivda vsak poskus porazi
in kakor človek, v dva opravka vpet,
stojim omahujoč – kje naj začnem,
a oba opustim.
Kaj, če bi ta prekleta roka
bila še enkrat debelejša od bratove krví,
ga ni dovolj dežjá v milem nebu,
da izpral bi jo, belo kot sneg?
Čemú le milost, če ne,
da grehu zoperstaviš se
iz oči v oči?
In, ali ni v molitvi dvojne te moči,
da nas prestreže v padcu –
ali če pademo – odpusti?
Potem ozrem se gor; krivde ni več.
Ampak, joj!
Kakšna molitev pa naj meni ustreza?
„Odpusti mi ta podli umor?“
To ne bi šlo, saj še sem v lasti
teh stvari, ki so zavedle me v umor.
Moje krone, moje kraljice – in oblasti.
A se mi lahko odpusti
in sadove greha obdržim?
V pokvarjenih tokovih našega sveta
pravico zlahka odrine zločinca pozlačena roka;
in večkrat, vidi se,
da se prav s plenom zakon kupi.
Toda ni tako nad nami.
Tam ni izmikanja.
Leži dejanje tam razgaljeno
in mi sami primorani v samo lice
in čelo svojim grehom predati dokaze.
Kaj zdaj? Kaj mi še ostane?
Poizkusi, kaj zmore kesanje.
Česa pa ne zmore?
A kaj sploh zmore,
če se kesati ne zmorem?
Gorje! O, prsi črne kakor smrt!
O duša – na limanice ujeta –
v borbi za prostost se lepiš bolj in bolj!
Pomagajte angeli.
Vsaj en poizkus!
Kolena trmasta, upognite se!
Srce jeklenih strun – mehko postani,
kakor kite so dojenčkove.
Vse lahko se v prav še obrne …
* * *
Besede moje vzletajo – je mislim mojim pretežko …
Besede pa – brez misli – nikoli ne gredo v nebo.